Marlen Haushofer: Stena

Na mojem literarnem koledarju je bila prejšnji teden predstavljena avstrijska pisateljica Marlen Haushofer. To bi bilo pravzaprav za pričakovati, saj je leto 2020 pisateljičino jubilejno leto. Prejšnjo soboto smo namreč zabeležili 100-letnico njenega rojstva, tri tedne pred tem pa še 50-letnico njene smrti. Vendar pa pri založbi Aufbau ob izbiranju pisateljev in pisateljic za koledar še niso mogli predvidevati, kako pomenljiva bo uvrstitev Marlen Haushofer v enega od aprilskih tednov njihovega koledarja za leto 2020. Zdaj je namreč čas, ko velika večina Evrope tiči v izolaciji in samoti - najbolj znan in najpomembnejši roman Marlen Haushofer, Stena, pa se vrti ravno okrog teh dveh stvari in je tako še kako aktualen. A podobnosti z zdajšnjim trenutkom s tem še ni konec. V obeh primerih - tako v romanu kot tudi v našem resničnem življenju, imamo opravka še s katastrofo, ki življenje ljudi obrne na glavo. Mi imamo covid-19, prvoosebna pripovedovalka v romanu pa ima Steno. Tako je namreč poimenovala nevidno pregrado, ki je nenadoma zrasla pred njo in jo ločila od ostalega sveta.

Ženska pri nekaj čez štiridesetih skupaj s svojo sestrično in njenim možem prispe na nekajdnevni oddih v lovsko kočo nekje v hribih. Njena gostitelja še isti večer odideta na obisk v bližnjo vas, a se od tam več ne vneta. Ko se naslednje jutro še sama odpravi v vas, da bi ju poiskala, ji pot preseka nevidna in neprehodna pregrada. Ko jo natančneje razišče in označi, ugotovi, da je zaradi nje odrezana od ostalega sveta, izolirana na sicer precej velikem, a nenaseljenem ozemlju v hribih. Resničnih mej Stene in ozemlja, na katerem se lahko giba, ne more določiti. Kako in zakaj je Stena nastala, ne ve. Lahko pa predvideva, da je to nekakšno skrivno orožje ene izmed svetovnih vojaških velesil. Z določenih razglednih točk si lahko skozi steno, ki je popolnoma prosojna, ogleda svet na drugi strani. Pogled ni preveč ohrabrujoč. Na prvi pogled se sicer zdi vse povsem normalno - polja zelenijo, gozdovi šumijo, sonce sije in hiše stojijo nepoškodovane - a vse je zapuščeno. Nikjer ni videti živega človeka ali živali, pač pa le njihove okamnele ostanke - kot bi opazovali ostanke ljudi izkopane v Pompejih. Prvoosebna pripovedovalka tako sploh nima velike želje, da bi odšla v svet na oni strani Stene in ostane v svojem izoliranem svetu - sama. Družbo ji delajo le pes, mačka in krava, ki so se po spletu okoliščin tudi znašli na tej strani Stene.

Knjigo lahko berete kot Robinsona Crusoe-ja ali pa kot roman Julesa Verna, Skrivnostni otok. Tako kot v teh dveh knjigah gre tudi v romanu Stena v prvi vrsti za preživetje. Glavna junakinja knjige mora s pomočjo stvari, ki so ostale v lovski koči, dobrinami, ki jih nudi okolica, predvsem pa s svojim razumom in spretnostjo, preživeti sebe in živali, ki so ji prepuščene v oskrbo. Njeno življenje ni nikakršna idila v stilu "vrnimo se k naravi", ampak je eno samo garanje. Treba je saditi krompir in fižol, treba je kositi seno, molzti kravo in pospravljati hlev. Včasih je potrebno na lov po divjad ali ujeti postrv v potoku. Treba je žagati in sekati les za kurjavo. Roke postanejo ožuljene, koža potemnela od sonca, sklepi in mišice bolijo. Ves ta vsakodnevni boj za preživetje in skrbi, ki so povezane s tem, so opisane izredno nazorno in z njimi lahko dobimo tudi predstavo, kako je še pred le nekaj desetletji izgledalo težaško življenje kmetov.

A težko fizično delo ni bilo tisto najhujše, kar je doletelo glavno junakinjo romana. Precej težje kot trdo kmečko delo, je bilo psihično vzdržati. Zakaj si ne enostavno vzeti življenja in si s tem prihraniti trpljenje? se je včasih spraševala. Temne misli so bile najhujše v zgodnjih jutranjih urah. Dejstvo, ki ji je pomagalo, da ni obupala, je bila skrb za njene živali. Zaradi njih je vztrajala, kajti vedela je, da so brez nje zapisane smrti. Knjiga Marlen Haushofer je tako tudi čudovita pripoved o ljubezni med človekom in živalmi ter njihovi medsebojni povezanosti. Enkratno so prikazani različni značaji - če smem tako napisati, psa in mačke; obnašanje krave, njihova podobnost, pa tudi drugačnost v primerjavi z ljudmi. Deli knjige, kjer imajo živali glavno vlogo (in to so najobsežnejši deli knjige) so najlepši odlomki knjige.

Knjiga je pisana kot poročilo, ki ga pripovedovalka piše med tretjo zimo, ki jo preživlja v izolaciji. Takrat je že izgubila upanje, da bo nekdo prišel in jo rešil - četudi bi bil to zmagovalec neke vojne, ki je za svoje orožje uporabil Steno. Ne piše iz veselja do pisanja, tudi ne zato, da bi njeno pisanje nekoč nekdo bral, ampak iz nuje, da je razum ne bi popolnoma zapustil. Natančno in kronološko opisuje posamezne dneve in mesece svoje samote, ob tem pa včasih zaide tudi v globoka premišljevanja o smislu življenja, smrti in življenju, rasti in odmiranju, ljubezni. Povsem iskrena je, kajti zdaj ni več potrebe, tako kot je bilo to v času pred katastrofo, da bi sebi in drugim lagala in se pretvarjala. Čas v minutah in urah ni več pomemben; pomembni so le letni časi. Ko tako piše, ugotavlja, da se je povsem spremenila in postala povsem druga ženska - drugačna je od tiste pred katastrofo, drugačna je od tiste z začetka osamitve. Zaradi teh sprememb, ki jih je zasledila v sebi, tudi preneha delati daljnosežne načrte in se osvobodi skrbi glede prihodnosti. To, da ji bo nekoč zmanjkalo svetlobe (sveče enkrat pogorijo) in streliva za puško, je ne straši več. Bo že nekako. Znašla se bo in postopala trenutku primerno. In prav mogoče je, da bo takrat spet čisto drugačna ženska kot v tem trenutku in so zato vsa predvidevanja in načrti, ki bi jih delala zdaj, brez pomena. 

