Michael Ondaatje: In the Skin of a Lion

Se spomnite Hane in Caravaggia iz knjige ali filma Angleški pacient?
No, oba nastopata tudi v romanu In the Skin of a Lion.

Wilem Dafoe in Juliette Binoche kot
Caravaggio in Hana
v filmu The English Patient, 1996
(vir: MovieStills.db.com)

Ko sem pred leti brala najbolj znani in v lanskem letu z zlatim bookerjem nagrejeni roman kanadsko-šrilanškega pisatelja Michaela Ondaatje, Angleški pacient (ter si ogledala tudi odličen film posnet po njegovi predlogi), me je zanimala samo zgodba naslovnega junaka - zaradi hudih opeklin neprepoznavnega ranjenca, ki so mu zaradi naglasa, s katerim je govoril, rekli enostavno angleški pacient, in mu je od vseh stvari na svetu ostala samo še drobna knjižica - Herodotova Zgodovina, v katero je pred leti sam dodal še svoje komentarje, razmišljanja in risbe.
Drugi me niso zanimali.

A v knjigi Angleški pacient nastopajo še vsaj tri druge osebe s pomenljivimi zgodbami. Če Kipa, sikhovskega vojaka, ki se spozna na razstrelivo, pustimo ob strani, ostaneta še Hana - mlada kanadska bolniška sestra, ki ob koncu druge svetovne vojne v Toskani skrbi za angleškega pacienta in Caravaggio - tudi doma iz Kanade in tat po poklicu, ki je med vojno s svojimi veščinami pomagal zaveznikom.
Zdaj, ko sem prebrala knjigo Michaela Ondaatjeja, The Skin of a Lion, sta mi ta dva nastopajoča precej bolj zanimiva. Hanna in Caravaggio namreč nastopata tudi v romanu In the Skin of a Lion, in ta roman ima svoje nadaljevanje v knjigi Angleški pacient. 

V Angleškem pacientu je Hanina preteklost precej skrivnostna; precej zanimivega pa izvemo o njej in njenih starših v romanu In the Skin of Lion. 

Hannin pravi oče - ali bolj pravilno, njen biološki oče, je bil " like comitidjiis. A chetnik. Political activist. Freedom-fighter in Bulgaria and Turkay und Serbia". Poudarek je na besedici like, saj je bil v resnici po narodnosti Finec in je v Kanadi delal kot gozdarski delavec - a vendar je bil enako revolucionaren kot četniki, ki so se v zadnjih dneh Osmanskega cesarstva borili proti Turkom. 

Hanina mama pa ima še zanimivejšo življenjsko zgodbo. Bila je nuna, ki je padla z mostu, ko so ga še gradili, in za vedno izginila. Ne nje, ne njenega trupla niso nikoli našli. 

Tudi nekaj Caravaggijevih skrivnosti se razkrije v knjigi In the Skin of a Lion. Tat je in to njegovo početje je v romanu zelo natančno razloženo. Če mi je bil v Angleškem pacientu precej zoprn - verjetno zato, ker je želel na vsak način razkriti identiteto naslovnega junaka, mi je v knjigi The Skin of a Lion skoraj prirasel k srcu - kar me je glede na to, da je tat in kriminalec, skrajno presenetilo.
Mislim, da je zasluge za to pripisati Michaelu Ondaatjeju. Njegovo pisanje je namreč takšno, da bralca ovije okrog prsta, začara in prepriča v karkoli - tudi v to, da je lahko kriminalec dober človek. 

Kot vemo že iz knjige Angleški pacient, se Hana in Caravaggio dobro poznata še iz časa, ko sta oba živela v Kanadi. V tej prvi knjigi, ki je bila napisana pred Angleškim pacientom, pa izvemo natančneje, kaj je tisto, kar ju povezuje. To je Patrick - Hanin očim. Ali njen drugi oče. Ali še bolj pravilno, pravi oče, ker je bil pač tisti, ki je v resnici skrbel zanjo. Precej zapleteno... 

