Literarni sprehod po Berlinu

Berlin je bil vedno pomembno mesto. Na oder evropske zgodovine je stopil leta 1415, ko je Sigismund Luksemburški, cesar Svetega rimskega cesarstva, Friedrichu I. von Hohenzollernu podaril v dedno last deželo Brandenburg. S tem se je začel vzpon ene najpomembnejših evropskih sil - Prusije. Berlin je postal njena prestolnica.
Pozneje, ko je pod pruskim pokroviteljstvom prišlo do združitve vseh nemških dežel, je Berlin postal glavno mesto Nemčije.
Na žalost pa je bil Berlin tudi središče Hitlerjeve Nemčije in pozneje s svojim zidom simbol na silo razdeljene Nemčije, a to, kot da mu ne more do živega. Mesto je namreč tudi iz temnih poglavij svoje zgodovine vedno potegnilo nekaj dobrega in šlo dalje, še močnejše kot prej. Danes je Berlin živahno, prijazno, napredno, raznovrstno mesto, ki je tolerantno do marsičesa.

V Berlinu so živeli številni pisatelji in marsikatera knjiga ima svoje prizorišče postavljeno v to mesto. Svoj literarni sprehod po mestu bom omejila le na strogo središče Berlina in ob tem omenila knjige, ki so mi še posebno jasno stopile iz spomina.

Začeli bomo na Alexanderplatzu in končali pri Brandenburških vratih. Premikali se bomo v skoraj ravni, okrog 3 km dolgi liniji, ki poteka z vzhoda proti zahodu.

Alexanderplatz

Alexanderplatz je tesno povezan s srednjeveškimi koreninami mesta. Blizu enih najpomembnejših vrat v mesto, je bil dolga leta prostor, kjer so se srečevali trgovci od blizu in daleč. Svoje ime je trg dobil leta 1805 v čast ruskemu carju Alexandru I., ki je tisto leto obiskal Berlin.

Imela sem trdni namen, da pred obiskom Berlina preberem znani roman Alfreda Döblina, Berlin Alexanderplatz. Roman o bivšem kaznjencu naj bi na enkraten način oživel svojevrsten duh kraja, ki je bil vedno živahen, mrzlično divji in neukrotljiv. Kaj boljšega bi si lahko želela! Pa na žalost ni šlo. Že po nekaj straneh sem knjigo odložila.

O razburljivi naravi življenja na Alexanderplatzu bom torej verjela kar na besedo. Tudi ob dandanašnjem sprehodu po trgu ni sledu o kakšni posebni karizmi, ki naj bi jo kraj imel. V 2.svetovni vojni je bil namreč trg močno poškodovan in vzhodnonemška oblast ni imela najbolj srečne roke pri obnovi kraja. Najimenitnejši je danes seveda leta 1969 zgrajen Fernsehturm, 368 m visok televizijski stolp, ki je še danes najvišja zgradba v Berlinu, in druga najvišja v Evropi. Stolp se zlahka vidi s katerega koli dela Berlina. In to je bil tudi njegov glavni namen - pokazati Berlinčanom (predvsem tistim na zahodni strani Berlinskega zidu), kako velika sta znanje in gospodarska moč socialistične države, da zmore zgraditi, tako mogočno zgradbo.

Fernsehturm -
na krogli igra svetlobe v obliki križa

A kot se ob takšnem arogantno-nadutem vedenju rado zgodi, se je usoda poigrala z naročniki izdelave Fernsehturma. Ob sončnem vremenu se namreč na jekleni oblogi stolpa zaradi odseva sončnih žarkov zariše podoba križa. Za ateistično družbeno elito Vzhodne Nemčije je bilo to precej neprijetno. Rekli so celo, da gre za "papeževo maščevanje". Ob tem se lahko samo nasmehnemo. Na nepričakovano igro svetlobe na Fersehturmu sem bila opozorjena v knjigi Neila MacGregorja, Germany, Memories of a Nation.

Alexanderplatz pa je omenjen še v dveh knjigah, ki sem ju pred kratkim prebrala. August, iz istoimenske kratke zgodbe Christe Wolf, ki je pripeljal turiste  iz izleta v Prago spet nazaj v Berlin, je svojo vožnjo končal na Alexanderplatzu. Majki, iz romana Čik, pa se bo mogoče srečal z Izo pod uro na Alexanderplatzu - priljubljenemu kraja srečanja Berlinčanov in tudi turistov.

Museuminsel

Marx in Engels v Berlinu

Naš sprehod po Berlinu nadaljujemo v smeri proti Museumsinsel. Še prej gremo skozi park, kjer je veličasten dvojni kip Marxa in Engelsa (prvi sedi, drugi pa stoji) - da ne bi slučajno pozabili, da smo v samem središču vzhodnega dela Berlina, bivše prestolnice Nemške demokratične republike. Pri delitvi Berlina so Sovjeti dobili najlepše predele mesta. Mednje vsekakor sodi tudi Museuminsel.
Ko sprehajalec vstopi med stavbe Altes in Neues Museum, Alte Nationalgalerie in Pergamonmuseum, se zdi, kakor bi vstopil v antično Grčijo. Stavbe muzejev so kot starogrški templji, vsepovsod stebrišča z dorskimi, jonskimi in korintskimi kapitlli. Prusi, ki so gradili te mogočne stavbe, se niso imeli za vojskujoče in nasilne ljudi (kakor jih pogosto dojemajo ostali Nemci, pa tudi drugi Evropejci), ampak podobno kot Stari Grki predvsem za ljudi kulture in demokracije.

Ob obilici muzejev in dragocenosti, ki jih le-ti hranijo, se je težko odločiti, kaj izbrati za ogled. Mi smo se odločili za Neues Museum, ki hrani staroegipčansko zbirko umetnin.

Dve knjigi sta, ki sta mi pred mnogimi leti vzbudili ljubezen do kulture Starega Egipta. Prva je pripoved Zlati faraon, Karla Brucknerja, druga je strokovna knjiga Nofretete, Philippa Vandenberga. V Zletem faraonu je govor o odkritju grobnice mladega faraona Tutankamona, v drugi o odkritju prelepega doprsnega kipa njegove tašče kraljice Nofrete. Ta kip hranijo v berlinskem Novem muzeju. Že od nekdaj sem si ga želela ogledati - dokler je še v Nemčiji. Egipt se namreč že dalj časa prizadeva, da bi kip Nofrete vrnili v državo, iz katere izhaja. Nemčija tega ne želi storiti in zatrjuje, da je kip prišel k njim na povsem legalen način. Glede na to, kar je zapisano v knjigi nemškega pisatelja, Nofretete, je zelo verjetno, da Nemci nimajo čisto prav.

Kakor koli že, vesela sem, da je Nofrete (še vedno) v Nemčiji. Kip je še lepši, kot sem pričakovala in kot ga prikazujejo fotografije. Zdi se mi neverjetno, da je nekdo že pred 3400 leti!! uspel narediti nekaj tako dovršenega. Kipar Tutmosis je bil resnični umetnik.
V Neues Museum je poleg Nofretete še veliko drugega vredno ogleda. Toda če se obiskovalec osredotoči le na predmete iz obdobja Amarne, je to čisto dovolj. Upodobitve božanskega faraona in njegove družine iz tega obdobja staroegipčanske zgodovine so precej bolj prisrčne in realistične od tistih iz drugih obdobij, ki so kar preveč strogo zategnjene.