Knjiga je pisana izredno zanimivo. Čeprav je potek dogajanja kronološki, si pisateljica pogosto dovoli, da pogleda nekoliko v prihodnost in nam zaupa kakšno skrivnost, ki bi jo sicer smeli izvedeti šele na naslednjih straneh knjige. To je zelo dobrodošlo in povečuje napetost pripovedi. Tako na primer izvemo, da se bodo pojavile nove živali, ki bodo mladiči tistih prvih treh (Kako je to mogoče?) in da bodo nekatere od živali poginile (Kako le in kdaj se bo to zgodilo?) Prav tako pa lahko predvidevamo, da se bo proti koncu pripovedi zgodilo nekaj izredno tragičnega. Ki pa se bo razrešilo tako jasno in odločno, da bodo zadovoljne tudi najzahtevnejše feministke današnjega časa. No, tega zadnjega se ne more predvideti in je en majhen spojlerček;)

Roman Marlen Haushofer, Stena, ni samo nekakšna robinzijada. Prav tako je mnogo več kot le feministični roman o ženski, ki si je izborila svobodo in novo življenje. Je roman o bistvenih in najpomembnejših stvareh v življenju, ki se razjasnijo šele takrat, ko nas doleti nekaj hudega in povsem nepričakovanega ter nam popolnoma spremeni življenje.

★★★★☆

William Trevor: Love and Summer

Naslov knjige namiguje na poletno ljubezensko romanco. Ali pa avanturo. Koliko romanov je bilo že napisanih na to temo! A tako čudovitega, kot je Love and Summer, verjetno še niste brali. Ali pa že dolgo ne. Zame to vsekakor velja. 

Ona je Elli, najdenka, vzgojena v samostanu, zdaj pa mlada žena pred kratkim ovdovelega farmarja. On je Florian, edini otrok slikarskega para, ki nekaj let po smrti staršev prodaja propadajočo vilo, v kateri je odrasel, da bi z denarjem, ki ga bo dobil, začel novo življenje nekje v tujini.

Smo v podeželskem mestu na Irskem z imenom Rathmoye, some years after the middle of the last century.

William Trevor piše v kratkih stavkih in poglavjih. Še znotraj posameznega poglavja pogosto spremeni perspektivo pripovedovanja. Postopoma uvaja nove osebe in le počasi razkriva njihove skrivnosti. Z opisi njihovih čisto navadnih dnevnih opravil in enkratnimi dialogi, uspe ustvariti osebe, ki so čudovito človeške in bralca ne pustijo ravnodušnega. Za vsakega od njih sem trepetala, za nobenega od njih mi ni bilo vseeno. To so osebe, ki sprejemajo svoje življenje in tragedije, ki jih doletijo, racionalno in zrelo. Ne pritožujejo se in živijo dalje. Ne obupajo, čeprav niso srečne. Vse to in še čudoviti opisi narave, večinoma v zgodnjih jutranjih urah, zvečer ali pa ponoči, pripomorejo k nastanku svojevrstnega razpoloženja. Vzdušje v romanu je melanholično, a še zdaleč ne žalostno. Čeprav bi mogoče pričakovali, tudi pesimistično ni.

Med branjem romana je bilo, kot da bi sedela na klopci na trgu Rathmoya - poimenovanega enostavno The Square, in od tam spremljala usode posameznih prebivalcev okraja, ki se kot nekakšne niti vlečejo skozi mesto. Nekatere od njih mesto tudi zapustijo in sežejo vse do farme, kjer živi Elli s svojim možem, ali pa gredo do vile Shellhanagh, ki jo Florian prodaja; ena pa vodi tudi do ostankov graščine Lisquin. Ta nit je mogoče najdebelejša, saj pelje do kraja, kjer sta se Elli in Florian srečavala; ali pa - če to ni bilo mogoče, v skrivališču pred ruševinami drug drugemu puščala sporočila.

Nekatere od niti se usodno križajo, a s tem ne mislim nujno in samo poti, ki jih ubirata Elli in Florian. Tukaj je družina Connulty, ki poseduje polovico Rathmoya z rudnikom, pubom in Bad&Brakfast nastavitvijo. Po smrti matere - z njenim pomenljivim pogrebom, ki nas s svojim plastičnim opisom v trenutku prestavi v tako značilno irsko povojno okolje - se z vodenjem družinskih podjetij ukvarjata brat in sestra, dvojčka srednjih let. Njun medsebojni odnos lahko opišemo kot ljubeznivo prenašanje drug drugega, ki pa je prepredeno tudi z zamero in razočaranjem, če že o sovraštvu ne moremo govoriti.
Miss Connulty ima v celotni zgodbi še posebej pomembno mesto. Na prvi pogled se zdi, da je le ena izmed dobro znanih zagrenjenih, zoprnih ostarelih žensk, ki so še ljubosumne in maščevalne po vrhu, a ni tako zelo preprosto. Na prav pomenljiv način je povezana z Elli, a ne tako, kot bi mogoče pričakovali.

