Sprehod po frankfurtski knjigarni

Brez asociacij na Frankfurtski knjižni sejem. Bila je to povsem običajna knjigarna na železniški postaji, ki sem jo obiskala, ker je imel ICE proti Würzburgu pol ure zamude (tudi v Nemčiji je to mogoče;-)

Prva stvar, ki mi je padla v oči, so bile ogromne količine najraznovrstnejših revij, ki so zapolnjevale več kot dve tretjini knjigarne. Pa kdo vse to bere, mi je nehote in tako klišejsko šlo skozi možgane. A s to mislijo se nisem predolgo ukvarjala. Napotila sem se proti delu s knjigami:)

Knjige. Nekatere so bile razstavljene na povzdignjenih mestih. Bilo je kar nekaj lestvic največjih uspešnic. Nekatere od knjig so trenutno hit tudi pri nas, nekaterih pa v naših knjigarnah ni najti.

Terézia Mora s svojim delom Das Ungeheuer, je bila na izpostavljenem mestu. Za prejemnico Deutscher Buchpreis je to pričakovati. Poleg nje - malo manj vidno, je bilo razstavljenih še ostalih pet finalistk za nagrado, zraven pa še Daniel Kehlmann. Le-ta se s svojim najnovejšim romanom F sicer ni uspel uvrstiti med finaliste za nemško knjižno nagrado, vendar pa je D. Kehlmann, ki ima kar nekaj svojih del prevedenih tudi v slovenščino, literarna zvezda in si zasluži posebno mesto. Poleg njegovega najnovejšega romana je bilo tako brez težav opaziti tudi ostala njegova dela.

Nemški knjigotržci so aktualni in med dobro vidnimi knjigami so bile tudi vsaj tri zbirke kratkih zgodb Alice Munro, letošnje Nobelove nagrajenke za literaturo, med njimi tudi Zu viel Glück, ki sem jo ravnokar prebrala v slovenskem prevodu - naslov je Preveč sreče.
Posebno mesto med knjigami je imela - tako kot trenutno tudi pri nas, najnovejša knjiga Khaleda Hosseinija, v nemščini z naslovom Traumsamler , v slovenščini z naslovom In v gorah odzvanja.

Zlahka sem opazila tudi Inferno, Dana Browna. Pa Jojo Moyes z Ein ganzes halbes Jahr (v slovenščini Ob tebi), ki je nasploh največja nemška uspešnica letošnjega leta. Kar nekam domače sem se počutila ob tem in bila vesela, da so naši prevajalci in založniki tako hitri pri prevodu in izdaji novih knjig.

Razstavljena je bila tudi najnovejša knjiga Stephana Kinga, Doctor Sleep (naslov nemškega prevoda je enak angleškemu originalu); te knjige pa v slovenskem prevodu še nimamo.

Prijetno presenečena sem zagledala izdajo knjige The Unlikely Pilgrimage of Harold Fry oz. v nemščini Die Unwahrscheinliche Pilgerreise des Harold Fry, ki je prvenec angleške pisateljice Rachel Joyce, s katerim se je lansko leto uvrstila na "long list"-o za bookerja. Knjigo sem v originalu prebrala in mi je bila precej všeč. Zanimivo, da je knjiga med Nemci požela toliko navdušenja, da je na knjižnih policah že peta! izdaja v dobrem letu dni.

Sicer pa je bilo med uspešnicami razstavljeno še nekaj nemških prevodov angleških knjig. Kaže, da tudi Nemci, tako kot Slovenci, radi prevajajo dela Iana McEwna. Na dokaj vidnem mestu je bila namreč njegova najnovejša knjiga, v angleščini Sweet Tooth, v nemščini Honig. V slovenščini je (še) nimamo.

Moji hčerki pa je med razstavljenimi uspešnicami, prevodi, padla v oči knjiga, ki je do sedaj nisem poznala. Na naslovnici je bila slika smpatičnega mačka rumenkaste barve, naslov knjige pa je Bob, der Streuner: Die Katze, die mein Leben veränderte. Knjiga je bila Spieglov Bestseller in je avtobiografska zgodba Jamesa Bowna o nenavadnem prijateljstvu med moškim, ki se je znašel na cesti in mačkom, ki mu je rešil življenje.

