Amélie Nothomb: Eine heitere Wehmut

Zanimivo, o čem vse je mogoče pisati. Lahko bi si mislili, da je Amélie Nothomb o Japonski napisala že vse, kar ji je ležalo na srcu. O svojem otroštvu - natančneje, o prvih petih letih življenja, ki jih je preživela tam, je pisala v romanu Metafizika cevi. O grozljivi izkušnji zaposlitve v enem od velikih japonskih podjetij je pisala v knjigi S strahospoštovanjem, o svojem japonskem zaročencu pa v knjigi - v nemškem prevodu z naslovom Der japanische Verlobte. 

No, tu je nova knjiga o njej tako ljubi deželi.

Nastala je ob priložnosti, ko se je Amélie Nothomb - zdaj nekaj čez 40 let stara in že slavna belgijska pisateljica, po šestnajstih letih ponovno vrnila na Japonsko, da bi naredila nekakšno romarsko pot po stopinjah, ki jih je pred leti pustila v tej deželi. Spremljala jo je ekipa francoske javne televizije, ki naj bi ob tem posnela tudi dokumentarni film.

Za naslov knjige je uporabila japonsko besedo natsukashi, ki pomeni nekaj takega kot vesela otožnost. Opisuje trenutek, ko se v naši zavesti pojavi kakšen lep spomin, ki nas še posebno razveseli. Je nekaj drugega kot nostalgija. Proustove magdalenice - tako v knjigi Eine heitere Wehmut, so bolj natsukashi kot nostalgija.

Z veselo otožnostjo se pisateljica potem sprehaja po krajih in mestih, kjer je v preteklosti živela, se srečuje z ljudmi, ki jih je poznala in se spominja svojega življenja na Japonskem. 

Najbolj ganljivo, a obenem tudi najbolj težko, je srečanje z varuško, ki je skrbela zanjo v prvih letih življenja. Gospa je stara, že nekoliko dementna in živi sama v enem od socialnih stanovanj, zapuščena od svojih otrok. Žalostno.

Bralec - in tudi pisateljica sama, sta pa vendar najbolj vznemirjena ob pričakovanju njenega srečanja z bivšim zaročencem. Srečanje je prisrčno, a zadržano - kakor je to ponavadi v takšnih primerih. 

Z Rinrijem se odpravita na eno izmed tokijskih pokopališč, kjer sta nekoč, stara enaindvajset let, preživela celo noč - ležala sta na enem od grobov in skozi cvetoče veje češenj gledala v nebo.

Japonska se je v času od njenega zadnjega obiska precej spremenila. Če ne drugega se ji je pripetila Fukušima. Področje, ki ga je leta 2011 uničil tsunami, je bi edini kraj, ki ga je Amélie Nothomb med svojim romanjem obiskala in ni bil kraj, kjer bi že kdaj prej bila. 

V času, ko je bila v Evropi, pa je Japonska doživela še več drugih naravnih katastrof. Potres v Kobeju leta 1995 je uničil hišo, v kateri je stanovala družina Nothomb. Edina stvar, ki je ostala od nje in se jo je Amelie še spominjala, so bile kanalizacijske cevi. Zanimivo, vrtec pa, ki ga je obiskovala (in sovražila do dna srca), je ostal bolj ali manj nepoškodovan in nespremenjen.

Eine heitere Wehmut je lahkotna in kratkočasna avtobiografska zgodba pri bralcih zelo priljubljene pisateljice, ki še vedno piše zanimivo, šaljivo ter ganljivo in to o stvareh, o katerih se zdi, da je že vse napisala. 

Obvezno branje za vse ljubitelje Amélie Nothomb, ki pa morajo preden vzamejo v roke ta roman nujno prebrati vsaj njeno Metafiziko cevi, S strahospoštovanjem in Japonskega zaročenca.

★★★★☆

Cixin Liu: Die drei Sonnen

Cixin Liu je bil rojen leta 1963 v rudarskem mestu Shanxi v Ljudski republiki Kitajski. Bil je čas kulturne revolucije. Starša - intelektualca, sta delala v rudniku. Da bi sina zavarovala pred nasiljem, sta ga komaj triletnega poslala k sorodnikom v več kot tisoč kilometrov oddaljeno mesto.
Tam je potem 25.4.1970 lačen, a s čevlji na nogah - kar ga je postavljalo v privilegiran položaj glede na ostale otroke, zrl v zvezdnato nebo in opazoval prelet prvega kitajskega umetnega satelita, imenovanega Dongfanghong I (ali Vzhod je rdeč I). Takrat se je začel zanimati za vesolje in kmalu za tem je vzljubil tudi znanstveno fantastiko. Bral je, kar mu je bilo dostopno - predvsem očetove knjige iz časa pred kulturno revolucijo, začenši s Potovanjem v središče zemlje, Julesa Verna. Potem pa je začel tudi pisati.
Ko je končal študij, je 20 let delal kot računalniški inženir v eni izmed elektrarn. Ni se preveč trudil za napredovanje, saj ga inženirska kariera ni zanimala. Raje je imel svoj mir in čas za pisanje znanstveno-fantastičnih del, ki so na Kitajskem dosegle izjemen uspeh.

Njegovo najbolj znano delo - brala sem ga v nemškem prevodu, kjer ima naslov Die drei Sonnen - je kot prvo dosegljivo tudi bralcem izven meja Kitajske. Leta 2015 je bilo nagrajeno z najpomembnejšo literarno nagrado za znanstveno-fantastiko, Hugo.

Kitajska leta 2005. Dogajajo se nenavadne stvari. Znanstveniki s področja naravoslovja so zmedeni. Eden za drugim delajo samomore - iz obupa, ker se zdi, da naravni zakoni ne veljajo več. Znanstveni eksperimenti izvedeni na enak način, pod enakimi pogoji in z enakimi stvarmi, namreč ne dajejo več enakih rezultatov. 

Yang Dong - mlada teoretična fizičarka iz romana, je v svojem poslovilnem pismu napisala: 

Vse, resnično vse, vodi k enakemu rezultatu: Fizika ni nikoli obstajala in tudi v prihodnosti je ne bo več.

Fizik Wang Miao, ki se ukvarja z raziskavo nanomaterialov, in je eden izmed glavnih junakov romana, na pobudo policijskega inšpektorja Shih Qianga in z njegovo pomočjo raziskuje ozadje teh smrti in pri tem naleti na številne presenetljive stvari.
Kot prvo - tudi njemu se začnejo dogajati nenavadne stvari; na vsaki fotografiji, ki jo posname, se izpisujejo številke, ki se odštevajo v sekundnih intervalih. Ta countdown se pozneje zarisuje tudi na njegovi mrežnici. Kakšno odštevanje je to in kaj se bo zgodilo ob njegovem koncu, ne ve nihče. Countdown postane nemoteč, oz. popolnoma izgine, samo v primeru, če Wang Miao več ne opravlja svojih raziskav.

Večina oseb v znanstveno - fantastičnem romanu Die drei Sonnen je fizikov, matematikov ali astronomov. Ponavadi se ukvarjajo s teoretično znanostjo. In ti znanstveniki prav pogosto igrajo računalniško igrico z imenom Three Body. Igrica je prav posebna; za običajne ljudi večinoma povsem nezanimiva, a izredno vznemirljiva za naravoslovno-matematično orientirane znanstvenike. V igrici je namreč potrebno rešiti t.i. Three Body Problem (takšen je tudi naslov angleškega prevoda romana). Gre za znan fizikalni problem, ki ga poskušajo rešiti že od časa Isaaca Newtna dalje - potrebno je opisati nepredvidljivo gibanje treh nebesnih teles, ki s svojo gravitacijo vplivajo drug na drugega.
Ta igrica ima za razvoj zgodbe velik pomen. Razvita je bila s prav posebnim namenom in za točno določene ljudi.

Poleg zgodbe, ki se dogaja v sedanjosti, pa v knjigi sledimo tudi zgodbi iz leta 1967. To je bil na Kitajskem čas kulturne revolucije, ko je bilo ubito mnogo ljudi - predvsem izobražencev. Ko sem brala ta del romana, se nisem mogla načuditi zrelosti sodobne kitajske družbe, ki je dovolila objavo takšne knjige, kot je to roman Die drei Sonnen - četudi gre le za znanstveno-fantastično delo. V knjigi je namreč zelo natančno in tudi kritično opisano fizično in psihično maltretiranje ljudi; nasilje, ki so ga v tistem času ob spodbujanju oblasti izvajali številni ideološko zavedeni mladi ljudje. Da je Cixin Liu o grozotah kulturne revolucije lahko pisal tako brez zadržkov, in za roman dobil celo najprestižnejšo nagrado za znanstveno-fantastiko, ki jo podeljujejo na Kitajskem, Galaxy, je občudovanja vredno. Zame je to znak, da se je kitajska družba sposobna soočiti s svojo temno preteklostjo, priznati svojo zmoto in poravnati krivice, ki so se zgodile. Do sedaj sem bila v svoji nevednosti nekako prepričana, da na Kitajskem kaj takega še ni mogoče.

Roman se namreč začne z opisom zaslišanja univerzitetnega profesorja fizike, ki se mora pred svojimi študentkami - rdečegardistkami, zagovarjati zaradi tega, ker verjame v Einsteinovo teorijo relativnosti in ker je prepričan, da je vesolje nastalo z velikim pokom. Ubijejo ga pred očmi njegove hčerke Ye Wenjie.
Ye Wenjie - astrofizičarka po poklicu, in druga pomembna junakinja romana, se po smrti očeta in zato, ker je tudi sama  sumljiva, umakne na sever Kitajske, čisto na mejo z Mongolijo in Rusijo. Tam dela v nekakšni delavni brigadi, ki seka drevje v gozdu - po srečnem naključju in ker nujno potrebujejo njeno specifično fizikalno znanja, pa jo kmalu zaposlijo v bližnji vojaški bazi. 

Ta vojaška baza je ovita v gosto tančico skrivnostnosti. Kdorkoli se ji nepovabljen približa, je po drugem opozorilu stražarjev ustreljen. Zaradi ogromne radarske antene, imajo ljudje, ki živijo v okolici, glavobole in se slabo počutijo. Izpadajo jim lasje. Živali v gozdu so nemirne in sneg se, preden pade na tla, spremeni v dež. Vsi predvidevajo, da v bazi prisluškujejo "imperialističnim silam" Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike, a naloga zaposlenih je širša.