Ko pridemo do Patricka Lewisa, pridemo tudi do glavne osebe romana In the Skin of a Lion. Če lahko tako napišem... Kajti pogosto se zdi, da je Patrick v romanu samo zato, da med seboj poveže različne zgodbe o življenju delavcev - v veliki večini imigrantov, ki so v prvi tretjini 20. stoletja gradili kanadsko mesto Toronto. Njim in njihovemu trdemu življenju je posvečena knjiga In the Skin of Lion. 

"Men at Lunch"
fotografijo naj bi posnel Lewis Hine leta 1932
med gradnjo Empire State Buildinga v New Yorku

Delavci, ki so gradili Toronto, niso imeli te sreče, da bi jih ujeli na fotografijo, s kakršno so, recimo, proslavili delavce, ki so nekoliko pozneje v Združenih državah Amerike gradili Empire State Building in s tem poskrbeli, da še leta pozneje lahko cenimo njihov trud in jih spoštujemo zaradi dela, ki so ga opravili in zaradi katerega tudi mi danes bolje živimo. Ne, pričevanja delavcev, ki so gradili Toronto, so redka in še ta so skrita globoko v arhivih mesta. Michael Ondaatje jih je raziskoval in odkril nekaj zelo zanimivih in pretresljivih. Te zgodbe o migrantskih delavcih v Kanadi predstavljajo ogrodje njegovega romana. Na svojevrsten, čudovit in veličasten način so bile iztrgane pozabi.

Ena izmed njih je zgodba o nuni, ki je padla z viadukta Prince Edward v Torontu, ko so le-tega še gradili. Michael Ondaatje je resnični zgodbi pridal dramatičnost, saj mlado dekle med padanjem prestreže eden od številnih makedonskih delavcev v Torontu, Nicholas Temelcoff, ki je veljal še za posebno spretnega pri delu na višini. Ob tem si sicer izpahne ramo, a dekle le reši pred smrtjo. Odpelje jo v gostišče Ohrida Lake Restaurant, dogodek pa ima nanju tako močan vpliv, da oba začneta z novo potjo v svojem življenju. Alice spremeni identiteto in postane dobra in uspešna igralka.

Okrog te in še mnogih drugih zgodb - resničnih in izmišljenih, mističnih in pustolovskih, se vije življenje Patricka Lewisa. A kakor že rečeno, njegova lastna zgodba kot da ni pomembna. Pomembnejša je zgodba migrantskih delavcev, s katerimi se Patrick druži, skupaj z njimi dela na najtežavnejših delavnih mestih in gradi Toronto.

Težko delo gozdnih delavcev, ki so sekali drevesa in les splavljali po rekah, ga razstreljevali, če se je zagozdilo v strugi, nevarno delo na višini pri gradnji mostov, delo v blatnih tunelih pod vodo Ontarijskega jezera ali pa delo v smrdečih predelovalnicah usnja, pa v knjigi niso predstavljena tako, kot bi to mogoče pričakovali in smo vajeni iz raznih realističnih in naturalističnih romanov ala Zola ali pa D. H. Lawrence.

V pisanju Ondaatjeja je nekaj nadrealističnega. Težaško in grdo delo, ki ga danes zaradi strojev na srečo ni več, je predstavljeno poetično, skoraj lirično. Kako gredo te stvari skupaj, si je težko predstavljati, a Michaelu Ondaatjeju je to uspelo. Neka svetost sije iz besedila in s tem tudi napornega dela ljudi na najnižji stopnički družbene lestvice. Ti delavci so predstavljeni skoraj kot svetniki in to neprisiljeno, iskreno ter prepričljivo. Nekaj grozljivega, a obenem lepega, je v njih samih in v delu, ki ga opravljajo. 

Da pa ne bom pisala samo o trpljenju in mučnem delu, naj povem, da je v romanu prostor tudi za ljubezensko zgodbo. Pravzaprav za dve ljubezenski zgodbi - dve strastni in globoki ljubezni, ki Patricka vežeta z dvema ženskama.

