Edward M. Forster: The Machine Stops

Začelo se je z ozvezdjem Orion.

Vashtijin sin Kuno je namreč med vožnjo z "air-ship"-om opazil skupino zvezd, ki bi jih prav lahko povezal v podobo vojščaka z bogato okrašenim pasom in mečem. Zaželel si je, da bi si ozvezdje ogledal tudi s površine Zemlje. 

A v času, v katerem se dogaja zgodba The Machine Stops, je to prav čudna želja, saj se nihče več ne zanima za zvezde in jih ne povezuje v ozvezdja. Ljudje živijo pod zemljo, vsak sam v svoji sobi - kjer je prijetna svetloba, čeprav ni ne oken ne luči, kjer se po prostoru širi glasba po želji poslušalca, kjer je čist zrak in kjer je edino pohištvo udoben naslanjač. No, še nekaj je: številni gumbi, s katerimi naročijo hrano, toplo ali hladno kopel, posteljo in vse ostalo, kar potrebujejo za udobno življenje.

Ljudje se v tem svetu dobro počutijo. Tudi osamljeni niso. Vashti, na primer, pozna več tisoč ljudi širom sveta in se z njimi vsak dan pogovarja in izmenjuje ideje. To ji omogoča "blue plate", nekakšna tablici podobna naprava, s katero lahko pokliče prijatelje in se z njimi pogovarja. Preko nje tudi redno predava o različnih temah, ki jih raziskuje in o njih premišljuje. Udeležuje pa se tudi predavanj, ki so jih pripravili drugi. Če ji je stikov z ostalimi ljudmi dovolj, se enostavno "izolira" in postane nedosegljiva za kakršnakoli sporočila in klice.

Vam zveni znano? Meni vsekakor. Tole o komunikaciji med ljudmi preko različnih digitalnih povezav in družbenih omrežij ter o zoom predavanjih je kot bi opisovali današnji čas. Tudi to, da ima večjo veljavo mnenje naključnega predavatelja kot pa resnična dejstva, podkrepljena z znanstvenimi metodami, grozljivo spominja na današnji čas.

Pa je bila zgodba The Machine Stops napisana že pred več kot stotimi leti - prvič je bila objavljena leta 1909. Napisal jo je Edward Morgan Forster, ki ga precej bolj kot po znanstveni fantastiki poznamo po romanih Soba z razgledom (tudi zaradi odličnega filma, ki je bil posnet po knjigi) in Potovanje v Indijo. 

S kratko znanstveno fantastično zgodbo pa se je izkazal za velikega preroka. Ker je tako strašljivo pravilno ugotovil, kako bomo živeli v 21. stoletju, se mu splača prisluhniti tudi pri nadaljnjih predvidevanjih - torej, kako bo šlo s takšnim načinom življenja dalje.

Stroj ali "Machine" je tisto, kar ljudem omogoča brezskrbno življenje, ki je opisano zgoraj. Preko stroja ljudje komunicirajo in stroj je tisti, ki poskrbi za vse njihove fizične in psihične potrebe. Ta stroj je, seveda, ustvaril človek in mu potem postopoma prepuščal vsa svoja dela. Ljudje so se ukvarjali samo še z idejami in verjeli, da postajajo vse bolj poduhovljeni. 

A v resnici ni bilo tako. Postajali so vse bolj površinski, niso bili več sposobni daljšega koncentriranega razmišljanja in bili so vse manj inteligentni.

Le redki med njimi so se zavedali, kakšna je pot, po kateri se giblje človeštvo in kako usodna je lahko popolna odvisnost od stroja. Eden izmed njih je Kuno, ki svojo mamo zato, da bi ji razložil svoje dvome in strahove, povabi na obisk.

Vashti je nad povabilom svojega sina skoraj zgrožena. Zakaj le bi hodila na obisk, ko se vendar enako dobro vidita in pogovorita preko blue-plate? Zakaj bi šla, ko je vendar povsod povsem enako? In potovanje na drugo stran planeta je naporno ter ne prinaša nobenih novih idej. Poleg tega pa nima časa, saj mora iti na to ali ono predavanje, sama pripraviti predavanje in ga posredovati drugim, se pogovoriti s tem in onim prijateljem. Kaj če se v tem času, ko bo odsotna - se pravi, ko bo na obisku pri svojem sinu, zgodi kaj pomembnega in bo to zamudila? 

Tako to gre v digitalnem svetu samozadostnosti.

Kratka zgodba se konča - kot že nakazuje naslov, s tem, da stroj preneha delovati - ne naenkrat, ampak postopoma in v začetku skoraj neopazno. Predvajanje glasbe, na primer, je rahlo moteno in voda za kopel začne nekoliko zaudarjati. Ljudje se zaradi tega razburjajo in pritožujejo na višje nivoje, tudi na centralni komite - ta pa obljubi, da bodo napake rešili v najkrajšem možnem času. Pa jih ne. Stvari gredo iz slabega na slabše in ljudje - pasivni kot so, se prilagodijo novim razmeram in živijo dalje. Do končne katastrofe.

Kratka znanstveno fantastična zgodba The Machine Stops, E.M. Forsterja je odlična in vredna branja vsaj zaradi dveh stvari. Prva je neverjetna točnost predvidevanja, kakšno bo življenje v prihodnosti, se pravi v našem času; druga je jasna in zelo plastična predstavitev tega, kako zelo občutljivi smo, če se preveč zanašamo na tehnologijo - v tem primeru na umetno inteligenco, ki nas lahko s svojimi sposobnostmi brez težav preraste in potem, ko nas več ne potrebuje, tudi zavrže.

Zgodbo sem prebrala na priporočilo Elona Muska. On podobno kot Kuno iz zgodbe prisega na človeka. "Man is the measure" - Človek je mera sveta, pravi Kuno.

Elon Musk pa s svojimi dejavnostmi želi pomagati pri ohranitvi človeške vrste tudi s tem, da bi nas naselil na drugih planetih. Sega po zvezdah, bi lahko rekli, kar je povsem nekaj drugega kot življenje pod zemljo, ki ga živijo junaki zgodbe The Machine Stops.

Če vas kratka zgodba zanima, jo zlahka najdete brezplačno na internetu. Brezplačna zvočnica pa je tudi na YouTube kanalu. Mene je kar precej pretresla. 

Nolan: Memento

Bil je dopust, ki je bil načrtovan za pot v Slovenijo. Zaradi covid-19 potovanje preko meje ni bilo mogoče; na izleta vrednih točkah znotraj Nemčije pa je bilo pričakovati gnečo. Torej smo ostali doma in to z obilico nenačrtovanega prostega časa. 

Odločila sem se, da čas zapolnim z udeležbo na enem izmed številnih brezplačnih tečajev na Courseri. Še nikoli me niso razočarali (še vedno se z veseljem spomnim tistega o Einsteinovi specifični teoriji relativnosti).

Ker vsak drugi (no, mogoče vsak tretji) od mojih bolnikov - posebno tisti, ki so doživeli srčni infarkt ali pa so bili operirani na srcu, trpi ali pa je v preteklosti trpel zaradi vsaj ene, vsaj v lahki obliki potekajoči duševni motnji ali celo duševni bolezni, je bila izbira tečaja pravzaprav dokaj logična. Izbrala sem okrog 20 ur dolg online tečaj, ki ga je vodil prof. Paul Bloom z Univerze Yale z naslovom Introduction to Psychology. 