Ye Wenjie se z olajšanjem naseli v tej izolirani in od sveta odrezani vojaški bazi. Vesela je, ker lahko v miru opravlja svoje delo in ji več ne grozi stalna nevarnost s strani politike. Vendar pa je zaradi svojih neprijetnih izkušenj iz preteklosti vseeno za vedno izgubila zaupanje v ljudi in je vse bolj prepričana, da so le-ti v svojem bistvu - ne dobri, kot misli večina od nas, ampak izredno slabi in pokvarjeni. Za takšno prepričanje naj bi bilo dovolj že to, da se pogleda, kaj ljudje počnemo z naravo. Zaradi tega - nad človeško družbo razočarana znanstvenica, Ye Wenjie, naredi nekaj groznega - nekaj, kar ne zaznamuje samo njenega osebnega življenja, ampak zapečati usodo celotnega človeštva in njegovo prihodnost...

Cixin Liu je s svojim romanom Die drei Sonnen kitajsko znanstveno-fantastiko predstavil bralcem celega sveta in pri tem doživel nepričakovani uspeh. Roman je dobil številne nagrade in je prodajna uspešnica širom sveta. V branje jo je priporočil tudi predsednik Barak Obama.

Tudi jaz sem uživala v branju! Knjigo je bilo zaradi napete in dobro grajene zgodbe, zanimive osnovne ideje, težko izpustiti iz rok. Več kot 500 strani dolg roman sem prebrala na dah in vesela sem, da je to šele prva knjiga trilogije Trisolaris:)

Vedno sem rada brala o možnosti življenja v drugih sončnih sistemih. Dobro se mi zdi, da roman sledi ideji, ki je v zadnjih letih precej aktualna - namreč ta, da smo ljudje izgubili vero v to, da bi bil naš stik z morebitno izvenzemeljsko civilizacijo nekaj brezpogojno dobrega. Ne, to je prav malo verjetno.

Dobra stran romana je tudi ta, da se pripoved strogo drži znanosti in njenih odkritij ter se za razvoj zgodbe ne poslužuje kakšnih sila fantastičnih prijemov. V knjigi tako tudi Nezemljani s svojimi vesoljskimi ladjami ne zmorejo potovati hitreje kot je desetinka svetlobne hitrosti.

z avtogramom :)

No, vseeno pa je treba napisati tudi to, da roman kljub vsemu ni nikakršen literarni presežek. Marsikaj bi si dalo pokritizirati, a naj omenim le osebe. Številne delujejo prisiljeno in neverodostojno. Prehitro drastično spremenijo svoje mišljenje in naredijo stvari, ki se ne skladajo z njihovim značajem. To velja še posebno za glavno junakinjo Ye Wenjie. 

Mnoge osebe so zanimivo zastavljene, a se tekom pripovedi spremenijo v preproste statiste, ki služijo le kulisi dogajanja. Škoda. A ne smem in tudi nočem biti preveč stroga. Cixin Liu je napisal še dve knjigi trilogije in mogoče se v njih določne osebe dodatno razvijejo in dajo zgodbi nov zagon.

Roman skromnega in zadržanega pisatelja, ki je v oktobru obiskal tudi Frankfurtski knjižni sejem, Cixina Liuja, Die drei Sonnen, bi priporočila vsem ljubiteljem hard sci-fi, ki želijo poskusiti nekaj kitajskega, ki pa vendar ni tako zelo eksotično (kot bi mogoče pričakovali), da bi se zaradi tega bali ugrizniti vanj. Z branjem knjige boste dobili dober vtis o tem, kako je zgledala Kitajska v času kulturne revolucije in kako zgleda v današnjem času.
Ljubitelji računalniških igric boste v romanu našli uteho, da le-te sploh niso nekaj slabega in lahko pomagajo pri marsičem. Okoljevarstveniki bodo dobili potrditev svojih prepričanj, a s tem pomislekom, da se nekaj, kar je mišljeno kot dobro, lahko prav hitro sprevrže v nekaj temnega in uničujočega. Jordan B. Peterson bi v knjigi našel potrditev svoje teze o tem, kako nevarno je stopati po poti zagrenjenosti, zamere in maščevanja. Vsi bralci pa se ob prebiranju romana spet lahko zavedamo, kako zelo ranljivo je človeštvo in kako hitro se lahko naš način življenja sesuje v (vesoljski) prah. 

To se bo skoraj gotovo zgodilo, če bomo prišli v stik z inteligentnimi zunajzemeljskimi bitji. Kajti - kot piše Cixin Lui, ti Nezemljani, pa naj se pojavijo kadarkoli, kakorkoli in od koderkoli, nam prav gotovo ne bodo naklonjeni. Za človeško civilizacijo lahko pomenijo samo nekaj izredno slabega in uničujočega.

★★★★☆

Liu Cixin (skrajno desno)
na Frankfurtskem knjižnem sejmu
(oktober 2018)

Liu, Cixin

Die drei Sonnen

Heyne, 2017

545 strani

iz kitajščine v nemščino prevedla: Martina Hasse

ISBN978 3 453 31716 1

Haruki Murakami: Die Ermordung des Commendatore II

Želela bi slišati mnenje nekoga, ki se spozna na Harukija Murakamija in njegove knjige, da bi mi povedal, ali je njegov najnovejši roman - v nemškem prevodu z naslovom Die Ermordung des Commendatore, eden njegovih tipičnih romanov. Ali Murakami vedno piše bolj ali manj tako in na takšen način kot v tem romanu? Sama po tem, ko sem prebrala njegov prvenec (ta tako ali tako ne šteje) in še dva njegova romana (Ljubi moj sputnik - daleč nazaj, ter Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja) tega (še) ne zmorem in ne znam soditi. 

Če se izkaže, da je zadnji roman, ki ga je napisal ta znani japonski pisatelj, eden njegovih značilnih, je zame namreč napočil čas ne samo za to, da z navdušenjem čakam na njegove nove knjige, ampak tudi čas, da se lotim sistematičnega prebiranja še vseh njegovih, do sedaj že izdanih knjig.

 "Umor komandanta" sem namreč prav rada brala in nekaj podobnega bi si želela prebirati tudi v prihodnje :)

Vendar pa moje zadovoljstvo ob branju tega drugega dela romana še zdaleč ni bilo tako samo po sebi umevno in jasno kot pri prvem delu. Branje je bilo precej bolj tvegano. Če sem  ob prvem delu, ki nosi naslov Eine Idee erscheint, imela občutek, da je vse na pravem mestu in skoraj idealno - osebe, zgodba, kraj dogajanja in način pisanja, je v tem drugem delu - ki nosi naslov Eine Metapher wandelt sich, Murakamijevo pisanje postalo visoko tvegano početje. Vsaj kar se mene in mojega počutja tiče ;)

Kar precejšen kos knjige se mi je namreč zdelo, da hodim na robu še sprejemljivega. Nadrealistične prvine zgodbe so se namreč začele pojavljati tako pogosto in so postajale tako zelo pomembne, da me je začelo rahlo motiti. Zdelo se mi je, kot da bi se pisatelj poigraval z mano in preizkušal mojo potrpežljivost. Kot bi se spraševal: Bo tole še zmogla prebaviti ali pa bo knjigo zalučala v kot? 

Ja, mestoma je bilo tako hudo, da sem že razmišljala o tem, da bi prenehala z branjem. A sem zdržala. In bila za to nagrajena. Haruki Murakami je imel (tokrat) občutek za pravo mero in s suprarealnostjo ni pretiraval - vsaj kar se mene tiče. Še več. Na koncu se vse niti pripovedi lepo povežejo - logično in razumsko, pa čeprav veliko stvari ostane nepojasnjenih. 

Zaradi neodgovorjenih vprašanj - predvsem tistih, povezanih z nacizmom, sem sicer za nekaj trenutkov občutila veliko razočaranje, a potem prav hitro ugotovila, da ima ravno zaradi te nedorečenosti knjiga - predvsem pa njen zaključek, tako zelo življenjski in človeški značaj, da jo je bilo več kot užitek brati.

Roman v tem drugem delu pridobi na dramatičnosti in akciji. Junakom se pripeti marsikaj - tako naravno logičnega, kot tudi magično nerealnega. Glavni junak se zaradi teh dogodkov spremeni. Postane ponižnejši in hvaležnejši. Iz njegovega vedenja izginejo še zadnji drobci oholosti in arogance. Tudi ponosa, ki mu je preprečeval, da bi se vrnil k osebi, ki ga je prevarala in prizadela, a je kljub temu tista, ki jo ima rad.

Zgodba se še vedno odvija v prelepem okolju hribovite pokrajine v okolici Odaware.

Glavni junak ima - kot se za slikarja spodobi, še vedno odličen občutek za opazovanje. Zaradi tega so izredno natančno opisane vse podrobnosti oblačil, ki jih nosijo ostali nastopajoči - od barve in vrste tkanin, iz katerih so obleke sešite do načina njihovega krojenja. Zaradi njegovega občutka za prostor in lepó je natančno opisana notranja arhitektura bivališč. Različni avtomobili, s katerimi se vozijo ti ali oni junaki romana, pa zaživijo pred bralcem tako živo, da si lahko predstavljamo celo to, kakšen je zvok ob odpiranju okna na voznikovi strani vozila.

A to še ni vse. Za mehko in domače ozadje napeti in vznemrljivi zgodbi služijo tudi opisi pripravljanja hrane. Kuhanje je tako nazorno predstavljeno, da sem si od glavnega junaka sposodila kuharski recept in na takšen način kot on pripravila pasto iz paradižnikov. Ki je bila zelo okusna :)

Takšni obsežni opisi na videz nepomembnih stvari in dogodkov, bi se mogoče nekaterim bralcem lahko zdeli dolgovezni in odveč. Sama sem daleč od tega mnenja. Ravno ti opisi so tisto, kar v romanu ustvarja pravo ozračje in pripomore k temu, da se glavni junak pokaže v vseh svojih značilnostih.