A ti dve ljubezenski zgodbi - s Claro, ki zapusti Patricka in se raje vrne k svojemu milijonarju, in z Alice, nuno z viadukta Prince Edward ter Hanino materjo - sta vendarle, po mojem mnenju, šibki točki romana. Težko je namreč verjeti, da bi bili dve ljubezni v življenju enega moškega, v okolju, kjer se je gibal, z načinom razmišljanja, ki ga je imel, med ljudmi, s katerimi je živel, z ženskama, ki ju je ljubil - lahko tako zelo globoki ter usodni in bi lahko vodili k tako nenavadnim odločitvam in dejanjem. Neverjetne in naključne stvari v povezavi z njima so - za moj okus, posejane enostavno preveč na gosto.

Roman In the Skin of a Lion je krasna uvertura - ali pa priprava na Ondaatjejev največji roman, Angleški pacient. Stil pisanja in sprehajanje po času, mojstrsko povezovanje posameznih zgodb, je že tipično Ondaatjevsko.
A v prvi vrsti je roman vendarle veličasten spomenik neimenovanim in že davno pozabljenim ljudem, ki so gradili metropolo Toronto. 

Če poznate koga, ki ima neracionalno in predsodkov polno mnenje o migrantih in ne verjame, da so ta del Kanade (in Amerike) zgradili imigrantje, jim v branje priporočite to knjigo. Če so vsaj nekoliko dovzetni za umetniško lepoto, bo to zaleglo bolj kot agresivno kričanje aktivističnih novinarjev, predstavnikov te ali one "nevladne" organizacije ali celo politične stranke.

★★★★☆

Viadukt princa Edwarda v Torontu

• zgrajen je bil leta 1918 in povezuje osrednji del Toronta z njegovim vzhodnim delom
• dolg je 494 metrov in se pne 40 metrov visoko nad dolino reke Don River
• v letu 2003 je z njega skočilo 500 samomorilcev (takoj za Golden Gate Bridge najbolj smrtonosna zgradba na svetu). Odkar so izdelali posebno ograjo - Luminous Veil, samomorov ni več. Se pa število samomorov v Torontu zaradi tega ni prav nič zmanjšalo.

Ondaatje, Michael

In the Skin of a Lion

s spremno besedo Anne Enright

Picador Classic, 1987
257 strani

ISBN 978 1 5098 2334 5

Margaret Atwood: Cat's Eye

(vir: AwwwwCats via Tweeter)

Čeprav knjiga Margaret Atwood, Cat's Eye, nima prav nič opraviti z mačkami, bi bila zgornja fotografija čisto primerna za njeno naslovnico. Zaradi mačjih oči, seveda. Te izgledajo kot velike frnikole, s katerimi so se nekoč igrali otroci. Stekleni kroglici, ki ima barvasto sredico, se pravzaprav celo reče mačje oko. Ena izmed takšnih frnikol je bila za glavno junakinjo knjige, Elaine Risley, izredno pomembna.

Da nekdo piše tako, kot je pisal Marcel Proust, so zapisali že marsikateri literarni kritiki za marsikaterega sodobnega pisatelja. In se vedno znova tudi zmotili. Težko je namreč ustvariti takšno umetnino, kot je Iskanje izgubljenega časa. Pa vendar sem ob prebiranju romana Cat's Eye prvič v življenju začutila, da v rokah mogoče držim knjigo, ki bi se lahko vsaj primerjala s Proustovim delom, če ga že doseči ne more. Pisateljica se namreč na podoben način kot Proust ukvarja z raziskovanjem spomina in njegovo nezanesljivostjo; ravno tako natančna opazovalka je in svoja razmišljanja predstavi bralcem jasno, v gladko tekočih stavkih.