Nasproti Muzejskega otoka pospešeno gradijo Stadtschloss. Stadtschloss je bila mogočna mestna rezidenca družine Hohenzollern, ki je stoletja neprekinjeno vladala Prusiji in nato celotni Nemčiji. Grad je bil ob koncu 2.svetovne vojne ob bombnih napadih zaveznikov močno poškodovan. Dalo bi se ga obnoviti, a se vzhodnonemške - ali bolj pravilno, sovjetske oblasti, za kaj takega niso odločile. Do obnavljanja pruske veličine namreč niso imeli velikega veselja. Ruševine mestnega gradu pruske vladajoče rodbine so tako dokončno porušili - razen drobne malenkosti, balkona, s katerega je leta 1918 komunist Karl Liebknecht razglasil Svobodno socialistično republiko Nemčijo - tega so ohranili. Na mestu prvotnega gradu so nato zgradili modernistično Palast der Republik, iz jekla, brona in stekla. Stavba je bila med vzhodnimi Berlinčani precej priljubljena in zaradi tega se pojavljajo dvomi, ali je bilo prav, da so stavbo po združitvi obeh Nemčij leta 1989 porušili in ponovno začeli graditi grad.

Sprašujete se, kakšna je povezava novega Stadtschlossa z literaturo? Ne velika, a vendar obstaja. Ko bo gradnja končana, bodo Nemci imeli svoj "British Museum", kar pomeni, da bodo v njem razstavljeni najrazličnejši artefakti svetovne kultune dediščine kot v podobnem muzeju v Londonu. Razstavo v Humboldtforumu (kakor se bo muzej imenoval), bo postavil bivši direktor British Museuma, meni zelo ljubi avtor zgodovinske knjige, ki jih v tem blogu vedno znova omenjam, Neil MacGregor.

 Bebel-Platz

Naslednja postaja na sprehodu po Berlinu je Bebel-Platz. Ljubitelji literature se preden stopijo na ta trg, ustavijo še pri stojnicah z rabljenimi knjigami, ki vsak dan stojijo pred vrati Humboltove univerze, kakšno od knjig tudi kupijo in se nato le odpravijo na bližnji Bebel-Platz, da poiščejo prav poseben in zelo tragičen spomenik knjigam. Spomenik je pod nivojem trga, prekrit s steklom in se ponoči, ko je osvetljen, precej lažje najde kot podnevi. Prikazuje prazne knjižne police. Poleg pa se najde še napis Heinricha Heineja iz leta 1820:
Das war ein Vorspiel nur, dort wo man Bücher verbrennt, verbrennt man am Ende auch Menschen.
Po slovensko: To je bil samo uvod, tam kjer sežigajo knjige, na koncu sežigajo tudi ljudi.

spomenik zažganim knjigam

Ja, na Bebel-Platzu so sežigali knjige. 10. maja 1933 so nacistični študentje iz bližnje državne knjižnice na ta trg prinesli vse knjige, ki po njihovem mnenju niso bile dovolj "nemške" in jih zažgali. Med njimi je bila tudi knjiga Ericha Marie Remarqueja, Na Zahodu nič novega.

Mene je pa najbolj pretresel zgoraj navedeni preroški stavek H. Heineja, ki je bil izrečen več kot sto let pred grozljivimi nacističnimi zločini. Strašljivo je, da se zgodovina tako zelo ponavlja in da se iz njenega poteka tako bore malo naučimo.

Unter den Linden, Reichstag, Brandenburger Tor

Ko zapustimo trg, kjer so sežigali knjige, se odpravimo po verjetno najslavnejši berlinski ulici - Unter den Linden (Pod lipami) proti Brandenburškim vratom. Po tej ulici se je sprehajala Effi Briest iz istoimenskega romana Theodorja Fontaneja, ko je z materjo nakupovala svojo balo. Mogoče so bile lipe, ki v štirih vrstah stojijo ob ulici, takrat košatejše, kot so danes. Ko se približujemo Brandenburškim vratom, se lahko spomnimo tudi Rite iz romana Razklano nebo, Christe Wolf, ki je morala biti tu nekje v bližini, ko je prišla na obisk k Manfredu. No, lipe na Unter den Linden, ki jih je ona opazovala, so bile verjetno še vse uboge od bombardiranja, ki jih je prizadelo ob koncu vojne.

Berlinski zid 1961-1989

Pri Brandenburških vratih se začne knjiga Neila MacGregorja Germany, Memories of a Nation. Konča se le nekaj metrov stran pri stavbi Reichstaga. Vmes knjiga prepotuje celotno Nemčijo z vsemi pomembnimi zgodovinskimi dogodki, ki so se pripetili v zadnjih 500 letih. Izbira začetka in konca knjige je pomenljiva. Obe pomembni stavbi sta bili namreč v letih od 1961 do 1989, čeprav zelo blizu druga drugi, ločeni tako močno in dosledno, da si težko predstavljamo. Med njima je bil postavljen Berlinski zid, ki je nepredušno ločeval vzhodni del mesta od zahodnega. Ljudi, ki so želeli preko, so streljali. Danes se na tem mestu težko najde kakršne koli sledi ostankov zidu. In prav je tako. Če dobro pogledate po tleh, potem le najdete označbo, ki kaže, kje je zid potekal. Vije se po cesti med Brandenburškimi vrati in Reichstagom ter se nato spusti po stopnišču navzdol in ponikne v reko Spree, ki teče mimo. Proti večeru, ko smo bili mi tam, so ljudje posedali po obrežju reke in oprezali za Pokemoni, ki jih je bilo na tem kraju res veliko; sproščeni in zadovoljni. Marsikdo pa se je ustavil tudi pri Belih križih na zahodnem  bregu reke. Na vsakem križu je eno ime, datum rojstva in datum smrti. To so imena tistih, ki so s plavanjem preko reke želeli prebegniti iz vzhodnega v zahodni Berlin, a so bili med begom ustreljeni. Prva žrtev je bila umorjena že deset dni po začetku gradnje zidu leta 1961, zadnja manj kot deset mesecev pred padcem zidu leta 1989.

Berlinski zid (rumeno) je potekal med
 Reichstagom - zahodni Berlin (zelena puščica)
 in Brandenburškimi vrati - vzhodni Berlin (rdeča puščica)

Pri Brandenburških vratih se naše literarno potovanje konča. Pot bi lahko nadaljevali dalje po ravno začrtani smeri in se napotili še v zahodni del Berlina. Lahko bi sledili Effi Briest na Tiergarten, a to bi bilo že preveč. Nekaj prijetnih stvari je dobro pustiti še za naslednji obisk mesta.

Theodor Fontane: Effi Briest

Zanimivo, kako me nekatere knjige najdejo v ravno pravem času! 

Effi Briest je - kot knjiga iz legendarne zbirke Sto romanov - že od nekdaj na moji knjižni polici, a je do sedaj še nisem vzela v roke. Moja ravnodušnost do nje je bila celo tako velika, da sem bila do nedavnega prepričana, da gre za francoski roman. Ime avtorja, Theodor Fontane,  zveni venderle tako francosko. Ko pa sam ob pripravah na naše potovanje po Nemčiji listala po turističnem vodniku in se ustavila na straneh German Literature, sem izvedela, da gre za pristno nemškega avtorja, katerega literarna in življenjska pot sta bili tesno povezani z deželo Brandenburg - osrčjem Prusije. Začela sem brati Effi Briest in z branjem nadaljevala med celotnim potovanjem po deželah Brandenburg in Schleswig-Holstein. Zanimiva izkušnja! Samo po sebi razumljivo je postalo tudi to, da bo nujna postaja na naši poti rojstni kraj Theodorja Fontana, Neuruppin.

