Graham Swift: Materinska nedelja

Dobre zgodbe so zelo pomembne.

"There's nothing more powerful in the world than a good story. Nothing can stop it. No enemy can defeat it," je izjavil Tyrion Lannister v zadnji sezoni serije Game of Thrones. Prepričana sem, da bi se z njim prav gotovo strinjala tudi glavna junakinja romana Materinska nedelja.

Jane Fairchild je pisateljica. Piše zgodbe, povesti, štorije in fikcijo. Če ne uganete, kaj je razlika med njimi, naj vam povem, da naj bi bile zgodbe najbližje resnici, se pravi temu, kar se je resnično zgodilo; fikcija, na drugem koncu seznama, pa naj bi bila popolna izmišljotina. Vmes so različni odtenki obeh skrajnosti. Ampak to, kako so pripovedi poimenovane, pravzaprav ni važno, saj so pomembne prav vse. Z njimi se pisateljica "vedno trudi zlesti pod kožo, priti do srca, do jedra, do bistva", pripovedovati resnico.

Precejšen del romana glavna junakinja razmišlja o zgodbah in pripovedovanju, o tem kaj se sme povedati in kaj ne; kako se nekaj lahko napiše in kako se lahko bralce zavaja. Zanimivo. 

A razmišljanje o pisateljskem ustvarjanju je vendarle le čudovit literarni okvir romana. V romanu gre za nekaj več. Gre za zgodbo. Zgodbo, ki je Jane Fairchild povsem spremenila življenje in jo usmerila na čisto novo pot.

Na to, da je Jane Fairchild postala pisateljica, so vplivale tri stvari. Prva je bila ta, da je bila sirota, ki ni poznala svojih staršev, tudi tega ne, kdaj je bila rojena in niti svojega pravega imena ne. Bila je povsem nepopisan list in neobremenjena s svojo preteklostjo ter družinsko zgodovino. Tretja je bila ta, da je v dar dobila pisalni stroj. Druga pa je bila - poslušajte zdaj to! - ta, da se je gola sprehajala po prazni hiši, kjer še nikoli do sedaj ni bila in nikoli več tudi ne bo. Tu tiči tista zgodba.

Zgodilo se je na materinsko nedeljo leta 1924. Nedelja konec marca je bila vsako leto tista, ko so vse služabnice v Angliji imele prost dan, ki so ga izkoristile za obisk svojih mater. 22-letna Jane je bila tudi služabnica. Materinske nedelje ni mogla preživeti pri svoji družini, vseeno pa so ji tisti, pri katerih je delala, omogočili, da si je privoščila prosti dan. 

Preživela ga je pri svojem skrivnem ljubimcu, Paulu Sheringhamu, bogatemu dediču s sosednjega posestva. Z njim je imela ljubezensko razmerje že sedmo leto, a zdaj je vse kazalo, da bo njuno srečanje na materinsko nedeljo zadnje -  poslovilno, saj naj bi se Paul čez dva tedna poročil s sebi primernejšo mladenko. 

Ljubezenska zgodba revne sirote in bogatega mladeniča zveni izrabljeno, že ne vem kolikokrat slišano, kičasto in plehko - še posebno, če je podnaslov knjige, Romanca. A pripoved je takšna samo na površju. Ali pa še to ne. Graham Swift - in z njim Jane Fairchild, razmerje med glavnima junakoma raziskujeta globoko in temeljito, z vseh zornih kotov, s strani tega ali drugega od nastopajočih, kot nekaj, kar se je res zgodilo in kot nekaj, kar bi se lahko zgodilo. Zaradi tega in tudi zato, ker Jane Fairchild ni naivno, nevedno in neumno dekle, se banalna pripoved spremeni v zgodbo, ki spreminja življenja.
Eno od tistih zgodb, o katerih je govoril Tyrion Lannister pred kakšnim tednom.

Knjiga pa ima še eno dobro lastnost. Izredno prepričljivo je predstavljeno družbeno ozračje, ki je vladalo v 20. letih prejšnjega stoletja na Angleškem - verjetno pa tudi v drugih delih Evrope. Bil je to nekako prelomni čas, kjer je novo nadomeščalo staro še na posebej izrazit način. Jane Fairchild, Paul Sheringham in njegova zaročenka Emma Hobday so bili predstavniki nove generacije, ki ni več brezpogojno sprejemala tistega, kar se je njihovim staršem zdelo samoumevno in česar so se še vedno obupno oklepali. Na to namiguje tudi sama materinska nedelja - tradicionalen in zastarel običaj, ki je z vsakim letom, ki so ga mladi pridajali svoji starosti, vse bolj izgubljal na svoji veljavi.

In tu so še posledice, ki jih je pustila prva svetovna vojna. Njihova tragičnost prihaja do bralca neprisiljeno in od strani, a je močna in zaboli. Družini, ki nastopata v romanu, sta izgubili obe po dva sinova; moških služabnikov pa skoraj ni bilo. Moški, ki so ostali, so bili izredno dragoceni...

Čudoviti kratki roman Grahama Swifta, Materinska nedelja lahko preberete v enem popoldnevu - tako, kot bi ga mogoče prebrala Jane Fairchild na tisto materinsko nedeljo, če bi jo preživela tako, kot jo je nameravala in je ne bi zmotil telefonski klic s sosednjega posestva. Na komaj nekaj več kot stotih straneh knjige so drobne dragocenosti odlične literature posejane na gosto in z občutkom. 

Graham Swift se je kot moški dokaj dobro vživel v žensko dušo (in telo). Škoda, da svojega truda ni vložil še v oris Paula Sheringhama. Ta mladenič je zanimiv. Njegovo zgodbo bi slišala še raje kot Janino. Njegovo počasno oblačenje - pa čeprav se mu je mudilo; na videz prazne, a še kako premišljene besede, ki jih je namenil Jane; njegova dejanja na materinsko nedeljo - vse to me je skoraj uročilo. Brez čustvenih izlivov, pragmatično in skoraj hladno je bilo, a globoko erotično, usodno in vznemirljivo.