Tukaj je potem še dementni Orpen Wren, ki živi istočasno tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti in je bil pred več leti urejevalec knjižnice pri družini, ki je živela v graščini, ob ruševinah katere se zdaj srečujeta Elli in Florian. V njegovih zmedenih možganih se oblikujejo neverjetni zaključki in bolna predvidevanja, ki pa vendar nosijo zrnca resnice. Te lahko pozoren poslušalec pravilno razbere, lahko pa si jih razlaga tudi tako, da se kar najbolje prilagajajo njegovemu mišljenju in njegovi predstavi o dogajanju v Rathmoyu. Orpen Wren v roman prinese tudi nekaj humorja.

In na koncu - tukaj je še Ellin mož Dillahan, ljubezniv moški, ki je najbolj srečen (to je sicer le redko), kadar je na polju ali pa sam z Elli. Še vedno ni prebolel tragične smrti svoje prve žene in otroka, še posebno zato, ker je prepričan, da je za njuno smrt kriv on sam. Zakon med njim in Elli je dogovorjeni zakon, ki temelji na prijateljstvu in razumevanju - kot idealna rešitev za oba od njiju. Prav veliko ljubezni pa v njunem odnosu ni.

Te "stranske poti" romana Love and Summer so enako pomembne kot ljubezenska zgodba med Elli in Florianom. Zanimive in ganljive so. Približajo nam ljudi iz Rathmoya tako zelo, da jih vzamemo za svoje. Poleg tega pisatelju uspe v vsakem od njih poiskati nekaj dobrega in to na primeren način, ki ni patetičen ali pretiran, še dodatno poudariti. Tako dobimo jasen občutek, ki budi upanje, da so ljudje v svojem bistvu vendarle dobri in drugim ne želijo nič slabega. Iz tega potem veje tisti optimizem, ki ga klub vsej tragiki, ki spremlja prebivalce Rathmoya, v knjigi jasno začutimo.

A osrednja nit romana vseeno ostaja zgodba o Elli in Florianu ter njuni ljubezni. Je nežna in lepa, ne da bi bila sentimentalno osladna. Ljubezni ne čutita na enak način, a ob njej oba dozorita in odrasteta. Dogodki tistega poletja ju zaznamujejo za vedno. Pozitivno in prijetno, čeprav ne preveč srečno. 

Roman Love and Summer je tipično Trevorjevo delo - nežno in tiho, krhko in dragoceno. Spet enkrat so nepomembni, vsakdanji ljudje s svojimi običajnimi življenjskimi zgodbami iztrgani pozabi, ki jih sicer vedno doleti. Čudovito delo, ki ob poplavi novodobnih romanov, deluje nekoliko starokopitno, a zadane v srce. Priporočam.

Lahko pa poskusite tudi kakšno drugo knjigo enega mojih najljubših avtorjev. Vse so si dokaj podobne. V slovenščini je pred letom dni izšla zbirka Trevorjevih kratkih zgodb z naslovom Po dežju; preveden pa imamo tudi njegov roman Lucy Gault.

★★★★★

William Trevor
(1928-2016)
(vir: LitHub)

Yoko Ogawa: Hotel Iris

Ko mi v teh časih nekdo omeni Japonsko, mi skozi možgane šine ena sama misel: Japonci pa znajo! Japonci vedo, kako je potrebno postopati s covid-19, kako se vesti v času epidemije in kako eksponentno krivuljo širjenja virusa približati linearni, ne da bi pod silo takšne ali drugačne grožnje popolnoma ustavili javnega življenja.

Kakor se mogoče to čudno sliši, a branje japonske literature v času pandemije mi na nek način vliva zaupanje in budi upanje. Tam nekje so namreč oni, ki se spoznajo, ki vedo, kako se rešiti iz neprijetnega položaja in mogoče se nam zdaj tudi posveti, da se od njih lahko tudi česa naučimo, ne pa da nanje gledamo kot na neke vrste simpatične čudake.

Dobra sodobna japonska literatura seveda niso samo knjige Harukija Murakamija. Yoko Ogawa je ravno tako spoštovana ter slavna kot njen moški kolega - sicer bolj na Japonskem kot drugod po svetu, saj piše vsaj tako dobro kot on - če ne celo bolje. Njen roman Zärtliche Klagen mi je bil zelo všeč in v teh turobnih časih sem si zaželela prebrati nekaj podobnega, kot je bila ta knjiga. Med kopico romanov Yoko Ogawe, ki so prevedeni v nemški jezik, sem izbrala Hotel Iris, ker ga imamo tudi v slovenskem jeziku - direktno iz japonščine ga je prevedel Luka Culiberg, kar je še posebna dragocenost.

Želela sem prebrati nekaj počasi potekajočega, liričnega; roman, kjer bodo osebe pomembnejše od zgodbe, same in osamljene; nekaj, kar se dogaja na robu sveta, v samoti, v naravi. Takšne so ponavadi knjige Yoko Ogawe. Z romanom Hotel Iris sem dobila vse to in še mnogo več. In tisto "več" je kočljiva zadeva. Samo za močne živce in dober želodec. Če bi bila knjiga daljša samo za poglavje ali dva, bi zame  postalo tisto "več" krepko "preveč".

V enem izmed manjših japonskih obmorskih turističnih krajev stoji hotel Iris. Vodi ga vdova s svojo 17-letno hčerko Mari. V hotelu imajo nekoč gosta, ki se spre - ne spre, ampak stepe s prostitutko, ki ga je obiskala v sobi. Kljub temu da je dogodek za gosta več kot sramoten, skrajno ponižujoč in vzbuja veliko zgražanje, moški - star krepko preko 60 let, dostojanstveno zapusti hotel. Na Mari naredi to gromozanski vtis. V naslednjih tednih in mesecih se med njo in moškim razvije nenavadno ljubezensko razmerje.