Gostinci vabijo na redke
pokemone:-)
Neuruppin, Nemčija

Neuruppin leži ob slikovitem jezeru okrog 60 km severozahodno od Berlina. V čast svojemu slavnemu meščanu se ponaša z imenom Fontanestadt. To je majhno in lepo mesto. Krasijo ga vile in druge stare zgradbe. Lekarna, katere lastnik je bil Fontanov oče, še vedno stoji. Sprehod ob jezeru je prijeten, tudi če ne lovite pokemonov;-)
Theodor Fontane se je rodil v Neuroppinu, a pozneje večino časa preživel v Berlinu, kjer je pisal izredno cenjene gledališke kritike. V svoj rodni kraj se je pogosto in zelo rad vračal.

Danes je ob robu mestnega parka njemu posvečen spomenik.

Theodor Fontane (1819-1898),
s slovensko Effi Briest ob vznožju,
Neuruppin, Nemčija

Zdaj pa k njegovemu najbolj znanemu romanu.

Effi Briest je pruska različica Ane Karenine in gospe Bovary.

Gospodje pisatelji iz 19. stoletja so zelo radi pisali o "padlih ženskah". S simpatijo - to jim že moramo priznati, a vendar vsaj nekoliko pristransko. Do žensk, seveda.

Dogajanje je postavljeno v fikcijsko nemško mesto Kessin, nekje ob Vzhodnem morju, že blizu Poljske, ki je bilo živahno predvsem v poletnih mesecih, ko so prišli dopustniki, sicer pa bolj pusto in dolgočasno, in v Berlinu. Čas je konec 19. stoletja. Glavne nastopajoče osebe so predstavniki pruske elite, večinoma aristokracije.

V romanu je veliko dialogov in branje je tudi zaradi tega prijetno. Dialogi so tisti, s pomočjo katerih spoznamo osebe - njihov značaj, pogled na svet in inteligenco.

Effi Briest je ljubezniva in prijazna, pozorna in razumna, a tudi častihlepna, muhasta in hitro menjajočega se razpoloženja. Kar pa ni nujno nekaj slabega. Effi je simpatična in priraste k srcu.

Precej manj simpatičen je njen mož Gert von Innstetten, čeprav ljubeznivosti in prijaznosti tudi njemu ne moremo odrekati. Tudi častihlepnosti ne, a ta je pri moškem tako ali tako vedno označena za dobro značajsko lastnost. Tisto, kar mu lahko zamerimo, je dlakocepsko natančno sledenje družbeno-moralnim in drugim zakonom, čeprav celo sam dvomi v njihovo pravilnost. Zaradi njegove doslednosti so bila uničena 3; ne 4; celo 6 življenj. "Ker kljub temu mora biti... Človek ni samo posameznik, človek pripada neki celoti, in na to celoto se je treba stalno ozirati, od nje smo popolnoma odvisni...", se opravičuje Innstetten.

Da je takó dosledno sledenje pravilom, ki so prazna in že nekoliko preživeta, nespametno, vse bolj čutijo tudi drugi - najbolj služničad, ki ni tako zelo omejena s togimi pravili in tudi ne tako odvisna od njih.
Proti koncu knjige pride Innstetten, ko se zave vseh posledic katastrofe, ki jo je pomagal tudi sam ustvariti, do preprostega zaključka o sreči:
"Če se ne motim je sreča v dvojem: v tem, da si ves tam, kamor sodiš, in drugič, kar je še bolje, v prijetnem poteku čisto vsakdanjega življenja, se pravi v tem, da si naspan in da te novi čevlji ne tiščijo; če ti 720 minut dvanajsturnega dne mine brez posebne jeze, lahko govoriš o srečnem dnevu." 

Modro.

Effijin ljubimec Crampas je bil bolj neposreden in prvinski. Do družbeno-moralnih zakonitosti se ni vedel tako spoštljivo. Življenje je jemal z lahko roko. Kot moški si je to lahko privoščil. O njegovem značaju še največ izvemo iz pisem, ki jih je pisal Effi in so bila vzrok za katastrofo.
Ne smeš si vsega tako gnati k srcu...Življenje ne bi bilo vredno življenja, če bi moralo veljati vse to, kar velja po naključju. Vse najboljše je onkraj tega. Nauči se veseliti se tega...
...vse to morava jemati zlahka, sicer bova revna in zgubljena. Lahkomiselnost je najboljše, kar imava...

Effijin zakon z Geertom von Innstettenom ni bil nesrečen, a vendar je v njem nečesa manjkalo. Ljubezni, bi lahko rekli. Če pa smo bolj konkretni: spoštovanja, spodbud in drobnih pozornosti moža do svoje mlade žene. Še več drugih okoliščin je pripomoglo k temu, da je Effi za sipinami, ki jih je nanosilo Vzhodno morje, padla v objem drugemu moškemu, ki ga pravzaprav niti ljubila ni. Poročila se je že zelo mlada - pri sedemnajstih letih, in po poroki je bila osamljena. Prav tako zakonu ni bilo za dobro popotnico to, da se je poročila z moškim, ki je nekoč ljubil njeno mamo.

Rada imam realistične romane. Všeč mi je njihova jasna zgodba in rada imam verodostojne osebe, ki bi prav lahko živele tudi v resničnem svetu; osebe, v katere se zlahka vživim. Effi Briest je eden izmed takšnih romanov. A en realistični roman ni enak drugemu, četudi se oba ukvarjata z enako tematiko.

Fontanov roman je sorazmerno kratek. Da je pisatelj prikazal tako široko tematiko na tako malo straneh, je moral ubrati posebno tehniko pisanja. Čeprav sem velika ljubiteljica natančnega in počasnega opisovanja dogodkov, mi je bil tudi Fontanov način pisanja prav všeč. Navdušena sem bila nad tem, kako mojstrsko je izmed dogodkov dogajanja izbral tiste, o katerih bo pisal natančno in tiste, ki jih bo samo omenil. Enkratno je določene ključne dogodke celo zakril. Za Effijino razmerje z ljubimcem tako izvemo šele več let po dogodku, pa čeprav zgodba poteka v ravni časovni liniji. Takšen način pisanja me spominja na Thomasa Manna. Višek razmerja med Hansom Castorpom in Madame Chauchat v Mannovi Čarobni gori je ravno tako zamolčan, kar pa pomembnost in usodnost dogodka tako kot pri Fontanu samo še povečuje. Glede na to ni prav nič čudno, da Fontane velja za enega izmed tistih, ki so imeli na pisanje Thomasa Manna največji vpliv (prebrala na razstavi v Bruddenbrookhaus;) Še več, Thomas Mann si je celo ime Buddenbrook sposodil iz Effi Briest. Sekundant Effijinega ljubimca se je namreč pisal Buddenbrook.

Effi Briest je odličen roman Theodorja Fontana, ki sem ga z veseljem brala. Lepo je bilo opazovati redko poraščene sipine Severnega morja z mislijo, da se je po podobnih sprehajala tudi Effi Briest.
Roman se loteva teme, ki je vedno aktualna, in ga je zato več kot vredno brati. Zgodba je napeta in ravno prav dramatična. Veliko je namigovanj in dvoumnosti, ki si jih pozoren bralec lahko razlaga na različne načine. Osebe so dobro orisane in sicer večinoma skozi dialoge.
Edina stvar, ki jo vsaj malo zamerim pisatelju je ta, da tudi on - kot ostali pripovedovalci moškega spola iz 19. stoletja, ki so pisali o temi ženske nezvestobe, ni zbral poguma, da bi Effi prihranil tragični konec, ki takim ženskam menda gre. Tako tudi ta knjiga izpade kot nekakšen lov na čarovnice, le da je bilo mučenje ženske v tem primeru bolj prefinjeno, kot je bilo, recimo, v 17. stoletju, a zato nič manj kruto in tragično.