Branje, ki se zdi, da bo kratkočasno in lahkotno, a je daleč od tega. 

Priporočam. Če posebej vsem tistim, ki bi radi prebrali nekaj tipično angleškega.

★★★★☆

Swift, Graham

Materinska nedelja, Romanca

iz angleščine prevedla: Katarina Mahnič

naslov izvirnika: Mothering Sunday. A Romance

Ljubljana, Modrijan založba, Zbirka Bralec, 2019

128 strani

ISBN 978 961 287 112 3

Jakob J. Kenda: Apalaška pot

Jakob J. Kenda je pred nekaj dnevi za svojo knjigo Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike prejel literarno nagrado krilata želva. Nagrado od leta 2017 podeljujejo v okviru Mednarodnega lirikonfesta Velenje za najboljši slovenski potopis (preteklega leta). 

Kaj lahko za začetek napišem o tej knjigi? Nič drugega kot naslednje: Potopis je vreden poti, ki jo opisuje.

In ta pot je veličastna.

Prehoditi slovensko planinsko transverzalo (v enem kosu) ni mačji kašelj, a je v primerjavi z Apalaško potjo le kapljica v morje. Tudi vse bolj popularno romanje po Jakobovi poti - pa naj bo izhodišče v katerem koli evropskem kraju, se po zahtevnosti ne more primerjati z Apalaško potjo.

Jakob J. Kenda je Apalaško pot prehodil. Vseh 3500 kilometrov! Po hribih navzgor in potem spet navzdol, gor in dol - kot bi se 16 krat povzpel na Mount Everest z nivoja morja! Kako velik podvig je to, si je težko predstavljati. Ko knjigo preberete, veste.

Apalači so 500 milijonov let staro pogorje na vzhodnem delu severnoameriškega kontinenta; pohodniška pot preko njenih vrhov in prelazov pa se vije od Springen Mountaina v zvezni državi Georgia na jugu, do gore Katahdin v državi Maine na severu. Apalaška pohodniška pot je speljana po divjini. Za pravilno predstavo o tem, kako težavna je, je potrebno navesti še en podatek. Na tej poti ni planinskih koč, ki smo jih sicer vajeni v slovenskih gorah, v katerih se planinec lahko okrepča in tudi prenoči. Največ, kar lahko pričakuje pohodnik na Apalaški poti, so zavetišča - leseni podesti s tremi stenami in streho. Zato mora vse, kar potrebuje na poti, nositi s seboj v nahrbtniku: hrano, filter za vodo, kuhalnik, spalno vrečo, šotor...

O vsem tem in še mnogočem drugem zanimivem glede pohodništva, se boste podučili, ko boste brali knjigo. Tudi o tem, da težki, visoki in nepremočljivi gojzarji kot obutev na poti - pa čeprav je treba hoditi po ostrih skalah in pogosto po mokrem terenu ter v deževnem vremenu, ne pridejo v poštev.

Knjiga pritegne že na samem začetku. Pripetljaj z divjo živaljo - to že lahko napišem, ki preseneti nič hudega slutečega, utrujenega in zaspanega pohodnika - ja, avtorja samega:), ker ji je zadišala vreča s hrano, je idealno izbran za začetno poglavje, oziroma za prolog knjige.
Uf, opis je nazoren in strašljiv - jaz sem bila pa ob njegovem prebiranju presenečena sama nad sabo; češ, kako je mogoče, da me lahko nekaj tako banalnega priklene h knjigi in mi ne pusti, da bi prenehala z branjem. Naja, je že dobro napisano, boste rekli. Kajti - res me je zanimalo, kako se bodo stvari razpletle! Še posebej potem, ko sem prebrala še nekaj naslednjih poglavij z začetka knjige in tam je bil govor tudi o tem, da 'ne, hiše pa ne bomo prodajali', če se možu in očetu, ki gre skušat srečo v gore onkraj oceana, kaj hudega pripeti in zavarovalnica ne bo hotela poplačati vseh stroškov. Saj ne, da bi dvomili, da se bo srečno vrnil v Slovenijo, pa vendar... Blazina se je zarisala kot rešitev problema in na tem mestu se prvič pokaže tudi to, da Jakob J. Kenda zna pisati hudomušno in šaljivo. Na zelo pretanjen način.

A vendar knjiga Apalaška pot še zdaleč ni "samo" zanimivo in zabavno napisan pohodniški potopis z obilo pustolovščine. Knjiga je še mnogo več. 

Naj omenim le dialoge. O, ja, na Apalaški poti se veliko pogovarjajo, saj se vedno znova sestavljajo različne popotovalne druščine - bolj ali manj naključne. Če naključja obstajajo...
Skupaj začnejo potovati pohodniki, ki so se približno ob istem času podali na pot in ki hodijo približno enako hitro. In se nekako duhovno ujamejo - to je seveda tudi potrebno napisati. V ekstremnih razmerah Apalaške poti, ko sta pomoč in podpora drug drugemu, če že ne nujno potrebna, pa vsaj zelo zelo dobrodošla, se stkejo globoka prijateljstva in medsebojno zaupanje, kar je odlična osnova za potek najrazličnejših pogovorov. 