Da nam njun odnos ne vzbuja prevelikega gnusa in da ga vsaj do neke mere razumemo, moramo Mari in Prevajalca vsaj nekoliko bolje spoznati. Kako je moškemu iz hotela resnično ime, v romanu ne izvemo. Mari mu pravi kar Prevajalec, ker je pač prevajalec in se preživlja s tolmačenjem iz ruskega v japonski jezik. Pa da ne bi mislili, da prevaja rusko leposlovje, klasike kot sta Tolstoj ali Dostojevski. Kje pa. Njegovo delo je prevesti, na primer, navodilo za uporabo kreme ali pa pripravo čaja ali pa - v najboljšem primeru, prevesti zdravniško odpustnico iz ruske bolnišnice. Nič kaj zadovoljstvo vzbujajoče delo je to.

Prevajalec se počuti nepomembnega. Tudi zapuščenega in osamljenega, saj nima ne prijateljev in ne sorodnikov. Nihče ga ne potrebuje in nihče ga ne bi pogrešal, če bi nenadoma izginil. Živi na osamljenem otoku, sam s sabo in svojimi ruskimi knjigami ter slovarji.

Ko se začne družiti z Mari - ravno tako osamljeno osebo, brez prijateljev in družabnega življenja (socialnih omrežij, kot npr. Twitter, takrat še ni bilo:), se pokaže kot izredno prijazen in vljuden človek. Neskončno je hvaležen za znanstvo z njo. Piše ji poetična, ljubeznivosti polna in skrajno ganljiva pisma. Ko skupaj obiščeta zabaviščni park in jesta sladoled, je prikupno neroden in zmeden. Ne znajde se najbolje, a v Marini družbi uživa z vso svojo dušo in zelo se boji tega, da bi jo izgubil.

A to je le ena plat Prevajalčeve osebnosti. 

Kakor ima dve plati tudi Marina podoba. Ena je tista, ki je za njeno oblastno mamo - podoba ubogljivega in spodobnega dekleta, podoba, ki se ohranja s pomočjo Marine inteligence, pretkanosti, iznajdljivosti in seveda tudi laži; druga je za Prevajalca - tistega z otoka. 

Kajti kadar je Prevajalec v svoji hiši na samotnem otoku, se iz dobrodušnega starejšega moškega spremeni v nekaj povsem drugega - sadista, ki pri svojih grozljivih dejanjih ne pozna meja. In, ja, izkaže se, da je Mari mazohistka, ki se idealno prilega vzorcu nasilja svojega več kot pol stoletja starejšega ljubimca. Kaj Prevajalec počne z Mari in kaj ta z užitkom prenaša in celo hrepeni po tem, si normalno človeško bitje težko predstavlja. Yoko Ogawa vse natančno in zelo nazorno opiše. Ponižanja in bolečine so vsaj tako velike, če ne še večje, kot tiste iz Zgodbe o O. 

Naj omenim samo eno, najbolj nedolžno. Prevajalec nekoč Mari ukaže, naj mu zamenja nogavice na nogah in pri tem uporablja samo usta. Mari - gola, kot je vedno ob takšnih seansah, v strahu, da ne bo obrcana, po vseh štirih steče v spalnico in potem z usti odpira predale v omari ter z glavo išče nogavice. Ko jih najde, jih potem previdno in z vso skrbnostjo - samo z ustnicami, zobmi in jezikom nekako spravi preko prstov, narta in pete na Prevajalčevo golen vse tja do kolena. A brez skrbi in zgražanja! Njegove prepotene noge so zelo čiste in nohti kratko pristriženi, dlačice na prstih pa med ljubkovanjem prijetno ščemijo;)

Tako sem to potem brala in se čudila, kako je mogoče o spolnem nasilju pisati poetično in lirično, kako ostarelega pohotneža ne morem enostavno sovražiti, kajti pravzaprav se mi je v resnici smilil in celo razumela sem ga. Njegova dejanja so bila obupen krik k prepoznavnosti in temu, da ga vsaj nekdo nikoli ne bi pozabil.

Ko se proti koncu romana naenkrat in povsem nepričakovano pojavi Prevajalčev nečak - postaven mlad fant, nekaj let starejši od Mari, se mi je zazdelo, da bo Mari vendarle našla neko običajnejšo pot v spolno življenje kot to, ki jo je živela s Prevajalcem. A ob teh pričakovanjih sem pač pozabila na tisto najpomembnejše, kar ohranja takšne sado-mazohistične odnose. Mari tega odnosa, pa naj bo še tako čuden in celo življenjsko nevaren, enostavno (in v nasprotju z mano, tukaj navzočo kot bralko) sploh ni želela prekiniti.

No, konec romana je vseeno genialen! Več ne želim napisati. Zelo mi je bil všeč.

Kakor mi je bila - na splošno gledano - všeč tudi knjiga kot celota. Umetnost je na tako genialen način v eni sami zgodbi povezati nasilje z ljubeznijo in lepoto ter tako pretanjeno osvetliti povsem nasprotne plati enega samega človeškega življenja. Osamljenega človeškega življenja.
Tako grozljivo lepo je, da zastane dih. Kakor zastane dih v grlu, ki ga stiska svileni šal.

★★★★☆

Yoko Ogawa
(vir: Twitter)

Bernhard Schlink: Olga

Leipziški knjižni sejem so letos odpovedali. Bila je to pametna odločitev, ki pa sredi februarja, ko smo izvedeli zanjo, še ni zgledala tako zelo primerna in nujna. Veliko razstavljavcev, pa tudi prireditelji sami, so se nad odločitvijo pritoževali. Potencialni obiskovalci smo bili žalostni. A zdaj je že več kot jasno, da bi poleg knjižnega sejma morali odpovedali tudi karnevale in nogometne tekme. Tako število okuženih s covid-19 v Nemčiji v tem trenutku ne bi tako strmo naraščalo in sejalo strah celo med tistimi, ki se sicer tako radi pohvalijo, da imamo drugo največje število intenzivnih postelj na število prebivalcev na svetu in se nam torej ni potrebno ničesar bati.