Avatar prof. Blooma razlaga
5 velikih dimenzij osebnosti:
ekstravertnost, sprejemljivost, vestnost, odprtost in nevroticizem

Tečaj je na izredno pregleden in zanimiv način na kratko osvetlil celotno področje psihologije. Nekatera področja smo preleteli le površno, v druga smo smo se poglobili nekoliko bolj. Po začetnem opisu delovanja možgan, smo se ustavili pri Sigmundu Freudu, a ga prav hitro tudi zapustili, saj smo ga zaradi njegovega neznanstvenega pristopa k psihologiji zlahka zavrnili. Pomenljiva je bila misel, da o njem kljub temu nismo zvedeli bistveno manj kot redni študentje psihologije na Univerzi Yale. 

Potem smo se sistematično lotili različnih psiholoških tem: spomina, učenja in uporabe jezika, duševnega razvoja otrok. Izvedeli smo zakaj se ne bojimo avtomobilov, ki vendar pomenijo veliko grožnjo našim življenjem, pač pa kač in pajkov, čeprav nas ti pravzaprav sploh ne ogrožajo. Spoznali smo glavne duševne bolezni in vzroke, ki lahko vodijo do njih ter njihovo zdravljenje. Spraševali smo se, ali lahko nekatere duševne bolezni pripomorejo k večji kreativnosti. Pomislite na Vincenta van Gogha ali pa Virginio Woolf - oba sta trpela za bipolarno motnjo.

Posebno zanimivo je bilo poslušati o tem, zakaj smo si ljudje različni. Med seboj se razlikujemo po osebnosti in inteligenci. In tukaj je prof. Bloom postregel z najbolj presenetljivo trditvijo, ki zamaje vzgojno shemo marsikaterega od staršev. Namreč: na to, v kakšno osebo se bodo razvili naši otroci, starši s svojim ravnanjem skoraj ne moremo vplivati. Bolj ali manj imamo vpliv nanje samo s tem, kakšne gene jim podarimo. Dejstva kot so npr. ta, ali jim zvečer beremo pravljice ali ne, uporabljamo bolj permisivno ali pa bolj strogo vzgojno shemo, pa na značaj otroka in njegovo inteligenco nima skoraj nikakršnega vpliva. Otrok, ki bi ga posvojili, bi tako odrasel v povsem drugačnega človeka kot naš biološki otrok, pa čeprav bi oba vzgajali na povsem enak način. Shared-environment, se pravi predvsem družina, na osebnost in inteligenco nima velikega vpliva. Ob tem je seveda potrebno predpostaviti, da so otroku zagotovljene osnovne potrebe, kot sta hrana in varnost, otrok pa tudi ne sme biti na kakršenkoli način zlorabljen.

Pomenljivo je bilo področje socialne psihologije, ki razlaga vpliv družbe in medsebojnih odnosov znotraj skupine ter med skupinami na naše življenje. Raziskovali smo to, kako precenjujemo sami sebe, saj smo skoraj vedno prepričani, da smo na raznih lestvicah nad povprečjem; kako se nam zdi, da nas vedno vsi opazijo (in zaradi tega trpimo ali pa nam to ugaja, odvisno kakšnega značaja smo), v resnici pa nas v večini primerov drugi sploh ne opazijo. 

Kako ignoriramo informacije, ki se ne skladajo z našo miselno shemo (in beremo samo Mladino ali pa le Demokracijo;). Pomudili smo se pri stereotipih (na primer tem, da so črnci bolj agresivni kot belci), ki so večinoma - pozor! - pravilni in zanesljivi, ter na omogočajo preživetje, a so z njimi, seveda, tudi problemi, predvsem moralni.

Vse zelo zanimivo in nadaljnjega razmišljanja ter raziskovanja vredno.

Tečaj so popestrili različni video vložki, še bolj pa primeri, ki jih je prof. Bloom izbral iz literarnega ali pa filmskega sveta. 

Prvi iz te skupine je roman Trpljenje mladega Wertherja. Po glavnem junaku tega Goethejevega best-sellerja iz 18. stoletja je poimenovan efekt, ki opisuje vpliv medijev na število samomorov, in kaže na to, da je samomor na nek način nalezljiv. A ne vedno. Kako si sicer razlagati dejstvo, da so zaradi Wertherja mladi fantje delali samomore, zaradi Kurta Cobaina, ki je imel še bistveno več občudovalcev, pa ne.

Življenje s shizofrenijo je opisano v knjigi Steva Lopeza, The Solist, po katerem je bil posnet tudi film z Jamiejem Foxxom in Robertom Downeyem Jr. Opisuje resnično zgodbo nadarjenega čelista, ki zaradi shizofrenije postane brezdomec in živi na cestah Los Angelesa.

Filmska industrija se na splošno zelo rada poslužuje različnih psiholoških tem. Dramatičnost zgodbe je z njimi zagotovljena. 

Osebe z asocialno osebnostno motnjo manipulirajo s čustvi drugih, so sebične, impulzivne, lažejo, ne kažejo obžalovanja ali občutkov krivde in so pogosto agresivne. Najbolj poznan filmski lik s to duševno motnjo je Hannibal Lectar iz filma Ko jagenjčki umolknejo; prof. Bloom pa je izpostavil še nekoga, na katerega ravno ne pomislimo, ko razmišljamo o tej osebnostni motnji. Omenil je namreč Jamesa Bonda, še posebej tistega, ki ga je upodobil Sean Connery. Ja, in res, če natančneje pomislimo, je James Bond točno takšen kot osebe z asocialno osebnostno motnjo - agresiven, ničesar ne obžaluje, manipulira z ljudmi in je aroganten. To osebnostno motnjo pa imajo na žalost tudi mnoge osebe, ki živijo med nami ter so pogosto celo na visokih vodstvenih mestih in imajo tako velik vpliv na življenja drugih.

Pri disociativni motnji identitete (prej znani kot multipna osebnost) se pri bolnici (najpogosteje zbolijo ženske) kažeta dve ali celo več različnih identitet v različnih časovnih obdobjih. Knjiga Sybil, Flore Rhete Schreiber opisuje zgodbo resnične ženske, ki je živela 16 različnih identitet. Po knjigi, ki naj bi bila popolnoma biografska, a se o tem vse bolj dvomi, so leta 1976 in 2007 posneli tudi filma. 

Sicer pa je verjetno najstarejše fikcijsko delo o disociativni motnji identitete dobro poznan roman Roberta Luisa Stevensona, Doktor Jekyll in gospod Hyde. Meni zelo ljub film na to temo pa je Primal Fear z Richardom Gerom v vlogi odvetnika, ki zagovarja mladega fanta z disocitivno motnjo identitete, obtoženega umora - tega je upodobil odlični Edward Norton, ki je za to svojo debitansko vlogo dobil zlati globus in bil nominiran za oskarja.

Glavna zvezda na temo psihologije, ki nastopa v tako številnih filmih, da jih je nemogoče prešteti, pa je amnezija ali izguba spomina. Koliko filmov ste že videli, ko nekdo doživi udarec po glavi in potem izgubi spomin? Verjetno vsaj enega. V teh filmih potem junak po poškodbi ne ve več, kdo je, kako mu je ime in od kod prihaja. Ob ponovnem udarcu po glavi;) se mu spomin ponavadi spet vrne, vmes pa je obilo možnosti, da si junakovi zgodbi pred izgubo spomina in po njej križata, soočita in dramatično prepletata. 

