Fjodor Dostojevski: Bele noči

Ali sta moški in ženska - takšna kot sta v svojem najglobljem biološkem bistvu -  lahko dobra prijatelja in se ob tem ne zaljubita drug v drugega? Ali njun odnos lahko preveva globoko in iskreno prijateljstvo, ne pa ljubezen, ob kateri in zaradi katere bi se odločila za skupno življenje? Se v odnosu med njima lahko vsa občutja in medsebojna nagnjenja končajo na točki iskrenega prijateljstva in ju ne silijo v še kaj več? Ali pa pravo prijateljstvo brez tistega več ni mogoče in se vse skupaj ustavi pri tem, da sta dva le znanca ali pa kolega, ne pa prava prijatelja? 

Prepričana sem, da odgovore na takšna in podobna vprašanja išče vsako odraslo človeško bitje vsaj enkrat ali dvakrat v svojem življenju. Če je iskalec odgovorov religiozen, mu bo lažje. Sicer pa velja, da so odgovori, do katerih se posamezniki prikopljejo, zelo različni; celo diametralno nasprotni. Nekateri bodo rekli, da je iskreno prijateljstvo mogoče samo med partnerjema, ki se ljubita; drugi se bodo takšnemu odgovoru glasno ali pa pomilovalno smejali.

Tudi novela Fjodorja Dostojevskega, Bele noči, ki je ravnokar izšla v slovenskem prevodu, se ukvarja s to vrsto vprašanj.

Glavna junaka povesti, Nastenka in prvoosebni pripovedovalec - sanjač, kakor sam sebe imenuje, se odločata med tem ali bosta samo prijatelja ali pa si bosta dovolila, da se tudi zaljubita drug v drugega. Njuni pogovori potekajo štiri noči zapored - štiri bele noči.

Bele noči so v ruski literaturi zelo pomembne. Na eno izmed njih se začne tudi roman Vojna in mir, Leva N. Tolstoja. Bele noči se imenujejo noči v Sankt Peterburgu pozno pomladi ali pa v začetku poletja, ko so dnevi tako dolgi, da sonce skoraj ne zaide in so noči zato bele. Na ljudi, njihova dejanja ter občutenja naj bi imele poseben vpliv - tudi na Nastenko in sanjača, ki si kljub temu, da se komaj poznata, na te bele noči zaupata svoji življenjski zgodbi. 

Sanjač pravzaprav nima veliko povedati, čeprav govori v izredno lepo oblikovanih in poetičnih stavkih. Svoje proste ure in noči preživlja osamljen, potopljen v takšna in drugačna sanjarjenja. S tem pravzaprav ni nič narobe, saj domišljija bogati življenje, a vendar se sanjač boji, da s svojimi sanjarijami zapravlja najlepša leta svojega življenja in dopušča, da resnično življenje odteka mimo njega. Poleg tega ga žalosti to, da na svetu nima človeka, za katerim bi jokal in ga pogrešal, če bi ga izgubil.

Nastenka na drugi strani ljubi moškega, ki se je poslovil od nje z obljubo, da se bo vrnil čez leto dni in se poročil z njo. Leto je minilo, moški se je menda vrnil v Sankt Peterburg, a na Nastenko je, vse kaže tako, pozabil. Zaradi tega je obupana in ko v beli noči čaka na svojega moškega, spozna sanjača. Pod pogojem, da ji obljubi, da se ne bo zaljubil vanjo(!), mu pove svojo tragično ljubezensko zgodbo. Sanjač sočustvuje z njo in ji želi pomagati. Med njima se razvije trdna vez prijateljstva, ki bo mogoče prerasla tudi v ljubezen. 

Novela Fjodorja Dostojevskega, Bele noči, je eno izmed njegovih zgodnjih del. Napisal jo je preden so ga zaradi političnega delovanja ob revolucionarnem letu 1848 zaprli in uprizorili namišljeno usmrtitev, ki jo je Stefan Zweig v enem izmed poglavij svoje knjige Zvezdni trenutki človeštva, tako poetično opisal. Bele noči so nastale tudi precej prej kot veliki romani Zločin in kazen, Idiot, Besi in Bratje Karamazovi.