Pred dvema letoma je bilo drugače. Z Lepiziškim knjižnim sejmom, mislim. Takrat je na modri sofi sedel Bernhard Schlink in predstavljal svojo novo knjigo z naslovom Olga. Bila sem navdušena tako nad njim kot nad knjigo, ki sem jo takoj uvrstila na svoj seznam must-read. A vendar je knjiga morala počakati še nekaj časa, da sem jo res prebrala. Morala se je zgoditi letošnja Fabula, na kateri je bil eden najpomembnejših gostov (tudi eden redkih povabljenih, ki se ni ustrašil covid-19 in obiskal Ljubljano) prav Bernhard Schlink. Ko sem preko podcasta poslušala intervju z njim, sem se ponovno spomnila na to, kako zelo simpatičen je ta gospod, kako umirjeno in prijazno se zna pogovarjati, kako lucidno odgovarja na vprašanja in kako fajn bi bil lahko njegov, ravnokar v slovenščino preveden roman Olga. In sem si knjigo naložila na kindla in prebrala:)

Roman Olga je sestavljen iz treh delov.

V prvem delu spoznamo večino Olgine življenjske zgodbe in sicer od njenega zgodnjega otroštva nekje ob prelomu 19. v 20. stoletje pa do njene smrti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav ima slovansko ime, je Olga Nemka. Pametno dekle je bila, ki se je rada učila in če bi živela v današnjem času, bi šla študirat, tako pa je dosegla maksimum, ki je bil v tistem času mogoč za žensko, in postala učiteljica. Zaljubila se je v fanta, ki je bil povsem drugačen od nje. Ne samo da je izhajal iz bogatejše in pomembnejše družine kot ona, tudi po značaju in mišljenju se je zelo razlikoval od nje. Olga je stala in opazovala, Herbert pa ni zdržal pri miru. Kot otrok je neprestano tekel, pozneje, ko je odrasel pa potoval in iskal nove in nove, pogosto življenjsko nevarne pustolovščine.

Ta prvi del romana je površen in luknjast. Dejanja oseb so težko razumljiva, če ne celo neverjetna; njihovo obnašanje pogosto klišejsko in predvidljivo. Pojavijo se stranske osebe, za katere ni jasno, kakšno povezavo imajo s potekom zgodbe in z Olgo samo. 

V nadaljevanju romana se sicer razjasni, zakaj je pisatelj pisal tako površinsko. To je storil povsem namerno, saj je na takšen način sam sebi pripravil priložnost, da nam v drugem in tretjem delu romana, kaj dodatno razloži - pokaže na drugačen način in skozi druge oči. Čisto zanimiv način pisanja, ki pa po mojem mnenju ni najbolje uspel. Prvi del romana kljub vsemu ostane plitek in dolgočasen. Dolg je 110 strani.

V drugem delu nastopi prvoosebni pripovedovalec Ferdinand. Z Olgo se je srečal, ko je bil še otrok, saj je prihajala k njegovi družini, kadar so potrebovali, da jim kdo kaj zašije ali sešije. Pripovedovala mu je zgodbe in ob tem tudi o svojem življenju in življenju njenega Herberta. Ta del romana je najboljši. V tem delu Olga skozi Ferdinandove oči zažari v povsem drugačni luči, veliko bolj polno. Postane človeško bitje, ki bi bilo lahko resnično. Človeško topla je in modra. Nekatere luknje pripovedi iz prvega dela romana se lepo zapolnijo, nekatera vprašanja dobijo odgovore. A še zdaleč ne vsa. Kar me je najbolj motilo, je bilo to, da se niti globoka ljubezen med Olgo in Herbertom, ki naj bi bila vendarle glavno gonilo pripovedi in njeno središče, sploh ne začuti. Vsaj jaz je nisem. Ostane nekako neverjetna in nejasno je odkod črpa svojo moč, ki je vendarle velikanska, kot  nas pisatelj prepričuje v skoraj vsakem poglavju svoje knjige.

No, tukaj je potem še tretji del. Mogoče bo tretji del le prinesel nekakšen vrhunec pripovedi in zapolnil pomanjkljivosti dosedanjega poteka zgodbe, sem premišljevala in upala do zadnjega. No, saj ni bilo slabo. V tretjem delu marsikaj iz preteklega dogajanja dobi primeren poudarek in se razjasni. Celo eno presenečenje nas čaka, ki pa konec koncev mogoče sploh ni presenečenje, saj ga je dokaj lahko predvideti. Pisatelj ga je tako jasno skrival, da postane zelo očiten. 

Ta zadnji del knjige sestavljajo pisma, ki jih je Olga leta dolgo pošiljala Herbertu. Polna so močnih čustev s tako ene kot z druge skrajnosti in skoraj bi morala zapolniti Olgino lukenj polno življenjsko zgodbo, ki smo jo spremljali do sedaj, ji dati globino in človeško verodostojnost. Pa ni ravno tako. Meni so pisma delovala kanček patetično in - kar je še bolj obžalovanja vredno - ne skladajo se z osebo Olge, ki sem jo spoznala do takrat. 

Poleg tega je način, kako je Ferdinand prišel do teh pisem, tako malo verjeten in vse preveč naključen ter prisiljen. Prav neprijetno sem se počutila, ko sem brala o tem. Kakor mi je bilo neprijetno tudi ob svetlobni hitrosti poteka Ferdinandove življenjske zgodbe, ko le-ta na le nekaj straneh knjige odraste, se zaposli, poroči, dobi otroke, postane vdovec, se upokoji in na novo zaljubi. Spet preveč površno za moj okus. Pametneje bi bilo o tem molčati, kot pa takole pisati, saj za potek glavne zgodbe nima posebnega pomena.

Ne, Olga ni nekaj, kar bi se dalo primerjati z Bralcem - pa čeprav knjiga na določenih mestih spominja na Schlinkovo svetovno uspešnico, ali pa celo vzbuja občutek, da je pisatelj poskušal napisati nekaj podobnega, kot je bil njegov roman Bralec.