Avtorji potopisnih knjig želijo vsebino svojih del pogosto popestriti z dialogi. Pa bi bilo ponavadi bolje, da tega ne bi počeli, saj pogovori v njihovih knjigah vedno znova potekajo prisilno in nesproščeno.
Ne, za potopis Jakoba J. Kenda to ne velja. Tako zabavnih, tekoče potekajočih, sproščenih, a tudi globoko premišljenih pogovorov v nekem literarnem delu, ki ni čista beletristika, še nisem brala - težko pa jih je najti tudi v leposlovnih delih številnih slovenskih avtorjev.
Popotniki avtorjeve popotne druščine drug drugemu pripovedujejo o svojem preteklem življenju, o vzrokih, zaradi katerih so se podali na Apalaško pot, o načrtih za prihodnost, o življenju v Ameriki, o spremembah, ki jih je le-to doživelo v zadnjih letih; nekateri pogovori pa so zasnovani tudi transcendentalno. Zelo zanimivo in prav nič dolgočasno.
Mene je od vseh pripovedi v knjigi najbolj navdušila zgodba Vodnjak spomina. Zgodovino Amerike od njenih začetkov pred približno 15 000 leti pa do danes, ni mogoče povedati na krajši, jedrnatejši in bolj jasen način, kot je to narejeno v tej zgodbi. Čudovito.

Prvo polovico Apalaške poti je pisatelj prehodil skupaj s svojo popotno druščino. Potem se je odločil za samosvoj korak in se iz no-boja - pohodnika, ki se na pot poda z juga, spremenil v flip flopperja - pohodnika, ki menja smer pohoda po Apalški poti.
Nekako na sredini poti se je namreč odločil, da si privošči počitnice in to skupaj s svojo družino, ki ga ja prišla obiskat v Ameriko. Ta odlomek njegovega pohodništva je izredno pomemben in pomenljiv. Zaradi njega celotna čezoceanska pustolovščina izgubi nekaj na svoji sebičnosti (mislim... za 6 mesecev zapustiti ženo in dva majhna otroka ter se napotiti na tvegano raziskovanje Amerike in meja svojega telesa, duše in srca...), ki sicer preko celotne knjige ždi in preži nekje v ozadju ter grozi, da bo simpatičnega in inteligentnega pohodnika spremenila v še enega od vase zagledanih egoističnih osebkov, ki jim je mar le za njih same.

Po pojedini jastogov in potem ko se družina začne odpravljati proti domu, se je avtor povzpel na severni konec poti - na impozantno, 1606 m visoko goro Katahdin, ki no-bojem predstavlja veličasten zaključek Apalaške poti, in se napotil nazaj proti jugu. 

Na tem delu poti je hodil večinoma sam, kar je razkrilo nov vidik njegovega pohoda. Bil je sam in bil je skupaj z divjo naravo. 

K še intenzivnejšemu doživetju je pripomogel prav določen odsek tega severnega dela poti, t.i. Sto milj samote. Na tem delu poti v dolžini stotih milj ni bilo računati na nikakršen stik s civilizacijo; ni bilo hostlov, kjer bi se dalo umiti in oprati obleke, ni bilo trgovin, kjer bi se dalo obnoviti zaloge hrane in popraviti opremo.
Tukaj je hodil in razmišljal, hodil in hodil, hodil in opazoval naravo. Zaradi sproščanja endorfinov, ki so po tisočih prehojenih kilometrov preplavili njegovo telo, pa je postal skoraj evforičen - vsekakor pa zaljubljen: v naravo, v Ameriko, v glasbo, ki jo je ob večerih poslušal, v knjige, ki jih je bral, v slike, ki jih je pred tem videl v National Gallery of Art in seveda v ljudi - tiste, njemu najbližje in v ljudi kar na splošno, v samega sebe. Razkrila se mu je tudi kakšna od življenjskih resnic, ki se tiče samo njega samega - na primer tista, od kod izvira njegova velika ljubezen do angleškega jezika. 

Jakob J. Kenda, doktor literarnih ved, je namreč v svojem poklicnem življenju (tudi) prevajalec iz angleškega v slovenski jezik. Zdaj bom napisala nekaj, kar ste slišali že tisočkrat; pa naj bo še tisoč enkrat - namreč to, da je Jakob J. Kenda v javnosti najbolj znan po tem, da je prevedel vse dele Harryja Potterja. Na hermioninem blogu je to pač potrebno omeniti;) Zanj se je nekoč zavzela celo sama J. K. Rowling, ko so za prevajanje ene od Harryjevih knjig  v slovenščino angažirali drugega prevajalca.

J.S. Sargent
Gospodična Beatrice Townsend
(vir: NGA, Washington)

Knjiga Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike ni samo potopis - je potopisni roman in to takšen kot se šika.
Zgradba romana je skoraj dramaturško zasnovana, vsekakor pa takšna, da bralca pritegne že na samem začetku in ga ne izpusti iz svojega prijetnega objema vse do zadnjega stavka.
Osebe verodostojno in živo stopijo v ospredje.
Knjiga je tudi izredno pregledna. Za boljšo orientacijo poskrbijo shematski zemljevidi posameznih odsekov poti z oznako krajev, ki so omenjeni v knjigi. Preprosti in ravno pravšnji so. Čisto fletne pa so tudi vinjete, ki so z obilo okusa razporejene po posameznih straneh knjige. Fotografij pa v knjigi ne boste našli - in to je, po mojem mnenju, njena velika prednost.

V branju knjige sem uživala od prve do zadnje strani. In se naučila tudi marsičesa novega. Recimo o ameriških transcendentalistih. No, in zdaj končno razumem, da si je Theodor Roosevelt svojo upodobitev v gori Rushmore prav gotovo zaslužil tudi zaradi svojih okoljevarstvenih podvigov.

Bega me samo ena stvar. Na drugi strani knjige, v čisto majhnem tisku lahko preberete tisto znano: Vse v tem literarnem delu je plod avtorjeve domišljije. Še posebej, a ne zgolj, imena, liki, poslovni subjekti, kraji, dogodki, poti in dežele so izmišljeni... in tako dalje. Saj razumem, da so junaki tega potopisnega romana fikcijsko obdelani in prilagojeni, ampak že možnost, da Marnie, Hansel, Kevlar in Bullett, ne obstajajo, me straši... A bom tudi to preživela;) saj je knjiga tudi na takšen način na vseh nivojih, na katerih se razprostira, veličastna. Kot je veličastna Apalaška pot sama.