Predolgočasno, da bi se ustavljali pri tem. V teh filmih je prikazana t.i. retrogradna amnezija, ko se oseba ne more spomniti dogodkov pred poškodbo ali obolenjem možgan.

Bolj zanimiva je anterogradna amnezija. In tu se počasi približujemo temi iz naslova. Pri tej motnji spomina oseba ne more ustvariti novih spominov - kratkotrajnega spomina ne more preoblikovati v trajni spomin. Kako to približno izgleda, sem spoznala v romanu Yoko Ogawe, Darilo števil, vendar pa zdaj, po končanem tečaju iz psihologije, vem tudi to, da se pisateljica ni ravno držala znanstvenih dejstev. Noben kratkoročni spomin namreč ne "zdrži" 80 minut, kolikor je bil čas, v katerem je svoje spomine lahko ohranjal profesor matematike iz knjige. V resnici prostor v naših možganih, ki je rezerviran za kratkoročni spomin, zadostuje le za nekaj minut. A sama anterogradna amnezija in težave povezane z njo so v knjigi vseeno dobro prikazane.

V filmski industriji anterogradana amnezija ni preveč popularna. Vseeno pa imamo film na to temo, ki izstopa po kakovosti in je več kot vreden ogleda. Zaradi njegovih kulturnih, zgodovinskih in estetskih vrednosti je uvrščen v ameriški nacionalni filmski register. To je film Memento iz leta 2000, režiserja Christopherja Nolana. 

Glavni junak ima po poškodbi glave anterogradno amnezijo in raziskuje umor svoje žene. Kako mu to uspeva kljub temu, da njegov spomin traja le nekaj minut, je v filmu enkratno prikazano. Ima polaroidno kamero, s katero slika pomembne osebe in predmete. Na listke zapisuje podatke, ki mu pomagajo pri raziskovanju; dejstva, ki so nesporna pa si da vtetovirati na svojo kožo. Na ta način ohranja podatke, ki jih ne more shraniti v svoj trajni spomin, a jih lahko vedno znova dokaj preprosto ponovno ozavesti. Na takšen način se s skrajno disciplino in z nenehnim ponavljanjem določenih dejanj počasi približuje svojemu cilju. 

Film je posnet od konca proti začetku in s takšnim načinom prikazovanja gledalcu omogoči, da še sam podoživi velike težave, ki jih imajo ljudje z anterogradno amnezijo. Film se začne s tem, da glavni junak Leonard ubije domnevnega morilca svoje žene, nato pa zgodba teče nazaj v času in postopoma - s podobnimi težavami kot Leonard, spoznavamo, kateri dogodki so pripeljali do tega končnega razpleta in kako se je to zgodilo. Pri tem nas mogoče čudi to, kako je mogoče, da se Leonard, ki je bil pred nastopom izgube spomina zavarovalni agent, tako dobro pretepa s svojimi nasprotniki, kako to, da zna tako dobro rokovati z orožjem. A za vse te Leonardove veščine lahko najdemo znanstveno utemeljeni iz psihologije izhajajoči razlog. 

Bolniki z anterogradno amnezijo lahko namreč vseeno shranijo nekaj spomina. To je t.i. implicitni spomin - spomin, ki ga ne moremo zavestno priklicati, a ga vendar imamo. Kaže se v določenih veščinah, ki jih pridobimo s pogostim ponavljanjem, oziroma učenjem. Na ta način lahko razložimo Leonardovo agresivnost. Ker se je pri svojem maščevalnem pohodu vedno znova srečaval z nasilnimi ljudmi, ki so mu stregli po življenju, je iz ponovitve v ponovitev razvijal vse boljšo tehniko telesnega bojevanja in rokovanja z orožjem ter se tako iz pisarniškega zavarovalniškega uslužbenca razvil v spretnega in učinkovitega ubijalca. 

Christopher Nolan je film Memento posnel po kratki zgodbi svojega brata Jonathana Nolana z istim naslovom. Zgodba je kratka, dolga samo enajst strani. Lahko jo preberete na tem linku. Kljub svoji kratkosti pa zelo dobro predstavi način razmišljanja in težave, na katere naleti bolnik z anterogradno amnezijo. Posebno ganljivo je bilo, ko je glavni protagonist vsakih nekaj minut - toliko časa, kot je pač trajal njegov kratkoročni spomin, vedno znova in na novo izvedel, da je bila njegova žena umorjena ter ob tem vedno znova trpel, brez kakršne koli možnosti, da bi se bolečina s časom omilila. Dobro je prikazano tudi to, kako je s ponavljanjem vedno enakih dejanj, pilil veščine, ki so bile potrebne za to, da bi našel ženinega morilca. Kljub njegovemu napredovanju proti cilju pa je zgodba vseeno tragična, saj junak tudi potem, ko doseže svoj cilj, v tem ne najde nobene utehe (oziroma jo najde samo za nekaj minut), ker prav hitro vse skupaj spet pozabi in ne ve več, da je že dosegel, kar je želel. 

Christopher in Jonathan Nolan
(vir: geekbinge.com)

Previdna moram biti pri tem, kako bom končala tale zapis. Kajti Endings matter - pravi prof. Bloom v svojem tečaju Introduction to Psychology. Zabave, ki je bila čista polomija, s slabo hrano in pijačo ter neprijetno družbo, a se je končala s tem, da vas je nagovorila oseba, ki vam je bila že dolgo všeč, vam bo namreč ostala v lepšem spominu kot zabava, ki je bila v vseh pogledih čudovita in čisto po vaših željah, a ste se na njej čisto na koncu blamirali s kakšno neprimerno besedo, ali pa ste se polili s kozarcem vina. Tako delujejo naši možgani. 

Tudi kolonoskopija bo ostala v lepšem spominu - kot ne tako zelo boleča - če jo zdravniki podaljšajo za nekaj minut, v katerih bolečina ne bo več tako huda, kot je bila sicer med preiskavo. Torej zaključujem z optimizmom:)

Anterogradna amnezija - čeprav izredno tragično dejstvo za bolnike in tudi za Leonarda iz filma ali kratke zgodbe Memento, ima tudi dobro stran. Zaradi nezmožnosti ustvarjanja novih spominov čas izgubi moč nad človekom. Kar sploh ni slabo. Ves možni čas se namreč skrči na en sam trenutek. Ta trenutek. Like you're the center of the clock, the axis on which the handle turn. Time moves about you but never moves you. It has lost its ability to affect you. What is it they say? That time is theft? But not for you. Close your eyes and you can start all over again. Conjure up that necessary emotion, fresh as roses. 

Tako Jonathan Nolan v svoji kratki zgodbi.

Sicer pa tudi vsak od nas ve, kako blagodejno je, da naši možgani do neke mere popačijo naše spomine in da se ne spomnimo vsega, kar smo nekoč videli, doživeli in občutili - posebno slabih stvari, te je ponavadi dobro pozabiti. In ravno to počnejo naši možgani. Takšna čudovita, do neke mere selektivna vrsta amnezije, nam omogoča preživetje in daje moč za nadaljnje življenje.

Če ste moj zapis uspeli prebrati do konca:)), vas tema zanima in se vam tako vsekakor splača prebrati tudi kratko zgodbo Memento, Jonathana Nolana, ali pa si ogledati film njegovega brata Christopherja Nolana. Prav gotovo vam bosta všeč.