V slovenskem prevodu je novela izšla skupaj s Peterburškim letopisom - zbirko časopisnih feljtonov, v katerih je mladi Dostojevski pisal o svojem doživljanju Sankt Peterburga, jaz pa sem jo brala skupaj s še dvema novelama, ki sta tudi nastali v letu 1848. 

Prva je zelo kratka in ima v nemškem prevodu naslov Christbaum und Hochzeit (Božična jelka in poroka). Na prvi pogled se zdi, da bo pripoved še ena izmed mnogih lahkotnih božičnih zgodb, ki so jih pisali skoraj vsi slavni pisatelji, pa se potek dogajanja obrne v povsem drugačno, temačno smer.

Ein schwaches Herz (Slabo srce) pa je novela polna patetike, iz katere pa lahko potegnemo za današnji čas izredno aktualno sporočilo, to namreč, da je delo v obliki home-office lahko zelo nevarno. Če ob takem načinu zaposlitve ne znamo jasno razmejiti dela od prostega časa, lahko izgubimo razum. Drugo sporočilo novele - da lahko slabotno srce ob preveliki sreči odpove - pa tako ali tako že poznamo od Ivana Tavčarja in njegovega Cvetja v jeseni dalje, s to razliko, da ima pri Dostojevskem slabo srce moški protagonist novele.

Mlad, nedolžen in zelo čustven Fjodor Dostojevski, ki je že natančen opazovalec sveta okrog sebe ter vešč zapisovalec svojih opažanj in občutij. A njegova najboljše literarna dela seveda šele pridejo.

Marcel Proust: Radosti in dnevi

Tudi v času pandemije beremo, kajne - mogoče še več in rajši kot kdajkoli. 

Kot vsi zaposleni v naši kliniki, moram imeti tudi jaz doma pripravljen kovček z najnujnejšimi stvarmi - za vsak primer, če bom morala zaradi nenadzorovanega stika z bolnikom okuženim s covid-19 ali pa zaradi okužbe same, ostati v kliniki ali karanteni.
In lahko si mislite, da so v tem kovčku tudi knjige:) Saj ni važno, ali  bom sploh imela čas, da bi jih brala, pomembno je, da so v kovčku. Že misel, da bodo šle z mano, me sprošča in pomirja.

Časopisi in internetni portali so v zadnjem času polni člankov s priporočili, kaj brati v karanteni. Ponavadi omenjajo knjige, ki so na različne načine povezane z boleznijo (najraje s kugo), apokalipso, distopijo, kakršnokoli katastrofo. Ne, takšne knjige niso primerne za zdajšnji čas (okej, mogoče Dekameron, ta bi bil lahko v redu), bolje je prebirati nekaj, kar nas prenese v povsem drugačen čas - v čas, kjer se ukvarjajo s problemi in težavami, ki so z vidika pandemije tako zelo malenkostni in nepomembni, da je že kar smešno.
Predlagam vam Marcela Prousta! A pri Radostih in dnevih velja biti previden.

Prvenec velikega Marcela Prousta je nevarna knjiga. Obstaja namreč velika verjetnost, da bi si bralci, ki niso prebrali še nobenega od romanov iz ciklusa Iskanje izgubljenega časa, ob prebiranju knjige Radosti in dnevi o Marcelu Proustu ustvarili povsem napačno mnenje. In to bi bila velika in težko popravljiva škoda. Največja literarna mojstrovina vseh časov - kar Iskanje izgubljenega časa po mojem mnenju vsekakor je, bi izgubila še tistih nekaj potencialnih bralcev, ki bi jo bili v dandanašnjem času še pripravljeni prebrati. Torej, najprej prebrati V Swannovem svetu (oz. Combray), potem V senci cvetočih deklet, nato Svet Guermantskih; šele potem  - in samo v primeru, da navdušenje nad Proustom ne bo popustilo, nastopi čas za prebiranje Radosti in dni.