Se zgodi, da mi prava knjiga pride v roke ravno v pravem trenutku. Slučajno. Če naključja obstajajo...

V času, ko se pripravljamo na naš road- trip med tremi velikimi mesti severo-vzhodnega dela severnoameriškega kontinenta; ko berem romane, ki se dogajajo v New Yorku, Washingtonu in Torontu, je bila knjiga Jakoba J. Kenda kot nalašč, da jo vzamem v roke. 

Ne, ne bomo se podali po Apalaški poti - tej "materi vseh poti", jo pa bomo - če se bomo natančno držali načrta poti, ki ga je pripravila hči - dvakrat prečkali: enkrat na sredi poti, približno tam, kjer je avtor knjige zamenjal smer svojega pohoda, drugič pa na najnižjem delu poti, ob reki Hudson. 

Pa da vidimo, kako bo:)

Jakob J. Kenda
(foto: Jože Suhadolnik)

Kenda, Jakob J.

Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike

zemljevidi, vinjete: Nina Čelhar

Ljubljana, ISPO, 2018

360 strani

ISBN 978 961 288 707 0

Margaret Atwood: Cat's Eye

(vir: AwwwwCats via Tweeter)

Čeprav knjiga Margaret Atwood, Cat's Eye, nima prav nič opraviti z mačkami, bi bila zgornja fotografija čisto primerna za njeno naslovnico. Zaradi mačjih oči, seveda. Te izgledajo kot velike frnikole, s katerimi so se nekoč igrali otroci. Stekleni kroglici, ki ima barvasto sredico, se pravzaprav celo reče mačje oko. Ena izmed takšnih frnikol je bila za glavno junakinjo knjige, Elaine Risley, izredno pomembna.

Da nekdo piše tako, kot je pisal Marcel Proust, so zapisali že marsikateri literarni kritiki za marsikaterega sodobnega pisatelja. In se vedno znova tudi zmotili. Težko je namreč ustvariti takšno umetnino, kot je Iskanje izgubljenega časa. Pa vendar sem ob prebiranju romana Cat's Eye prvič v življenju začutila, da v rokah mogoče držim knjigo, ki bi se lahko vsaj primerjala s Proustovim delom, če ga že doseči ne more. Pisateljica se namreč na podoben način kot Proust ukvarja z raziskovanjem spomina in njegovo nezanesljivostjo; ravno tako natančna opazovalka je in svoja razmišljanja predstavi bralcem jasno, v gladko tekočih stavkih.

Kar je prvoosebnemu pripovedovalcu v romanu Combray oz. V Swannovem svetu vonj sveže magdalenice namočene v lipov čaj, je Elaine v romanu Cat's Eye frnikola z modro sredico. Nekoč, ko je že odrasla, jo je našla v stari razpadajoči otroški torbici. I look into it, and see my life entire. Ta frnikola ji je povrnila spomine na otroštvo, ki jih je dolga leta podzavestno odrivala nekam v ozadje, ker so bili prekruti, da bi se lahko soočila z njimi in preživela.

Ko se roman začne, je Elaine stara blizu petdeset let, drugič poročena in mati dveh odraslih hčerk. Priznana slikarka je in v Toronto - mesto, kjer je odraščala, se vrne po več desetih letih, da bi se udeležila retrospektivne razstave svojih del. Prebiva v ateljeju svojega prvega moža, sprehaja se po Torontu in obuja spomine na svoje dosedanje življenje.

Oseba, h kateri se vedno znova vračajo njene misli in okoli katere se vrtijo vsa njena razmišljanja, je Cordelia - sovrstnica, s katero je preživela večino otroštva in mladosti. Išče jo med mimoidočimi Torontčani in ljudmi, ki ji naključno križajo pot; sprašuje se, če bo prišla na otvoritev njene razstave. 

Cordelia naj bi bila nekoč njena najboljša prijateljica. Vendar samo na zunaj. V resnici je ta deklica Elaine trpinčila na tako krut, a obenem prefinjen način, da si je težko zamisliti. Fantje, stari devet, deset let, se tepejo med seboj, deklice pa psihično maltretirajo druga drugo, kar je večinoma še precej huje. 

Poglavja, v katerih Cordelia zasmehuje Elaine zaradi njenega videza in vedenja, v njej vzbuja sram in nesigurnost, jo kaznuje z osamitvijo, češ da se bo le tako lahko "poboljšala"; Elaine - ki pogosto sploh ne ve, kaj je naredila narobe in kako bi lahko kaj storila bolje, pa vse to potrpežljivo prenaša - tudi na račun bolečin v želodcu in omedlevic, samo zato, da bi obdržala prijateljstvo in družbo, je bilo izredno težko brati. Če bi opisi trajali še kakšno stran ali dve več, bi z branjem prenehala in knjigo za vedno odložila. Tudi zato, ker so za trpinčenje vedeli tudi odrasli, a niso hoteli - ali pa niso znali, pomagati. 

No, pa knjige vseeno nisem zalučala v kot :), kajti Elaine nekoč le zbere moč in se upre. To je najveličastnejši trenutek knjige. Kako nama je obema odleglo! Elaine in tudi meni. Občutek svobode in moči, ki se je z Elaine stekel tudi name, je bil veličasten.

Roman Cat's Eye pa še zdaleč ni samo pripoved o medvrstniškem nasilju. Je tudi roman o umetnosti, bolj natančno o slikarstvu. Slike, ki jih ustvarja Elaine in z njimi predeluje svoja doživetja, so opisane tako natančno in jasno, da sem si jih zlahka predstavljala. Bilo je še bolje, kot da bi stala pred njimi in si jih ogledovala na kakšni od razstav. Elaine naj bi slikala v slogu "naive surrealism with twist of feminist lemon", kakor so njena dela označili ob prvi razstavi, a takšno je bilo le mnenje likovnih kritikov. V knjigi je izredno lepo in nazorno prikazano, kako večplastna so resnična umetniška dela in kako različno se jih lahko interpretira. 