Washington Irving: The Legend of Sleepy Hollow

31. oktobra letos sem naredila nekaj, kar se spodobi narediti za noč čarovnic. Ne, opolnoči nisem obiskala pokopališča in tudi buč nisem izrezovala, sem si pa zato ogledala za noč čarovnic tipičen film. Bil je to dokaj znan in cenjen, leta 1999 posnet film režiserja Tima Burtona z naslovom Sleepy Hollow (v slovenščini Brezglavi jezdec).

Johnny Depp v filmu Tima Burtona
Brezglavi jezdec
(vir: moviepilot.de)

Grozljivke ponavadi niso "my cup of tea", a ta film sem si prav rada ogledala - to pa zato, ker je v njem nastopal Johnny Deep in ker sta mi bila všeč čas in kraj dogajanja. 

Zgodba se namreč dogaja leta 1799 v New Yorku in njegovi okolici. To je bil čas, ki ga imam rada - čas velikih sprememb. Razum je postajal vse pomembnejši in ljudje so bili polni zaupanja v boljši svet, ki ga bodo zgradili predvsem s pomočjo svojega znanja. To je bil čas razsvetljenstva, ki je v človeško zgodovino prinesel velikanski napredek. Amerika pa se je ravno osvobodila izpod Britanskega imperija.

Johnny Depp je v filmu upodobil tipičnega, za razsvetljenstvo značilnega, za napredek zagnanega, načitanega mladega moža, z imenom Ichabod Crane, ki se je s svojim razumom in pripomočki, ki jih je sam izdelal, lotil razreševanja nenavadnih umorov, ki so se dogajali v okolici New Yorka - v majhnem zaselku holandskih priseljencev, imenovanem Sleepy Hollow.

Moril naj bi "brezglavi jezdec" ali glede na lokalno legendo, duh plačanca iz nemške dežele Hessen, ki se je boril v času ameriške osamosvojitvene vojne dobro desetletje pred tem. Med bojevanjem mu je granata odnesla glavo, ki jo je potem, ko je bil že duh, spet poskušal najti. 

Zgodba je presenetljivo zanimivo grajena, simpatično grozljiva in dokaj nepredvidljiva; poleg tega pa izredno zabavna, kar je zasluga predvsem igralcev - pa ne samo Johnnyja Deppa. Po vrhu vsega v filmu nastopa tudi izrezljana buča (in to leta 1799!), tako, da je to resnično film, ki se ga velja ogledati ravno na noč čarovnic:)

Ker mi je bil film všeč, sem o njem želela zvedeti še kaj več. Kaj bi znanja željni Ichabod Crane dal za to, da bi imel dostop do take množice podatkov, kot ga imamo ljudje s pomočjo interneta v današnjem času? 

Mimogrede sem izvedela, da je film nastal po noveli The Legend of Sleepy Hollow, pisatelja Washingtona Irvinga in si že nekaj minut pozneje za par evrov drobiža na svoj kindle naložila celotni književni opus tega ameriškega pisatelja. Tako lahko je to danes:)

Washington Irving velja za prvega ameriškega pisatelja, ki je bil slaven tudi izven meja Združenih držav Amerike. Rodil se je leta 1783 v mestu New York. V tednu, ko se je rodil, se je ravno končala ameriška osvobodilna vojna in starša sta ga poimenovala po največjem junaku ameriške revolucije, Georgeu Washingtonu. 

Washington Irving je bil izredno plodovit pisatelj, ki je pisal fikcijska in strokovna dela. Poleg številnih kratkih zgodb in esejev, biografij, je popisal tudi zgodovino New Yorka, ki obsega več knjig. Listanje po njegovem zbranem delu lahko povzroči panični napad, saj se po prebranih 100 straneh opusa, odstotek prebranega zbranega dela - kot je to označeno pri elektronskih  knjigah, ne poveča niti za en odstotek.

No, jaz sem (do sedaj) prebrala samo The Legend of Sleepy Hollow, ki predstavlja bistveno manj kot en odstotek njegovega zbranega dela.

Washington Irving je novelo napisal leta 1820, ko je živel v Angliji. V tistem času je bilo tam moderno gotsko leposlovje oz. Gothic horror. Vsi so jih pisali, tudi Jane Austen, Charles Dickens, Lord Byron in seveda Mary Shelley - romane in kratke zgodbe z nadnaravno vsebino, ki so bili vsaj malce grozljivi. Tipična predstavnica gotskega leposlovja je tudi novela The Legend of the Sleepy Hollow.

Močno se razlikuje od filma, ki je bil posnet 180 let po njenem nastanku. Imena oseb so sicer enaka in v obeh primerih ima legenda o brezglavem hessenskem vojaku, ki mori, osrednjo vlogo. S tem pa se vsa podobnost med obema umetniškima deloma konča. Glavni junak Ichabod Crane je v noveli povsem drug kot v filmu - klavrna pojava vaškega učitelja v primerjavi z iznajdljivim in pametnim policijskim stražnikov v podobi Johnnyja Deppa iz filma. Sta pa oba malce smešna. Zgodba je v filmu precej kompleksnejša in zanimivejša od tiste v noveli. Precej več se dogaja in usode posameznih oseb so zanimivo povezane. Tudi konca sta različna. 

Vendar pa ima  tudi novela svoje dobre plati. Opisi narave v okolici Sleepy Hollow so enkratni, svetli in radoživi - čisto drugačni, kot so ponavadi v grozljivkah. Me prav zanima, če je njihove sledove - kraj namreč še vedno obstaja, najti še dandanes. Bomo videli.

Radoživi opisi okolice vasice Sleepy Hollow kakor tudi zabavna predstavitev Ichaboda Crana imajo svoj namen. Ob njih dramatični dogodek, ki predstavlja višek in edini namen zgodbe, postne še grozljivejši, kot je v resnici. 

Tako film kot tudi novelo o Sleepy Hollow se splača pogledati oz. prebrati. Prvega zaradi prežetosti z razsvetljenstvom in uspešno predelane zgodbe, ki je zanimiva tudi za občinstvo 20. in 21. stoletja, kakor tudi zaradi odlične igralske zasedbe; drugo zaradi svoje izvirnosti in trpežnosti, ker je premagala čas skoraj dveh stoletij in je v družbeno kulturo uvedla nekaj takega kot so običaji ob noči čarovnic in jih razširila daleč po svetu. 

Torej. Če želite čez približno eno leto doživeti noč čarovnic v njeni najbolj izvirni in jasni podobi, brez nadležne komercialne navlake, si preberite Legendo o Speči dolini, Washingtona Irvinga. Prevedeno imamo tudi v slovenski jezik. 

Če pa imate raje modernejši pristop k temi, a se vam ob vsej plastični oranžni šari, ki se vsako leto konec oktobra začne nabirati na vseh koncih, obrača želodec, si oglejte film Brezglavi jezdec.

Lahko pa seveda preberete novelo in si ogledate film. Tako boste deležni dvojnega - ali bolje rečeno, dveh vrst užitka. Splača se.