Mene je pa nasmejala drobna dvojezična nemško-angleška knjiga Wie man Deutscher wird / How to be German. Napisal jo je tridesetletni angleški pisatelj Adam Fletcher, ki se je pred nekaj leti iz Cambridga preselil v Leipzig, ne da bi dobro vedel, kam se odpravlja.
V 50-ih korakih so na zabaven način predstavljene značilne lastnosti Nemcev. Pri tem je zanimivo ugotavljati kaj vse se Angležu pri Nemcih zdi nenavadno, nam Slovencem pa je to bolj ali manj nekaj običajnega. Avtorja zabava npr. to, da Nemci v stanovanju uporabljajo copate in da imajo zakonske postelje po dve vzmetnici in je vsak v takšni postelji ležeč pokrit s svojo odejo. Čudo vseh čud, ki ga je treba omeniti, se mu zdijo okna "na klip", ki so tudi pri nas nekaj običajnega, Angleži jih pa ne poznajo. Bo že tako, da je slovenski način življenja veliko bolj podoben nemškemu kot pa angleški nemškemu.
Opisani so tudi sicer splošno znani stereotipi o Nemcih kot so ti, da so točni, da vse natančno načrtujejo, da si ne drzneje preko prehoda za pešce, če gori rdeča luč in da - seveda! - imajo zelo radi svoje avtomobile. Omenjene pa so tudi nekoliko manj znane stvari kot sta pozdrav "Mahlzeit", pa ljubezen do Apfelsaftschorl-a in tako naprej.
Knjiga A. Fletcherja še zdaleč ni še ena v vrsti knjig o nemških stereotipih, ki jih opisuje Ausländer. Adam Fletcher se je resnično vživel v življenje v Nemčiji, kjer so ga zelo toplo in prijazno sprejeli - bolj kot si je to zaslužil, sam napiše. Tudi knjiga je napisana v takšnem stilu - izredno zabavno, a vendar prav nič žaljivo; je topla, prizanesljiva, z obilo angleškega humorja in z ljubeznijo do Nemčije, ki je postala pisateljev dom.

Alice Munro: Preveč sreče

(399 strani)

Kanadska pisateljica Alice Munro je dobila letošnjo Nobelovo nagrado za literaturo. Zaslužila si jo je s svojimi sijajnimi kratkimi zgodbami, ki jih piše že vse življenje. Imenujejo jo tudi "Čehov našega časa". Čehova je sicer po mojem mnenju nemogoče doseči, a vendar je oznaka nekako na mestu in Nobelova nagrada je prišla v prave roke.

Zbirka Preveč sreče vsebuje njene pozne zgodbe.V trenutku so mi bile všeč. Že po nekaj stavkih prve zgodbe sem bila presenečena nad jasnostjo in natančnostjo izražene misli. Drznost, s katero Alice Munro zareže v samo jedro dogodka, ki ga vzame  v središče svoje zgodbe, me je osupnilo. Brez leporečenja in nepotrebnega okraševanja je bralec pahnjen v samo srčiko različnih človeških dram. Te drame so na prvi pogled nepomembne in obrobne, a Alice Munro zna iz njih izbrskati tisto, kar dela življenje posebno in iz njih izluščiti človeške modrosti, ki jih nekako slutimo, a jih sami ne uspemo izraziti.

Kratke zgodbe te zbirke imajo marsikaj skupnega. Dogajajo se na kanadskem podeželju, preprostim ljudem - predvsem ženskam, ki živijo svoja mala, nepomembna življenja. Vsaj kdo od nastopajočih ima opraviti z lesom - ga seka, obdeluje, barva ali iz njega nekaj izdeluje. V skoraj vsaki zgodbi je navzoč preobrat. Ponavadi se zgodi proti koncu zgodbe in pomeni katarzo ali celo razsvetljenje, ki ljudem pomaga živeti dalje.

Ob prebiranju zgodb me je nekaj še posebno vznemirilo. To je popolna odsotnost opisovanja čustev in občutij glavnih junakov, kar pa še zdaleč ne pomeni, da se ne ve, kaj in kako nastopajoči občutijo! V zgodbah Alice Munro težko najdemo stavke kot so: vesela je bila, strah ga je bilo, a vendar prav dobro vemo, kdaj kdo prekipeva od sreče in kdaj drugi prebledeva od strahu. Da se lahko kaj takega napiše, je potrebno mojstrstvo, ki ga premorejo le veliki umetniki. Alice Munro to uspe in zaradi tega je vredna občudovanja. Vendar pa kljub temu nisem prepričana, da mi je takšen način opisovanja človeških čustev všeč. Včasih zaradi takšnega načina pisanja dogajanje izpade brezčutno ali celo kruto - kar mogoče v nekaterih zgodbah resnično tudi je (npr. zgodba Otroške igre), vedno pa ne.