★★★★☆

sipine, po kakršnih se je sprehajala Effi
(otok Rømø, Danska)
(vir: h. arhiv)

Fontane, Theodor

Effi Briest

iz nemščine prevedla Božena Legiša

originalni naslov: Effi Briest

študijo napisal Darko Dolinar (odlična študija!)

Cankarjeva založba, 1988 (zbirka Sto romanov)

261 strani

ISBN 86-361-0460-2

Buddenbrookovi mesti Lübeck in Travemünde

Letos smo dopustovali (tudi tako) kot Buddenbrookovi. No, ja, seveda še zdaleč ne tako razkošno kot oni, v istem počitniškem kraju pa le.
Buddenbrookovi iz istoimenskega romana Thomasa Manna so, kadar niso šli na daljše potovanje, vedno počitnikovali v Travemündeju.
Če imate radi sonce ter vročino in radi plavate ter se potapljate v toplem morju, takšno počitnikovanje ne bo za vas. Če pa cenite tudi sprehode ob obali, radi oblečeni posedate na obali s knjigo v roki - še najraje v Strandkorb (pleteni obalni košari za sedenje) in vas veter in mivka ne motita preveč, tudi pogosti sivi oblaki na nebu ne, bi v Travemündeju na severu Nemčije prav lahko uživali.

Travemünde
peščena plaža s Strandkörber
(foto: hermiona)

Kraj Travemünde imenujejo tudi "Hčerko Lübecka". Leži okrog 20 km severno od Lübecka ob izlivu reke Trave v Baltsko, ali kakor to v Nemčiji imenujejo, Vzhodno morje (Ostsee). Je priljubljen letoviški kraj z dolgimi sprehajalnimi promenadami, počitniškimi vilami, hoteli in peščeno plažo, na kateri ne primanjkuje značilnih Strandkörber.

Tukaj se je Tony Buddenbrook dolge ure sprehajala skupaj z mladim Martenom Schwarzkopfom.

Hodila sta ob ritmičnem šumenju dolgih valov; v obraz jima je vela sveža morska sapa, ki pihlja svobodno in brez ovir, brije okoli ušes in povzroča prijetno vrtoglavico, rahlo omotico... Hodila sta v tem velikem, tiho šumečem miru ob morju, ki povzdigne vsak tudi najmanjši hrup, najsi bo daleč ali blizu, do skrivnostne pomembnosti...

Imela sta pogovore, ki se jih je potem spominjala še vse nadaljnje življenje. Na dan, ko sta si izpovedala ljubezen, sta se sprehodila tudi mimo "Möwenstein"-a ali "galebje skale", ki jo lahko najdete še danes, in če plima ni previsoka, tudi posedite na njej. Gre za okrog 50 ton težko skalo iz granita, ki le v okrog dveh petinah štrli iz morskih tal in je povod za najrazličnejše lokalne legende.

na Möwenstein-u

Sezona je bila povsem končana. Del obrežja, kjer je navadno mrgolelo kopaliških gostov in kjer so zdaj paviljone deloma že podrli, je bil videti s svojimi redkimi obalnimi košarami skoraj brez življenja. Toda Tony in Marten sta v popoldnevih taborila na bolj oddaljenem kraju: tam, kjer se začnejo rumene ilovnate stene in zaganjajo valovi svoje pene visoko ob "galebjo skalo".

Mogoče je Marten posedal prav na tej skali, ko je čakal Tony, da se vrne z obiska pri ostalih kopaliških gostih. V Travemünde so takrat hodile na počitnice vse pomembne družine iz Lübecka, pa tudi iz Hamburga in ostalih bližnjih velikih mest. Bolj kot na počitnice so prišli zato, da bi druge videli in da bi jih drugi videli (um Sehen und Gesehen werden).
V kazinoju v Travemündeju se je s igral s srečo Fjodor Mihajlovič Dostojevski. 
Franz Kafka pa je ob zgražanju ostalih dopustnikov menda bos hodil po peščeni plaži.
Travemünde danes velja za enega od desetih najlepših obmorskih krajev Nemčije.

Z dobro kočijo - kakršno so pa Buddenbrookovi vsekakor imeli, je pot iz Tavemündeja v Lübeck trajala slabi dve uri, danes z avtom 20 minut.

Središče dogajanja v romanu Buddenbrookovi je postavljeno v Lübeck. Ime mesta v knjigi ni nikoli omenjeno, a imena ulic, opisi mesta in zgradb, jasno kažejo na to, za kateri kraj gre. Še več. Iz vsebine romana lahko jasno sklepamo, v kateri hiši v Lübecku so Buddenbrookovi živeli. To je hiša na Mengstrasse 4, nasproti Marienkirche. Hišo si lahko ogledate. Danes je v njej Heinrich-und-Thomas-Mann-Kultur-Zentrum; imenujejo jo pa tudi preprosto Buddenbrookhaus.

Buddenbrookhaus, Lübeck - kraj dogajanja romana Buddenbrookovi

V pritličju je poleg trgovinice, kjer lahko kupite katerokoli knjigo Thomasa Manna, razstava o družini Mann. Ni bil samo Thomas Mann pomemben umetnik v družini. Pisatelj je bil tudi njegov brat Heinrich; pisala pa sta tudi hči Erika in sin Klaus.
Leta 1936 je Klaus Mann rekel: "Was für eine sonderbare Familie sind wir! Man wird später Bücher über uns - nicht nur über einzelne von uns - schreiben." Kakšna nenavadna družina smo! Knjige bodo pisali o nas.
Pa še prav je imel! V zadnjem času je izšlo kar nekaj knjig, ki opisujejo - ne samo življenje in delo Thomasa Manna, ampak celotne družine Mann.
Velja omeniti tudi ženo Thomasa Manna, Katjo Mann. Ženska duša mi ne dovoli, da ne bi;-) Katja je bila namreč ena prvih žensk, ki je opravila maturo in nato na Münchenski univerzi študirala matematiko. Tam se je spoznala s Thomasom Mannom, ki se je v trenutku zaljubil vanjo. Bodoča tašča pa ni bila preveč navdušena, da se bo hči poročila z literatom. Thomas in Katja Mann sta imela srečen zakon, v katerem se jima je rodilo 6 otrok.

V prvem nadstropju hiše postavljajo priložnostne razstave iz življenja družine Mann. Ob našem obisku je bila to razstava Fremde Heimat - Flucht und Exil der Familie Mann, ki prikazuje beg družine Mann pred nacisti v Združene države Amerike. Razstavljeni so različni dokumenti in predmeti, ki osvetljujejo ta del življenjske poti Thomasa Manna. Pretresljiva je fotografija, na kateri Katja Mann objema svojo hčer, ki je ravno zvedela za smrt svojega moža v brodolomu ladje, s katero sta potovala v Ameriko. Zanimiv je obrazec, s katerim Thomas Mann prosi za ameriško državljanstvo in še in še. Seveda ne manjka njegovega slavnega izreka ob prihodu v Ameriko, ko so ga vprašali, kako se počuti kot izseljenec. Odgovoril je: Where I am, there is a Germany. I carry my German culture in me.
Ob razstavah v pritličju in prvem nadstropju bi lahko prebila ves dan.