Svojo prvo knjigo, Radosti in dnevi, je Marcel Proust izdal leta 1896, ko je bil star 25 let. 

Kakšen je bil takrat ta mladenič? Vsekakor skrajno čeden in prikupen. Kot sin uglednega patologa in - ha, epidemiologa! ter matere, ki je izhajala iz bogate judovske družine, je bil finančno dobro preskrbljen. Bil je izredno družaben in priljubljen ter tako reden gost v različnih salonih, ki so jih prirejale te ali one gostiteljice iz višjih krogov pariške družbe - v katere se je mladi Marcel prav rad zaljubil. Oboževal je umetnike; glasbenike in slikarje, še posebej pa pesnike in pisatelje. Bil je natančen opazovalec sveta okrog sebe in wannabe pisatelj. 

Ko je svojega velikega vzornika, francoskega pisatelja Anatola Franceja vprašal, kako naj postane pisatelj, mu je ta odgovoril: "To je čisto preprosto, moj ljubi Marcel. Ko sem bil toliko star kot Vi, nisem bil tako lep in priljubljen kot ste Vi, nisem zahajal v družbo, ampak sem ostajal doma in bral." Čez okrog 10 let bo Marcel Proust ubogal svojega vzornika in se zaprl v sobo, ki bo izolirana pred hrupom in začel pisati svojo brezčasno umetnino Iskanje izgubljenega časa. Iz sobe bo odšel samo takrat, kadar bo želel preveriti kakšno podrobnost, ki jo bo potreboval pri svojem ustvarjanju, npr. pohištvo v kakšnem od salonov, ali pa portal na kakšni od cerkva, sicer pa bo samo pisal.
Bil je v prostovoljni karanteni;)

A v devetdesetih letih 19. stoletja še ni bil tako daleč. Takrat je še zbiral doživljaje in opažanja, ki jih bo uporabil za Iskanje izgubljenega časa. Nekaj malega pa je tudi že pisal - članke za časopise, pesmi, novele in druga kratka besedila. A to so bili le bolj ali manj nerodni poskusi, ki še niso kazali na to, da se za njimi skriva nekdo, ki bo postal eden izmed največjih pisateljev 20. stoletja. Ta zgodnja besedila so zbrana v knjigi Radosti in dnevi.

Knjiga je bila razkošna in draga. Uvodno besedo je napisal sam Anatole France, ki je delo pohvalil, a ne preveč. Ilustrirala jo je Madeline Lemaine, znana po tem, da je izredno lepo slikala vrtnice, sicer pa pariška gospa, ki je imela enega od salonov in je mladega Marcela Prousta vpeljala v družabno življenje. Natančno jo je predstavil v svojem delu Iskanje izgubljenega časa.

V knjigi so zbrana precej različna dela. Imamo pesmi, ki so posvečene različnim slikarjem ali glasbenikom; predstavljene imamo glavne osebe Italijanske komedije. To ni ravno tisto, zaradi česar bi bilo knjigo vredno brati.

Novele zbrane v knjigi so bistveno boljše in že dajo slutiti Proustovo veličino. Dogajanje v noveli Otožno počitnikovanje gospe de Breyves me je nekoliko spominjalo na potek razmerja med gospodom Swannom in Odette iz prvega romana cikla Iskanje izgubljenega časa, le da sta tu osebi moškega in ženske zamenjani - kot bi pisatelj vadil za to, da bo nekoč opisal ljubezensko razmerje, od njegovega začetka preko vrhunca do njegovega konca, v katerem bodo zavzeti vsi človeški občutki, ki takšno razmerje spremljajo, kot je to storjeno v knjigi V Swannovem svetu. S podobno temo se ukvarja tudi novela Konec ljubosumja.