Haruki Murakami me je z romanom Die Ermordung des Commendatore prepričal, da je velik pisatelj, ki si zasluži vse priznanje. Množice bralcev, ki jih ima po vsem svetu, ne presenečajo. Pridružila se jim je še ena navdušenka ;)

Haruki Murakami
(foto: Ole Jensen/Corbis via Getty Images)

Murakami, Haruki
Die Ermordung des Commendatore, Band II
DuMont, 2018
naslov izvirnika: Kishidanchõ goroshi. Killing Commendatore
iz japonščine v nemščino prevedla: Ursula Gräfe
496 strani
ISBN 978-3-8321-8989-1

Haruki Murakami: Die Ermordung des Commendatore I

Ker nočem biti prevelik tsundoku - tisti, ki ste prebrali moj zapis o obisku japonske knjigarne, že veste, da je to japonska beseda za ljudi, ki nakupijo toliko knjig, da jih vseh v svojem življenju nikakor ne bodo uspeli prebrati - sem razvila posebno varovalno metodo, ki mi vsaj v določeni meri prepreči preveliko kopičenje e-knjig na bralniku.
Preden knjigo, ki me mami, kupim, si namreč na svojega kindla naložim brezplačno "Leseprobe" ali "Sample", ki ga ponuja založnik. Pri Amazonu so to vedno začetne strani knjige. Če mi je potem, ko sem ta brezplačni odlomek prebrala, knjiga še vedno všeč in si jo še vedno želim na vsak način prebrati, napoči čas za njen nakup.

Brezplačni odlomki knjig so različno dolgi.
Pri prvem delu najnovejšega romana Harukija Murakamija, Kishidanchõ goroshi, v nemškem prevodu z naslovom Die Ermordung des Commendatore; po slovensko bi lahko rekli Umor komandanta, obsega okrog 50 strani.

In kaj je bilo na teh straneh tako zanimivega, da me je - sicer ne prevelike navdušenke nad tem znanim japonskim pisateljem - prepričalo, da sem prebrala celotni prvi del romana?

Prva stvar je vsekakor glavni junak romana, ki je tudi prvoosebni pripovedovalec. Po nekaj prebranih Murakamijevih knjigah zdaj že vem, da je to njegov značilni moški junak: umirjen in zadržan, pozoren in ljubezniv, vljuden in z okusom. Prav gotovo je kot takšen tudi prispodoba za pisatelja samega - vsaj tako sem ga jaz spoznala in sicer iz njegovih esejev, zbranih v knjigi Von Beruf Schriftsteller. 

Glavni junak romana pa je tokrat po vrhu vsega še slikar, zaradi česar mi je bil še bolj simpatičen.

In s tem smo že pri drugem razlogu, zaradi katerega so mi bili začetni odlomki romana tako zelo všeč. Likovna umetnost - pa čeprav gre v tem primeru v veliki meri za slikanje portretov, ki vsaj v začetnem delu knjige služijo le dokaj banalnemu načinu preživljanja glavnega junaka, je to vedno tema, ki me pritegne.

Tretja stvar, ki me je navdušila, je bilo življenje v hribih, ki si ga je po sili razmer privoščil glavni junak romana. Odmaknjeno in samotno (a vendar še zdaleč ne osamljeno) je bilo; sredi gozdov, s šintoističnim šrajnom v neposredni okolici in s pogledom na gore - včasih pa tudi na morje v daljavi. Zanimivo in tako zelo prikladno za slikanje ter poslušanje opernih arij. V romanu je namreč poleg likovni veliko pozornosti namenjeno tudi glasbeni umetnosti, še posebej operi.

Vse to se najde že v prvih poglavjih romana in je odlična zasnova za njegovo nadaljevanje. V nadaljevanju se razvije izredno zanimiva zgodba. Usode junakov se skrivnostno povezujejo. Pomembno vlogo imajo slike - posebno tista naslovna, o "umoru komandanta", ki je naslikana v japonskem stilu, z japonskimi figurami, a namiguje na dogajanje v Mozartovi operi Don Giovanni. To o tej usodno pomembni sliki že lahko napišem, ne da bi razkrila kakšne skrivnosti, ki bi vam lahko pokvarila užitek pri branju knjige.

Pomembne so tudi barve, tako na slikah kot v naravi, barve avtomobilov in oblek, pa tudi belina razkošne vile na drugi strani doline skupaj z njegovim skrivnostnim, nesramno bogatim belolasim lastnikom, ki ima na dogajanje v romanu velikanski vpliv. Pravzaprav je Menshiki - njegovo ime bi lahko prevedli v "Brezbarvni"- tisti, ki poganja zgodbo romana; glavni junak je za kaj takega preveč pasiven.

Prvi del najnovejšega Murakamijevega romana ima podnaslov: Eine Idee erscheint ali Ideja se pojavi in v tej Ideji se skriva tisto, kar najdemo v vsakem Murakamijevem romanu - tisto, zaradi česar mi njegove knjige ponavadi niso tako zelo všeč. Mislim na nadnaravno dogajanje.
A glejte no, to nadnaravnost (ali surrealizem ali japonski magični realizem) sem tokrat z lahkoto - da ne rečem skoraj z užitkom - pogoltnila. Pa čeprav se mi ob njej ponavadi spahuje, če ne celo sili na bruhanje, vedno pa povzroča slabost in vzbuja veliko željo, da bi knjigo odložila.

Die Ermordung des Commendatore I -
- trenutno na 6. mestu lestvice Spieglovih uspešnic

V romanu Die Ermordung des Commendatore je v nasprotju s tem, kar obeta naslov knjige, izredno malo akcije. A je zgodba kljub vsemu izredno napeta! Konci poglavij, ki imajo, mimogrede, izredno zanimive naslove, so kot cliffhangerji, in tudi zaradi njih sem knjigo le težko izpustila iz rok.

Poleg tega je zgodba začinjena še s precejšno mero "Geschlechtverkehr"-ja, kakor se s to zanimivo nemško besedo ("spolni promet") označuje spolne odnose, ki jih ima glavni junak z dvema ženskama. Imenuje ju zgolj prijateljici in sta v knjigi, tako kot on sam, brez lastnega imena. Spolnosti je v romanu res veliko, kar pa konec koncev ne bi smelo biti presenetljivo, saj hiša v samoti ni primerna samo za slikanje in poslušanje glasbe, globoke pogovore in razmišljanje, ampak je lahko tudi udobno ljubezensko gnezdece.

Knjigo sem od prve pa do zadnje strani brala z velikim užitkom. Zdelo se mi je, da je vse na pravem mestu - kar mogoče kaže celo na to, da bom na koncu postala še pravi Hurakist. Ha, kdo bi si mislil!

Najbolj mi je bil všeč opis nastajanja likovne umetnine. Bralci lahko preko napisanega spoznamo, kako veliko truda je potrebno, da nastane nekaj lepega in novega. Jasno postane s kakšnimi težavami se rojeva nov stil slikanja. Tukaj ni naključij. Likovni izdelek, ki ga lahko imenujemo umetnina, se človeka globoko dotakne in ga spremeni v nekaj boljšega. Ga ne žali in ne provocira. Vse to postane ob prebiranju Murakamijevega romana (in v luči nedavnih dogodkov na slovenski umetniški sceni) še kako jasno.

O zadnjem romanu Harukija Murakamija torej lahko pišem samo dobro.

Edino, kar me je mogoče nekoliko motilo, je bilo le to, da so se nekatere stvari v pripovedi prelahko in prehitro uredile. Deklica in njeni starši so na primer prehitro privolili v to, da se naslika njen portret. Gradbena firma je kar preveč hitro prišla na odročni kraj in se lotila izkopavanj. Slikar je v sosednjem mestu kar prelahko dobil delo kot vodja slikarske delavnice in učencev, ki so se želeli naučiti slikanja - otrok in odraslih, je bilo glede na odročnost kraja sila veliko. A to so malenkosti in zaradi njih moje zadovoljstvo ob branju knjige ni prav nič manjše.

V vsakem primeru komaj čakam na izid drugega dela knjige! V Nemčiji so se namreč odločili, da obsežni roman na blizu 1000 straneh, izdajo v dveh delih. Prvi del, ki sem ga ravnokar prebrala, in je bil izdan v januarju, se konča brez pravega zaključka. Mnogo v prvem delu zasnovanih odnosov med osebami ostaja zapleteno nerazrešenih, veliko skrivnosti čaka, da se jih razjasni v drugem delu. Že iz tega prvega dela pa je jasno, da gre za izredno kompleksno delo, ki nudi bralne užitke na različnih nivojih dogajanja.

Drugi del romana, s podnaslovom Eine Metapher wandelt sich ali Metafora se spremeni, naj bi v Nemčiji izšel v aprilu 2018. Prej ali slej - tako kot vsi ostali Murakamijevi romani prevedeni v nemški jezik - v 6 milijonski nakladi.

Zanima me, v kakšni obliki bomo roman dobili v slovenskem prevodu. Prepričana sem, da prevajalec že pridno dela. Bo roman izšel v eni ali dveh knjigah? Kaj bo naslikano na prvi strani? Mogoče kar naslovna slika, eden izmed portretov ali pa prečudovita gorska pokrajina, kjer večinoma poteka dogajanje? Lahko pa bi bila upodobljena tudi Ideja.

Kakorkoli že, vse bo v redu, le roman naj čimprej pride na naše knjižne police:) 

V angleškem prevodu bo knjiga izšla v novembru 2018.

★★★★★

Haruki Murakami
(1949)
(www.dumblittleman.com)

Murakami, Haruki
Die Ermordung des Commendatore, Band I
DuMont, 2018
naslov izvirnika: Kishidanchõ goroshi. Killing Commendatore
iz japonščine v nemščino prevedla: Ursula Gräfe
480 strani
ISBN 978-3-8321-8988-4

Amélie Nothomb: Der japanische Verlobte

Z Amelie Nothomb sem se prvič srečala pred več kot desetimi leti. Prijateljica mi je v branje priporočila njen roman Metafizika cevi. V tem kratkem avtobiografskem romanu Amelie Nothomb opisuje prva tri leta svojega življenja. Rodila se je na Japonskem kot hči belgijskega diplomata. V prvih letih življenja je bila sila nenavaden otrok - bolj ali manj le rastlinica, ki je bila povsem ravnodušna do sveta okrog sebe. Ni hodila, ni govorila, samo ležala je in nič je ni zanimalo. Bila je pravzaprav le prebavna cev, ki je uživala hrano, jo prebavljala in nato izločila - zaradi tega tudi naslov romana, Metafizika cevi. Njen način pisanja, še bolj pa način razmišljanja, sta me navdušila; pisateljica pa me je začela močno zanimati. Nič nenavadnega torej, da sem si še naprej želela brati njene knjige.