Zgodba, ki odstopa od ostalih, je naslovna zgodba, Preveč sreče. Opisuje zadnje dni življenja ruske matematičarke Sofije Kovalevske. Rada bi napisala slavne in znane matematičarke - naziv, ki bi ga um, kakršen je bil um Kovalevske, vsekakor zaslužil, a čas, v katerem je živela, ji tega naziva ni zmogel pripeti. Ženske v drugi polovici 19. stoletja enostavno še niso smele biti pomembne znanstvenice. Spremljamo jo na potovanju z Azurne obale, kjer je bila na oddihu z moškim, s katerim nima povsem običajne zveze, proti Stockholmu, kjer je zaposlena kot predavateljica na univerzi. Med potjo se spominja dogodkov iz preteklosti in razmišlja o svojem življenju. Iz zgodbe je jasno razvidno, kako Alice Munro Kovalevsko občuduje in kako se je poglobila v njeno življenje, preštudirala pisma, ki jih je pisala. Vendar pa je to po mojem mnenju vseeno najšibkejša zgodba zbirke.

Zgodba, ki mi je bila najbolj všeč, je tista z naslovom Leposlovje. Pretresla me je. Zgrozila sem se ob spoznanju, kako zelo smo lahko ravnodušni do drugih in povsem nezavedno brezčutni in grobi do ljudi, ki so v naši bližini. Mimogrede jih lahko s svojo ignoranco globoko ranimo. Če se svojega dejanja mogoče nekoč celo zavemo, se iz tega kljub vsemu težko česa naučimo. Slabi vzorci medčloveških odnosov se nadaljujejo.

Alice Munro in njene kratke zgodbe iz srca priporočam. So skoraj idealne v pretanjenem raziskovanju bogastva človeškega življenja. Znajo izpostaviti tisto, kar v življenju in ljudeh slutimo, a si ne znamo jasno predstavljati. Edina malenkost, ki me je mogoče motila, so nenavadni orisi čustvovanja in občutenja, ki junake zgodb v določenih trenutkih prikazujejo kot grobe in krute, kar pa pravzaprav sploh niso.

Alice Munro

Prestižne literarne nagrade v zadnjem tednu

Bilo jih je kar nekaj. Dobile so jih ženske, kar je (še vedno) po svoje presenetljivo. A pojdimo lepo po vrsti. V pisanju tega pregleda neznansko uživam:)

Terezia Mora

Tik pred začetkom Frankfurtskega knjižnega sejma so podelili Deutscher Buchpreis, ki je nemška različica nagrade booker. Izmed šesterice so izbrali zmagovalko, knjigo Terezie Moro, Das Ungeheuer - po slovensko Pošast. Prebrala sem odlomek iz dokaj obsežne knjige in bila s prebranim zelo zadovoljna. Dogajanje poteka na dveh nivojih - en nivo je pripoved moža, ki s pepelom svoje žene potuje po Vzhodni Evropi in obuja spomine, drugi nivo je ženin dnevnik. Slog pisanja mi je bil zelo všeč, umirjen in eleganten. Knjiga vsekakor obeta.

Alice Munro

Ob koncu prejšnjega tedna so podelili Nobelovo nagrado za literaturo.  Dobila jo je Alice Munro, kanadska pisateljica kratkih zgodb. Do sedaj je nisem poznala in takoj po razglasitvi zmagovalke, sem si izposodila eno od dveh v slovenščino prevedenih zbirk njenih kratkih zgodb in začela z branjem. Zgodbe so me v trenutku posrkale vase s svojo preciznostjo in domačnostjo. Sijajne so! Zelo spominjajo na zgodbe Williama Trevorja, ki je tudi odličen pisatelj kratkih zgodb in kratkih romanov. Tako Trevorja kot Munrojevo upravičeno nazivajo "sodobni Čehov". Alice Munro je menda ob letošnjem kandidiranju za Nobelovo nagrado premagala glavnega favorita Harukija Murakamija. Če je to res, sem komisiji za odločitev glede nagrajenca neznansko hvaležna - odločitev je po mojem okusu. Edina stvar, ki me ob podelitvi letošnje nagrade žalosti, je ta, da je zdaj skoraj popolnoma jasno, da William Trevor Nobelove nagrade za literaturo ne bo dobil. Gospod je namreč že precej v letih in v bližnji prihodnosti še ene nagrade piscu kratkih zgodb pač ni pričakovati.

Eleanor Catton

Predvčerajšnjim so podelili najbolj cenjeno nagrado za angleško literaturo v zadnjem letu - The Man Booker Prize. Konec julija je bila najprej izbrana trinajsterica kandidatov za nagrado, ki se je v začetku septembra skrčila na šesterico finalistov. Zdaj smo dobili zmagovalko. Pri izbiri letošnjega bookerja je veljalo reklo: "Kjer se za nagrado prerivata dva, tretji dobiček ima". Za nesporna favorita sta na vseh forumih in v vseh člankih pomembnih angleških literarnih revij veljala Jim Crace z romanom Harvest in Colm Toibin z romanom The Testament of Mary. Zmagala pa je do sedaj najmlajša dobitnica bookerja, ki je obenem napisala do sedaj najobsežnejše z bookerjem nagrajeno delo - to je Eleanor Catton z romanom The Luminaries. Kot sem že omenila, gre za nekakšno viktorijansko kriminalko s pridihom mistike in astrologije, ki glede na prebrani izvleček veliko obeta. Knjiga Ruth Ozeki: The Tale of the Time Being  ki je bila tudi med finalisti in je edina knjiga med nominiranci, ki sem jo v celoti prebrala, je med poznavalci obveljala za "outsajderja". Pa se s tem ne morem strinjati. Ruth Ozeki je po mojem mnenju v svoji knjigi ustvarila eno najvznemirljivejših fikcijskih najstnic in to ni kar tako.