Novela Družabni večer že kaže na to, kako natančen opazovalec in ocenjevalec ljudi je bil Marcel Proust in kakšna paleta različnih oseb se je zbirala na družabnih večerih po salonih pariške družbe, če jih je gost večerov znal tako lepo, kot je to počel Marcel Proust, razpoznavati in razbirati. V tej noveli se je avtor že začel ukvarjati z enim od dveh problemov, ki ga bosta zaposlovala do konca življenja, s snobizmom. 

Moja najljubša novela pa je tista z naslovom Izpoved mladega dekleta. Začne se dramatično:

Končno prihaja odrešitev. Nerodna sem bila, slabo sem streljala, skoraj bi se zgrešila. Seveda bi bilo najboljše, če bi umrla v trenutku, a tudi to je boljše kot nič. Krogle niso mogli odstraniti, začele so se komplikacije s srcem. Ne bom več dolgo. Pa vendar lahko traja še osem dni! In teh osem dni mi ne preostane drugega, kot da znova in znova premišljujem o strašnem spletu okoliščin.

Mlado dekle je poskušalo narediti samomor zaradi svojega nemoralnega spolnega življenja in zaradi matere.  Bralec ne more spregledati avtobiografskih značilnosti dela, pa čeprav je glavna protagonistka novele ženska, ne pa moški - ali pa ravno zaradi tega, ker je ženska. Tu tako prvič srečamo Proustovo veliko navezanost na mamo, ki jo sicer dobro čutimo skoraj na vsaki strani Iskanja izgubljenega časa. V noveli pa se zrcali tudi njegova druga od dveh velikih življenjskih težav - spopadanje z lastno homoseksualnostjo. Čudovito kratko delo.

Moj osebni višek knjige pa vseeno tiči nekje drugje - v odlomku z naslovom Tožbe, sanjarije v odtenkih časa. V tem delu knjige je zbrano trideset kratkih, eno do dve strani dolgih impresij, ki predstavljajo avtorjevo razmišljanje in občutenje ob različnih dogodkih, stavbah, osebah ali pa utrinkih iz narave. To so tako čudoviti drobni literarni biseri, da so mi včasih zvabili solze v oči in bi jih brala še in še ter vedno znova. Eni od teh biserov so sicer čistejši in se blestijo lepše od drugih, a vse bi bilo vredno nanizati v ogrlico. V teh sanjarijah je mladi Marcel najbolj podoben odraslemu in zrelemu Proustu. Manjka samo še nekaj modrosti in spretnosti, da se drobcene literarne umetnine povežejo v nekaj velikega in ne ostanejo nekaj tako zelo minljivega, kot so bežne impresije.

Knjiga Radosti in dnevi, Marcela Prousta, vsebuje veliko dobrega in spretno napisanega, a tudi precej nerodnega in slabo podanega. V temle zapisu sem poudarila le tiste stvari, ki so fajn. Ni jih malo, a če Marcela Prousta ne poznate, jih zlahka zgrešite - kot so jih zgrešili ali ne zmogli opaziti v času izida knjige. Takrat so knjigo dojemali tako, kot so dojemali mladega Prousta - kot simpatičnega, a površnega mladeniča, ki se prestopa iz enega v drug salon in lovi naklonjenost vplivnih žensk - ki sicer nekaj piše, a iz njega nikoli nič ne bo.
Kako so se zmotili! Mi, ki živimo več kot sto let v prihodnosti, imamo srečo, da lahko zbirko Radosti in dnevi beremo skozi oči Iskanja izgubljenega časa in uživamo v mladem in svežem - čeprav zaradi tega nekam okornim in patetičnem, Marcelu Proustu ter se čudimo usodi, ki je zmogla literarno pot na videz tako zelo povprečnega pisatelja usmeriti k višavam večne klasike.

★★★★☆

Marcel Proust, v družbi deklet
(1871-1922)

Proust, Marcel

Radosti in dnevi

iz francoščine prevedla Katarina Marinčič

Modrijan, 2017, Nostalgija

245 strani

ISBN 978 961 287 012 6

P.S.
Ostanite, prosim, doma in se ne družite!
Pustite zdravnikom, da opravijo svoje delo in jih nikar ne obsojajte in kritizirajte. Poslušajte jih. Visoko usposobljeni so in zelo dobro vedo, kaj delajo.
In ne šikanirajte, prosim, obolelih. 