V slovenščino imamo prevedeno še eno od njenih knjig. To je (spet avtobiografski roman) z naslovom S strahospoštovanjem. V njem pisateljica opisuje svojo enoletno zaposlitev v enem izmed velikih japonskih koncernov v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Neznosno je trpela. Danes bi rekli, da je šlo za mobing na delovnem mestu. Takrat se o tem še ni tako govorilo. No, mogoče na Japonskem tudi dandanes ne priznavajo možnosti šikaniranja delavcev oz. se jim slabo postopanje z zaposlenimi ne zdi nič omembe vrednega - saj veste kakšni deloholiki so Japonci, kako redko si dovolijo dopust in kakšno zvestobo čutijo do podjetij, kjer so zaposleni. Za nas zahodnjake pa so takšne delovne razmere, kakršne je imela Amelie, težko predstavljive. Vse to je v romanu S strahospoštovanjem jasno in izredno nazorno prikazano preko pisateljičinih neposrednih izkušenj - tako rekoč iz prve roke. Tudi ta knjiga mi je bila izredno všeč in vam jo priporočam v branje.

Zdaj, v času naših priprav na potovanje na Japonsko, je ponovno napočil čas za Amelie Nothomb:) Ta belgijska pisateljica namreč ne more in ne more prenehati s pisanjem o Japonski in o svojih doživetjih v letih, ko je živela v tej daljni in tako drugačni deželi. Napisala je kar nekaj knjig na to temo. Obsedena je z Japonsko, njenimi ljudmi, njeno kulturo in jezikom. Kratek čas je bila celo zaročena z japonskim mladeničem. O tej ljubezenski zgodbi pripoveduje njen roman  (v nemškem prevodu z naslovom), Der japanische Verlobte ali po slovensko Japonski zaročenec. Dogajanje je postavljeno nekaj pred čas dogajanja romana S strahospoštovanjem; konča se pa pravzaprav točno takrat kot S strahospoštovanjem, se pravi z iztekom Amelijine delovne pogodbe v japonskem koncernu.

Roman Der japanische Verlobte se začne 26. januarja 1989, v času, ko je bila Amelie stara 21 let in je na eni izmed tokijskih univerz študirala japonščino. Prvi stavek romana je enkraten: Französisch zu unterrichten schien mir der beste Weg, um Japanisch zu lernen. (Poučevanje francoščine se mi je zdelo najboljši način, da se naučim japonsko) Napisala je oglas in ga prilepila na oglasno desko v lokalnem supermarketu in že isti večer dobila učenca: 20 letnega japonskega študenta francoščine z imenom Rinri.

Tako. Temelji ljubezenske zgodbe so postavljeni in lahko začnemo spremljati zanimivo, ganljivo in zabavno ljubezensko zgodbo med dvema mladima človekoma, ki izhajata iz dveh zelo različnih kulturnih okolij. Velikega pomena za roman je to, da sta oba glavna junaka v svojih zgodnjih dvajsetih letih. To so namreč na Japonskem edina leta življenja, v katerih si ljudje lahko malo oddahnejo, globoko zadihajo, se ozrejo okrog sebe in nekaj malega uživajo. Od 5. do 18. leta se namreč učijo kot nori; od 25. leta do upokojitve pa delajo kot obsedeni - in nimajo časa za ničesar drugega kot za svojo osnovno zaposlitev. Rinri in Amelie, oba v teh vmesnih letih, sta si tako lahko privoščila romantični izlet, obisk kina, božične počitnice na otoku Sado ali le obed kitajskih rezancev v kakšnem od lokalov. Povzpela pa sta se tudi na goro Fuji.

Opis romanja na goro Fuji je bil tisti del romana, ob katerem sem začela sumiti, da pisateljica mogoče vseeno nekoliko pretirava v svoji avtobiografski pripovedi. Da se romarji - povsem netrenirani običajni Japonci, med njimi tudi majhni otroci in nosečnice - v enem dnevu peš povzpnejo z nekaj metrov nadmorske višine na 3776 metrov visoko, kolikor je visoka japonska sveta gora, na vrh ognjenika, se mi zdi neverjetno. Tam potem prespijo in sicer na prostem v kampu. Pridružijo se jim še tisti romarji, ki ponoči in s svetilkami prispejo na vrh gore. Vsi skupaj potem počakajo na sončni vzhod, ki pomeni višek njihovega romanja. Neverjetno. A osupljivo in občudovanja vredno, če je res.

Ob prebiranju romana Der japanische Verlobte sem se ponovno spomnila, kako zelo zabavno zna pisati Amelie Nothomb! Vedno znova sem se morala smejati njenim hudomušnim opazkam. Le-te so večkrat izhajale iz jezikovnih ali kulturnih nesporazumov. Ko na primer Amelie svojega učenca vpraša, kaj mu v življenju prinaša veselje, ji ta odgovori igranje. Kakšno igranje? se pozanima Amelie. Igranje, ji še enkrat zatrdi Rinri. Šele nekaj pozneje se izkaže, da japonska beseda "asobu", ki jo uporablja Rinri, ne pomeni samo "igranje", ampak tudi "nič delati". Še nekaj takšnih jezikovnih spodrsljajev je zaslediti v knjigi. Ja, celo to:  jezikovni nesporazum je bil pravzaprav vzrok za to, da je Amelie sploh sprejela Rinrijevo poročno ponudbo.

Sila zabavno je bilo tudi srečanje Amelie z Rinrijevimi starimi starši. Dedek in babica sta bila namreč zelo radovedna, kakšno učiteljico ima njun vnuk, in sta oprezala za njo, jo tudi otipavala in se ji hihitala. Kakor je vse to čudno izgledalo, nam pisateljica hitro razloži, da na Japonskem takšno vedenje starih ljudi (ki, mimogrede, niso še prav nič dementni), ni nič nenavadnega. Ljudje, ki so vse življenje morali paziti na svoje vedenje, biti zadržani in ne kazati svojih čustev, v starosti pogosto prestopijo mejo dobrega okusa in si dajo duška z nesprejemljivim vedenjem. Ob tem vedo, da bodo otroci, kot jim narekuje tradicija, kljub temu še vedno spoštljivo skrbeli zanje.
Stalen vir zabavnih opazk v romanu so tudi Američani. Pisateljici so s svojim vedenjem in govorjenjem, tudi plehkostjo, ki je že legendarna, zelo nesimpatični in se jih vedno znova sladko privošči.

V romanu se dogaja toliko različnih in zanimiv stvari, da se mogoče zdi, da ni prostora za tisto najpomembnejše  - za ljubezensko zgodbo med Amelie in Rinrijem. A tudi ljubezenska zgodba je čudovito predstavljena. Jasno se čuti, da med Amelie in Rinrijem obstaja kemija, da sta rada v družbi drug drugega in da se imata rada. Do poroke pa - kakor lahko predvidevate, kljub vsemu ne pride. Vzrok je Amelie, ki si kljub temu, da je Rinri pozoren in ljubezniv mladenič, ki je nikoli ni prizadel in ga ima rada, ne more predstavljati, da bi se poročila z njim. Počuti se kot voda: Wasser kann man nicht festhalten. Ja, ich werde dich bewäsern, ich werde dich mit meinem Reichtum überschütten, dich erfrischen, deinen Durst löschen, aber was weiß ich, wohin mein Lauf mich führt, du wirst nicht zweimal mit derselben Verlobten baden ( Vodo pa ni mogoče obdržati pri miru. Ja, zalivala te bom, zasipala te bom s svojimi zakladi, te osvežila in odžejala, toda ne vem, kam me vodi življenje, in ti se ne boš dvakrat kopal z isto zaročenko. )
Svoje življenje si je predstavljala drugače kot to, da bi bila poročena s prijaznim, ljubeznivim moškim kot je bil Rinri. Kako točno naj bi njeno življenje potekalo, takrat še ni vedela. Zavedala se je le tega, da bo v njem imelo pomembno vlogo pisanje. Besede kot so večnost, stabilnost, varnost in kar je še podobnih izrazov, ki so povezani z zakonskim stanom, so jo strašile. Voda namreč ob takšnih besedah od groze zamrzne.

Belopolte pisateljice rade pišejo o ljubezenskem razmerju z azijati. Najslavnejša med njimi je mogoče Marguerite Duras, ki je poleg Ljubimca napisala tudi scenarij za izredno uspešen film Hiroshima, mon amour - o ljubezni med francosko igralko in japonskim arhitektom v času neposredno po drugi svetovni vojni. To knjigo sta brala Amelie in Rinri, ko sta obiskala Hirošimo. Druga je Isabel Allende z romanom Japonski ljubimec, ki sem ga pred kratkim prebrala in o katerem ste lahko brali na mojem blogu. A za razliko od Allendejinega romana, kjer med zaljubljencem nisem začutila nobene velike ljubezenske privlačnosti, je roman Der japanische Verlobte, Amelie Nothomb, nekaj čisto drugega. Nekaj precej bolj pristnega, prisrčnega in predstavljivega. Tudi vzrok za razhod zaljubljencev je jasno predstavljen.

Knjiga bi si prav gotovo zaslužila prevod v slovenski jezik.

★★★★☆

Amélie Nothomb
(foto: © Catherine Cabrol)

Nothomb, Amelie
Der japanische Verlobte
iz francoščine v nemščino prevedla: Brigitte Große
originalni naslov: Ni d'Eve ni d'Adam
Diogenes Verlag AG Zürich, 2010
163 strani
ISBN 978 3 257 06746 0

Banana Yoshimoto: Lebensgeister

Yoichi je imel zelo rad kanadskega pevca Leonarda Cohena. Tudi takrat, ko sta se s prijateljico Sayoko vračala z enodnevnega izleta v hribih nazaj v Kjoto, se je iz radijskega sprejemnika v avtomobilu slišal njegov značilni globoki glas. Poslušala sta naslednjo pesem:

Potem pa prometna nesreča...