A navdušenega bralca Buddebrookovih vseeno najbolj zanima stalna razstava v drugem nadstropju hiše. Tam so sledili tistemu, kar je napisano v romanu - čeprav ne preveč natančno, in rekonstruirali tako imenovano "Landschaftszimmer" ali "krajinsko sobo" - prostor, v katerem so se Buddenbrookovi najpogosteje zadrževali in tudi sprejemali goste.

Landschaftszimmer

Sedeli so v "krajinski sobi" v prvem nadstropju prostrane stare hiše na Mengstrasse, ki jo je pred kratkim kupila tvrdka Johann Buddenbrook in v kateri rodbina še ni dolgo stanovala. Debele in prožne tapete, ki jih je od sten ločil prazen prostor, so bile poslikane s širnimi krajinami in njih nežne barve so bile kakor tanka preproga, ki je pokrivala tla. Kazale so idilo v okusu 18. stoletja z veselimi viničarji, marljivimi kmetovalci in ljubko opentljanimi pastiricami, ki so na bregu zrcalno čiste vode držale v naročjih snažna jagnjeta ali pa se poljubljale z dražestnimi pastirčki... Na teh podobah je prevladoval rumenkast sončni zaton, z njim pa so se ujemale rumene prevleke belo pološčenega pohištva in rumene svilene zavese pred obema oknoma.

Po pohištvu so razporejeni različni predmeti, ki jih poznamo iz knjige; pismo Gottholda Buddenbrooka očetu ali pa igrača gledališče, ki jo je Hanno dobil za božič. Zanimivo je tudi to, da je večina pohištva prekrita s pregrinjali. Le- te odstranijo le enkrat letno - na božič, ko je v Buddenbrookhaus vse še posebno slovesno in razkošno okrašeno. Praznovanje božiča je namreč družini Buddenbrook vedno zelo veliko pomenilo.

pismo Gottholda Buddenbrooka očetu
z referencami iz knjig

Buddenbrookovi so fikcijska družina in seveda nikoli niso živeli na Mengstrasse v Lübecku. Je pa v njej v letih od 1842 do 1891 živela družina Mann. V njej je odraščal tudi Thomas Mann. Hiša je bila med 2. svetovno vojno skoraj popolnoma uničena. Kolikor toliko se je ohranila le sprednja stran hiše - bela fasada v stilu poznega baroka, ki gleda na sosednjo Marienkirche. Leta 1991 je hišo kupilo mesto Lübeck, jo obnovilo in v njem postavilo Heinrich-und-Thomas-Mann-Zentrum.

Buddenbrookhaus pa še zdaleč ni edina znamenitost, ki se jo velja ogledati v Lübecku. Lübeck imenujejo tudi "Mesto sedmih zvonikov". Že prej omenjena Marienkirche ima dva od teh sedmih zvonikov in je najveličastnejša cerkev v mestu. V njej je bil 11. junija 1875 krščen Thomas Mann, - tudi vsi člani družine Buddenbrook so bili krščeni v tej cerkvi. Prebivalci so cerkev postavili sebi v čast, ko je bilo mesto na višku svoje slave. Je primer t.i. Backsteingotik - gotskega načina gradnje s pomočjo opeke. Na takšen način je zgrajena tudi večina ostalih stavb v starem delu mestu - med lepšimi sta mestna hiša in mogočni Holstentor - dolga leta edini vhod, v mesto.
Takšen način gradnje je značilen za večino severnih mest, ki so bile v srednjem veku povezana v trgovsko zvezo z imenom Hansa, ki je nadzorovala trgovanje v vsem Vzhodnem in Severnem morju. Lübeck je bil dolga leta najpomembnejše mesto Hanse, tudi kraj, kjer so potekala letna srečanja trgovcev te zveze. Mesto pa je začelo izgubljati svoj pomen potem, ko se je trgovanje z Vzhodnega morja premaknilo na Atlantik. Tudi propad družine Bruddenbrook je bil v veliki meri posledica tega nazadovanja mesta.

Je pa Lübeck še vedno ponosen na svojo slavno zgodovino in se še vedno imenuje mesto Hanse. Na to kažejo tudi oznake na registrskih tablicah mesta -  HL - kar pomeni Hansa Stadt Lübeck. A v prvi vrsti so vseeno najbolj ponosni na svojega najslavnejšega meščana, Thomasa Manna.

Holstentor, Lübeck
avgust 2016

Christa Wolf: Razdeljeno nebo

Osrednja tema romana Christe Wolf, Razdeljeno nebo, je ljubezenska zgodba med Rito in Manfredom. Zdi se, da je njuna ljubezen trdna, iskrena in globoka. Zdi se, da sta se našla človeka, ki bosta drug drugemu vse življenje dajala oporo in se medsebojno spodbujala - četudi sta si značajsko različna. Zdi se, da se nikoli ne bosta ločila. A njun odnos je postavljen pred veliko preizkušnjo.
Rita in Manfred imata namreč smolo, da živita v Vzhodni Nemčiji in to v času, ko so se tam dogajale zgodovinsko prelomne stvari. Čas dogajanja romana je natančno določen - od poletja 1959 do novembra 1961. Ob tem je pomembno vedeti, da so v nedeljo, 13. avgusta 1961, začeli z gradnjo Berlinskega zidu.

Roman je pisan analitično. Rita namreč po nesreči (ali po poskusu samomora) globoko depresivna leži v bolnišnici in se ob razmišljanju in pogovorih z zdravnikom spominja preteklih dogodkov. Zgodba se zelo spretno sprehaja naprej in nazaj po času, večkrat na osnovi asociacij.

Rita in Manfred se srečata, ko je njej 19, njemu pa okrog 30 let. Manfred je ravno končal fakulteto in se je prišel na podeželje nekoliko spočiti preden začne z doktorskim študijem iz kemije. Rita dela v pisarni lokalne izpostave zavarovalnice. Hitro postane jasno, da se dobro razumeta, da uživata v družbi drug drugega in da se imata rada. Njun odnos postane še trdnejši in zrelejši, ko se Manfred vrne v mesto in nadaljuje s študijem; tam pa se mu kmalu pridruži še Rita, ki bo v mestu študirala za učiteljico. Živita skupaj pri Manfredovih starših. Preden Rita začne s študijem, se za nekaj mesecev pridruži brigadirskemu delu v tovarni, kjer izdelujejo vagone.

Ta začetna poglavja romana so mi bila zelo všeč. Nekako domače so mi delovala. Iz njih namreč izžareva enaka atmosfera kot iz kratke zgodbe August, ki jo je tudi napisala Christa Wolf, in mi je bila prav všeč. Sanjava, poetična in melanholična je. Izstopajo opisi narave, menjajočih se letnih časov, v sicer sivem in umazanem industrijskem mestu.

Vsi letni časi so še zmeraj najprej zaživeli v dolini ob reki. Od tod je zima dihala ledeno sapo v mestne ulice, tople od množic, zdaj pa je tukaj nabirala svoje moči pomlad. Grmičevju je že nataknila prve cvetove, jutri pa bo zavzela to zresnjeno, vroče mesto in brezsramno zacvetela v vrtovih pred hišami. Reka [čeprav onesnažena ali drugače povedano, koristnejša in neprijaznejša] še ni pozabila, kako naj zrcali obraze ljudi, ko se na mirnem mestu sklonijo dovolj globoko, pridržijo dih in jo dolgo opazujejo, kako teče mimo.