Stefan Zweig: Amok

Amoki so že od nekdaj. Dandanes jih težko ločimo od teroristov. Mladi jezni fantje, ki hodijo po ulicah velikih evropskih mest z nožem ali sekiro v rokah, so amoki. Strelski pohodi v ameriških (pa tudi evropskih) srednjih šolah so delo amokov. Slovensko študentko v Parizu je pred kratkim z nožem do smrti zabodel amok.
Bolezenska motnja, imenovana amok, je vpisana v mednarodno klasifikacijo bolezni ICD-10 pod šifro F 68.8. Opisuje ljudi, ki jih zaradi različnih vzrokov čustva - predvsem jeza in bes - preplavijo tako močno, da svojih dejanj in obnašanja ne morejo več nadzorovati. Poškodujejo ali ubijejo vsakogar, ki jim prekriža pot.

Amoke izpred več kot stotih let opisuje Stefan Zweig v petih zgodbah, ki so izšle v zbirki, ki vam jo želim predstaviti. Malce drugačni so od tistih, za katere slišimo danes, a vendar tudi ne tako zelo različni od njih.

Njihove zgodbe so izredno dramatične, polne čustev in strasti, ki jih silijo v nenavadna in strašljiva dejanja. Pokolov nedolžnih ljudi na srečo ni, a kovina noža se včasih že zasveti. Predvsem pa je veliko zasledovanja in skrivnega poizvedovanja ter opazovanja. Amoki v zgodbah Stefana Zweiga so večinoma moški, najde pa se tudi kakšna ženska - npr. tista iz zgodbe Neznankino pismo, ki je neutrudljivo in leta dolgo zasledovala moškega svojega življenja. Pisala sem že o tem.

Amok je malajska beseda in pomeni "jezen" ali "tisti, ki brezglavo teče". V Maleziji naj bi bilo namreč zaradi težke, zatohle, tropske klime, takih bolnikov še posebno veliko. 

V Maleziji se dogaja tudi naslovna novela zbirke, Amokläufer. Opisuje leipziškega zdravnika, ki je po spletu okoliščin pristal v Maleziji, kjer zdolgočasen in naveličan vsega, opravlja svoje delo. Nekoč se pri njem prikaže ženska, ki je povsem drugačna od ostalih njegovih bolnikov. Je žena nizozemskega trgovca, bogata in ponosna, lepa, a tudi ohola in gospodovalna. Iz dialoga, ki se razvije med njo in zdravnikom - enem izmed viškov novele - na prefinjen način, ne da bi nam bilo to jasno povedano, nekako med vrsticami, izvemo, zakaj je ženska prišla.
Medtem, ko je bil mož odsoten, je zanosila in zdaj želi nezaželeno nosečnost prekiniti. Za to pa potrebuje zdravnikovo pomoč.

Zdravnik poseg odkloni. 

In s tem poskrbi za razvoj izredno tragične zgodbe, v kateri so prizadeti vsi: on sam, ženska, njen mož in njen ljubimec.

To, kar je pri zdravnikovi odločitvi najbolj pomenljivo, je to, da posega ni odklonil zaradi moralnih zadržkov ali ugovora vesti. Že večkrat je namreč s pomočjo strokovno izvedenega abortusa pomagal ženskam, ki so bile v stiski. Pri tej razvajeni ženski, ki je vedno dobila vse, kar si je zaželela, pa mu je nekaj preprečevalo, da bi ji ugodil. Pravzaprav je šel še korak dalj. Zagotovil ji je namreč, da bo poseg opravil, če bo tudi ona njemu naredila uslugo - šla z njim v posteljo. Ta zdravnikov predlog, seveda, ni bil tako jasno izrečen kot zdaj tukaj pišem, ampak imamo spet opraviti s prefinjenim izborom besed, ki so na pretanjen način sestavljene v stavke, a grobost in brutalnost njihovega pomena vseeno ostajata jasna in bralec se ju dobro zaveda. To je dialog, kjer ni nič povedano naravnost, a oba - on in ona - dobro vesta, za kaj gre. Mojstrsko izpeljano.