Kar je prvoosebnemu pripovedovalcu v romanu Combray oz. V Swannovem svetu vonj sveže magdalenice namočene v lipov čaj, je Elaine v romanu Cat's Eye frnikola z modro sredico. Nekoč, ko je že odrasla, jo je našla v stari razpadajoči otroški torbici. I look into it, and see my life entire. Ta frnikola ji je povrnila spomine na otroštvo, ki jih je dolga leta podzavestno odrivala nekam v ozadje, ker so bili prekruti, da bi se lahko soočila z njimi in preživela.

Ko se roman začne, je Elaine stara blizu petdeset let, drugič poročena in mati dveh odraslih hčerk. Priznana slikarka je in v Toronto - mesto, kjer je odraščala, se vrne po več desetih letih, da bi se udeležila retrospektivne razstave svojih del. Prebiva v ateljeju svojega prvega moža, sprehaja se po Torontu in obuja spomine na svoje dosedanje življenje.

Oseba, h kateri se vedno znova vračajo njene misli in okoli katere se vrtijo vsa njena razmišljanja, je Cordelia - sovrstnica, s katero je preživela večino otroštva in mladosti. Išče jo med mimoidočimi Torontčani in ljudmi, ki ji naključno križajo pot; sprašuje se, če bo prišla na otvoritev njene razstave. 

Cordelia naj bi bila nekoč njena najboljša prijateljica. Vendar samo na zunaj. V resnici je ta deklica Elaine trpinčila na tako krut, a obenem prefinjen način, da si je težko zamisliti. Fantje, stari devet, deset let, se tepejo med seboj, deklice pa psihično maltretirajo druga drugo, kar je večinoma še precej huje. 

Poglavja, v katerih Cordelia zasmehuje Elaine zaradi njenega videza in vedenja, v njej vzbuja sram in nesigurnost, jo kaznuje z osamitvijo, češ da se bo le tako lahko "poboljšala"; Elaine - ki pogosto sploh ne ve, kaj je naredila narobe in kako bi lahko kaj storila bolje, pa vse to potrpežljivo prenaša - tudi na račun bolečin v želodcu in omedlevic, samo zato, da bi obdržala prijateljstvo in družbo, je bilo izredno težko brati. Če bi opisi trajali še kakšno stran ali dve več, bi z branjem prenehala in knjigo za vedno odložila. Tudi zato, ker so za trpinčenje vedeli tudi odrasli, a niso hoteli - ali pa niso znali, pomagati. 

No, pa knjige vseeno nisem zalučala v kot :), kajti Elaine nekoč le zbere moč in se upre. To je najveličastnejši trenutek knjige. Kako nama je obema odleglo! Elaine in tudi meni. Občutek svobode in moči, ki se je z Elaine stekel tudi name, je bil veličasten.

Roman Cat's Eye pa še zdaleč ni samo pripoved o medvrstniškem nasilju. Je tudi roman o umetnosti, bolj natančno o slikarstvu. Slike, ki jih ustvarja Elaine in z njimi predeluje svoja doživetja, so opisane tako natančno in jasno, da sem si jih zlahka predstavljala. Bilo je še bolje, kot da bi stala pred njimi in si jih ogledovala na kakšni od razstav. Elaine naj bi slikala v slogu "naive surrealism with twist of feminist lemon", kakor so njena dela označili ob prvi razstavi, a takšno je bilo le mnenje likovnih kritikov. V knjigi je izredno lepo in nazorno prikazano, kako večplastna so resnična umetniška dela in kako različno se jih lahko interpretira. 

Roman je tudi pripoved o povojnem Torontu in njegovem neslutenem razvoju v naslednjih letih in desetletjih. Tukaj je prav gotovo zaslediti mnogo avtobiografskega. Tudi Margaret Atwood je namreč svoje otroštvo in mladost preživela v Torontu petdesetih let prejšnjega stoletja in bila priča sprememb, ki so se zgodile v tem mestu. S to razliko, da je njej to mesto verjetno všeč, saj še vedno živi tam; Elaine pa ge je neizmerno sovražila in se je počutila varno šele tisoče kilometrov stran, za visokimi gorami, ob Tihem oceanu, na samem robu kanadske dežele.