In roman sodobne japonske pisateljice Banane Yoshimoto, Lebensgesiter ali Življenjski duh, se lahko začne. Pripoveduje Sayoko:


Als ich die Eisenstange bemerkte, wie sie da in meinem Bauch steckte, dachte ich: Verdammt, das sieht nicht gut aus... Ich werde sterben.
Was mich nicht weniger beunruhigte, war der Rost an der Stange. Verrückt. Sollte es in einer solchen Situation nicht vollkommen egal sein, ob die Stange rostig war oder glänzte wie Edelstahl?

(Ko sem opazila železno palico, kako tiči tu v mojem trebuhu, sem si mislila: Prekleto, to ne izgleda dobro. Umrla bom.
Kar me ni niti malo vznemirjalo, je bila rja na palici. Noro. Naj ne bi bilo v takšnem primeru povsem nepomembno, ali je palice zarjavela, ali pa se sveti kot jeklo?)

Temu začetnemu prizoru potem sledita dve stvari, ki bosta imeli pomembno vlogo pri nadaljnjem razvoju romana. Prva je Sayokina iskrena želja, da če mora v tej nesreči kdo umreti, naj bo to ona, ne pa Yoichi; drugo pa je njeno obsmrtno doživetje, v katerem se sreča s svojim že davno umrlim dedkom. Ta dva dogodka ji potem pomagata, da po prometni nesreči in smrti osebe, ki jo je imela najrajši na svetu (ja, v nesreči je kljub vsemu umrl Yoichi in ne Sayoko), lahko živi dalje.

Roman Lebensgeister je namreč v prvi vrsti pripoved o tem, kako se spopadati z občutji, ki se porodijo ob smrti ljubljene osebe, kako sprejeti minljivost življenja, kje ponovno najti smisel življenja in kar je še podobnih eksistencialnih vprašanj. Ker si je Sayoko neposredno po nesreči želela, da Yoichi preživi, zanjo samo pa ji ni bilo mar, je lahko v nadaljnjih letih živela z mirno vestjo. Ker se je na robu smrti srečala z ljubljenim dedkom, ki ji je dal pomembna navodila za nadaljnje življenje, je dobila upanje, da s smrtjo ni vsega nepreklicno konec.

Sayoko je uspela preživeti, ker je živela od trenutka do trenutka. Ker je delala majhne korake na poti življenja in prav nobenih načrtov za daljno življenje.
Wenn du zu weit nach vorne schaust, stolperst du. Verweile lieber im Moment, und geh Schritt für Schritt deinen Weg. (Če gledaš predaleč naprej, se spotakneš. Raje postoj in pojdi le korak za korakom naprej po svoji poti.)
Sayoko: Alles fließt, dachte ich, aber von jetzt zu jetzt! (Vse teče, toda le od zdaj k sedaj.)

Hvaležna je bila za vsak trenutek življenja, ki ji je bil podarjen. Uživala je v drobnih sladkostih, ki jih prinaša življenje; recimo v okusni hrani, v srečanju z ljudmi ali v sončnem zahodu.

Knjiga je prežeta s prizori iz narave. Posebni poudarek je na prelepi pokrajini v okolici mesta Kjoto - na gorah in v obilju zelenja.
V romanu pa se najde tudi prostor za nadnaravno, kar sploh ni moteče. Včasih se namreč zdi, da sta realni svet in svet onostranstva tesno povezana. Duhovi umrlih se občasno vračajo v naš svet in se pomešajo med ljudi. Le redki jih vidijo; več je tisth, ki jih občutijo v svoji bližini. Tipično japonsko.

Banana Yoshimoto (1964) je zelo uspešna sodobna japonska pisateljica. Njene knjige niso uspešnice samo na Japonskem, ampak tudi drugod po svetu. V resnici ji je ime Mahoko Yoshimoto; psevdonim Banana pa si je izbrala zaradi tega, ker se je zaljubila v cvet rdeče banane. Če preberete njen roman, se vam izbira psevdonima prikaže kot nekaj povsem logičnega in za pisateljico zelo primernega.
Banana Yoshimoto je zaslovela s svojim prvencem Kuhinja, ki ga je napisala med študijem, ko je delala kot natakarica. Knjigo imamo prevedeno tudi v slovenski jezik.

Roman Lebensgeister je ena izmed tistih knjig, kjer je zgodba postranskega pomena. Potek dogodkov je bolj kot ne le kulisa za prikaz nečesa drugega - spopadanja s tragedijo izgube ljubljene osebe. V tem ni ničesar slabega. Takšne knjige imam rada. Ponavadi jih namesto dramatične zgodbe poganjajo osebe. A ravno zaradi tega bi si pri sicer prav dobrem in zanimivem romanu Banane Yoshimoto želela nekoliko globlje zarisane osebe, ki bi bolj prepričljivo in bogato zaživele pred mano.
A vendar knjiga ne zasluži, da na takšen način pišem o njej. Na japonski roman se ne sme gledati z očmi zahodnjaka. Če skrbneje premislim in se poskušam vživeti v japonski način življenja ter premišljevanja, roman skoraj nima napake. Je kot leposlovno-književni primer japonske slikarske smeri ukiyo-e - umetnosti minljivega ali "lebdečega" sveta, ki poskuša ujeti posamezne trenutke, v katerih je tudi v najtežjih obdobjih življenja najti preproste užitke in srečo.

★★★★☆

Banana Yoshimoto
(Foto: © Jayne Wexler, Diogenes Verlag)

Yoshimoto, Banana
Lebensgeister
v nemščino prevedel: Thomas Eggenber
naslov originala: スウィート・ヒアアフター (Sweet Hereafter)
Diogenes Verlag AG Zürich, 2016
159 strani
ISBN 978 3 257 30042 0

Yoko Ogawa: Zärtliche Klagen

Zärtliche Klagen (ali Nežne tožbe), v originalu やさしい訴え (Yasashii uttae), je naslov romana japonske pisateljice Yoko Ogawa kot tudi naslednje skladbe (Les Tendres Plaintes), ki ima v romanu zelo pomembno vlogo:

Predstavljajte si, da to skladbo igra moški, star okrog štirideset let, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v hiši sredi gozda, v hribih nekje vzhodno od Tokia. Čembalo, na katerega igra, je sam izdelal. Poslušata ga le dve ženski. Obe sta tesno povezani z njim - ena telesno, druga duhovno.
Vsak od teh treh je v bližnji ali malo bolj oddaljeni preteklosti doživel nekaj tragičnega. Vsi v neokrnjeni naravi, daleč od ponorelega sveta, iščejo zavetje in tolažbo. Vsi trije se zapletejo v svojevrsten ljubezenski trikotnik, ki pa je daleč od tega, da bi bil klišejski.

Moškemu je ime Nitta in je obetal postati velik pianist. A prišlo je, da naenkrat in povsem brez vzroka, ni več zmogel igrati pred občinstvom - niti pred enim samim poslušalcem ne. Neke vrsta trema se je pojavila in zaradi nje je bilo z njegovo kariero pianista nepreklicno konec. Preselil se je v samotni kraj v hribih in začel z novo dejavnostjo. Začel je izdelovati čembala in bil pri tem zelo uspešen.

Kaoru je Nittova mlada asistentka, ki se uči izdelovati čembala; pomaga pri delu in skrbi za to, da lahko njen učitelj nemoteno opravlja visoko specializirano delo izdelave glasbenih inštrumentov. V samoto se je zatekla potem, ko je neka ženska ubila njenega zaročenca.

Ruriko je prvoosebna pripovedovalka. Po poklicu je kaligrafinja. V družinsko počitniško hišico v hribih - nedaleč stran od Nittove hiše, se je umaknila od svojega moža, ki jo je varal in bil do nje tudi nasilen.

Med moškim in dvema ženskama se razvije svojevrstno razmerje. Obe ženski sta zaljubljeni v Nitta in ta je do obeh prijazen in pozoren, a ljubi lahko samo eno. Pogosto je redkobeseden in skrivnosten, a zaradi tega je verjetno še zanimivejši. Kar je v tem razmerju najbolj očitno - in v tem se ta odnos razlikuje od ostalih ljubezenskih trikotnikov, je to, da med vpletenimi ni prav nobene sovražnosti. Nekaj ljubosumnosti že, nikakor pa ne sovražne nastrojenosti, škodoželjnosti, privoščljivosti in drugih podobnih negativnih čustev, ki jih je v takšnih razmerjih ponavadi na pretek. Še najhujša je obsesija s tem, v prisotnosti katere od obeh žensk bo Nitta igral na čembalo.
Poudarek  je na drugih občutjih - na strahu pred zapuščenostjo in osamljenostjo, izgubo ljubljene osebe in pogumom prekiniti z nečem škodljivim ter se podati na nove življenjske poti. Pomembno vlogo pa imajo seveda tudi ljubezen, občutek pripadnosti in zaupanja, ki pa niso vedno nujno na relaciji moški-ženska.

Stil pisanja je takšen kot je naslov in kakršna je slika na naslovnici nemškega prevoda romana - nežen in občutljiv; lep in skoraj dišeč. Besedilo se bere tako, kot Ruriko včasih ure dolgo zre skozi okno in opazuje naravo, ki se razprostira neposredno za teraso njene počitniške hiše.

Življenjske zgodbe nastopajočih in njihova medsebojna razmerja se pred bralcem razkrivajo počasi. Med posameznimi novimi odkritji je dovolj časa, da si bralec ustvari svoje mnenje in svoje razmerje do napisanega. Za primerno razpoloženje poskrbijo opisi narave - gozda, gora in jezera v različnih letnih časih. Prekrasni utrinki iz narave - daleč stran od  hektičnega Tokia, so prav gotovo eden izmed vrhuncev romana. Tudi zaradi njih knjige, potem ko sem jo začela brati, nisem mogla odložiti, pa čeprav bi bilo zaradi drugih obveznosti to potrebno. Z njihovo pomočjo sem se preselila v nek drug svet; lep v svoji divjosti in odmaknjenosti. Drugačen kot je dandanes.

Yoko Ogawa je roman Zärtliche Klagen napisala leta 1996, ko še ni bilo interneta in mobilnih telefonov. Brez teh dveh stvari in verjetno še kakšnih, so tri glavne osebe imele možnost, da so svoja medsebojna razmerja gradila na povsem drugačen način, kot bi jih sicer. Nastal je izredno zanimiv in topločloveški roman, ki me je prevzel.