Dan pred podelitvijo bookerja pa je bila podeljena še ena sicer povsem neformalna, a zelo zanimiva nagrada. To je Not the Booker Prize. Podeljuje jo časopis Guardian s pomočjo svojih bralcev. Nagrada je lonček za čaj ali belo kavo z logotipom Guardiana:) in seveda slava, ki jo nagrada prinese. Nagrada je namenjena temu, da se izpostavi angleške romane lanskega leta, ki so bili ob izbiri kandidatov za bookerja spregledani. Dela smo nominirali bralci Guardiana. Pravico do glasovanja je imel vsak, ki je napisal kratek "review" svojega nominiranega dela. Tako je nastala longlista. Iz te liste so potem izbrali šest romanov, ki so dobili največ nominacij. Ta šesterica je bila naslednja:

• Neil Gaiman: The Ocean at the End Of The Lane
• Kate Atkinson: Life After Life
• Lucy Cruickshanks: The Trader Saigon
• Suzie Tullett: Little White Lies and Butterflies
• Zoe Venditozzi : Anywhere's Better Than Here
• Meike Ziervogel: Magda

Dan pred podelitvijo pravega bookerja pa so komisija treh najbolj natančnih literarnih kritikov izmed bralcev, urednik bralnega krožka in bralci, ki so predstavljali glas ljudstva, izbrali zmagovalko. To je postala Kate Atkinson s svojim romanom Life After Life, ki sem ga tudi sama prebrala in mi je bil izredno všeč. Tako je odlična Kate Atkinson dobila vsaj majhno uteho za to, da je bila - po mojem mnenju - krivično izključena iz konkurence za letošnjo nagrado The Man Booker Prize.

Oliver Pötzsch: Die Ludwig-Verschwörung

(420 strani)

Zarota, imenovana Ludvik, bi bil mogoče slovenski naslov tega zgodovinsko-kriminalnega romana. Zarota se spleta okrog razvpitega in tudi pri nas precej znanega Ludvika II Bavarskega - graditelja pravljičnih gradov na Bavarskem, do katerih tudi naše turistične agencije rade zapeljejo svoje goste. Neuschwanstein, Linderhof, Herrenchiemsee in Falkenstein so imena gradov, ki jih je Ludvik gradil in nikoli povsem dogradil, saj je zmanjkalo denarja, pa tudi potrpežljivosti bavarske politične elite, ki je le težko prenašala zapravljivost in potratnost svojega veličanstva.

Neprijeten položaj so rešili tako, da so kralja razglasili za norega, ga odstavili s položaja in nastavili novega kralja. Vendar pa se zgodba o pravljičnem kralju s tem še ne konča. Dogodki, ki so sledili, burijo duhove že več kot 100 let. Ludvik je namreč tri dni po tem, ko je bil razglašen za norega, skupaj s svojim zdravnikom odšel na sprehod v okolico gradu, kjer je bil zaprt. Nekaj ur pozneje so trupli obeh mož našli v bližnjem jezeru. Rezultat dokaj hitre (in površne) kriminalistične preiskave je bil, da je Ludvik najprej zadavil svojega zdravnika in se nato še sam utopil v jezeru.
To je uradna razlaga dogodkov - ki je dokaj neverjetna.... Voda v jezeru je namreč segala samo do pasu in Ludvik je bil dober plavalec, ki bi se v takšnem jezeru težko utopil. Obleke, v katere je bil Ludvik tragičnega dne oblečen, so skrivnostno izginile - mogoče zato, ker so bili na njih sledovi krogel in krvi. Lahko bi naštevali še naprej - mnogo je stvari, ki so ostale nepojasnjene in tako postale idealna podlaga za nastanek najrazličnejših teorij zarote. Da je bil Ludvik umorjen, ne pa da je naredil samomor, so ljudje začeli govoriti že kmalu po njegovi smrti.