Roman je tudi pripoved o povojnem Torontu in njegovem neslutenem razvoju v naslednjih letih in desetletjih. Tukaj je prav gotovo zaslediti mnogo avtobiografskega. Tudi Margaret Atwood je namreč svoje otroštvo in mladost preživela v Torontu petdesetih let prejšnjega stoletja in bila priča sprememb, ki so se zgodile v tem mestu. S to razliko, da je njej to mesto verjetno všeč, saj še vedno živi tam; Elaine pa ge je neizmerno sovražila in se je počutila varno šele tisoče kilometrov stran, za visokimi gorami, ob Tihem oceanu, na samem robu kanadske dežele.

Margaret Atwood je knjigo Cat's Eye napisala leta 1988, samo tri leta po izdaji njene velike uspešnice in verjetno njene najbolj znane in cenjene knjige Deklina zgodba. A nova knjiga Margaret Atwood je marsikoga razočarala - in to najbolj ravno občudovalce Dekline zgodbe. Knjiga Cat's Eye v primerjavi z Deklino zgodbo namreč ni prav nič feministična. Celo nasprotno: ocenjujejo jo za post-feministično (kar je pisateljica sicer odločno zavrnila) ali celo anti-feministično. Trpinčenje je v knjigi Cat's Eye usmerjeno z ženske na žensko, ne z moškega na žensko. V knjigi Elaine vedno znova silijo, da bi se opredelila proti moškim - z besedami (na primer v intervjuju ob razstavi) ali z dejanji, pa tega nikakor ne more. 

They [druge ženske] make me more nervous than ever, because they have a certain way they want me to be, and I am not that way. They want to improve me. 

- Izboljšati jo želijo, ravno tako, kot jo je nekoč v preteklosti želela izboljšati tudi Cordelia...

Elainina razmerja z moškimi so bila sicer daleč od ideala, a vendar je bil odnos z njimi enakopraven, na istem nivoju; izkoriščanje, varanje, zanemarjanje in ignoranca, a tudi ljubezen in razumevanje, pa so bili obojestranski. 

Na tem mestu je potrebno omeniti še prav posebnega moškega - tistega, ki je imel v Elainovem življenju zelo pomembno vlogo, obenem pa je tudi moja najljubša oseba romana - njenega brata Stephana. Bil je nekaj let starejši od nje in zaradi njega se je Elaine vedno dobro počutila v fantovski in pozneje moški družbi; zaradi njega je vedela, kako je potrebno ravnati z moškimi.
Bil je izredno inteligenten in je že v mladosti kazal veliko zanimanje za znanost. Že kot otrok je razmišljal o dimenzijah in sestavi vesolja, raziskoval metulje, delal kemijske poskuse in opazovala z mikroskopom; pozneje pa je postal profesor astrofizike, ki je predaval in potoval po celem svetu. Z Elaine sta imela tesen odnos predvsem v zgodnjem otroštvu, v času druge svetovne vojne, ko je njuna družina živela precej nenavadno življenje. 

Njuna družina se je namreč ves čas selila. Stalnega doma sploh niso imeli, vedno so bili na poti. Prenočevali so v kampih v kanadski divjini okrog Velikih jezer, počitniških bungalovih ali pa v motelih. V začetku se mi je zdelo, da je to zato, ker si stalnega doma niso mogli privoščiti, potem pa je prav hitro postalo jasno, da je bil takšen, nomadski način življenja, posledica očetovega poklica in zaposlitve. Elainin in Stephanov oče je bil namreč biolog, ki se je ukvarjal z raziskovanjem žuželk. Zaradi njegovega raziskovalnega dela pa je morala družina pogosto potovati.
Na teh potovanjih sta si bila brat in sestra pogosto edina družba. Potepala sta se po gozdu, plavala v jezeru, ribarila in ob tem spletla gosto mrežo prijateljstva, ki ju je povezala za celo življenje. Pa čeprav sta v letih odraslega življenja živela ločeno in se sploh nista več srečala! Vendar pa - kdo bi si mislil! takšne banalnosti, kot so bile Stephanove razglednice, ki jih je, popisane samo s stavkom ali dvem, pošiljal Elaine ali pa igrače, ki jih je podaril njeni hčerki, so v svoji preprostosti še naprej izražale njuno veliko povezanost in medsebojno ljubezen. Neverjetno čudovito.

O knjigah, ki me navdušijo in globoko ganejo, vedno rada pišem. Stavki se kar kopičijo eden za drugim in s pisanjem sploh ne morem prenehati. Vendar pa s svojim izdelkom ponavadi nisem zadovoljna. Tako je tudi tokrat. O čudovitih knjigah - umetniških presežkih, ob katerih med prebiranjem tako zlahka začutim, da vsebujejo tisto več, kar v povprečnih knjigah ni in ni najti,  je težko napisati recenzijo, ki bi vsaj delno odražala njeno veličino.

Zato je najbolje, da knjigo Margaret Atwood, Cat's Eye, enostavno preberete. Jaz sem jo, potem ko sem obrnila njeno zadnjo stran, začela brati še enkrat:)

★★★★★ 

Na eni izmed naslovnic knjige je slika, ki naj bi jo naslikala Elaine Risley.  

Prikazan je odločilni trenutek, po katerem je v otroštvu našla moč za upor. 

Gospa, oblečena v črno, drži v rokah velikansko "mačje oko".

Atwood, Margaret

Cat's Eye

Virago, O.W.Toad Limited, 1988

478 strani

ISBN 978 0 7481 1329 3

Birgit Rabisch: Duplik Jonas 7

Jonas 7 je duplik. Skupaj z ostalimi dupliki živi v posebnem zavetišču. Sami fantje so in po štirje skupaj živijo v enem stanovanju. Vsak dan se najmanj tri ure ukvarjajo s športom. Jejo zdravo hrano in sploh zelo vestno skrbijo za svoje zdravje. Enkrat tedensko imajo zdravstveni check-up. 