Margaret Atwood je knjigo Cat's Eye napisala leta 1988, samo tri leta po izdaji njene velike uspešnice in verjetno njene najbolj znane in cenjene knjige Deklina zgodba. A nova knjiga Margaret Atwood je marsikoga razočarala - in to najbolj ravno občudovalce Dekline zgodbe. Knjiga Cat's Eye v primerjavi z Deklino zgodbo namreč ni prav nič feministična. Celo nasprotno: ocenjujejo jo za post-feministično (kar je pisateljica sicer odločno zavrnila) ali celo anti-feministično. Trpinčenje je v knjigi Cat's Eye usmerjeno z ženske na žensko, ne z moškega na žensko. V knjigi Elaine vedno znova silijo, da bi se opredelila proti moškim - z besedami (na primer v intervjuju ob razstavi) ali z dejanji, pa tega nikakor ne more. 

They [druge ženske] make me more nervous than ever, because they have a certain way they want me to be, and I am not that way. They want to improve me. 

- Izboljšati jo želijo, ravno tako, kot jo je nekoč v preteklosti želela izboljšati tudi Cordelia...

Elainina razmerja z moškimi so bila sicer daleč od ideala, a vendar je bil odnos z njimi enakopraven, na istem nivoju; izkoriščanje, varanje, zanemarjanje in ignoranca, a tudi ljubezen in razumevanje, pa so bili obojestranski. 

Na tem mestu je potrebno omeniti še prav posebnega moškega - tistega, ki je imel v Elainovem življenju zelo pomembno vlogo, obenem pa je tudi moja najljubša oseba romana - njenega brata Stephana. Bil je nekaj let starejši od nje in zaradi njega se je Elaine vedno dobro počutila v fantovski in pozneje moški družbi; zaradi njega je vedela, kako je potrebno ravnati z moškimi.
Bil je izredno inteligenten in je že v mladosti kazal veliko zanimanje za znanost. Že kot otrok je razmišljal o dimenzijah in sestavi vesolja, raziskoval metulje, delal kemijske poskuse in opazovala z mikroskopom; pozneje pa je postal profesor astrofizike, ki je predaval in potoval po celem svetu. Z Elaine sta imela tesen odnos predvsem v zgodnjem otroštvu, v času druge svetovne vojne, ko je njuna družina živela precej nenavadno življenje. 

Njuna družina se je namreč ves čas selila. Stalnega doma sploh niso imeli, vedno so bili na poti. Prenočevali so v kampih v kanadski divjini okrog Velikih jezer, počitniških bungalovih ali pa v motelih. V začetku se mi je zdelo, da je to zato, ker si stalnega doma niso mogli privoščiti, potem pa je prav hitro postalo jasno, da je bil takšen, nomadski način življenja, posledica očetovega poklica in zaposlitve. Elainin in Stephanov oče je bil namreč biolog, ki se je ukvarjal z raziskovanjem žuželk. Zaradi njegovega raziskovalnega dela pa je morala družina pogosto potovati.
Na teh potovanjih sta si bila brat in sestra pogosto edina družba. Potepala sta se po gozdu, plavala v jezeru, ribarila in ob tem spletla gosto mrežo prijateljstva, ki ju je povezala za celo življenje. Pa čeprav sta v letih odraslega življenja živela ločeno in se sploh nista več srečala! Vendar pa - kdo bi si mislil! takšne banalnosti, kot so bile Stephanove razglednice, ki jih je, popisane samo s stavkom ali dvem, pošiljal Elaine ali pa igrače, ki jih je podaril njeni hčerki, so v svoji preprostosti še naprej izražale njuno veliko povezanost in medsebojno ljubezen. Neverjetno čudovito.