Washington Irving
(1783-1859)
John Wesley Jarvis, 1809
(vir: Wikipedia)

The Washington Irving Antology:

The Complete Fiction and Collected Non-Fiction

Bybliotech, 2014

ISBN 978 1 62840 004 5

Irving, Washington

Legenda o Speči dolini

Karantanija 1998

97 strani

iz ameriške angleščine prevedla: Aleksandra Perič

ISBN 961 226 281 0

Poletno branje

Danes bi vam rada predstavila dve literarni deli, ki sem ju ravnokar prebrala, in sta kot nalašč za poletno branje - ne zato, ker bi bili tako lahkotni ali dopustniško sproščujoči, ampak predvsem zato, ker sta kratki in ju lahko preberete v enem samem vročem poletnem popoldnevu. Obe skupaj. Če nimate volje ali pa ste zaposleni z drugimi počitniškimi dejavnostmi, ki vam preprečujejo zavzeto in skoncentrirano branje debelejših knjig (pri meni je to dokaj pogosto), sta to ravno pravšnja literarna zalogajčka za vas. 

Poleg tega sta obe knjigi povezani s poletjem. Prva se dogaja poleti; druga govori o poletju in stvareh, ki so takrat še posebno očitne.

Obljubim, da ob nobeni od teh dveh knjig ne boste ostali ravnodušni:)

Čingiz Ajtmatov: Džamila

Džamila je čudovita, lirična ljubezenska zgodba, ki se dogaja ob koncu druge svetovne vojne v s stepo poraščeni pokrajini nekje med Kirgizijo in Kazahstanom.
Ona - Džamila, je mlada, poročena muslimanska žena, on - Danijar, je njen daljni sorodnik, ki se je ravno ranjen vrnil z vojne. Zgodbo pripoveduje 15 letni fant, ki je tiste usodne avgustovske dni skupaj z njima prevažal vreče pšenice iz kolhoza, kjer so delali, v bližino železniške postaje, odkoder so žito pošiljali vojakom. Tudi nanj je imela ljubezen med Džamilo in Danijarom velik vpliv. Tisto poletje se je dokončno poslovil od otroštva in spoznal, kaj si v življenju želi.

Povest je poleg ljubezni tudi hvalnica pisateljevi domači deželi, tradicionalnemu - komaj končanemu nomadskemu načinu življenja, a tudi znanilka velikih družbenih sprememb, ki bodo pometle z vsem starim, in mladim ljudem prinesle možnost zaživeti nekaj povsem novega. 

Takole pravi mati prvoosebnega pripovedovalca, ko le-ta pove, da bi rad odšel iz domačega kraja:

"Pojdi... Dobili ste perje in zdaj po svoje mahate s krili...Kdo ve, ali boste visoko vzleteli? Mogoče imate prav. Pojdi..."

Kirgiški in sovjetski pisatelj Čingiz Ajtmatov (1928 - 2008) je komaj 65 strani dolgo povest Džamila napisal leta 1958 in z njo zaslovel širom po svetu.

Svetlana Makarovič: Naj bo poleti

Svetlana Makarovič je izdala novo knjigo haikujev. Po "zimskih", ki so zbrani v knjigi z naslovom Zima vezilja, imamo sto novih, pomenljivih in pretresljivih haikujev, ki bodejo - kaj bodejo, suvajo v srce bralca. 

Postavljeni so v poletni čas. Vsebinsko so nekoliko ožje zastavljeni kot tisti iz prejšnje knjige. Poleg zaključnega haikuja, ki pravzaprav ne spada v okvir poletja, a je tako umetniško univerzalen, da ga lahko pesnica uvrsti v katerokoli pesniško zbirko, imamo pravzaprav samo dve temi, o katerih ti haikuji pripovedujejo. 

Prva so živali (in v manjši meri tudi rastline, predvsem rože), ki so v poletnem času še posebno občutljive in na milost ali (precej pogosteje) nemilost prepuščene človeku. Druga tema so begunci, ki v poletnih dneh še posebno intenzivno stopajo po svoji poti. Tudi v spremstvu Kristusa. Vsem pesmim pa je skupno to, da pokažejo, kako grozno brezbrižni smo in s kakšno lahkoto počnemo  ljudem in drugim živim bitjem slabo.

Knjiga, ki je več kot vredna branja.

Za pokušino - tukaj so moji najljubši haikuji iz knjige Naj bo poleti: 

Če začnem na koncu...

Ve poet svoj dolg,

Vzame pištolo v roke,

vase nameri.

...in nadaljujem pri živalih...

Vrže raka v krop.

Ledeni morski koktajl,

zares okusen.

... in rastlinah...

Jaz sem rožica,

v božji vrtec vsajena.

Ostal je pecelj.

...končam pa pri beguncih.

S trnjevo krono,

s težkim križem na rami

z begunci hodi.

Knjiga je opremljena s čudovitimi risbami Svetlane Makarovič same.

Gostujoče pero: Normalen

Danes sem pripravila nekaj posebnega.
V branje vam priporočam kratko zgodbo moje dobre prijateljice, predane zdravnice in filantropistke, tudi pisateljice.
V njeni zgodbi se odseva marsikaj - v prvi vrsti pa spoznanje, kako težak, a tudi izredno lep je zdravniški poklic.

NORMALEN

Telefon sredi dopoldneva. Številka urgence. Jao, to pomeni, da mi hočejo nekoga sprejeti ali pa si spet kaj zamočila.

Na drugi strani je zaslišala glas enega svojih najljubših kolegov, s katerim je delala v intenzivi.

'Hej, tukaj imam gospoda z infarktom, ki gre na kateter, pa iščem monitor zanj.'

'Saj veš, da lahko naredim eno posteljo. Kaj misliš s tisto gospo od zjutraj, ki ne more dihati?'

'Tega ti sedaj ponujam. Verjemi mi, všeč ti bo.' Zaradi gneče povsod v bolnici včasih res barantamo kot branjevke na tržnici.

'Aja?'

'Normalen je.'

Kaj sedaj pomeni normalen? Da nekdo verjame, da ga nočeš ubiti, da morda celo zaupa tvojim odločitvam in predlogom o obravnavi, da je nasplošno prijazen in pogovorljiv ter da imaš občutek, da mu lahko pomagaš in bo šel vsaj približno zadovoljen in bolj zdrav domov.

'Če ti tako rečeš, dragec. Ko ga bodo peljali na koronarografijo, mi sporoči, da pripravimo prostor.' Itak da ni poklical. Ko se je uspešno zmenil, je v tistem trenutku to pozabil in se posvetil novemu bolniku. Bilo je v resnici vseeno, saj so imeli vsaj eno uro, da uredijo vse potrebno.

Ja, bil je srčni infarkt, razširili so eno arterijo in mu vstavili še dve žilni opornici. Nič pretresljivega. Nekoliko zdolgočasena je stopila h gospodu v poznih petdesetih in se mu predstavila. Za dobro mero je dodala nasmeh. Ki ji ga je vrnil z olajšanjem. Močno ji je stisnil roko in prva beseda, ki jo je izrekel, je bila zahvala.

Počakala je, da so sestre opravile svoje in se usedla poleg njega. Že prej je ocenila, da je njegovo stanje stabilno in da nima več posebnih težav. Vitalni znaki so bili dobri in čestitala si je za lahek sprejem.

Povedal ji je, da je zdrav, da ne jemlje zdravil, da ne kadi, da lahko dela vse kot običajno in da je imel v zadnjem tednu občasno bolečine v prsih, za katere ni vedel, čemu jih pripisati. Odločil se je za pregled pri svoji zdravnici, ki mu je posnela EKG in ga takoj z rešilcem napotila na urgenco. 'Veste, ni me več bolelo, ampak EKG naj bi bil čuden in se je ustrašila. Za vsak slučaj.' Ehm, pogosto gre to tako, ja.