Ko se ženska po tem nespodobnem povabilu užaljeno odpelje z zdravnikovega posestva, nastopi čas za amoka. Zdravnik se naenkrat zave krutosti svojega dejanja. Ve, da je tudi kot zdravnik naredil veliko napako in jo želi popraviti. Steče za žensko in ji sledi v mesto, kjer živi. Zasleduje jo na na vseh njenih poteh, na njenem domu in na sprejemih ter plesih, ki se jih udeležuje. Želi govoriti z njo, a ona zdaj z njim noče imeti nobenega opravka več. Po svoje in sama bo rešila svoj problem. 

Zgodba ima tako kot večina Zweigovih novel zanimivo okvirno zgodbo. Zdravnik to svoje doživetje pripoveduje piscu novele in sicer na ladji, ki pluje iz Malezije proti Neaplju. Preko dneva je na ladji enako soparno in zatohlo, kot je bilo v Maleziji, zato se pripovedovalec in njegov poslušalec srečujeta ponoči. Posedata na krovu ladje pod zvezdami južnega križa, kar vsebino zgodbe še dodatno podkrepi. Zdravnik pa ne pripoveduje samo o tragičnem dogodku samem, ampak razmišlja tudi o dilemah, ki spremljajo zdravniški poklic. Sprašuje se, do kakšne mere je zdravnik dolžan pomagati svojim bolnikom. Kje se ta obveza konča? Mogoče se pri zdravnikih ta obveznost sploh ne sme končati. In zakaj se ne sme? Samo zato, ker ima diplomo z latinskimi besedami? Pripovedovalec svoje razmišljanje o tem konča s preprosto ugotovitvijo: obveznost zdravnika do drugih ljudi se konča takrat, ko zdravnik - tudi samo človek, enostavno ne more več.

Novela se - kot se za Zweiga spodobi:) - spet zaključi sila dramatično in čustveno; z nekakšnim vrhuncem, ki pomiri tako amoka kot tudi njegovo žrtev. Tragično, seveda.

Amokläufer je osrednja novela zbirka. Ostale niso tako zelo izrazite in pretresljive, a so vseeno dobre. Omeniti je potrebno vsaj še eno. Njen naslov je Fantastična noč in jo imamo prevedeno tudi v slovenski jezik. Pripoveduje o tem, kako se v enem samem dnevu neobčutljiv in trdosrčen človek spremni v pozornega, mehkočutnega in dobrega človeka, ki spozna, da povzročati srečo in zadovoljstvo drugim, pomeni največjo srečo tudi zanj samega. Začnejo se mu dogajati tako dobre kot tudi slabe stvari in zaradi tega njegovo življenje postane bogatejše. Konec je počasnega umiranja v udobnem meščanskem življenju na Dunaju. Glavni junak je - kot bi rekli danes - izstopil iz svojega mehurčka ali cone udobja in s tem veliko pridobil.

Zbirka novel Amok, avstrijskega pisatelja Stafana Zweiga je izšla leta 1922 in je bila podnaslovljena kot Novellen einer Leidenschaft ali novele strasti. V psihološko obarvanih pripovedih se čuti jasen vpliv Freudovega dela in raziskovanja, nad katerim so bili v tistem času navdušeni mnogi evropski intelektualci - tudi Stefan Zweig. Za današnjega bralca so novele mogoče nekoliko preveč dramatične, vznesene ali celo patetične, a vendar več kot zanimive in vredne branja. Hitlerju pa niso bile všeč, saj jih je uvrstil na črni seznam knjig, ki jih je bilo potrebno zažgati.

★★★★☆