O knjigah, ki me navdušijo in globoko ganejo, vedno rada pišem. Stavki se kar kopičijo eden za drugim in s pisanjem sploh ne morem prenehati. Vendar pa s svojim izdelkom ponavadi nisem zadovoljna. Tako je tudi tokrat. O čudovitih knjigah - umetniških presežkih, ob katerih med prebiranjem tako zlahka začutim, da vsebujejo tisto več, kar v povprečnih knjigah ni in ni najti,  je težko napisati recenzijo, ki bi vsaj delno odražala njeno veličino.

Zato je najbolje, da knjigo Margaret Atwood, Cat's Eye, enostavno preberete. Jaz sem jo, potem ko sem obrnila njeno zadnjo stran, začela brati še enkrat:)

★★★★★ 

Na eni izmed naslovnic knjige je slika, ki naj bi jo naslikala Elaine Risley.  

Prikazan je odločilni trenutek, po katerem je v otroštvu našla moč za upor. 

Gospa, oblečena v črno, drži v rokah velikansko "mačje oko".

Atwood, Margaret

Cat's Eye

Virago, O.W.Toad Limited, 1988

478 strani

ISBN 978 0 7481 1329 3

John Ralston Saul: Mračni odkloni

V Delovih Pogledih sem pred kratkim prebrala intervju Jerneje Jezernik z Johnom Ralstom Saulom in se dokaj hitro odločila, da preberem njegovo zadnjo v slovenščino prevedeno knjigo Mračni odkloni.

John Ralston Saul je 68-letni kanadski esejist, filozof in romanopisec. Uvrščen je na seznam stotih najpomembnejših mislecev in vizionarjev tega sveta. Že večkrat je bil v Sloveniji - to pa zato, ker je bil kar dva mandata predsednik Mednarodnega PEN; predstavniki tega pomembnega pisateljskega združenja pa se radi srečujejo tudi na Bledu.

Odlomek z začetka intervjuja, ki je pripomogel k temu, da je knjiga Mračni odkloni prehitela številne čakajoče na mojem seznamu must-read, ki sicer tiho in potrpežljivo čakajo, da jih vzamem v roke in preberem, je naslednji:  

V svojih esejih in javnih nastopih [J.R.Saul] opozarja na nesmiselno moč države zaradi moči same in povzdigovanje ideologije na raven resnice. Naraščanje socialno brezčutnega individualizma po njegovem prepričanju vodi v odtujenost posameznika v družbi. Obsoja diktaturo razuma, vojaštvo, brezbrižnost do revščine in sodobnega begunstva.

Knjiga je bolj kot roman (kakor je označeno na naslovnici) zbirka kratkih zgodb. Gre za zgodbe iz življenja sodobnih ameriških in francoskih bogatašev - te zgodbe pa se izmenjujejo s pogovori, ki jih ima pripovedovalec s svetovnimi diktatorji.

Pripovedovalec je tisti, ki se trudi iz kratkih zgodb zgraditi roman, a je zgradba, ki tako nastane, sila majava in prisiljena. Pripovedovalec si želi biti podoben Proustu (ali bolj točno, podoben želi biti pripovedovalcu iz Iskanja izgubljenega časa), a to je seveda visoko postavljen cilj, ki ga je nemogoče doseči. Preveč prisilno lenoben in vzvišen je, da bi deloval simpatično, in preveč lahkotno mu vsi po vrsti zaupajo svoje najgloblje skrivnosti, da bi deloval verodostojno.
No, saj to ni nekaj tragičnega. Samo sprašujem se; Zakaj siliti zbirko kratkih zgodb v formo romana, če za to ni prav nobene potrebe?