Včasih se sicer sprašujejo, kakšen svet se razprostira izven zidov zavetišča in kakšne vrste bitja so ženske, ki skrbijo zanje, a večinoma se s težkimi eksistencialnimi temami ne ukvarjajo in živijo zelo mirno življenje. 

Samo ena stvar je, ki jih straši in se je neizmerno bojijo. To je bolezen z imenom frass. Ta bolezen se pojavi naenkrat, povsem nepričakovano in povzroči, da začnejo telesni organi razpadati. Edina rešitev za obolelega duplika je takojšnja operacija in odstranitev prizadetega organa. Organi, ki jih frass najpogosteje napade so: ledvice, jetra, srce, kostni mozeg.

Zdaj počasi že slutite, za kaj v knjigi gre:) Bolezen frass seveda ne obstaja - je samo način, kako duplikom razložiti, zakaj jim bodo odstranili kakšen telesni organ. 

In ga transplantirali obolelim ljudem. Dupliki so namreč genetski dvojčki tistih ljudi, ki so toliko premožni, da si lahko privoščijo svojega dvojnika, ki je potem vedno na razpolago, da s svojimi organi oskrbi svojega genetsko enakega človeka, ko ta potrebuje novo ledvico, jetra, srce.

Tudi Jonas 7 nenadoma zboli.  Frass mu napade oči, ki mu jih morajo operirati. Od operacije dalje je Jonas 7 slep in življenje se mu naenkrat povsem spremeni.

Te oči pa dobi Jonas Helceken - 27-letni študent medicine, ki se je v prometni nesreči tako zelo poškodoval, da je oslepel. Po uspešni operaciji spet normalno vidi.

Zgodbi Jonasa 7 in Jonasa H. - genetskih dvojčkov, tečeta vzporedno in kar je najbolj zanimivo, ne eden ne drug v začetku ne vesta drug za drugega. Ko duplik Jonas 7 izve, da živi samo zato, da se njegovi organi uporabijo za transplantacijo v telo Jonasa H. in ko Jonas H. izve, da ima duplika, se obema začnejo zastavljati številna etična vprašanja. Najpomembnejše je seveda tisto, ali so dupliki sploh ljudje in ali si zaslužijo, da se z njimi postopa kot z ljudmi; razmišljanje pa se razširi še na vprašanja ali smemo manipulirati z geni, oz. do katere meje je to še sprejemljivo, ali smemo zavreči zarodke s kromosomskimi in genskimi napakami in ali imamo pravico, da ljudem z dednimi boleznimi preprečimo, da bi imeli naslednike. 

Konec koncev pa se zastavlja tudi vprašanje o sprejemljivosti evtanazije. V knjigi Duplik Jonas 7 je evtanazija splošno sprejemljiv postopek, ki se ga na veliko poslužujejo; izvajajo jo pa s pomočjo posebnih Todesautomatov, ki se jih lahko kupi kar v trgovini.

Knjiga nemške pisateljice Brigit Rabisch, Duplik Jonas 7 je znanstveno-fantastičen roman, ki je pisan za mladino. Moj sin jo je moral prebrati pri pouku nemščine. Dogaja se v naši bližnji prihodnosti, odpira pa teme, ki so še kako zanimive že v današnjem času. Pisana je dovolj napeto, z obilo akcije, - kako n.pr. rešiti duplika Jonasa 7 in ga preko meje odpeljati v Tibet, - da pritegne mladega bralca, obenem pa ga vsaj nekoliko spodbudi tudi k razmišljanju o prednostih in slabostih genske tehnike. 

Knjiga pa je seveda tudi čisto solidno branje za odraslega bralca. Mene je navdušilo tudi to, kako lepo in prepričljivo je pisateljici uspelo predstaviti Jonasa 7 kot povsem normalnega človeka z nam enakimi občutki in razmišljanji, pa čeprav je bil vzgojen na povsem drugačen način kot običajni ljudje. Jonas 7 prirase k srcu:), kar je bil seveda tudi pisateljičin namen.

Knjiga je izšla leta 1992, a pisateljica Birgit Rabisch je z njo resnično zaslovela šele štiri leta pozneje. Leto 1996 je bilo namreč leto, v katerem se je rodila ovca Dolly - prvo iz somatske celice odrasle živali klonirano bitje, ki je nekaj zelo podobnega kot dupliki iz njene knjige. Vsekakor je bila pisateljica presenetljivo vizionarna. Večinoma pa je pisala tudi znanstveno pravilno.

Pravilno je predvidevala, da bomo ljudje že nekaj let po izidu njene knjige znali vplivati na evolucijo naše vrste in pisala je o tem, da si bodo njeno usmerjanje (verjetno) lahko privoščili le bogati.

Zelo zanimiva knjiga, ob kateri se velja zamisliti.

★★★★☆

Birgit Rabisch
(vir: Wikipedia)

Rabisch, Birgit

Duplik Jonas 7

dtv pocket, 20. ponatis, München 2017

182 strani

ISBN 978 3 423 78081 0

Ženskam ♀️

Ženskam sta posvečeni dve knjigi, ki sem ju prebrala v zadnjih tednih. Ženskam, da bi znale biti močne in odločne ter da bi si upale oditi iz okolja, kjer niso svobodne, kjer so zatirane ali celo mučene.

Knjigi poskušata krepiti tudi žensko solidarnost, ki nikakor ni nekaj samoumevnega.

Sandra Cisneros: Hiša v Ulici Mango

Tanko knjigo Hiša v Ulici Mango lahko beremo na dva načina - tako kot se knjige ponavadi berejo, se pravi od začetka do konca; lahko pa začnemo tudi na katerikoli strani, beremo kakor dolgo hočemo, svobodno preskočimo na drug konec knjige ali pa se vrnemo na začetek. Pisateljica je takšen način pisanja izbrala deloma zaradi tega, ker je na takšen nelinearen način nastajala tudi knjiga, deloma pa zato, da bi knjigo brali tudi ljudje, ki nimajo velikega potrpljenja z branjem, ali pa jim primanjkuje osnovne izobrazbe. 