Druga stvar, ki me je silila v to, da knjigo preberem v enem dahu, je bila glavna junakinja romana. Ruriko je vendarle tista, ki ima kot prvoosebna pripovedovalka v romanu največ prostora in je tudi najbolj natančno orisana. Zasluži si osrednje mesto v knjigi. Všeč mi je bila s svojim pretanjenim občutenjem in dojemanjem najbolj drobnih nians v razmerju z ostalima dvema junakoma. Všeč mi je bila njena neposrednost in tudi jasna vprašanja, ki jih je zastavljala Nittu, pa tudi Kaoru, in so posegala v samo jedro njihovega medsebojnega razmerja.

Pravijo, da Yoko Ogawa vse svoje romane - in teh ni malo! - piše vedno na isti način. Če je to res, Nežne tožbe nikakor ne bodo njen edini roman, ki ga bom prebrala. Takšni romani, ki jih ženejo osebe, ne pa toliko zgodba sama, so mi vedno všeč.
Čeprav roman proti koncu izgubi nekaj zagona in vznemirljivosti, postane za kanček preveč predvidljiv, nekatere  poteze nastopajočih pa prisiljene, je to odličen roman, ki mi je odprl vrata v povsem nov svet, takšen, v kakršnem bi vsaj za nekaj časa prav rada živela.

★★★★☆

Yoko Ogawa
(vir:Tadashi Okochi/Picador USA)

Ogawa, Yoko

Zärtliche Klagen
naslov originala: Yasashie uttae
iz japonščino v nemščino prevedla: Sabine Mangold
Verlagsbuchhandlung Liebeskind 2017
270 strani
ISBN 978-3-95438-073-2

Stephen King: The Bazaar of Bad Dreams

V knjigi The Bazaar of Bad Dreams je zbranih 20 kratkih zgodb Stephena Kinga. Zbirka je v Združenih državah Amerike izšla leta 2015. Nekatere od zgodb so bile že pred izidom te zbirke objavljene v različnih časopisih ali pa tudi samostojno, nekatere pa so bile s to zbirko prvič predstavljene bralcem. Nekatere od njih so bile že nagrajene. Knjiga je obsežna, saj ima več kot 500 strani. A dolžina literarnega dela nas pri Stephenu Kingu ne bi smela presenetiti. Kakor so nekateri od Kingovih romanov zelo debeli, so nadpovprečno dolge tudi nekatere od njegovih kratkih zgodb, ali bolj pravilno, novel.

Debele in težke knjige mi ni bilo potrebno držati v rokah in prenašati s seboj - pa ne zaradi tega, ker bi jo brala na kindlu, ampak zato, ker sem jo poslušala kot zvočno knjigo; med dolgimi vožnjami z avtomobilom, skupaj z ostalimi člani družine - v nemškem prevodu z naslovom Basar der bösen Träume in v odlični interpretaciji igralca Davida Nathana. Poslušanje kratkih zgodb med vožnjo z avtomobilom je še posebno primerno - bolj kot poslušanje kakšnega daljšega literarnega dela. Če namreč koncentracija ob poslušanju ene izmed zgodb popusti, ni še nič izgubljenega. Prav verjetno je, da bo ob naslednji zgodbi drugače in za posamezni okus poslušalca bolj zanimivo. Pri poslušanju romana, na primer, pa izgubiti rdečo nit pripovedi - lahko tudi zaradi slabega znanja jezika, ni dobro.

Stephen King je mojster kratkih zgodb - to se iz zbirke Bazar hudih sanj že lahko reče. Zgodbe se ponavadi počasi razvijajo in traja kar nekaj časa, da bralec dojame njihovo glavno idejo. Ponavadi je takšen način pisanja čisto v redu, saj se na ta način gradi dramatičnost in se spodbuja bralčevo zanimanje; včasih pa je opis raznih nepomembnih dogodkov (kot se pozneje izkaže) predolgo in zato dolgočasno. V takšnih primerih sem imela občutek, da se pisatelj kar malo norčuje iz bralca in zanalašč zavlačuje ter po zgodbi trosi določene podatke samo zato, da bi bralca speljal na krivo pot. Takšno početje pa pisateljem ponavadi zamerim.

Vsebina zgodbe je večinoma tipično "Kingovska". Imamo avtomobile na avtocestnih počivališčih, ki požirajo nič hudega sluteče mimovozeče. Veliko je zelo nenavadnih, paranormalnih pripetljajev; dogajanje pa je postavljeno tudi v paralelna vesolja. Pisatelj se sprašuje o smislu življenja, pogosto piše o smrti, tudi življenju po njej ter na te teme razvija različne neverjetne, a tudi zanimive hipoteze. Fajn. Mi je bilo všeč.

Kar je značilno za to zbirko kratkih zgodb, je tudi to, da Stephen King pred začetkom vsake od njih nagovori bralce. Ponavadi pove, kaj ga je pripravilo do tega, da je zgodbo napisal ali pa razloži kakšne posebne okoliščine v povezavi z zgodbo.

Včasih pa se tudi opravičuje, na primer v nagovoru k zgodbi Ur, kjer ima slabo vest, ker je zgodbo napisal za potrebe Amazona, bolj natančno za reklamo njihovega kindla, ali pa Kindle Singles - kratkih zgodb, ki jih Amazon prodaja po ceni evra ali dva.
Kakorkoli že, zgodba je več kot zanimiva. Pripoveduje o učitelju angleščine Wesleyu Smithu, ki pri Amazonu naroči bralnik kindel. Da je z bralnikom nekaj narobe, opazi že, ko ga prvič prime v roke. Kindel je namreč roza barve, pa čeprav so v tistem času pri Amazonu izdelovali le bele. Izkaže se, da je roza kindel namenjen nekemu drugemu Wesleyju Smithu, in ta Wesley Smith živi v drugem, paralelnem vesolju. V tem drugem vesolju je Ernest Hemingway živel tri leta dalj kot v našem in napisal še štiri knjige, ki jih Amazon zdaj ponuja svojim bralcem; razlike so še pri mnogih drugih znanih pisateljih, Shakespearu, na primer. Ko glavni junak raziskuje svoj kindle, ugotovi, da ima dostop tudi do različnih časopisov. Ko išče številko The New York Timesa iz novembra 1962, presenečen ugotovi, da v enem izmed paralelnih vesolj ta dan časopis sploh ni izšel. Vzrok: začetek 3. svetovne vojne, ki jo je sprožil raketni napad s Kube.

Všeč mi je bila tudi zgodba Življenje po smrti (Afterlife ali Leben nach dem Tod), v katerem pisatelj opisuje, kaj doživlja glavni junak zgodbe William Andrews, potem ko je umrl zaradi črevesnega raka. Izbirati mora med dvema možnostma. Lahko "resnično umre", se pravi popolnoma izgine, razpade, tako da za njim ni nobene sledi več in tudi nobenega posmrtnega življenja, lahko pa se odloči za ponovno rojstvo v svoji lastni osebi, s to pripombo, da se svojega prejšnjega življenja ne bo spominjal. Na ta način mu je dana možnost, da se ob pomembnih trenutkih svojega življenja odloči drugače, kot se je in tako popravi kakšno od svojih napak. Preden Wiliam Andrews sprejme odločitev, izve tudi to, da se je že večkrat moral odločati na ta način, saj je že večkrat umrl in že večkrat živel svoje življenje, ki pa je bilo kljub mnogim poskusom vedno enako, z enakimi napakami in slabimi odločitvami.

Smrt ima pomembno vlogo tudi v drugih zgodbah. Tako v kratki zgodbi z naslovom Osmrtnica (Obits ali Nachruf) ljudje umrejo že, če se zanje napiše osmrtnica; v zgodbi Sipina (The Dune ali Die Düne), so pa njihova imena napisana v pesku in sicer manj kot mesec dni pred smrtjo. V zgodbi Mister Yummy ali Mister Sahneschnitte se ljudem nekaj dni pred smrtjo prikazujejo napovedovalci smrti v obliki prividov ljudi, ki so jih srečali v preteklosti in so imeli pomemben vpliv nanje. Ostarelemu geju se tako pokaže mladenič podoben Davidu Bowieju; z izbiro vsebine zgodbe pa je pisatelj dobil še priložnost, da napiše kakšno besedo o AIDS-u in o moči spolnosti, ki jo ima ta na potek človeškega življenja. 

Zgodba z naslovom Zopern mulc (Bad Little Kid ali Böser kleiner Junge) je prej kot v angleškem izšla v nemškem in francoskem jeziku. Stephan King v uvodu k zgodbi razloži zakaj je bilo tako. Pove, da ima sicer raje Rolling Stonse kot Beatlese, a navdih za to zgodbo je vseeno dobil s pesmijo, ki so jo prepevali Beatlesi. To je pesem Bad Boy. In zakaj prva objava v nemškem jeziku? Kot poklon Nemcem, saj so to pesem Beatlesi največkrat zaigrali v svojih zgodnjih letih, ko so nastopali v Hamburgu.
Zgodbo Böser kleiner Junge pripoveduje na smrt obsojeni zapornik svojemu odvetniku na večer pred usmrtitvijo. Pove, kar ni povedal na sodišču in je pravi vzrok za to, da je hladnokrvno in brez obžalovanja ubil okrog sedem let starega fanta. Za to zgodbo bi lahko rekli, da je srhljivka.

Nekoliko grozljiva je tudi zgodba Mali zeleni bog trpljenja (The Little Green God of Agony ali Der kleine grüne Gott der Qual), - vsaj v izvedbi Davida Nathana je grozljiva. Njena glavna ideja je - vsaj po mojem mnenju - ta, da je potrebno ljudem vedno verjeti, ko zatrjujejo, da jih strašno boli.

Tommy pa sploh ni kratka zgodba, ampak je pesem v prostem verzu, posvečena hipiju, ki je umrl leta 1969 zaradi levkemije. Napisana naj bi bila za resnično osebo.

Večina zgodb iz zbirke Stephana Kinga The Bazaar of Bad Dreams mi je bila všeč. Če ne zaradi drugega pa zaradi pisateljeve domišljije in sposobnosti domisliti si najrazličnejše hipoteze in teorije kot odgovor na življenjska vprašanja, ki se jih prej ali slej vsi zastavljamo. Občudujem tudi pisateljev občutek za ljudi, njegovo sposobnost vživljati se v druge in njegovo natančno opazovanje sveta okrog sebe.
Včasih me je jezila počasnost pripovedovanja, dolgoveznost in razpletanje o nepomembnih stvareh. Včasih sem bila razočarana nad koncem zgodbe, saj je pripoved v začetku obetala precej več, kot se je pa potem na koncu iz nje izcimilo. A večina zgodb ima kljub vsemu presenetljive preobrate in konce, ki osupnejo.
Zgodbe na splošno niso tako zelo strašljive ali grozljive, kot bi lahko sklepali iz naslova. Vsaj zame ne. Mogoče zato, ker niso preveč verjetne.