Roman Olga je zgodba o ženski, ki ji v življenju ni bilo dano izživeti vseh svojih ambicij - tako poklicnih kot osebnih. Kriv je bil čas in prostor, v katerih je živela, in kriva je bila tudi sama.
Njena življenjska zgodba teče vzporedno z zgodbo Nemčije od časa vladanja Bismarcka, preko prve svetovne vojne in nato nacizma do časa moderne Nemčije. Dotakne se tudi manj znanih plati nemške zgodovine kot so nemške kolonije v Afriki in raziskovalne ekspedicije nemških pustolovcev. A tudi v tej štreni romana pisatelj ostane zvest sam sebi in celotno zgodovinsko dogajanje preleti hitro in površno, tako da bralec nima časa, da bi se ga posamezni dogodki posebej dotaknili, vznemirili in napeljali h globljemu razmišljanju.

A roman Olga se vseeno splača prebrati. Že zato, da se lovi redke žarke kakovostne literature, pa čeprav se večinoma zdi, da ne prihajajo iz romana samega, ampak so le bledi odsev druge, precej bolj kakovostne in globoko presunljive Schlinkove knjige Bralec.

★★★☆☆

Bernhard Schlink
(1944)
(vir: Wikipedia)

Donna Tartt: Skrivna zgodovina

Še vedno berem, a pišem bolj na kratko.

Ko preberete samo dve strani dolg prolog romana Skrivna zgodovina, Donne Tartt, veste že zelo veliko. Veste, kdo je bil umorjen in veste, kdo je bil morilec. Na zadnji platnici knjige potem - da bi vam vzbudili zanimanje za roman, pišejo, da boste knjigo brali zato, da boste izvedeli, zakaj je do umora sploh prišlo. No, tudi to ni nikakršna skrivnost, saj prav kmalu postane jasno tudi to, zakaj so umorili Bunnyja. Je takšno kriminalko, kjer vemo že vse, potem sploh še vredno brati? O, ja! In še kako.

Zanimivo je brati o skupini privilegiranih študentov klasike, ki so tako posebni, da se med seboj pogovarjajo v stari grščini ali pa pišejo dnevnik v latinščini. Ki imajo sila nenavadnega profesorja, ki ubira zelo neobičajne poti poučevanja. Teh šest študentov in njihov učitelj, odnosi med njimi, ki so zapleteni in zavozlani, a vedno trdni in globoki, so tisto, kar gradi jedro knjige in bralca dobesedno sili k branju. Vsaj mene je. Vsak dan posebej sem se veselila, da bom spet imela nekaj časa za njeno branje in ob prebiranju več kot petsto strani knjige, mi ni bilo niti enkrat dolgčas. 

Ob koncu knjige sem bila sicer nekoliko razočarana, ali bolje rečeno, zmedena, saj sem bila prepričana, da se bo zgodba končala drugače, kot se je. Nekoga drugega sem imela v mislih, ko sem iskala odgovornost za tragični dogodek, a to je moja osebna napaka, posledica prehitrega in prepovršnega zaključka in tako za ostale bralce nepomembno dejstvo.

Donna Tartt napiše nov roman vsakih deset let in vsaka od njenih knjig je vedno sprejeta z velikim zanimanjem. Tudi navdušenjem. Skrivna zgodovina je njen prvenec, ki je bil velika svetovna uspešnica; zadnja knjiga, ki jo je napisala, je roman Lišček, ki je bila meni celo bolj všeč kot Skrivna zgodovina.
Čez dve do tri leta lahko pričakujemo nov roman Donne Tartt. In kdo se ga ne bi veselil?

★★★★☆

Marcel Proust: Radosti in dnevi

Tudi v času pandemije beremo, kajne - mogoče še več in rajši kot kdajkoli. 

Kot vsi zaposleni v naši kliniki, moram imeti tudi jaz doma pripravljen kovček z najnujnejšimi stvarmi - za vsak primer, če bom morala zaradi nenadzorovanega stika z bolnikom okuženim s covid-19 ali pa zaradi okužbe same, ostati v kliniki ali karanteni.
In lahko si mislite, da so v tem kovčku tudi knjige:) Saj ni važno, ali  bom sploh imela čas, da bi jih brala, pomembno je, da so v kovčku. Že misel, da bodo šle z mano, me sprošča in pomirja.

Časopisi in internetni portali so v zadnjem času polni člankov s priporočili, kaj brati v karanteni. Ponavadi omenjajo knjige, ki so na različne načine povezane z boleznijo (najraje s kugo), apokalipso, distopijo, kakršnokoli katastrofo. Ne, takšne knjige niso primerne za zdajšnji čas (okej, mogoče Dekameron, ta bi bil lahko v redu), bolje je prebirati nekaj, kar nas prenese v povsem drugačen čas - v čas, kjer se ukvarjajo s problemi in težavami, ki so z vidika pandemije tako zelo malenkostni in nepomembni, da je že kar smešno.
Predlagam vam Marcela Prousta! A pri Radostih in dnevih velja biti previden.

Prvenec velikega Marcela Prousta je nevarna knjiga. Obstaja namreč velika verjetnost, da bi si bralci, ki niso prebrali še nobenega od romanov iz ciklusa Iskanje izgubljenega časa, ob prebiranju knjige Radosti in dnevi o Marcelu Proustu ustvarili povsem napačno mnenje. In to bi bila velika in težko popravljiva škoda. Največja literarna mojstrovina vseh časov - kar Iskanje izgubljenega časa po mojem mnenju vsekakor je, bi izgubila še tistih nekaj potencialnih bralcev, ki bi jo bili v dandanašnjem času še pripravljeni prebrati. Torej, najprej prebrati V Swannovem svetu (oz. Combray), potem V senci cvetočih deklet, nato Svet Guermantskih; šele potem  - in samo v primeru, da navdušenje nad Proustom ne bo popustilo, nastopi čas za prebiranje Radosti in dni.

Svojo prvo knjigo, Radosti in dnevi, je Marcel Proust izdal leta 1896, ko je bil star 25 let. 