Zgodbe o bogataših so kanček bizarne in perverzne, a ne preveč. Polne so črnega humorja. Občutek sem imela, da berem umetniško predelane zapise iz kakšne od rumenih revij iz sveta bogatih in slavnih. Veliko je varanja in drugih prevar, poskusov umorov in tudi umorov samih - vsi dogodki pa so omogočeni in bogato podmazani z denarjem. Bogataši so zdolgočaseni in razvajeni. Pravzaprav v tem ni nič novega in posebnega, a zgodbe so me vseeno nekako vlekle in nadaljevala sem z branjem, kot pri frizerju nadaljujem z branjem članka v reviji Lady.

Vendar pa vseeno ne smem biti prestroga. Prva zgodba z naslovom Denar, misli in videzi se konec koncev konča z odstavkom, ki me je spravil v smeh in mi  dal zalet za naslednje zgodbe.
80-letna (!) gospa Revere, ki z mladim žigolom preživi poletje na italijanski obali, pove, kaj je tisto, kar jo je pregnalo nazaj domov, v Ameriko: 

"Dolgčas me je pregnal, dragec," je nekomu rekla. "V mojih letih je seks tako ponavljajoč. Mlad moški misli, da je vse novo. Misli, da je izviren. Zadnje, kar je bilo novega v seksu, dragec, je bilo, ko so ljudje, ali karkoli smo že takrat bili, prilezli iz morja, da bi živeli na kopnem. Početi to na suho, dragec. No, to pa je bilo novo."

Najboljša od vseh zgodb pa je po mojem mnenju tista z naslovom Dobri Američan. Govori o tem, kam nas lahko pripelje nesporazum in kakšne grozljive pošasti lahko ustvari naš razum, če smo prestrašeni. Ta zgodba mi je tako le dala nekaj gradiva za razmišljanje o - recimo, pomembnejših vidikih življenja, a tudi v njej nisem našla tistega, kar sem si obetala po zgoraj navedenem odlomku iz intervjuja v Pogledih.

Mogoče bi bilo pisateljeve misli o socialni brezčutnosti individualizma, vojaštvu in diktaturah (tudi razuma) bolj realno pričakovati v sklopu zgodb Pogovori z diktatorji. Pa takšnih misli tudi tam ni bilo zaslediti.  Pripovedovalec se namreč z diktatorji bore malo pogovarja. Na nek način je to razumljivo, saj diktatorji ne marajo pogovarjanja. V resnici so diktatorji specialisti v monologih, pove J.R.Soul v pogovoru z J. Jezernik. Večji poudarek je na pripovedovalčevih opažanjih, ki spremljajo srečanja z diktatorji - v spremstvu, kraju samem, obnašanju množic itd., kot pa v pogovorih samih.

Še najbolj zanimiv pogovor iz tega sklopa knjige je tisti, ki se dogaja v Beogradu. Pa se pripovedovalec ni pogovarjal s Titom - če ste se že razveselili (ali pa razžalostili), ker ga je pisatelj nemara označil za diktatorja;) Ne, v Beogradu poteka pogovor z atentatorjem na diktatorja. To je bil pogovor z Vesom Čubrilovićem - nesojenim atentatorjem na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda leta 1914 - kolegom Gavrila Principa. Po drugi svetovni vojni je imel pomembno vlogo v oblastni strukturi Jugoslavije. V pogovoru s pripovedovalcem pa ne pripoveduje o tem, pač pa le o svoji navdušenosti nad računalniki.

Jasno je, da sem od knjige Mračni odkloni Johna Ralstona Saula preveč pričakovala. Temu primerno sem ob koncu branja rahlo razočarana. Pričakovala sem vsaj nekaj razglabljanja o sodobni človeški družbi, ki drvi po poti brezčutnega individualizma in prisega na diktaturo razuma, dobila pa sem pikantne zgodbice iz sveta degeneriranih bogatašev.
No, ja, kljub vsemu bom preživela.

★★★☆☆

John Ralston Saul
(1947)

Saul, John Ralston,
Mračni odkloni: popotnikova povest: roman
Originalni naslov: Dark diversions
Prevod: Niki Neubauer
Celjska Mohorjeva družba, 2015
206 strani
ISBN 978-961-278-192-7