Knjiga je namreč sestavljena iz kratkih - lahko tudi manj kot eno stran dolgih utrinkov iz življenja deklice Esperanze. To dekle je na pragu pubertete, mehiškega rodu in živi v Chicagu, natančneje v ulici Mango. Ta ulica še zdaleč ni tako lepa, ko je lepo njeno ime. Ulica Mango je v 60- ih letih prejšnjega stoletja - v času dogajanja v knjigi, ležala v enem najrevnejših predelov mesta in je bila naseljena z mehiškimi priseljenci - tako legalnim kot ilegalnimi.

Ženskam je bilo tam še posebno hudo. Skoraj vedno maltretirane s strani svojih očetov, fantov in mož, so bile zapostavljene še zaradi svojega porekla. Pogosto so bile pretepene, tudi posiljene; še najbolj mila oblika zatiranja pa je bila ta, da so bile zaprte v svojih stanovanjih in hišah. Ta izoliranost je bila lahko prisiljena (s strani moža) ali pa prostovoljna (zaradi neznanja jezika).

Esperanza se je že zelo zgodaj odločila, da ne bo šla po poti žensk, ki jih je opazovala na ulici Mango in so opisane vsaka s vsaj eno vinjeto v knjigi. Sedele so ob oknih in se naslanjale na svojo žalost kot na komolec. Ni sprejela dejstva, da je poroka z moškim, ki jo ne bo preveč tepel, tisto najboljše, kar lahko dobi od življenja. Odločila se je, da bo študirala in si pridobila izobrazbo, ki ji bo omogočala svobodo. Takšna pot pa za dekle kot je Esperanza seveda sploh ni bila lahka. Kako ji je včasih zmanjkalo poguma in kako ga je črpala iz opazovanja štirih skrivenčenih, v beton ujetih, a med seboj tesno prepletenih se dreves na dvorišču, je opisano v odlomku z naslovom Štiri suhljata drevesa, mojim najljubšim.

Kadar sem preveč žalostna in prešibka, da bi še lahko vztrajala, kadar sem drobna stvarca proti kupu težav, takrat pogledam drevesa. Kadar na tej ulici nimam več kaj drugega gledati. Četverico, ki je zrasla betonu navkljub. Četverico, ki se bori in se ne pozabi boriti. Četverico, katere edini smisel je biti in obstati.

Knjiga V ulici Mango je izšla leta 1984 in mehiško-ameriška pisateljica Sandra Cisneros  je z njo čez noč zaslovela. Knjiga spada v kanon obveznega branja v ameriških šolah.

Leta 2008 je pisateljica napisala še dodatek oz., komentar h knjigi, v katerem opisuje, kako je knjiga nastajala. S tem dodatkom, ki ga najdete tudi v slovenskem prevodu knjige, lahko na odličen način primerjate avtobiografsko pripoved in fikcijsko zgodbo zasnovano na avtobiografskih doživetjih. Nista povsem enaki, a podobni. V fikcijski pripovedi so lastnosti posameznih realnih oseb pomešane med seboj in začinjene še s fikcijo; pripoved pa pridobi nekaj dramatičnih značilnosti, ki so v fikcijskem delu vedno dobrodošle. 

Obe dekleti - fikcijska Esperanza in resnična Sandra, pa enako močno hrepenita po svobodi, in ta je opredmetena v hiši, ki jo bosta nekoč imeli in bo samo njuna. V njej bosta imeli stvari, ki jih imata radi, predvsem pa lepo pisarno, v kateri bosta lahko pisali zgodbe. 

Najlepši del leta 2008 knjigi dodanega pisateljičinega komentarja je tisti, v katerem hči svoji materi nekaj dni pred njeno smrtjo razkaže svojo hišo s pisarno. Ko opazujeta zvezde na nebu, mama reče: "Še dobro, da si študirala," in Sandra odgovori: "Še dobro."

Cineros, Sandra

Hiša v Ulici Mango
iz angleščine prevedla: Maja Kraigher
naslov izvirnika: The House on Mango Street
spremno besedo napisala: Jasna Lasja
Ljubljana: Modrijan, 2018
108 strani
ISBN 978 961 287 096 6

Samanta Rejc Debevec: Zelena v svetu sivih

Nasilje v družini, katerega žrtve so ženske, pa se ne dogaja samo v revnih mehiških predelih Chicaga. Dogaja se tudi v Evropi in Sloveniji, v blišču mode in lepote, tudi danes.

Svojo zgodbo o tem je zapisala Samanta Rejc Debevec v knjigi Zelena v svetu sivih. Njena pot osvoboditve je drugačna od Cinerosine in tudi zapisana je na drugačen način, a obe vodita do istega cilja. Tam se križata - pri osvoboditvi, ali če se izrazim z besedami slovenske pisateljice, ob odrešitvi. Tudi Samanti je uspelo najti pot iz začaranega kroga trpinčenja. Na kakšen način je to dosegla, nakazuje podnaslov knjige: Moja duhovna avtobiografija. Pomagalo ji je to, da je osvetlila odnose s svojo družino in pomagala ji je pot v Indonezijo ter Galung Swa, ki je mojster Reikija, zdravilec ter medij. 

Prepričana sem, da bo knjiga zaradi svoje duhovnosti  za marsikoga sila zanimiva. Njena vrednost pa je vendarle predvsem v tem, da ženskam, ki so v podobnem položaju kot je bila Samanta Rejc Debevec, zagotovi, da je mogoče najti in se odločiti tudi za drugačno življenje.