Z zgodbami iz bazarja nočnih mor je tako, kot je na splošno s Stephenom Kingom: kakor so nekateri od njegovih romanov nadvse odlični, so drugi skoraj neprebavljivi. Tako so me nekatere zgodbe navdušile, med poslušanjem drugih pa sem zaspala in to s prijetnim občutkom, da sem se izognila nečemu sila dolgočasnemu in nezanimivemu.

★★★★☆

Stephen King
(1947)
(vir: http://heroichollywood.com/wp-content/uploads/2016/08/Stephen-King-.jpeg)

King, Stephen: Basar der bösen Träume
naslov originala: The Bazaar of Bad Dreams
Wilhelm Heyne Verlag, München, 2016, in der Verlangsgruppe Random House GmbH
zvočna knjiga, 3mp3-CD-ji
čas predvajanja: 20 ur in 15 min

Haruki Murakami: Wenn der Wind singt

Na Japonskem je ravnokar izšel nov roman Harukija Murakamija. Natisnili so točno milijon(!) trdo vezanih knjig, v tiskarni pa se že pripravlja ponatis. Vrste Harukistov so se na dan izida vile pred knjigarnami, ki so prav zaradi te priložnosti izjemoma odprle svoja vrata že opolnoči, da bi dobili svoj izvod knjige - pravzaprav dveh knjig. Najnovejši roman tega slavnega japonskega pisatelja je namreč tako obsežen, da so ga morali izdati v dveh knjigah. Naslov je Kishiancho Goroshi ali Ubiti comendatorja. O vsebini romana ne vem veliko. Šlo naj bi za zgodbo moža živečega v gorah, ki se mu življenje, potem ko sreča "Commendatore"-ja (italijansko za komandant), popolnoma spremeni.

Več kot 35 let nazaj je Haruki Murakami napisal svoj prvi roman. Ravnokar sem ga prebrala in sicer v nemškem prevodu z naslovom Wenn der Wind singt. Roman še ni preveden v slovenski jezik.
Takrat - leta 1978, ko je Haruki Murakami začel s pisanjem tega romana, seveda še ni bilo jasno, da bo nekoč eden najslavnejših in najbolj branih svetovnih pisateljev. Še celo sam ni bil prepričan v to, da se bo kdaj lahko preživljal s pisateljevanjem.

Star je bil 30 let, poročen in lastnik majhnega jazz lokala v Tokiu. Za odprtje lokala, kjer so vrteli glasbo s plošč in v katerem so priložnostno nastopali mladi jazz umetniki; obiskovalcem pa so postregli s kavo, alkoholnimi pijačami in čem malim za pod zob, sta se morala z ženo hudo zadolžiti. Da sta redno odplačevala dolg, sta trdo delala. Imela sta več zaposlitev istočasno in živela sta sila asketsko. V stanovanju nista imela ne televizije in ne ogrevanja, zaradi česar sta v prvih letih svojega samostojnega življenja zime preživljala bolj ali manj le v postelji. Skupaj s svojima mačkama.

Leta 1978 je Murakamijev jazz lokal že dokaj dobro tekel, a še vedno je bilo treba od zore do mraka krepko poprijeti za delo - delati sendviče, mešati koktajle ter odganjati nadležne in pijane goste.
In v tistem času - neko sončno aprilsko popoldne, je prišlo pri bodočem pisatelju do razsvetljenja. Dobesedno razodetja. Bil je na otvoritveni basebolski tekmi svojega priljubljenega moštva in tam je eden od igralcev izredno lepo in natančno odbil žogo. V tistem trenutku je Murakamija - kot strela z jasnega, prešinila misel: "Ja - mogoče pa lahko napišem roman."

Na poti domov se je ustavil v papirnici, kupil pisalo in papir ter takoj začel z delom. Edini čas, ki si ga je lahko privoščil za pisanje, je bilo nekaj ur pred sončnim vzhodom. Tako je pisal približno pol leta in nastal je njegov prvenec z naslovom Kaze no uta wo kike.

A zgodbe o nastanku prvega romana izpod peresa Harukija Murakamija s tem še ni konec. Ko je ob zaključku pisanja pogledal na ustvarjeno, je bil razočaran. Zgodba ga sploh ni navdušila. Prav nič zanimiva se mu ni zdela in ko je bral, ni imel prav nobene želje, da bi besedilo prebral do konca. Če roman ni bil všeč niti njemu samemu, kako bo navdušil šele bralce, se je spraševal. Tukaj je nato spet nastopil eden od pomembnih in usodnih trenutkov v njegovem življenju. Prav zlahka bi opustil pisateljevanje in se zadovoljil z mislijo, da pač nima talenta za pisanje. Toda ne. Haruki Murakami se je lotil problema z drugega konca. Roman je zavrgel in začel na povsem drugačen način pisati novo različico romana. 

Odložil je pisalo in za pisanje začel uporabljati pisalni stroj z latinsko tipkovnico. Tokrat je pisal v angleškem jeziku. Vendar pa njegovo znanje angleščine v tistem času ni bilo posebno dobro. Njegov besedni zaklad je bil skromen in tvorba stavkov je bila lahko le preprosta. Zaradi te omejitve je iz svoje začetne verzije romana moral črtati vse zapletene oblike izražanja in svoje misli poenostaviti na največji možni način. Presenečeno je ugotovil, da se tudi na takšen način lahko izredno dobro opiše občutja in razmišljanja literarnih junakov. "Tako moraš pisati! To bi bil lahko tvoj osebni stil pisanja," mu je šinilo skozi možgane in v svet literature je vstopil nov pisatelj. Angleško besedilo je nato samo še "prevedel" v japonščino - seveda ne dobesedno, in napisan je bil njegov prvi roman, ki je bil leto pozneje že nagrajen s prestižno japonsko literarno nagrado. Začela se je ena najuspešnejših literarnih poti našega časa.

Kako bi lahko ob vsem zgoraj napisanem ostala neprizadeta? Murakamijev prvenec sem morala na vsak način prebrati.
Bila je to prav zanimiva izkušnja. Knjiga je Murakamijeva in ni Murakamijeva.

V romanu prvoosebni pripovedovalec opisuje dogodke med fakultetnimi počitnicami, ki jih je preživel v domačem kraju. Čas dogajanja je natančno določen - od 8. do 26.avgusta 1970.

Glavni junak skupaj s svojim prijateljem, imenovanim "Podgana", poseda v lokalu, pije pivo in razpravlja o najraznovrstnejših temah, ki so v tistem času zanimale mlade ljudi: o študentskih protestih, o bogatih, ki živijo na račun revnih ("Bogati bi morali drek žreti!" "Veš, zakaj ne maram bogatih? Ker ne znajo misliti.") o smislu življenja, o smrti, ki izbriše spomin na večino ljudi ("Sto let po smrti, se me nihče več ne bo spominjal."), o ženskah, pa tudi o pisanju romanov ("Kakšni romani so to, če v njih nihče ne umre in ne seksa?").  Ne manjka tudi ljubezenski podobna zgodba.

Roman je strogo realističen in ne vsebuje nobenih magičnih prvin - v tem se razlikuje od poznejših in za Murakamija bolj značilnih romanov. Glavni junak pa že kaže lastnosti, ki jih ima večina moških junakov v Murakamijevih romanih: pozoren, umirjen in zanesljiv je; le da v tem romanu popije ogromne količine piva, ne pa, tako kot v poznejših romanih (npr. v Brezbravnem Tsokuruju) kave;) in še ni čisto odraslo uglajen in brez robov. Prikupen 21 letni mladenič.

Iz romana se lahko jasno razbere, v kakšnih okoliščinah je nastajal. Murakami svoj prvenec ljubkovalno imenuje "Roman kuhinjske mize". Pisal ga je namreč za kuhinjsko mizo, v nemogočih urah dneva. Roman je sestavljen iz 40ih kratkih poglavij, ki so še dodatno razdeljeni v manjše, z zvezdicami označene dele. Prav lahko si predstavljam, kako je pisatelj vsak dan napisal enega od teh delov. Vsak dan je lahko začel s pisanjem novega, saj posamezni odlomki med seboj niso tesno povezani - kar nametani so eden zraven drugega in ne sledijo posebno tesno glavni temi. Prav nič narobe ni bilo, če se je s pripovedjo odmaknil od osnovne zgodbe in se potem čez nekaj dni, oz. čez nekaj poglavij, ponovno vrnil k njej - kot sta mu razpoloženje in energija za kuhinjsko mizo to dovoljevali.
Stil pisanja je pričakovano preprost. Stavki so kratki in jasni. Veliko je dobesednega govora.

Roman Harukija Murakamija Wenn der Wind singt je odličen prvenec, iz katerega kipita mladostna lahkotnost in svoboda. Življenje mladih protagonistov še ni obremenjeno s težo dogodkov odraslega, zrelega življenja in je zato še posebej simpatično. Roman ni idealno zasnovan in dodelan, a prvencu tega ne bomo zamerili. Nasprotno. Zaradi tega je očarljiv - še posebno, če gledamo nanj s perspektive poznejših Murakamijevih romanov.
Knjiga mi je bila všeč. Nakazuje eno izmed možnih literarnih poti, po kateri bi se Haruki Murakami prav lahko podal, pa se ni. Odločil se je za nekaj drugega - nekaj bolj magičnega in manj realističnega. Kljub mojim povsem drugačnim željam;) Je že vedel zakaj.

★★★★☆

Haruki Murakami leta 1982
(vir: haruki-murakami.com)

Murakami, Haruki
Wenn der Wind singt, Pinball 1973: zwei Romane
iz japonščine v nemščino prevedla: Ursula Gräfe
originalni naslov: Kaze no uta wo kike, 1973-nen no pinboru
Köln: DuMont Buchverl 2015
266 strani
ISBN 978-3-8321-9782-7

Elena Ferrante: Genialna prijateljica

Fenomen Elene Ferrante je izjemen.