Tudi Oliver Pötzsch, prav tako kot Ludvik aristokratskega rodu, čeprav iz druge bavarske plemiške družine, ni bil zadovoljen z uradno razlago dogodkov. Tudi njega fascinira Ludvik II Bavarski in tudi on dopušča možnost zarote. Zaradi tega je nastal pričujoči roman, ki pa na žalost ni prav nič izviren ali kako drugače izstopajoč. Pisatelj bavarskega kralja jemlje v bran (kaj pa drugega) in ga želi prikazati kot sicer malo ekscentričnega, a nikakor ne norega človeka. Poudarja njegovo romantično in umetnosti predano naravo, a pri tem na žalost ni preveč uspešen. Vsaj mene ni prepričal. Ludvik se mi še vedno, tudi po tem ko sem prebrala knjigo, zdi duševno neuravnovešen in nesposoben vladanja - ravnanje njegovih ministrov pa zelo na mestu.

Ludvik II Bavarski (1845-1886)

Zgodba je bila celo meni, ki sicer le redko uganem razplet kriminalnih zgodb, dokaj predvidljiva. Poleg tega je v njej polno naključij, ki so s svojo neverjetnostjo skoraj žaljiva do bralca.
Dogajanje se seli iz 19.stoletja, kamor nas popelje skrivni zapis ene izmed prič dogodkov povezanih s kraljevo smrtjo, v današnji čas, ko malce sociofoben lastnik antikvariata v Münchnu, Steven Lucas, nenadoma postane tarča zlikovcev, ki mu - ne da bi vedel zakaj, strežejo po življenju.
Steven Lucas bi mi pravzaprav moral biti všeč, saj je velik biblofil, ki bi za knjigo, ki bi jo odnesel na samotni otok, izbral Čarobno goro Thomasa Manna, vendar pa sem s pomočjo Oliverja Pötzscha ob njem ostala mrtvo hladna.
Pri razjasnjevanju dogajanja Lucasu pomaga privlačna mlada ženska, ki sama zase pravi, da je zelo pametna - moški ji menda v hitrosti mišljenja in sklepanja ne morejo slediti:) in je zato brez resnega partnerja(!), a njene inteligence v knjigi ni zaznati, pa če si še tako pozoren. Pač pa je kombinacija mlajše ženske in starokopitnega moškega srednjih let sumljivo podobna raziskovalnemu paru v Da Vincijevi šifri.
Na žalost je tudi sicer podobnost obeh knjig pogosto prav smešna! Tudi v Pötzschjevi knjigi je polno simbolov, ki jih je potrebno razvozlati in celo sorodstvene povezave glavnih vpletenih se razpletejo podobno kot pri Danu Brownu, le da v nemški knjigi to pač ne more biti presenečenje.

V romanu najdemo tri ljubezenske zgodbe - dve v 19. in eno v 21. stoletju, a nobena si pravzaprav ne zasluži naziva ljubezenska. Med zaljubljenci ni zaznati nobene kemije in bralca mora pisatelj dobesedno prepričevati v to, da kdo do koga nekaj čuti.

Edina dobra stran romana tako ostaja le kraj dogajanja. To so Ludvikovi pravljični gradovi in bavarska pokrajina v vznožju Alp. Tekom knjige se selimo iz Linderhofa na Herrenchiemse in nato v Neuschwanstein, vse skupaj pa se zaključi ob ruševinah Falkensteina. Skupaj z glavnimi protagonisti romana obiščemo vse slavne in znane grajske sobane, umetne jame in vrtove, obedovalnice na drevesu ter občudujemo pokrajino v ravno pravem trenutku dneva, da zasije v polni lepoti. In vse to brez nadležne družbe številnih turistov. To ni ne vem kaj, a vendar dovolj, da se je knjigo splačalo prebrati.

P.S. Glede na Cobiss je ena izmed knjig dokaj slavnega nemškega pisatelja Oliverja Pötzscha prevedena tudi v slovenščino. To je Rabljeva hči in je prav tako zgodovinska knjiga. Dogajanje je postavljeno v čas tridesetletne vojne - malce pred čas Visoške kronike. Menda je precej boljša od knjige Die Ludwig-Verschwörung.

Oliver Pötzsch (1970)

Thomas Mann: Doktor Faustus

(594 strani)

Knjigo sem izbrala, da bi se znebila neprijetnega okusa, ki mi ga je pustila knjiga Arnolda Stadlerja Smrt in jaz, midva in da ne bi izgubila zaupanja v nemško književnost. Thomas Mann je namreč eden mojih najljubših pisateljev in njegova Čarobna gora je moja (verjetno) najljubša knjiga vseh časov.

Roman Doktor Faustus ima vse značilnosti Mannovega pisanja in je zato izjemna knjiga. Vendar pa sem tokrat naletela na nekaj težav, zaradi katerih pri branju nisem tako zelo uživala kot vedno znova uživam v Čarobni gori. A to je moja pomanjkljivost in ne pomanjkljivost knjige.