Simpatičen ji je bil. Primorec. Z vnuki. Zadovoljen z življenjem. Pozorno jo je poslušal, ko mu je razlagala, kaj ga je doletelo in kaj ga čaka dalje. Postavil je prava vprašanja in ni ga bilo več strah. Zaupal jim je ter zaključil, da je imel srečo in da verjame, da bo vse v redu. Zazrla se je v vodjo zdravstvenikov, ki se ji je nasmehnil in rahlo pokimal. Oba sta pomislila isto. Normalen.

Bila je že na poti domov, ko ji je še zadnjič tisti dan zazvonil dekt. 'Pridite hitro. Krvavi.' Kdo sedaj krvavi? Bosa je stekla v intenzivno enoto in zagledala mlako krvi na postelji. Drobna sestra je slonela na njegovem trebuhu in pritiskala na vbodno rano. Hitro si je nataknila rokavice in jo zamenjala.

'Gospod, ste v redu? Halo!'. 'Vrti se mi, vroče mi je v glavo.' Izgubljal se je, krvni tlak je padel in srčna frekvenca se je hitro nižala.

'Dajmo infuzijo na polno. Miro, pripravi atropin. Vesna, dvigni posteljo.' Saj bo, saj bo. Tole moram ustaviti in bo ok.

'Gospod, ste z nami?' Mižal je in bil je bled kot stena. Pod prsti je čutila toplo tekočino in razmišljala je, ali bo potrebovala kirurga. Juš je dežuren, pokliči ga.

'Dohtarca, kaj se dogaja?' Zazrla se je v miren obraz  in velike, nekoliko prestrašene oči. 'Zakrvaveli ste iz vbodnega mesta. Močno tiščim, da bi ustavila krvavitev. Malo ste odtavali, ampak ste zdaj spet tukaj. To je dober znak.'

'Rekli ste prej, da se to lahko zgodi in vem, da me boste rešili.' Normalen.

Po pol ure kompresije je kri le nehala teči, gospod je bil za nekaj odtenkov bolj rožnat ter njegove življenjske funkcije v želenih vrednostih in ponovno je sedela na stolu ob postelji, le da ga je tokrat držala za roko…ali pa je bilo obratno. Vmes je v sobo pokukal kirurg Juš, ki je takoj nato odhitel na drugo operacijo, potem ko si je oddahnil, da je še ena nevarnost novega urgentnega posega zanj mimo.

'Mogoče bo tole za kak dan podaljšalo vaše bivanje tukaj.' 'Ni problema. Kot boste rekli.' Pa kaj je temu človeku, da vse razume in se ne jajca za vsako stvar? Jp, normalen.

Zvečer je poklicala dežurno kolegico in se pozanimala, kako mu gre. 'On je super. Tako in drugače. Tak, normalen.'

Vendar ni mogla spati. Po glavi se ji je podilo, zakaj je danes tako nenavadno, da z bolnikom komuniciraš in sodeluješ brez sumničenj, pritoževanja ter bolj ali manj odkrite agresije…občasno vse to z obeh strani. Pred petnajstimi leti, ko je začenjala svojo pot zdravnice, jo je prizadelo, če se ji je le zazdelo, da sodelovanje z bolnikom ne gre, kot bi moralo. Zavedala se je, da jo je služba utrdila, toda vedela je tudi, da se je v vsem tem času veliko spremenilo v družbi in ljudeh. Prijaznost pomeni šibkost in spoštljivost slabost. Avtoritete so padle in vsak je lahko za vse sam svoj mojster. V zdravstvu odločajo starci, ki so izgubili stik z resničnostjo in se za vsako ceno oklepajo svojih privilegijev. Skoraj ni meseca, ko se ne bi poslovila od kakšnega kolega, ki je imel tukaj vsega dovolj in si je poiskal priložnost za delo drugje. Sama se prijavlja na razpise humanitarnih organizacij, čeprav še ni pripravljena na ta korak. V bolnici je zrak postal zatohel in nezadovoljstvo se je zažrlo v vsako poro stavbe. Seveda to začuti vsakdo, ki vstopi. Potem pride strah. Občutek nemoči. Jeza in žalost. Ter boj za preživetje. Klinični center je popolna odslikava stanja duha v državi.

Zjutraj ga je videla jesti zajtrk. Ponavadi najprej naredi obhod, pozdravi svoje bolnike, malo pobrska po temperaturnih listih in se nato požene v skupni prostor na svojo prvo kavo v dnevu. Ne tisto jutro. Stol. Vleklo jo je k njemu, hranila se je z njegovo svetlo energijo. 'Dobro se počutim. Kaj bi dal za pravo kavo…' Zvonko se je zasmejal. Prejšnji dan jim je skoraj izkrvavel in zdaj jo je vprašujoče gledal, ali mu dovoli nekaj črne božanske tekočine. Sodelavci jo imajo radi in še preden se je uspela skobacati na noge, sta se na mizici znašli dve skodelici dišeče sveže kave. Pomežiknila mu je in skoraj sta trčila.

'Sosed je bil včeraj zvečer razburjen in žalil je osebje. Potem sva govorila o vnukih in nogometu, da se je pomiril.' O moj bog, od kje si se ti vzel?

Bil je pri njih nekaj dni. Naučil se je imen vseh zdravil, ki jih bo moral jemati, in razumel, zakaj. Rehabilitacija je potekala brez zapletov in zapomnil si je, kako ravnati s hematomom na vbodnem mestu. Zanimalo ga je vse o prehrani in gibanju. Kar je izvedel, je preveril in po potrebi naslednji dan še enkrat razčistil nejasnosti. Ni sitnaril sestram in študentom je potrpežljivo odgovarjal na vse podrobnosti, ki so se jim zdele neobhodno nujne za popolno anamnezo. Z njo je vsako jutro spil kavo. Ni več izkoristil gostoljubnosti hiše, pač pa jo je kavalirsko povabil na kavomat pred oddelkom. Normalen.

Ko mu je v roke potisnila kuverto z odpustnico, je njeno dlan resno podržal v svoji. 'Upam, da se tukaj ne srečava več. Hvala vam za vso skrb. Držal se bom vaših navodil, saj želim še nekaj časa tlačiti ta svet.'

Gledala je za njim, ko se je odpravil proti drsnim vratom. Postal je vmes, da bi se še zadnjič ozrl k njej. Pomahala mu je v pozdrav in zašepetala: 'Hvala vam.'

=======================
O avtorici:
Urška Bregar je zdravnica, specialistka kardiolgije, vaskularne medicine in interne medicine ter doktorica znanosti

Haruki Murakami: Concerning the Sound of Train Whistle in the Night

S prebiranjem zbirke njegovih esejev z naslovom Po poklicu pisatelj (Von Beruf Schriftsteller) sem zvedela ogromno o Harukiju Murakamiju kot človeku in pisatelju. Haruki Murakami namreč v esejih, zbranih v tej knjigi, kot da odgovarja na vprašanja bralcev: Zakaj je začel pisati? (O tem, kar bi na takšno vprašanje odgovoril, sem že pisala ob predstavitvi njegovega prvenca Wenn der Wind singt), Kaj meni o literarnih nagradah? (Ne ceni jih preveč) Kakšni ljudje so pisatelji? (Ne preveč tolerantni in tudi ne med najbolj inteligentnimi). In seveda tudi o tem, kako se loti pisanja nove knjige in kje dobi snov zanjo.