Odlomki, ki opisujejo Ritino delo v tovarni ("Učitelj mora danes poznati tudi tovarno!") so tisti, ki so romanu priskrbeli naziv "socialistični". Z njihovo pomočjo se poučimo o planskem gospodarstvu, socialistični motivaciji delavcev (VAGONSKI DELAVCI! IZPOLNIMO PLAN ZA MAREC! - Marec? Zakaj marec?), proslavljanju uspehov (Praznovali so pettisoči vagon, ki se je po koncu vojne odpeljal iz tovarne), a tudi o trenjih med delavci, težavah s preskrbo surovin in pomanjkanjem dela. Konec petdesetih in v začetku šestdesetih let so se v Vzhodni Nemčiji  spopadali z veliko težavo primanjkovanja delovne sile. Vse več delavcev se je namreč v želji po boljšem življenju umaknilo v Zahodno Nemčijo. Tudi upravnik tovarne, kjer je delala Rita, je pobegnil preko meje. Te dele knjige je bilo precej dolgočasno brati.

Rita se je o svojih doživetjih v tovarni, druženju z delavci in njihovimi predpostavljenimi, pogovarjala tudi z Manfredom. V teh pogovorih se je potem pokazalo, iz kakšnega testa je Manfred. Ob njenem pripovedovanju je pogosto le ravnodušno zamahnil z roko ("Ah," je vzdihnil. Še pretvarjati se mu je bilo težko, da ga zanima.) V socializem je imel vse manj zaupanja. ("Človek ni narejen za socialista.") Vse bolj pa se je kazalo tudi to, kako zelo ambiciozen je in kako veliko mu je pomenila poklicna kariera.
Kot tak je bil v Vzhodni Nemčiji vse bolj nesrečen in ravnodušen do dogajanja okrog sebe. Ko se mu je ponudila priložnost, je pobegnil v Zahodni Berlin. Mišljeno je bilo, da se mu bo pri tem pridružila tudi Rita. In res, kmalu pa Manfredovem odhodu v Zahodno Nemčijo je tudi Rita spakirala kovček in v začetku avgusta 1961 odšla v Zahodni Berlin. Ker takrat še ni bilo zidu, ki bi preprečeval prehod iz vzhodnega v zahodni del mesta, to ni bilo preveč težko. Zlahka bi za vedno ostala pri Manfredu in začela novo življenje v Zahodni Nemčiji. Pa tega ni storila.

Christi Wolf je bilo težko razložiti, zakaj Rita ni zapustila Vzhodne Nemčije in se pridružila svojemu ljubljenemu Manfredu. No, možno je tudi to, da je prav lepo razložila razloge za to, a jih jaz nisem dobro razumela. Vsekakor se je trudila, da bi me kot bralko prepričala, da je ljubezen do Manfreda še vedno velika, a da ostajajo okoliščine in razlogi, ki ji preprečujejo odhod. Eden od razlogov je ta, da bi se v Zahodni Nemčiji počutila tuje (Huje je kot v tujini, saj slišiš svoj jezik. Na strahoten način si v tujini.), drugo je, da se ni želela odreči socializmu. Če sem prav razumela...

Roman Razdeljeno nebo je izšel leta 1963 - samo dve leti po izgradnji Berlinskega zidu. Knjiga je v Vzhodni Nemčiji doživela velik uspeh. Zaradi predvsem zadnjih strani romana razumem, zakaj ni bilo težav pri izdaji knjige. Kljub (blagi) kritiki družbenega sistema Vzhodne Nemčije, je bil to vendar roman, ki je z naklonjenostjo gledal na socialistični politični sistem. Glavna junakinja se zaradi pripadnosti socializmu ne odloči za pobeg na kapitalistični zahod. Glavni junak je dovolj hladen, aroganten in odmaknjen, da ni preveč simpatičen, kar se človeku, ki zapusti domovino in pusti svoje sodržavljane na cedilu, lepo poda. Rita ob koncu knjige ozdravi in polna življenjske energije zre naprej v svetlo prihodnost. Vse to knjigo dela sprejemljivo tudi v totalitarnih družbenih režimih.

Jaz sem se pa ob branju vsega tega počutila nelagodno. Opremljena s privilegijem, da na dogajanje v romanu lahko gledam z zgodovinsko odmaknjenostjo, in z vednostjo, kako klavrno se je končal socialistični model Vzhodne Nemčije, mi je za Rito (in delavce v tovarni, ki so se iskreno trudili za boljšo prihodnst družbe) lahko samo globoko žal - če jih že ne pomilujem.

Roman Christe Wolf, Razdeljeno nebo, je spomenik nekemu minulemu času. Njegov glavni poudarek je na intimni zvezi med dvema mladima človekoma, ki svoje ljubezni ne uspeta podoživeti. Ob tem se ne morem izogniti verjetno najmarkantnejšemu citatu iz knjige, ki daje romanu tudi naslov.

V preteklosti so si zaljubljenci pred ločitvijo poiskali zvezdo, kjer so se ob večerih lahko srečali s pogledom. Kaj naj si najdeva midva? "Vsaj neba ne bodo mogli razdeliti," je posmehljivo rekel Manfred. Neba? Tega neskončnega svoda upanja in hrepenenja, ljubezni in žalovanja? "Pač," je šepnila. "Nebo so prvo razdelili."

Razdeljeno nebo je bilo tisto, zaradi katerega ljubezen med Rito in Manfredom ni preživela.

★★★☆☆

Christa Wolf  leta 1963
(vir: Wikipedia)

Wolf, Christa

Razdeljeno nebo

iz nemščine prevedla: Ana Jasmina Oseban
originalni naslov: Der geteilte Himmel
Družba Piano, 2010
235 strani
ISBN 978-961-6693-50-9

Wolfgang Herrndorf: Čik

Ne, Čik nima prav nobene veze s cigaretami -  z ogorkom, ki se ga pohodi ali zmečka v pepelniku. Nekaj malega se sicer v knjigi res kadi, a je to komaj omembe vredno.

Čik - ali po nemško Tschick, je vzdevek 14-letnega fanta ruskih korenin Andreja Čihačova, ki pride na šolanje v Gimnazijo Hagecius v Berlinu. A zgodba romana ni toliko zgodba o njem samem kot zgodba o drugem najstniku - njegovem sošolcu Majku Klingenbergu.

Ko je na gimnaziji še pouk, Majka in Čika dodobra spoznamo. Oba sta dokaj asocialna. Čik se je pred štirimi leti preselil v Nemčijo, najprej obiskoval šolo za otroke s posebnimi potrebami, potem realko in na koncu gimnazijo. Zaradi neurejenih družinskih razmer živi v mladinskem domu.
Majk živi s starši v vili z bazenom. Mama je alkoholičarka. Oče ima razmerje s precej mlajšo "pomočnico". Ukvarja se s prodajo nepremičnin, a mu posel v zadnjem času ne gre najbolje. V šoli je Majk povsem neopazen učenec, skoraj brez prijateljev, za kar je večinoma kriv sam. Takole se, na primer, vede do sovrstnikov:

Zdaj ko sem dojel, da me ne bo prebutal, sem takoj postal pogumnejši. Žal je zmeraj tako. Dokler so ljudje neprijazni, od razburjenja komaj hodim. Ko pa postanejo za kanček prijaznejši, jih začnem takoj žaliti.

Majk je zaljubljen v sošolko Tatjano Ćosić, najlepšo punco na svetu, a ta ga še opazi ne.