Kot že naslov pove, se zgodba suče okrog stare nemške legende o Faustu, ki sklene pogodbo s hudičem - v zameno za svojo dušo uspešni genij, ki pa je nezadovoljen s svojim življenjem, od hudiča pridobi vse znanje sveta in vse možne življenjske užitke. Te teme so se v svojih delih lotili že mnogi različni umetniki pred Thomasom Mannom, a tako "nemško nemška" kot je knjiga Doktor Faustus ni nobeno drugo delo na to temo.

Umetnik, ki v tej knjigi sklene pakt s hudičem, je nadarjen mlad nemški skladatelj Adrian Leverkühn. Hudičeva ponudba je tukaj malo drugačna kot v drugih delih o Faustu. Hudič Adriana zapelje z obljubo, da njegovo življenje naslednjih 24 let (do 48. leta starosti) ne bo mlačno, brezizrazno in povprečno - nekaj česar si noben umetnik ne želi, pač pa bo v naslednjih letih življenja doživljal mogočne občutke zadovoljstva, ki mu jih bo nudila briljantna ustvarjalnost (kar sicer ne bo nujno povezano z zunanjo slavo), ki pa bodo prekinjeni tudi z obdobji globokih padcev, hudih izgub in telesnih bolezni. A v čem je sploh razlika - bolečina ali užitek - občutja so enaka, meni hudič.

Opis prvih 24 let Adrianovega življenja mi je delal preglavice. Zorenje mladega človeka v glasbenika, njegova vzgoja in izobraževanje, vsi dogodki, ki so vplivali  na njegovo odločitev, da je postal skladatelj, se me niso preveč dotaknili oz. so me skoraj dolgočasili. Na glasbo, skladanje, vrste glasbenih del se namreč popolnoma nič ne spoznam. Tako sem imela velike težave, ko se je bilo potrebno vživeti v muke komponiranja in se prebiti preko obsežnih poglavij, kjer se razpravlja npr. o tem, zakaj ni Beethoven h klavirski sonati opus 111 napisal še tretjega stavka. Prepričana pa sem, da bi glasbeno izobražen bralec v teh poglavjih zelo užival. Precej bližje bi mi bilo, če bi Mann za osrednjega junaka svojega dela izbral kakšnega drugega umetnika, npr. pisatelja ali pa vsaj slikarja. A kot je omenjeno nekje v romanu je biti glasbenik "redkejše in zanimivejše. Slikarjev je toliko kot marjetic"  in literarnih junakov predanih tej umetnosti prav toliko ;)

Pogovor s hudičem je svojevrsten višek romana. Grozljivost dogodka je mojstrsko prikazana. Adrian ni takoj za to, da bi sklenil dogovor, a hudič ga zvito pregovori. Ves pogovor je mogoče razumeti tudi kot privid, ki je posledica Adrianove sveže okužbe s sifilisom in s tem povezane prizadetosti centralnega živčevja. To se mi je dopadlo. Knjiga tako obdrži svoje realistične značilnosti.

Thomas Mann 1875-1955

Po pogodbi s hudičem knjiga steče  in uživanje v Mannovi genialnosti razkrivanja človeškega sveta se lahko začne:) V zgodbo se vključijo še druge osebe, vsaka s svojo pripovedjo in usodo. Subtilno se razpravlja o homoseksualnosti. Izredno občuteno je pisano o prijateljstvu. Mann uspe prijateljevo izdajo, ki se nam zdi vsega prezira vredna, omiliti in razložiti, kar je zelo težka naloga.
Eden najlepših odlomkov knjige je del, ki govori o Adrianovem nečaku. Adrian je dečka zelo vzljubil, a tragičnost zgodbe zaslutimo dokaj hitro, saj je bila ena od Adrianovih zaobljub hudiču tudi ta, da v življenju nikoli ne bo nikogar resnično ljubil.

A vendar vse te odlične stvari niso tisto, kar me je v knjigi najbolj navdušilo. Tisto, kar mi je bilo najbolj všeč, je bila predstavitev nemštva ali nemške duše, kot to označi pisatelj. To omogoča sijajna okvirna zgodba. Adrianovo življenje namreč opisuje njegov vdani mladostni prijatelj okrog 15 let po skladateljevi smrti, v času proti koncu druge svetovne vojne, ko se je že vedelo, da bodo Nemci vojno izgubili. Pisanje prijateljevega življenepisa pripovedovalcu predstavlja uteho in beg iz krutega časa, v katerem živi.

Z okvirno zgodbo je zelo lepo predstavljena razlika med Nemčijo pred prvo svetovno vojno, ko so "pravica in zakoni, svoboda in človeško dostojanstvo v deželi uživali še dovolj ugleda" in Nemčijo v času nacizma, ko so tudi Nemci kot narod na nek način s tem, da so omogočili ustoličenje Hitlerja prodali svojo dušo hudiču. Možna pa je, kot omeni pripovedovalec, še primerjava s tretjo Nemčijo - Nemčijo, ki jo doživlja bralec, se pravi v mojem primeru sodobno Nemčijo. In res, tudi današnja Nemčija kaže vse lastnosti t.i. nemštva in velike tendence Nemčije, da prodre izven svojih meja - tokrat ne z orožjem, ampak s svojo veliko gospodarsko močjo in napredkom.