Kakšen je bil takrat ta mladenič? Vsekakor skrajno čeden in prikupen. Kot sin uglednega patologa in - ha, epidemiologa! ter matere, ki je izhajala iz bogate judovske družine, je bil finančno dobro preskrbljen. Bil je izredno družaben in priljubljen ter tako reden gost v različnih salonih, ki so jih prirejale te ali one gostiteljice iz višjih krogov pariške družbe - v katere se je mladi Marcel prav rad zaljubil. Oboževal je umetnike; glasbenike in slikarje, še posebej pa pesnike in pisatelje. Bil je natančen opazovalec sveta okrog sebe in wannabe pisatelj. 

Ko je svojega velikega vzornika, francoskega pisatelja Anatola Franceja vprašal, kako naj postane pisatelj, mu je ta odgovoril: "To je čisto preprosto, moj ljubi Marcel. Ko sem bil toliko star kot Vi, nisem bil tako lep in priljubljen kot ste Vi, nisem zahajal v družbo, ampak sem ostajal doma in bral." Čez okrog 10 let bo Marcel Proust ubogal svojega vzornika in se zaprl v sobo, ki bo izolirana pred hrupom in začel pisati svojo brezčasno umetnino Iskanje izgubljenega časa. Iz sobe bo odšel samo takrat, kadar bo želel preveriti kakšno podrobnost, ki jo bo potreboval pri svojem ustvarjanju, npr. pohištvo v kakšnem od salonov, ali pa portal na kakšni od cerkva, sicer pa bo samo pisal.
Bil je v prostovoljni karanteni;)

A v devetdesetih letih 19. stoletja še ni bil tako daleč. Takrat je še zbiral doživljaje in opažanja, ki jih bo uporabil za Iskanje izgubljenega časa. Nekaj malega pa je tudi že pisal - članke za časopise, pesmi, novele in druga kratka besedila. A to so bili le bolj ali manj nerodni poskusi, ki še niso kazali na to, da se za njimi skriva nekdo, ki bo postal eden izmed največjih pisateljev 20. stoletja. Ta zgodnja besedila so zbrana v knjigi Radosti in dnevi.

Knjiga je bila razkošna in draga. Uvodno besedo je napisal sam Anatole France, ki je delo pohvalil, a ne preveč. Ilustrirala jo je Madeline Lemaine, znana po tem, da je izredno lepo slikala vrtnice, sicer pa pariška gospa, ki je imela enega od salonov in je mladega Marcela Prousta vpeljala v družabno življenje. Natančno jo je predstavil v svojem delu Iskanje izgubljenega časa.

V knjigi so zbrana precej različna dela. Imamo pesmi, ki so posvečene različnim slikarjem ali glasbenikom; predstavljene imamo glavne osebe Italijanske komedije. To ni ravno tisto, zaradi česar bi bilo knjigo vredno brati.

Novele zbrane v knjigi so bistveno boljše in že dajo slutiti Proustovo veličino. Dogajanje v noveli Otožno počitnikovanje gospe de Breyves me je nekoliko spominjalo na potek razmerja med gospodom Swannom in Odette iz prvega romana cikla Iskanje izgubljenega časa, le da sta tu osebi moškega in ženske zamenjani - kot bi pisatelj vadil za to, da bo nekoč opisal ljubezensko razmerje, od njegovega začetka preko vrhunca do njegovega konca, v katerem bodo zavzeti vsi človeški občutki, ki takšno razmerje spremljajo, kot je to storjeno v knjigi V Swannovem svetu. S podobno temo se ukvarja tudi novela Konec ljubosumja.

Novela Družabni večer že kaže na to, kako natančen opazovalec in ocenjevalec ljudi je bil Marcel Proust in kakšna paleta različnih oseb se je zbirala na družabnih večerih po salonih pariške družbe, če jih je gost večerov znal tako lepo, kot je to počel Marcel Proust, razpoznavati in razbirati. V tej noveli se je avtor že začel ukvarjati z enim od dveh problemov, ki ga bosta zaposlovala do konca življenja, s snobizmom. 

Moja najljubša novela pa je tista z naslovom Izpoved mladega dekleta. Začne se dramatično:

Končno prihaja odrešitev. Nerodna sem bila, slabo sem streljala, skoraj bi se zgrešila. Seveda bi bilo najboljše, če bi umrla v trenutku, a tudi to je boljše kot nič. Krogle niso mogli odstraniti, začele so se komplikacije s srcem. Ne bom več dolgo. Pa vendar lahko traja še osem dni! In teh osem dni mi ne preostane drugega, kot da znova in znova premišljujem o strašnem spletu okoliščin.

Mlado dekle je poskušalo narediti samomor zaradi svojega nemoralnega spolnega življenja in zaradi matere.  Bralec ne more spregledati avtobiografskih značilnosti dela, pa čeprav je glavna protagonistka novele ženska, ne pa moški - ali pa ravno zaradi tega, ker je ženska. Tu tako prvič srečamo Proustovo veliko navezanost na mamo, ki jo sicer dobro čutimo skoraj na vsaki strani Iskanja izgubljenega časa. V noveli pa se zrcali tudi njegova druga od dveh velikih življenjskih težav - spopadanje z lastno homoseksualnostjo. Čudovito kratko delo.

Moj osebni višek knjige pa vseeno tiči nekje drugje - v odlomku z naslovom Tožbe, sanjarije v odtenkih časa. V tem delu knjige je zbrano trideset kratkih, eno do dve strani dolgih impresij, ki predstavljajo avtorjevo razmišljanje in občutenje ob različnih dogodkih, stavbah, osebah ali pa utrinkih iz narave. To so tako čudoviti drobni literarni biseri, da so mi včasih zvabili solze v oči in bi jih brala še in še ter vedno znova. Eni od teh biserov so sicer čistejši in se blestijo lepše od drugih, a vse bi bilo vredno nanizati v ogrlico. V teh sanjarijah je mladi Marcel najbolj podoben odraslemu in zrelemu Proustu. Manjka samo še nekaj modrosti in spretnosti, da se drobcene literarne umetnine povežejo v nekaj velikega in ne ostanejo nekaj tako zelo minljivega, kot so bežne impresije.