Njegovo osrednje pisateljsko zanimanje, ki mu prinaša tudi največ veselja in zadovoljstva, je pisanje romanov. Preden začne pisati nov roman, se telesno pripravi. Mora biti kar najbolj fit, saj je pisanje romanov tudi fizično zelo zahtevno delo. Nato odpotuje v tujino, kjer ima več miru kot na Japonskem. In začne pisati. Vstane zgodaj zjutraj, popije kavo in nato pet do šest ur piše. Vsak dan napiše točno deset strani japonskega manuskripta; na vsakem listu je prostora za 400 znakov. Napiše točno deset strani - ne manj in ne več. Če mu pisanje določen dan ne gre preveč dobro od rok, se vseeno prisili, da napiše toliko, kolikor si je zadal. A velja tudi obratno. Tudi na dneve, ko mu pero teče kot namazano in bi zlahka napisal več, se po desetih straneh ustavi in preneha s pisanjem. Popoldne potem teče, poležava in posluša glasbo ali bere lahkotno literaturo. In tako dan za dnem, dokler roman ni končan.

Snov za romane črpa iz arhiva nepovezanih spominov, ki ga ima shranjenega v glavi. Ko v življenju sreča kakšno zanimivo osebo ali je priča kakšnemu zanimivemu dogodku, ga označi z datumom in shrani v poseben "predalček" v možganih. Iz teh predalčkov potem po potrebi jemlje, kar potrebuje za pisanje. Tudi vsi fantazijski dogodki v njegovih knjigah so vzeti iz teh predalčkov s spomini. Nekakšna čarovnija različne spomine potem poveže med seboj in iz tega naredi roman.
Ta postopek za Harukija Murakamija ni prav nič težaven. Z lahkoto polni predalčke s spomini in z lahkoto iz njih ob primernem času jemlje potrebno snov za nastajajoči roman.

Vsebino najzanimivejših možganskih predalčkov shrani za svojo največjo ljubezen - za romane. Ti nastanejo na osnovi najboljših, najlepših in najpresenetljivejših spominov.

Ko je roman napisan, v uporabljenih možganskih predalčkih ostane še vedno nekaj malega drobirja.
In zdaj končno pridemo, do teme današnjega blogovskega zapisa. Te ostanke neuporabljenih spominov - ta drobir, ki je ostal v možganskih predalčkih, potem ko je roman že napisan, Haruki Murakami uporabi za kratke zgodbe ali eseje.

Drobir, na osnovi katerega je nastala kratka zgodba z naslovom Concerning the Sound of Train Whistle in the Night ali On the Efficacy of Fiction, je bil res droben. Zgodba je tako kratka, da bi jo lahko prepisala v tale blog, pa to ne bi bil eden daljših zapisov na hermioninem blogu.
Zgodbo sem poslušala in ne brala. Na glas mi jo je prebrala hčerka. Stavek za stavkom. Najprej v japonščini, nato pa - da sem kaj razumela - še v angleščini.

Začetek je fenomenalen:

The girl has a question for the boy: "How much do you love me?"He thinks for a moment, then quietly replies, "As much as a train whistle in the night."

Hmm. Da jo ima tako rad kot pisk vlaka v noči, je več kot zanimiva ljubezenska izjava. Ali ima dekle sploh rad? Ali se samo norčuje iz nje? Kaj le pomeni takšna izpoved, sem se spraševala po prvih stavkih kratke zgodbe.
A prav kmalu se izkaže, da se fant prav nič ne norčuje. Še več. Njegova ljubezen do dekleta je globoka in goreča. Odrešujoča. Večje si ženska od svojega partnerja ne bi mogla želeti.
Več o vsebini ne bom napisala. Zgodbo preberite sami, ne bo vam žal. Besedilo lahko najdete na naslednji internetni povezavi: Another Look Prevod ni tako dober kot v Penguinovi izdaji, a za občutek, za kaj v zgodbi gre, bo že v redu.

Murakamijevi romani nastajajo z večjo predanostjo in skrbnostjo kot njegove kratke zgodbe in eseji. Zanje pisatelj uporablja najkakovostnejšo snov svojih spominov. Pa vendar. Meni so njegove kratke zgodbe in eseji bolj všeč kot njegovi romani. Ne morem si priti na jasno, zakaj je tako.
Mogoče pa za njegove romane še nisem čisto dozorela;)

Kratka zgodba Concerning the Sound of a Train Whistle in the Night ali On the Efficacy of Fiction,
je v knjigi:
New Penguin Parallel Text Short Stories in Japanese, 2011
iz japonščine v angleščino prevedel: Michael Emmerich
ISBN 9780143118336

Elke Heidenreich: Erika

Čas ob koncu leta je vedno nekaj posebnega. Tukaj v Nemčiji se je vse skupaj začelo že nekaj dni pred Vsemi svetimi, ko so v trgovinah namesto sveč za grobove začeli prodajati okraske za novoletno jelko. Naslednji prelomni datum je bil 11.11. - god sv. Martina. Na ta dan se je točno ob 11. uri uradno začelo pustovanje. Ja, prav ste prebrali. Nobenega martinovanja ni - čeprav se takrat pije tudi mlado vino, Bremser imenovano - pač pa se začne čas pustovanja, ki potem traja vse do pustnega torka v februarju. Čas veselja in zabav.

Preostanek novembra je v znamenju priprav na adventni čas. Na ulicah se je začelo pojavljati praznično okrasje, v izložbah ponujajo jaslice, na križiščih so postavili smreke, na trgih pa stojnice in hiške, ki bodo postale nepogrešljiv del adventnega sejma. Vse skupaj je seveda precej potrošniško obarvano - temu se v današnjem času ni mogoče izogniti, a čar prazničnosti in pričakovanja je adventno-božični čas kljub vsemu ohranil in ljudje se tega obdobja v letu (večinoma) še vedno veselimo. Noč, ki je v tem času najdaljša in najbolj gosta, poskušamo vsaj malo omiliti - nekateri z lučkami in bleščečim okrasjem, drugi z svetlimi, upanja polnimi verskimi premišljevanji in pričakovanji.

Tudi bralci ne moremo ostati ravnodušni do tega posebnega časa. V adventno-božičnem času nakupimo precej več knjig kot v ostalih mesecih leta. In radi prebiramo knjige z "božičnimi zgodbami". Mogoče se to komu zdi kičasto, patetično ali pa ponarejeno, a takšni pač smo. Na hermioninem blogu se v tem času vedno  poveča število ogledov strani, na kateri je predstavljena Dickensonova Božična pesem v prozi.

Božična zgodba, ki jo v Nemčiji v adventnem času vsako leto znova in znova radi prebirajo ali pa poslušajo, je že skoraj klasika. Gre za drobno knjižico pisateljice Elke Heidenreich z naslovom Erika. Kratka zgodba ima še podnaslov Der verborgene Sinn des Lebens, ali Skriven smisel življenja.

Glavna junakinja je okrog 35 let stara ženska, ločena in brez otrok. Uspešna poslovna ženska, nesrečna v privatnem življenju. Ko premišljuje o iztekajočem se letu, ugotavlja: Es war, als hätte ich zu leben vergessen. Bilo je, kot da bi pozabila živeti.