Pripovedovalec okvirne zgodbe je precej bolj prijetna osebnost kot Adrian - človekoljuben, prijazen, sočuten, ljubezniv, predvsem pa velik nasprotnik nacizma. Je odličen opazovalec sveta okrog sebe in pogosto zaupnik drugim ljudem - Adrianu še najmanj.
Adrian pa je v nasprotju s tem - in kar pri genijih pogosto najdemo - dokaj nadut in nečimeren, sebičen, ravnodušen do ostalih in brezčuten. Šele na koncu, ob prijateljevanju z nečakom, se izkaže, da je zmožen tudi ljubiti in zaradi tega mogoče njegova duša na koncu kljub pogodbi s hudičem ne bo pogubljena.

Knjigo sem prebrala v nemškem mestu Würzburg, ki je odlična prispodoba tiste "tretje nemške zgodbe" - zgodbe bralca, ki bere Doktor Fausta v času Nemčije prihodnosti. Mesto je v knjigi omenjeno v enem samem stavku in sicer blizu zaključka, ko se pripovedovalcu zdi, da je vsega konec - konec je z Würzburgom in konec je z Nemčijo. Ob tem zapisu je imel Mann v mislih dogodke, ki so se zgodili 16.marca 1945, ko je bilo srednjeveško mesto Würzburg, ki sicer ni imelo prav nobenega vojaško-strateškega pomena, v borih 20-ih minutah popolnoma uničeno. Po bombardiranju je bilo porušenih 90% stavb v mestu in ubitih 5000 ljudi. Američani, ki so čez nekaj tednov prišli v mesto, so menili, da je mesto nemogoče obnoviti in predlagali, da vse ostane tako kot je -  v ruševinah, ki naj postanejo simbol nesmiselnosti vojne in svarilo prihodnjim rodovom.
Pa se Würzburžani s tem niso strinjali in v naslednjih letih potrdili, da Nemčija in nemštvo kljub uničujoči izkušnji z nacizmom in pogodbi s hudičem še nista mrtva. Obračunali so s svojo preteklostjo ter natančno in z velikimi napori, predvsem pa z občudovanja vredno voljo mesto obnovili, da so danes glavni zgodovinski spomeniki v mestu takšni kot so bili pred bombardiranjem. Mesto je ohranilo svojo dušo. Nemčija je tudi zaradi tega postala zgodba o uspehu in na to bil bil ponosen tudi Thomas Mann.

    

foto: hermiona

Katedrala Sv. Kilijana v Würzburgu aprila 1945 in septembra 2013

Deutscher Buchpreis 2013 - šest romanov v finalu

Tudi nemško pišoči pisatelji se potegujejo za nagrado podobno bookerju. Nabor in izbor knjig potekata le malenkostno drugače. Nagrada je cenjena, a še zdaleč ne tako prepoznavna kot booker.

Založbe iz nemško govorečih držav - Nemčije, Avstrije in Švice, nominirajo po dva svoja romana v nemškem jeziku, ki sta (ali bosta) izšla od oktobra preteklega do septembra tekočega leta. Iz tega nabora knjig sedemčlanska komisija sredi avgusta sestavi "longlist" (tudi Nemci uporabljajo ta angleški izraz) dvajsetih naslovov. Skoraj istočasno kot pri bookerju pa je tudi pri Deutscher Buchpreis razglašena "shortlist". Od včeraj je tako znana šesterica najboljših romanov v nemškem jeziku izdanih zadnje leto. To so:

• Mirko Bonné: Nie mehr Nacht (Schöffling & Co.) 
• Reinhard Jirgl: Nichts von euch auf Erden (Hanser) 
• Clemens Meyer: Im Stein (S. Fischer)  
• Terézia Mora: Das Ungeheuer (Luchterhand)
• Marion Poschmann: Die Sonnenposition (Suhrkamp)   
• Monika Zeiner: Die Ordnung der Sterne über Como (Blumenbar) 

Uravnoteženost in zahtevnost - naj bi bili značilnosti letošnjih finalistov. Pisateljice in pisatelji so enakomerno zastopani, enako je tudi mlajših in starejših avtorjev. Vse knjige naj bi bile za knjižne sladokusce. Avtorji bestselerjev - npr. med njimi tudi pri nas znani Daniel Kehlmann, se niso uspeli uvrstiti med finaliste.