Do nedavnega nismo vedeli, katera italijanska pisateljica se skriva pod tem psevdonimom in piše svetovne uspešnice. Svojo identiteto je vse od začetkov pisateljevanja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja skrbno skrivala. V enem izmed dopisnih intervjujev je povedala, da brez anonimnosti ne bi mogla pisateljevati - vsaj tako dobro ne, kot to zdaj počne.

Njeni romani so cenjeni tako med bralci kot tudi med kritiki. Prodajajo se v milijonskih nakladah. In ravno finančni tokovi, ki se ob tako velikih nakladah knjig prelivajo z enega na drug bančni račun, so bili vzrok, da se je razkrila pisateljičina resnična identiteta. Eden izmed italijanskih raziskovalnih novinarjev je namreč menil, da običajna prevajalka literarnih del samo s prevajanjem - pa četudi je odlična pri svojem delu in poročena z možem, ki je pomemben ter vpliven v italijanskem literarnem svetu - ne more zaslužiti tako veliko denarja, kot ga je zaslužila - kot se je pozneje izkazalo, prevajalka (in pisateljica) iz Rima, ki si je nadela psevdonim Elena Ferrante.

Ob nezaželenem razkritju njene prave identitete se je Elena Ferante oglasila s kratkim sporočilom, v katerem je potrdila resničnost novinarjevih zaključkov o njeni pravi identiteti, a obenem prosila tudi za obzirnost. Prosila je, da ji bralci, novinarji in vsi ostali omogočijo, da še naprej ustvarja čim bolj anonimno in odmaknjeno. Pozornost literarnega sveta naj se obrača k njenim romanom, ne pa k njej kot pisateljici. Zdi se, da so naslovljeni vsaj v določeni meri upoštevali pisateljičino željo in po velikem bumu ob razkritju njenega pravega imena konec lanskega oktobra, je prava identiteta Elene Ferrante ponovno poniknila v anonimnost. Njeni romani pa živijo svoje lastno življenje dalje.

Roman Elene Ferrante, Meine geniale Freundin - v slovenščini je roman pred kratkim izšel pod naslovom Genialna prijateljica, je v Nemčiji od izida v avgustu 2016 dalje ves čas med tremi najbolje prodanimi knjigami s področja beletristike. Do izida novega Herryja Potterja je bila čvrsto zasidrana celo na prvem mestu. Zadnji teden pa si ji je na lestvici uspešnic pridružil še roman, ki je njeno nadaljevanje - v nemščini je namreč ravnokar izšel nov roman Elene Ferrante z naslovom Die Geschichte eines neuen Namens.

Roman Genialna prijateljica je prvi del tako imenovane Neapeljske tetralogije, v kateri Elena Ferrante opisuje življenje dveh prijateljic, Lenù in Lile. Lenù je okrajšava za Eleno in ta je v romanu prvoosebna pripovedovalka; lahko tudi kar pisateljica Elena Ferrante sama.

Začetek romana je enkraten! Točno takšen, da bralca uroči in mu vzbudi zanimanje za nadaljnje branje. Če boste prebrali prolog k romanu, knjige ne boste mogli več spustili iz rok. Vsaj tja do konca prve polovice ne...

Lilin sin Rino - štiridesetletnik, ki še vedno živi skupaj s svojo mamo, ker v življenju še nikoli ni počel kaj pametnega, pokliče Lenù in ji pove, da je mama izginila brez sledu. Dobesedno brez sledu. Za njo ni ostalo ničesar - ne obleke, ne čevlji, ne knjige. Še na fotografijah, na katerih je bila skupaj s sinom, je bil njen obraz izrezan. Kako in zakaj se je to zgodilo?
Njeno dolgoletno prijateljico dogodek ne preseneti preveč. Razjezi se in sklene, da bo tokrat drugače, kot je bilo vse do sedaj v njenem razmerju z Lilo. Enkrat bo ona - Lenù, tista, ki bo imela zadnjo besedo, pa čeprav je to šele pri 66-ih letih. Ne bo dovolila, da Lila s svojim izginotjem izbriše vse svoje življenje.
Tako sede za računalnik in začne popisovati svojo in Lilino življenjsko zgodbo - od samega začetka in z vsemi podrobnostmi.

Zgodba nas ponese v revno četrt Neaplja, v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Lila in Linu sta predšolski deklici z ne preveč svetlimi izgledi za svojo prihodnost. Že od vsega začetka je jasno, da ju čaka podobna usoda kot njuni mami - življenje v revščini in nevednosti, tudi nasilju in vulgarnosti, v omejenem območju revne, zanemarjene, močno patriarhalno usmerjene in tudi nevarne četrti Neaplja, imenovane Rione.

A deklici sta vendar tudi nekaj posebnega. Predvsem si že od otroških let dalje prizadevata, da bi svoji življenji imeli v svojih rokah in bi ga usmerjali po svojih željah. Obe se zavedata, da je znanje izredno pomembno. Obe sta zelo bistri in v osnovni šoli odlično uspevata. A na tem mestu že nastopi prva pomembna in usodna težava v njunem življenju. Njuno nadaljnje izobraževanje ni tako samo po sebi umevno, kot se nam zdi v današnjem času. Znajdeta se na razpotju, kjer se bosta njuni življenjski poti ločili druga od druge; Lenù po številnih dvomih starša le dovolita, da nadaljuje s šolanjem; Lilo pa oče v jezi vrže skozi okno, ko ga le-ta prosi, da bi ji dovolil nadaljnje šolanje.

A njuno prijateljstvo živi dalje. Hja, prijateljstvo... Odnos med Lilo in Lenù še zdaleč ni tako preprost, da bi ga lahko enostavno označili le z besedo prijateljstvo. Lila je tista, ki je v tem odnosu glavna. Lenù vedno stopa vsaj korak za njo. V šoli je vedno malo slabša od nje. Ni tako pogumna, poštena, odločna in drzna kot je Lila. Prijateljstvo med dvema dekletoma je vsaj v tem začetnem romanu Neapeljske tetralogije, ki opisuje leta otroštva in odraščanje, predvsem odnos, v katerem je veliko tekmovalnosti, občudovanja, želje po biti to, kar je prijateljica, in tudi kar nekaj zavisti in nevoščljivosti.

Prijateljstvo je tisto, za kar v tem romanu gre. Prijateljstvo med dvema mladima ženskama. Moški so tukaj in na splošno v knjigi šele v drugem planu. Eleni Ferrante je uspelo bralcem odnos med Lenù in Lilo predstaviti v vsej njegovi razsežnosti in bogastvu, v dobrih in slabih stvareh.

Mogoče ga je opisala celo malo preveč natančno... Ob opisovanju šolanja, šolskih tekmovanj in takšnih ter drugačnih mladostniških zapletov je po mojem mnenju nekoliko pretiravala. Dolgočasila sem se, ko sem brala o vsem tem. A ni bilo preveč hudo! Nagrajena sem bila z izredno lucidnim vpogledom v misli in občutenje dveh samosvojih in odločnih deklet, ki sta bili trdno odločeni, da se iztrgata iz nazadnjaške in omejujoče patriarhalne skupnosti. To jima na koncu tudi uspe - Lenù z nadaljevanjem šolanja, Lilu pa s poroko z bogatim ženinom.

Pa vendar. S knjigo ne morem biti najbolj zadovoljna. Neapeljska četrt Rione mi ni bila všeč in njeni prebivalci so mi bili s svojim vedenjem, mišljenjem in pogledom na svet zoprni.
K neprijetnemu občutku ob branju je pripomogel tudi pisateljičin način pisanja, ki je mestoma zelo suhoparen in hladen. Čeprav pogosto zelo rada hodim po stopinjah pisateljev in njihovih literarnih junakov, tokrat nimam prav nobene želje, da bi v Neaplju iskala ulice, po katerih sta hodili Lenù in Lila - ter cela množica stranskih oseb, za katere se pogosto ne ve jasno, kakšno vlogo igrajo v romanu.

A na srečo vse te pomanjkljivosti - kot jih sama razumem, ob koncu romana izgubijo svoje osti. Zdi se, da je ob zaključku romana pisateljica spet trdno prijela za vajeti zgodbe in ponovno prevzela nadzor nad osebami in potekom romana. Dramatičnost, ki smo ji priča na začetku romana, se pokaže tudi ob zaključku - mogoče še v večji meri in na usodnejši način. Tudi zaradi tega je knjigo vredno prebrati.

Roman Elene Ferrante, Genialna prijateljica ima odličen začetek in še boljši konec; vmes pa veliko čudovitih pasaž - posebno ob koncih posameznih poglavij, modrih misli in jasnih pogledov v prijateljstvo dveh deklic, a na žalost prav toliko izredno dolgočasnih odlomkov, pretiravanj in nelogičnosti, ob katerih sem se mučila in mučila, da se bolj ne bi mogla. Pisateljičin stil pisanja je racionalen in prav nič sentimentalen, kar je dobro za to, da roman ne zaide v vode samopomilovanja in solzavosti, vendar pa knjiga zaradi tega pogosto deluje preveč hladno in brezčutno. 

Ob Genialni prijateljici me tako prevevajo mešani občutki. Ne vem, ali bom zbrala voljo in pogum ter se lotila še nadaljevanja - druge knjige iz Neapeljske tetralogije.
No, v knjigarni sem nemški prevod romana, Die Geschichte eines Namens (v slovenščini bo roman izšel z naslovom Zgodba o novem imenu) že imela v rokah in prebrala sem tudi nekaj začetnih strani. Zgodba se nadaljuje točno v trenutku, kjer se je dogajanje prvega dela ostro in odsekano končalo - na Lilini poroki. In Lila se na dogodek, ki jo je močno prizadel, ne odzove tako, kot pričakuje in si želi njena genialna prijateljica Lenù...

★★★★☆


Originalna izdaja:

• L'amica geniale, Edizoni e/o, Rom, 2011

Nekateri prevodi:

• Genialna prijateljica, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2016, iz italijanščine v slovenščino prevedla Anita Jadrič
• Meine geniale Freundin, Suhrkamp Verlag Berlin, 2016, iz italijanščine v nemščino prevedla Karin Krieger
• My Brilliant Friend, Europa Edition, 2012, iz italijanščine v angleščino prevedla Ann Goldstein