Dokler poteka pouk zvemo še marsikaj, kar je značilno za osnovno - oziroma, srednješolsko mladino. Različne pripetljaje nam razloži Majk sam in tako ne manjka zabavnih, v slengu napisanih in skozi najstniške oči predstavljenih mnenj o učiteljih, starših in drugih odraslih. Večkrat sem se morala prav iz srca nasmejati.
Takole opisuje tri svoje učitelje:

Wolkow je naš telovadni učitelj in seveda tudi on rad predava. Vsi telovadni učitelji, kar sem jih imel doslej, neverjetno veliko nakladajo...težava pa je v tem - Wolkow kvasi samo, kadar tečemo po stadionu. Ima popolnoma noro kondicijo, garantirano jih ima že sedemdeset ali kaj takega, takole ves svež pa vedno teče prvi in čveka in čveka...Če ima Wolkow srednje hudo vnetje grla, čveka malo manj. Če je Wolkow mrtev, telovadba odpade. Če pa ima Wolkow izjemno hudo vnetje grla, preprosto teka neslišno po progi...

Če je kdo avtororitarni kreten, potem je to Wagenbach... Vsi to vejo. Še tisti, ki ga niso nikoli imeli. Preden petošolec prvič pride v Gimnazijo Hagecius, že ve: Wagenbach, pozor! Pri njem vlada smrtna tišina. Pri Schürmannu se vsako uro vsaj petkrat oglasi kak mobilnik. Patricku je enkrat celo uspelo, da je pri Schürmannu na novo nastavil ton zvonjenja - šest, sedem, osem tonov zapored, dokler ni Schürman poprosil za majčkeno več miru... Če pri Wagenbachu zazvoni mobilnik, je lastnik lahko prepričan, da živ ne bo prišel do velikega odmora. Govori se tudi, da je nekoč prej Wagenbach imel kladivo, s katerim je razbijal mobilnike. Ne vem pa, če to drži.

A zadnji dnevi pouka so samo uvod k vrhuncu knjige, ki nastopi s poletnimi počitnicami. Pripravite se na višek zabave, smeha in dobre volje!
V tem delu romana se pokažejo tudi vse pisateljske sposobnosti Wolfganga Herrndorfa, ki so povsem zasluženo ovekovečene z najrazličnejšimi nemškimi literarnimi nagradami.

Čik in Majk si namreč na začetku počitnic "sposodita" star avtomobil, Lado Nivo, in se namenita na Vlaško - kjerkoli že to je, verjetno pa nekje proti jugu. No, v resnici se vozita po podeželju v oklici Berlina in ob tem doživita marsikaj zanimivega, zabavnega, nenavadnega in tudi nevarnega. Ker nimata zemljevida in je sonce za oblaki, se med vožnjo poskušata orientirati s pomočjo ure. Še veste, kako to gre? Srečata malo prismuknjeno družino, ki ju povabi na kosilo, spoznata se z dekletom s smetišča, nekdo strelja nanju in še in še. Med potjo postaneta velika prijatelja. Zdi se, da bo to tiste vrste prijateljstvo, ki traja vse življenje.
Kako se njuno popotovanje konča, zveste v prvem poglavju romana.

Opis poti je polepšan s prizori iz narave. Vzhajajoče sonce, ki ga Majk opazuje na razgledni ploščadi hriba, kjer sta s Čikom prenočila na prostem, izgleda "kot rdeča breskev v skledi mleka". Mestna fanta doživita tudi nevihto v pšeničnem polju, ob katerem se krava na pašniku zvrne po tleh, Čik pa dahne: "Independence Day" in še mnogo drugega.

Roman Čik je ob izidu leta 2010 v Nemčiji postal velika uspešnica. Navdušenje še vedno traja in knjigo že nazivajo Kultroman. Ravnokar je založba Edition Büchegilde izdala novo, darilno različico romana, ki je tudi paša za oči. Opremljena je namreč z izvrstnimi ilustracijami Laure Olschok, z lepo naslovnico, preko knjige pa je napeta še elastika.

Wolfgang Herrndorf je napisal še nekaj literarnih del, a najuspešnejši in najpriljubljenejši je kljub vsemu Čik.
Veliko pozornosti je požel tudi njegov blog z naslovom Arbeit und Struktur, v katerem je opisoval svoje življenje, delo; predvsem pa spopadanje z malignim tumorjem možganov, za katerim je zbolel. Wolfgang Herrndorf je umrl leta 2013, star 48 let. Ni čakal, da ga ubije tumor, sam si je vzel življenje. Pred smrtjo je napisal: "Nichts wird kommen, und es ist in meiner Hand." - "Nič bo prišel in je v mojih rokah."

Roman Wolfganga Herrndorfa Čik je izvrsten mladinski roman, ki je zabaven, a tudi poučen. Sporoča, da je prijateljstvo zelo pomembno. Ko sem omenila, da v romanu igrajo tudi igrico Grand Theft Auto (četudi le različico IV;), sta tudi moja otroka dvignila pogled iznad mange in z zanimanjem povzdignila obrvi. Vsekakor pa bi knjigo morale poznati profesorice slovenskega (ali nemškega) jezika in jo mogoče uporabiti pri svojem pouku.

Če bi me vprašali, katero knjigo priporočam za branje v letošnjem poletju, bi tudi odraslim priporočila naj bo to Čik. Za odraslega in resnega bralca je v romanu mogoče za kanček preveč naključij in nenavadnosti, a zaradi tega tukaj ne bomo malenkostni in zoprni.
Prevod Braneta Čopa je odličen in kar vleče k branju. To vsekakor ni roman, ki bi kaj "izgubil s prevodom".

Poskusite. Zabavali se boste in se z nasmeškom spominjali svojih najstniških let.

★★★★★ 

Wolfgang Herrndorf
(1965-2013)
(vir: Deutsche Welle) 

Herrndorf, Wolfgang
Čik
iz nemščine prevedel Brane Čop
originalni naslov: Tschick
Cankarjeva založba 2013 (Zbirka Najst)
244 strani
ISBN 978-961-321-940-3

Christa Wolf: August

"Kaj naj ti podarim, moj ljubi, če ne nekaj popisanih listov, na katere so se stekli spomini iz časa, ko se še nisva poznala,"* je rekla Christa Wolf svojemu možu, ko sta praznovala 60-letnico poroke. Nato mu je podarila kratko zgodbo z naslovom August.

To je njeno zadnje literarno delo. Prebiranja knjige sem se lotila, da bi kar najhitreje in na najlažji možni način ugotovila - ali pa vsaj dobila vtis o tem, kakšna umetnica je Christa Wolf. Da bi potem vedela, če se splača prebrati kakšno njeno obsežnejše in precej bolj znano delo, recimo Razdeljeno nebo - označeno tudi kot "socialistični bestseller".

Christa Wolf je ena najbolj cenjenih nemških pisateljic - točneje, vzhodnonemških pisateljic, saj je večino svojega življenja preživela kot literarna ustvarjalka Nemške demokratične republike. Bila je aktivna članica nemške komunistične partije, a tudi njena kritizerka. Po združitvi obeh Nemčij v devetdesetih letih je ostala zvesta sama sebi in je nadaljevala s podporo ideji demokratičnega socializma. Med raziskovanjem državnih arhivov Vzhodne Nemčije je ugotovila, da je delala za vzhodnonemško varnostno službo Stasi, a na to popolnoma pozabila. Sestavila naj bi sicer samo tri obveščevalna poročila, in še ta so bila napisana tako, da nadzorovanim ljudem, o katerih je morala poročati, niso škodovala. A vendar je to precej umazalo njeno ime.
Ob teh podatkih sem lahko le hvaležna, da živim v takšnem času in v takšnih okoliščinah, ki me ne silijo v podobna dejanja, in se mi nikoli ni bilo potrebno odločati o tako pritlehnih stvareh kot je vohunjenje za nekom, ki je po možnosti še moj sodelavec, prijatelj ali celo sorodnik.