Ni ji ime Erika, pač pa Elizabeth ali Veronika ali Betty - kakor za koga. Mobilnih telefonov takrat še ni bilo; službe, v katerih se lahko "izgori" pa že. Dan pred Svetim večerom Betty pokliče prijatelj Franz. Betty in Franz sta bila nekoč par, a sta se že pred leti razšla. Franz povabi Betty k sebi v Lugano, da bi skupaj preživela božični večer, in ta se povabilu z veseljem odzove. 24. decembra se tako odpravi na pot; še preden pa odpotuje iz Berlina, se ustavi v veleblagovnici KaDeWe, da bi nabavila darilo. V trgovini, kjer prodajajo samo gorčice, namerava kupiti eno posebej nenavadno in ekskluzivno za Franza. Malo se sicer zgrozi ob misli, da imajo v Berlinu eno celo trgovino samo z gorčicami, medtem ko nekje drugod po svetu ljudje stradajo, a gorčica se ji vseeno zdi idealno darilo. No, gorčice potem vseeno ne kupi. Pozornost ji zbudi Erika. Erika je velika plišasta roza svinja z izredno prijaznimi modrimi očmi. Njo kupi za darilo, čeprav še sama ne ve zakaj. 

In potem se Bettijino življenje popolnoma spremeni. Zaradi Erike se ji na poti v Lugano vsi prijazno smehljajo in jo nagovarjajo. Zaradi Erike spozna mnogo novih ljudi. Zaradi Erike na svoje življenje pogleda s čisto drugačne strani. Zaradi Erike je njej in ljudem, ki jih srečuje, lažje.
Zgodba se konča kanček presenetljivo - toliko, da ni preveč posladkana; malo pa že, kot se za božično zgodbo tudi spodobi;) Tudi nekaj humorja.

Kratko zgodbo Erika sem prebrala več kot mesec dni pred božičem, kar je mogoče malo prezgodaj. Ali pa tudi ne. Tudi meni je bilo zaradi Erike - tako kot Betty in ljudem, ki jih je srečevala, lažje in prijetnejše, kot bi mi sicer bilo. Knjižico sem namreč prebirala med prvim dežurstvom na novem delovnem mestu, ko je bilo vse težko, ker je bilo vse tako zelo novo. Zaradi Erike so ure hitreje minevale. Kakšen točno pa je skriven smisel življenja, ki je omenjen v naslovu, ob prebiranju nisem uspela ugotoviti.
Ko sem zgodbo prebrala, sem se odločila, da knjižico pustim kar v apartmaju dežurnega. Mogoče bo v naslednjih tednih zamotila kakšnega od mojih kolegov ali pa mu celo polepšala ure, ki jih bo moral preživeti proč od doma:)

★★★☆☆

Heidenreich, Elke
Erika: oder Der verborgene Sinn des Lebens
Rewolth Taschenbuch Verlag (2004)
ilustracije: Michael Sowa
60 strani
ISBN 978-3499235139

Christa Wolf: August

"Kaj naj ti podarim, moj ljubi, če ne nekaj popisanih listov, na katere so se stekli spomini iz časa, ko se še nisva poznala,"* je rekla Christa Wolf svojemu možu, ko sta praznovala 60-letnico poroke. Nato mu je podarila kratko zgodbo z naslovom August.

To je njeno zadnje literarno delo. Prebiranja knjige sem se lotila, da bi kar najhitreje in na najlažji možni način ugotovila - ali pa vsaj dobila vtis o tem, kakšna umetnica je Christa Wolf. Da bi potem vedela, če se splača prebrati kakšno njeno obsežnejše in precej bolj znano delo, recimo Razdeljeno nebo - označeno tudi kot "socialistični bestseller".

Christa Wolf je ena najbolj cenjenih nemških pisateljic - točneje, vzhodnonemških pisateljic, saj je večino svojega življenja preživela kot literarna ustvarjalka Nemške demokratične republike. Bila je aktivna članica nemške komunistične partije, a tudi njena kritizerka. Po združitvi obeh Nemčij v devetdesetih letih je ostala zvesta sama sebi in je nadaljevala s podporo ideji demokratičnega socializma. Med raziskovanjem državnih arhivov Vzhodne Nemčije je ugotovila, da je delala za vzhodnonemško varnostno službo Stasi, a na to popolnoma pozabila. Sestavila naj bi sicer samo tri obveščevalna poročila, in še ta so bila napisana tako, da nadzorovanim ljudem, o katerih je morala poročati, niso škodovala. A vendar je to precej umazalo njeno ime.
Ob teh podatkih sem lahko le hvaležna, da živim v takšnem času in v takšnih okoliščinah, ki me ne silijo v podobna dejanja, in se mi nikoli ni bilo potrebno odločati o tako pritlehnih stvareh kot je vohunjenje za nekom, ki je po možnosti še moj sodelavec, prijatelj ali celo sorodnik.

Zgodba August pripoveduje o starejšem vozniku avtobusa - Augustu, ki pelje skupino nemških upokojencev z izleta v Prago nazaj v Berlin. Med potjo se spominja svojega otroštva v povojni Nemčiji. Kot 8-letna sirota, ki je med begom pred Rdečo armado ob koncu 2. svetovne vojne izgubil mamo, je prva povojna leta preživel v bolnišnici za tuberkulozo.

Opis življenja tuberkuloznih bolnikov, njihovega zdravljenja in umiranja, me je močno spominjal na Čarobno goro, Thomasa Manna, a vendar se od le-tega tudi pretresljivo razlikuje. Umiranje bolnikov je bilo v obeh primerih enako grozljivo, le da so tisti s Čarobne gore svojemu družbenemu položaju in materialni preskrbljenosti primerno to počeli bolj razkošno. A smrt se je ob koncu vsem kazala s povsem enakim obrazom.
August se je v tej borni bolnišnici močno navezal na nekaj let starejšo deklico Lilo in preko svojih občutkov do nje spremljal tudi vsa ostala dogajanja v ustanovi.

Med vožnjo z avtobusom pa August razmišlja tudi o svoji ženi Trude, s katero sta preživela lepo, umirjeno in zadovoljno skupno življenje. Trude je pred kratkim umrla in August jo močno pogreša.

Umrla je tudi Christa Wolf - in to le nekaj mesecev za tem, ko je svojemu možu podarila kratko zgodbo August. Pa vendar - takole August (lahko pa tudi Gerhard Wolf):

Za trenutek globoko vdihne. Še zmeraj ne najde pravih besed za to, kar občuti. Kot nekakšna hvaležnost je, da je v življenju doživel nekaj, kar bi lahko, če bi se znal izraziti, imenoval sreča.

Zgodba August  je kot pesem v prozi. Poetična in melanholična. Vzbuja željo, da bi prebrala še kakšno knjigo Christe Wolf.

Christa Wolf
(1929-2011)
(vir:Wikipedia.de)

Wolf, Christa
August
iz nemščine prevedla Ana Jasmina Oseban
originalni naslov: August
založba Modrijan, 2015 (Zbirka Svila)
55 strani
ISBN 978-961-241-890-8

=================
*"Was soll ich Dir schenken, mein Lieber, wenn nicht ein paar beschriebene Blätter, in die viel Erinnerung eingeflossen ist, aus der Zeit, als wir uns noch nicht kannten.“