Christa Wolf: Razdeljeno nebo

Osrednja tema romana Christe Wolf, Razdeljeno nebo, je ljubezenska zgodba med Rito in Manfredom. Zdi se, da je njuna ljubezen trdna, iskrena in globoka. Zdi se, da sta se našla človeka, ki bosta drug drugemu vse življenje dajala oporo in se medsebojno spodbujala - četudi sta si značajsko različna. Zdi se, da se nikoli ne bosta ločila. A njun odnos je postavljen pred veliko preizkušnjo.
Rita in Manfred imata namreč smolo, da živita v Vzhodni Nemčiji in to v času, ko so se tam dogajale zgodovinsko prelomne stvari. Čas dogajanja romana je natančno določen - od poletja 1959 do novembra 1961. Ob tem je pomembno vedeti, da so v nedeljo, 13. avgusta 1961, začeli z gradnjo Berlinskega zidu.

Roman je pisan analitično. Rita namreč po nesreči (ali po poskusu samomora) globoko depresivna leži v bolnišnici in se ob razmišljanju in pogovorih z zdravnikom spominja preteklih dogodkov. Zgodba se zelo spretno sprehaja naprej in nazaj po času, večkrat na osnovi asociacij.

Rita in Manfred se srečata, ko je njej 19, njemu pa okrog 30 let. Manfred je ravno končal fakulteto in se je prišel na podeželje nekoliko spočiti preden začne z doktorskim študijem iz kemije. Rita dela v pisarni lokalne izpostave zavarovalnice. Hitro postane jasno, da se dobro razumeta, da uživata v družbi drug drugega in da se imata rada. Njun odnos postane še trdnejši in zrelejši, ko se Manfred vrne v mesto in nadaljuje s študijem; tam pa se mu kmalu pridruži še Rita, ki bo v mestu študirala za učiteljico. Živita skupaj pri Manfredovih starših. Preden Rita začne s študijem, se za nekaj mesecev pridruži brigadirskemu delu v tovarni, kjer izdelujejo vagone.

Ta začetna poglavja romana so mi bila zelo všeč. Nekako domače so mi delovala. Iz njih namreč izžareva enaka atmosfera kot iz kratke zgodbe August, ki jo je tudi napisala Christa Wolf, in mi je bila prav všeč. Sanjava, poetična in melanholična je. Izstopajo opisi narave, menjajočih se letnih časov, v sicer sivem in umazanem industrijskem mestu.

Vsi letni časi so še zmeraj najprej zaživeli v dolini ob reki. Od tod je zima dihala ledeno sapo v mestne ulice, tople od množic, zdaj pa je tukaj nabirala svoje moči pomlad. Grmičevju je že nataknila prve cvetove, jutri pa bo zavzela to zresnjeno, vroče mesto in brezsramno zacvetela v vrtovih pred hišami. Reka [čeprav onesnažena ali drugače povedano, koristnejša in neprijaznejša] še ni pozabila, kako naj zrcali obraze ljudi, ko se na mirnem mestu sklonijo dovolj globoko, pridržijo dih in jo dolgo opazujejo, kako teče mimo.

Odlomki, ki opisujejo Ritino delo v tovarni ("Učitelj mora danes poznati tudi tovarno!") so tisti, ki so romanu priskrbeli naziv "socialistični". Z njihovo pomočjo se poučimo o planskem gospodarstvu, socialistični motivaciji delavcev (VAGONSKI DELAVCI! IZPOLNIMO PLAN ZA MAREC! - Marec? Zakaj marec?), proslavljanju uspehov (Praznovali so pettisoči vagon, ki se je po koncu vojne odpeljal iz tovarne), a tudi o trenjih med delavci, težavah s preskrbo surovin in pomanjkanjem dela. Konec petdesetih in v začetku šestdesetih let so se v Vzhodni Nemčiji  spopadali z veliko težavo primanjkovanja delovne sile. Vse več delavcev se je namreč v želji po boljšem življenju umaknilo v Zahodno Nemčijo. Tudi upravnik tovarne, kjer je delala Rita, je pobegnil preko meje. Te dele knjige je bilo precej dolgočasno brati.