Eden glavnih favoritov za končno nagrado naj bi bil najmlajši finalist, Clemens Meyer s svojim romanom Im Stein, ki pripoveduje o življenju prostitutk in njihovih oskrbnikov v sodobnem nemškem (prej vzhodnonemškem) mestu.
Zelo hvaljen je tudi Mirko Bonné z romanom o umetniku in njegovem nečaku, ki obiščeta kraj izkrcanja zaveznikov leta 1944; kraj pa je povezan tudi s samomorom sestre oz. matere obeh protagonistov.
Knjiga Reinharda Jirgla je znanstvenofantastični roman, ki se dogaja v 23. stoletju na Marsu.
Monika Zeiner se je med finaliste uvrstila s svojim prvencem.
Deli Terézie Mora in Marion Poschmann sta cenjeni predvsem zaradi njunega jezika in načina pisanja. Terézia Mora je tudi edina finalistka, ki ima kašno od svojih del prevedeno v slovenščino (roman Vsak dan).

Zmagovalec bo razglašen na predvečer odprtja Frankfurtskega knjižnega sejma, 7. oktobra.

Man Booker Prize 2013 - Shortlist

Quality comes in different forms and in 2013 there is plenty of it about. - See more at: http://www.themanbookerprize.com/news/man-booker-shortlist-2013#sthash.4bRiYGxe.dpuf

Quality comes in different forms and in 2013 there is plenty of it about.

- See more at: http://www.themanbookerprize.com/news/man-booker-shortlist-2013#sthash.4bRiYGxe.dpuf

Quality comes in different forms and in 2013 there is plenty of it about.

- See more at: http://www.themanbookerprize.com/news/man-booker-shortlist-2013#sthash.4bRiYGxe.dpuf

"Quality comes in different forms and in 2013 there is planty of it about."

Pa jih imamo - finaliste za letošnjo nagrado booker! Trinajsterica se je skrčila na naslednjih šest finalistov:

• NoViolet Bulawayo: We Need New Names (Chatto & Windus)
• Eleanor Catton: The Luminaries (Granta)
• Jim Crace: Harvest (Picador)
• Jhumpa Lahiri: The Lowland (Bloomsbury)
• Ruth Ozeki: A Tale for the Time Being (Canongate)
• Colm Tóibín: The Testament of Mary (Viking)

Zadovoljna sem.
Najprej zato, ker je Ruth Ozeki prišla med finaliste. Njena knjiga  A Tale for the Time Being (sicer edina knjiga z longliste, ki sem jo prebrala) je sijajna knjiga. Prijeten glas japonske najstnice, ki veje iz knjige, me je očaral. Na Ruth Ozeki, ki jo do sedaj nisem poznala, bom v prihodnosti še posebej pozorna.

Ostalih knjig s seznama nisem prebrala; sem pa prebrala njihove odlomke in nekaj kritik, tako da mi tudi ostale knjige niso več  povsem tuje. Na splošno lahko rečem, da so skoraj vse zanimive in vabijo k branju. So zelo raznolike.Vsaka je presežek na svoj posebni način.

Jim Crace je prispeval najbolj angleško delo. Dogajanje v knjigi Harvest je postavljeno v osamljeno, od ostalega sveta ločeno kmetijo v Angliji 18. stoletja, kjer se s prihodom treh tujcev začnejo dogajati nenavadne stvari. Jim Crace je za mnoge glavni favorit za končno nagrado.
Prvenec We Need New Names  pisateljice NoViolet Bulawayo (kakšno ime!) prinaša nekaj zimbabvejskega, Jhumpa Lahiri  z The Lowland pa diha indijsko.

Knjigi, ki ostaneta, sta tisti, ki mi trenutno najbolj burita duha in me skoraj silita k branju (prijeten občutek).
The Testament of Mary je evangelij oz. bolj pravilno zaveza Device Marije, ki Jezusovo mati (pričakovano) prikazuje povsem drugače, kot je to zapisano v Svetem Pismu. Po kratkem romanu je bila že odigrana tudi gledališka igra, ki je med nekaterimi kristjani izzvala burne odzive in bila zato kar hitro umaknjena z odrov. Glede na to dogajanje mi je nekako jasno kaj piše v knjigi, predvsem pa kako to piše, pa sem malo zadržana in se branja knjige (še) nisem lotila.
Eleanor Catton je do sedaj najmlajša finalistka za nagrado booker - stara je šele 27 let. Roman The Luminaries se dogaja v sredini 19. stoletja na Novi Zelandiji, ko je tam divjala zlata mrzlica. Nastopa 12 različnih moških, ki so vsak na svoj način udeleženi pri nenavadnih dogodkih v domačem mestu. Gre za nekakšno viktorijansko kriminalko s pridihom mistike - tematika, ki me je všeč in me spominja na Wilkie Collinsa. Če knjiga ne bi bila tako dolga - preko 800 strani, bi jo sigurno že prebrala.

Dobitnik bookerja bo razglašen 15. oktobra.