Knjiga Radosti in dnevi, Marcela Prousta, vsebuje veliko dobrega in spretno napisanega, a tudi precej nerodnega in slabo podanega. V temle zapisu sem poudarila le tiste stvari, ki so fajn. Ni jih malo, a če Marcela Prousta ne poznate, jih zlahka zgrešite - kot so jih zgrešili ali ne zmogli opaziti v času izida knjige. Takrat so knjigo dojemali tako, kot so dojemali mladega Prousta - kot simpatičnega, a površnega mladeniča, ki se prestopa iz enega v drug salon in lovi naklonjenost vplivnih žensk - ki sicer nekaj piše, a iz njega nikoli nič ne bo.
Kako so se zmotili! Mi, ki živimo več kot sto let v prihodnosti, imamo srečo, da lahko zbirko Radosti in dnevi beremo skozi oči Iskanja izgubljenega časa in uživamo v mladem in svežem - čeprav zaradi tega nekam okornim in patetičnem, Marcelu Proustu ter se čudimo usodi, ki je zmogla literarno pot na videz tako zelo povprečnega pisatelja usmeriti k višavam večne klasike.

★★★★☆

Marcel Proust, v družbi deklet
(1871-1922)

Proust, Marcel

Radosti in dnevi

iz francoščine prevedla Katarina Marinčič

Modrijan, 2017, Nostalgija

245 strani

ISBN 978 961 287 012 6

P.S.
Ostanite, prosim, doma in se ne družite!
Pustite zdravnikom, da opravijo svoje delo in jih nikar ne obsojajte in kritizirajte. Poslušajte jih. Visoko usposobljeni so in zelo dobro vedo, kaj delajo.
In ne šikanirajte, prosim, obolelih. 

Ingrid Noll: Der Mittagstisch

Ko so njeni otroci odrasli in odšli od doma, je Ingrid Noll začela pisati romane in kmalu postala najuspešnejša pisateljica kriminalk v Nemčiji. Tako preprosto je to:)
Zdaj, ko sem prebrala njen roman Der Mittagstisch, mislim, da vem, zakaj se njene knjige tako dobro prodajajo.

Ingrid Noll piše lahkotno, a kvalitetno; razpoloženje v knjigi je svetlo in optimistično. Kljub težavam in problemom, ki tarejo nastopajoče in se zdijo nepremagljivi, ni strahu in panike; vse se lepo izteče in razplete, čeprav ne nujno srečno. Branje ni zahtevno, a zato še ni plehko. Osebe pa so tako simpatične s svojimi vsakodnevnimi problemi - ki so tako zelo podobni našim vsakodnevnim težavam - da pisateljici zlahka oprostimo tudi kakšno prisiljeno in neverjetno potezo, s katero razreši kakšnega od dramatično zastavljenih dogodkov. Pripeti se veliko, a ne preveč. Med posameznimi dogodki ima bralec tudi nekaj časa, da dojame katero od psihičnih potez nastopajočih.

Glavna oseba romana je nekaj čez trideset let stara Nelly, mati samohranilka z dvema osnovnošolskima otrokoma, ki se preživlja s tem, da kuha kosila za mešano druščino gostov. Ta njena dejavnost poteka na črno, pri njej doma, gostje pa so si zelo različni. Nekaj je učiteljev iz bližnje šole, ki med opoldanskim odmorov izkoristijo čas za okusno kosilo pri Nelly, eden je ovdoveli upokojenec, drugi je obrtnik, ki popravlja gospodinjske aparate, tretja je dermatologinja itd. Vsi se pri Nelly odlično počutijo in njihovo opoldansko druženje je povod za marsikatere zanimive pripetljaje. Veliko prostora je za prijateljstvo, precej tudi za flirt (če že o ljubezni ne moremo govoriti), nekaj za ljubosumje, čisto malo pa tudi za sovraštvo. Kajti kriminalni roman mora nujno vsebovati tudi umore, a tudi ti so v knjigi Der Mittagstisch nekaj precej lahkotnega in skoraj nič strah vzbujajočega, skoraj smešnega, ki se nastopajočih v romanu skoraj ne dotakne. Kar je sicer malce težko sprejeti...

Dogajanje se dodatno zaplete, ko se k Nelly vrne oče njenih otrok, ki je pred leti čez noč poniknil neznano kam. Je kriminalec ali ni? se sprašuje Nelly.
Pomembno vlogo ima Kapitan - bivši natakar na eni izmed  luksuznih križark, ki odlično zaigra vlogo dedka Nellyjinima otrokoma (a obenem vzbuja strah, da mogoče le ni pedofil - saj veste, stari prijazni dedki, ki otrokom prinašajo sladkarije...). 

Dogajanje se iz dolgočasne Nemčije preseli tudi v sončno Italijo in celo na novoletno križarjenje po Indoneziji. Raznobarvno in pestro; zelo zanimivo in raznoliko ter prav nič dolgočasno.

Ljubezensko-kriminalni roman Der Mittagstisch je dokaz, da je lahko tudi žanrska literatura več kot  vredna branja, če je dobro napisana in da je nikakor ne gre podcenjevati ali celo zaničevati.
Roman Ingrid Noll nam nudi čudovit in lahkoten pobeg iz sivega vsakdana, ki pa vendar ni tako eksotičen ali nenavaden, da se ne bi mogli vživeti vanj. Roman ob skandinavskih noir kriminalnih romanih mogoče deluje nemoderno, a tudi oblačnega, meglenega in mrzlega vremena, predvsem pa krvavih in na vsak način čim bolj grozljivih umorov je včasih dovolj ali pa celo preveč.

★★★★☆

Ingrid Noll
(vir: Wikipedija)

Noll, Ingrid

Der Mittagstisch

Diogenes Verlag, Zürich, 2015

220 strani

ISBN 978 3 257 06954 9