Rita se je o svojih doživetjih v tovarni, druženju z delavci in njihovimi predpostavljenimi, pogovarjala tudi z Manfredom. V teh pogovorih se je potem pokazalo, iz kakšnega testa je Manfred. Ob njenem pripovedovanju je pogosto le ravnodušno zamahnil z roko ("Ah," je vzdihnil. Še pretvarjati se mu je bilo težko, da ga zanima.) V socializem je imel vse manj zaupanja. ("Človek ni narejen za socialista.") Vse bolj pa se je kazalo tudi to, kako zelo ambiciozen je in kako veliko mu je pomenila poklicna kariera.
Kot tak je bil v Vzhodni Nemčiji vse bolj nesrečen in ravnodušen do dogajanja okrog sebe. Ko se mu je ponudila priložnost, je pobegnil v Zahodni Berlin. Mišljeno je bilo, da se mu bo pri tem pridružila tudi Rita. In res, kmalu pa Manfredovem odhodu v Zahodno Nemčijo je tudi Rita spakirala kovček in v začetku avgusta 1961 odšla v Zahodni Berlin. Ker takrat še ni bilo zidu, ki bi preprečeval prehod iz vzhodnega v zahodni del mesta, to ni bilo preveč težko. Zlahka bi za vedno ostala pri Manfredu in začela novo življenje v Zahodni Nemčiji. Pa tega ni storila.

Christi Wolf je bilo težko razložiti, zakaj Rita ni zapustila Vzhodne Nemčije in se pridružila svojemu ljubljenemu Manfredu. No, možno je tudi to, da je prav lepo razložila razloge za to, a jih jaz nisem dobro razumela. Vsekakor se je trudila, da bi me kot bralko prepričala, da je ljubezen do Manfreda še vedno velika, a da ostajajo okoliščine in razlogi, ki ji preprečujejo odhod. Eden od razlogov je ta, da bi se v Zahodni Nemčiji počutila tuje (Huje je kot v tujini, saj slišiš svoj jezik. Na strahoten način si v tujini.), drugo je, da se ni želela odreči socializmu. Če sem prav razumela...

Roman Razdeljeno nebo je izšel leta 1963 - samo dve leti po izgradnji Berlinskega zidu. Knjiga je v Vzhodni Nemčiji doživela velik uspeh. Zaradi predvsem zadnjih strani romana razumem, zakaj ni bilo težav pri izdaji knjige. Kljub (blagi) kritiki družbenega sistema Vzhodne Nemčije, je bil to vendar roman, ki je z naklonjenostjo gledal na socialistični politični sistem. Glavna junakinja se zaradi pripadnosti socializmu ne odloči za pobeg na kapitalistični zahod. Glavni junak je dovolj hladen, aroganten in odmaknjen, da ni preveč simpatičen, kar se človeku, ki zapusti domovino in pusti svoje sodržavljane na cedilu, lepo poda. Rita ob koncu knjige ozdravi in polna življenjske energije zre naprej v svetlo prihodnost. Vse to knjigo dela sprejemljivo tudi v totalitarnih družbenih režimih.

Jaz sem se pa ob branju vsega tega počutila nelagodno. Opremljena s privilegijem, da na dogajanje v romanu lahko gledam z zgodovinsko odmaknjenostjo, in z vednostjo, kako klavrno se je končal socialistični model Vzhodne Nemčije, mi je za Rito (in delavce v tovarni, ki so se iskreno trudili za boljšo prihodnst družbe) lahko samo globoko žal - če jih že ne pomilujem.

Roman Christe Wolf, Razdeljeno nebo, je spomenik nekemu minulemu času. Njegov glavni poudarek je na intimni zvezi med dvema mladima človekoma, ki svoje ljubezni ne uspeta podoživeti. Ob tem se ne morem izogniti verjetno najmarkantnejšemu citatu iz knjige, ki daje romanu tudi naslov.

V preteklosti so si zaljubljenci pred ločitvijo poiskali zvezdo, kjer so se ob večerih lahko srečali s pogledom. Kaj naj si najdeva midva? "Vsaj neba ne bodo mogli razdeliti," je posmehljivo rekel Manfred. Neba? Tega neskončnega svoda upanja in hrepenenja, ljubezni in žalovanja? "Pač," je šepnila. "Nebo so prvo razdelili."

Razdeljeno nebo je bilo tisto, zaradi katerega ljubezen med Rito in Manfredom ni preživela.

★★★☆☆

Christa Wolf  leta 1963
(vir: Wikipedia)

Wolf, Christa

Razdeljeno nebo

iz nemščine prevedla: Ana Jasmina Oseban
originalni naslov: Der geteilte Himmel
Družba Piano, 2010
235 strani
ISBN 978-961-6693-50-9