Zgodba August pripoveduje o starejšem vozniku avtobusa - Augustu, ki pelje skupino nemških upokojencev z izleta v Prago nazaj v Berlin. Med potjo se spominja svojega otroštva v povojni Nemčiji. Kot 8-letna sirota, ki je med begom pred Rdečo armado ob koncu 2. svetovne vojne izgubil mamo, je prva povojna leta preživel v bolnišnici za tuberkulozo.

Opis življenja tuberkuloznih bolnikov, njihovega zdravljenja in umiranja, me je močno spominjal na Čarobno goro, Thomasa Manna, a vendar se od le-tega tudi pretresljivo razlikuje. Umiranje bolnikov je bilo v obeh primerih enako grozljivo, le da so tisti s Čarobne gore svojemu družbenemu položaju in materialni preskrbljenosti primerno to počeli bolj razkošno. A smrt se je ob koncu vsem kazala s povsem enakim obrazom.
August se je v tej borni bolnišnici močno navezal na nekaj let starejšo deklico Lilo in preko svojih občutkov do nje spremljal tudi vsa ostala dogajanja v ustanovi.

Med vožnjo z avtobusom pa August razmišlja tudi o svoji ženi Trude, s katero sta preživela lepo, umirjeno in zadovoljno skupno življenje. Trude je pred kratkim umrla in August jo močno pogreša.

Umrla je tudi Christa Wolf - in to le nekaj mesecev za tem, ko je svojemu možu podarila kratko zgodbo August. Pa vendar - takole August (lahko pa tudi Gerhard Wolf):

Za trenutek globoko vdihne. Še zmeraj ne najde pravih besed za to, kar občuti. Kot nekakšna hvaležnost je, da je v življenju doživel nekaj, kar bi lahko, če bi se znal izraziti, imenoval sreča.

Zgodba August  je kot pesem v prozi. Poetična in melanholična. Vzbuja željo, da bi prebrala še kakšno knjigo Christe Wolf.

Christa Wolf
(1929-2011)
(vir:Wikipedia.de)

Wolf, Christa
August
iz nemščine prevedla Ana Jasmina Oseban
originalni naslov: August
založba Modrijan, 2015 (Zbirka Svila)
55 strani
ISBN 978-961-241-890-8

=================
*"Was soll ich Dir schenken, mein Lieber, wenn nicht ein paar beschriebene Blätter, in die viel Erinnerung eingeflossen ist, aus der Zeit, als wir uns noch nicht kannten.“

Man Booker 2016 - Longlist

Letos pišem o bookerjevem ducatu s kančkom slabe vesti. Ne spodobi se namreč, da pišem o tuji literarni nagradi, potem ko o podobni domači nisem napisala niti enega prispevka. A letos o kresniku res nisem imela pravice pisati. Prebrala sem namreč samo 3 slovenske romane z letnico 2015, zaradi česar težko podajam kakršnokoli vrednostno sodbo o lanski beri slovenskih romanov in odločitvah komisije. Všeč mi je, da je zmagal Miha Mazzini s svojim romanom Otroštvo. Res, odlična knjiga!
Rada pa bi napisala to, da se mi je ob letošnji izbiri kandidatov za kresnika ponovno vrnilo zaupanje v to nagrado. V predhodnih letih je to zaupanje postopoma in vztrajno kopnelo. Pa ne zaradi slovenskih pisateljev.

Trinajsterica najboljših romanov, ki so jih napisali pisatelji ali pisateljice katerekoli narodnosti, a originalno v angleščini, in so bili (ali še bodo) v času od 1. oktobra 2015 do 30. septembra 2016 izdani v Veliki Britaniji, je po mnenju komisije naslednja:

• Paul Beatty (US) - The Sellout (Oneworld)
• J.M. Coetzee (South African-Australian) - The Schooldays of Jesus (Harvill Secker)
• A.L. Kennedy (UK) - Serious Sweet (Jonathan Cape)
• Deborah Levy (UK) - Hot Milk (Hamish Hamilton)
• Graeme Macrae Burnet (UK) - His Bloody Project (Contraband)
• Ian McGuire (UK) - The North Water (Scribner UK)
• David Means (US) - Hystopia (Faber & Faber)
• Wyl Menmuir (UK) -The Many (Salt)
• Ottessa Moshfegh (US) - Eileen (Jonathan Cape)
• Virginia Reeves (US) - Work Like Any Other (Scribner UK)
• Elizabeth Strout (US) - My Name Is Lucy Barton (Viking)
• David Szalay (Canada-UK) - All That Man Is (Jonathan Cape)
• Madeleine Thien (Canada) - Do Not Say We Have Nothing (Granta Books)

Od velikih imen na spisku se ne da spregledati Nobelovega nagrajenca in dvakratnega dobitnika bookerja J.M. Coetzeeja. Nominirane knjige The Schooldays of Jesus še ni mogoče prebrati, saj izide šele v septembru. Gre za nadaljevanje njegovega prejšnjega romana, ki ga imamo prevedenega tudi v slovenski jezik, z naslovom Jezusovo otroštvo. Knjig J.M. Coetzeeja ne berem preveč rada.

Ostalih pisateljev in pisateljic, še manj pa njihovih knjig, ne poznam. Ko sem včeraj brala kratke predstavitve romanov, sem postala pozorna na tisti dve, ki se na svojih naslovnih straneh ponašata s pohvalo in priporočilom Hilary Mantel. Na njeno mnenje in njene knjige nekaj dam.

Prvi roman je The North Water, angleškega pisatelja Iana McGuireja. Dogajanje je postavljeno v sredino 19. stoletja in opisuje odpravo, ki se podaja na lov kitov v Severno morje. V tistem času je bil kitolov že dejavnost, ki ni več prinašala velikih zaslužkov in uspevali so samo najmočnejši in najiznajdljivejši. Roman naj bi bil pripoved o moškosti v vsej njeni razsežnosti - vključno z nasiljem. Kakor je tema zanimiva, me vendar bega ravno nasilje. Že na prvih dvanajstih straneh romana naj bi namreč glavni junak nekoga ubil, pretepel nezavestnega človeka in posilil dečka. V podobni maniri se zgodba potem razvija tudi dalje med potovanjem z ladjo...

Precej bolj obetaven je drugi roman, ki ga tudi priporoča Hilary Mantel. To je zgodba o materi in hčerki, ameriške pisateljice Elizabeth Strout, z naslovom My Name Is Lucy Barton. Pisateljica je napisala že precej knjig - za tisto z naslovom Olive Kitteridge, je dobila tudi nagrado Pulitzer, meni pa je povsem neznana.

V svojem najnovejšem romanu opisuje mlado ženko, ki po operaciji leži v bolnišnici, pogreša svojega moža in majhni hčerki. Družbo ji dela mama, s katero se že nekaj let ni srečala. Njuno ponovno snidenje je dober razlog za pogovor o preteklem času, ki ni bil preveč prijeten, in priložnost za razjasnitev nesoglasij in nerazumevanj, ki so se gradili v preteklih letih.

Prav gotovo bom prebrala začetne strani obeh knjig; če pa katerega od romanov preberem tudi v celoti, seveda tudi kaj napišem:)

"It isn't enough for a book to be transporting or entertaining, it must also come from a place of knowledge and an understanding of aesthetics."

 Amanda Foreman, predsednica letošnje komisije za nagrado Man Booker