Rejc Debevec, Samanta

Zelena v svetu sivih

Šmarješke Toplice: Stella 2018, 

spremna beseda: Katja Zabukovec

135 strani

ISBN 978 961 246 734 0

Marion Poschmann: Die Kieferninseln

Zdaj, ko so češnje v največjem razcvetu, je mogoče ravno pravi čas, da preberete kratki roman Marion Poschmann, Die Kieferninseln. Cvetočih češenj v romanu sicer ni, saj je dogajanje postavljeno v jesen in če bi knjigo že želeli označiti s katerim od dreves, bi to storili z borovci. Naslov romana je namreč Otoki z borovci - črnimi borovci, ki rastejo samo na Japonskem. A vendar je roman tako zelo lirično japonski, da se zdi kot da bi med branjem opazovali - tako kot to znajo le Japonci, cvetoče češnjevo drevo. No, to velja predvsem za en del knjige.

Roman se začne precej bizarno. Nemški univerzitetni profesor neko noč sanja o tem, da ga žena vara. Sanje s prihodom dneva ne zbledijo, ampak se občutek, da mu je žena nezvesta, še poglobi. Ves jezen pograbi svojo službeno torbo in se napoti na letališče. Tam si kupi letalsko karto za prvi možni let čim dalj iz Nemčije in to je ravno let proti Tokiju.
Gilbert se potem po prihodu na Japonsko brezciljno sprehaja po Tokiju in pot ga zanese tudi na glavno železniško postajo. Ko na koncu enega izmed tirov opazuje japonski superekspresni vlak, zapazi mladeniča, ki se je namenil narediti samomor. Gilbert mladeniču to dejanje prepreči, pregovori ga pa s tem, da mu zatrdi, da obstaja veliko precej primernejših krajev in načinov za samomor, kot je ta s skokom pod kolesa vlaka. Yosa se strinja z Gilbertom (samo največji luzerji se ubijejo na železniški postaji!) in skupaj se odpravita na pot.

Podata se po stopinjah znamenitega japonskega pesnika z imenom Matsuo Bashõ. Ta, v 17. stoletju živeči pesnik haikujev, se je na enem izmed svojih romanj podal tudi na sever Japonske, proti otokom z borovci. In tja se namenita tudi Gilbert in Yosa; še prej pa naredita ovinek do vznožja gore Fuji, kjer se razprostira gozd Aokigahara - ali gozd samomorilcev. To je kraj, ki je med japonskimi samomorilci zelo priljubljen in tudi v svetovnem merilu eden izmed tistih, kjer se naredi največ samomorov.

Ko je v knjigi govor o samomoru - še posebej pa ob obisku gozda Aokigahara, je v pripovedi ogromno črnega humorja, kar roman dela po eni strani zabaven, po drugi pa sproža neprijeten občutek, ker se pač o tako resni temi ne gre šaliti.
A s humorjem s tem še ni konec.

Zabavna je tudi strokovna tema, s katero se Gilbert službeno ukvarja in se vleče bolj ali manj preko cele knjige - proučuje namreč brade, oz. poraščenost moškega obraza v različnih svetovnih kulturah; pri Japoncih, pri papežu, pa tudi na podobah Boga očeta, Jezusa in hudiča. 

K zabavni plati romana pa - vsaj po mojem mnenju, pripomore tudi grotesken razlog, zakaj je Gilbert sploh odpotoval iz Nemčije - namreč zaradi sanj(!), ki so ga prepričale v to, da ga žena - sicer nič kriva, vara.

Ti - če se milo izrazim, šaljivi deli romana so tisti, ki jih nisem imela preveč rada; pa čeprav je zaradi njih drugi del romana zacvetel precej bolj kot bi sicer. Pripoved je razklana in ima dva obraza, kot ima dva obraza tudi Japonska sama. 

Ko Gilbert in Yosa zapustita hektični Tokio, se začne tisto pravo, na kar sem s pomočjo cvetoče češnje namigovala na začetku mojega pisanja. V ospredje stopi japonska narava. Lepota borovcev - pa naj bo izpod rok vrtnarjev in tako precej prisiljena, kot je to v vrtovih ob cesarski palači ali pa naravna, kot je na otokih v Matsushimi. Lepota skale v morju ali pa na cestnem križišču. Mesečina. Vse te stvari kar kličejo k pisanju haikujov. 

In res, Gilbert in Yosa med potjo na sever pesnita. Roman postaja vse bolj liričen in globoko razmišljajoč. Tukaj se potem jasno pokaže prednost, ki jo je imela Marion Poschmann - tudi odlična pesnica, pri pisanju knjige. Haikuji - Bashõjevi ali Poschmannini, se tako gladko in čisto prelivajo iz ene na drugo stran romana, da branje postane en sam užitek.

Roman Marion Poschmann, Die Kieferninseln je bil v Nemčiji velika uspešnica. Uvrstil se je ne Shortlist Deutscher Buchpreis 2017 (nemški booker ali pa kresnik, kar vam je bližje); angleški prevod pa je bil nominiran tudi za mednarodno bookerjevo nagrado. 

Knjigo bi priporočila vsem, ki imajo radi Japonsko. In takih je v zadnjem času vedno več:) V njej boste na kratek in strnjen način dobili vtis o deželi, njenih ljudeh, hrani, običajih in zgodovini; o njenih naravnih lepotah in umetnosti občudovanja lepote. Če pa boste pri volji, se boste ob nekoliko čudaških moških - enem iz Evrope in drugem z Japonske, lahko še (grenko) nasmejali. 

Pri ocenjevanju prepričljivosti zgodbe in oseb pa velja biti prizanesljiv. Služijo samo temu, da je pisateljica lahko napisala hvalnico Japonski.

★★★★☆

Poschmann, Marion

Die Kieferninseln

Suhrkamp Verlag Berlin 2017

165 strani

ISBN 978 3 518 46921 7

Leipziški knjižni sejem 2019

Ko zadiši po pomladi, se v Leipzigu zgodi najboljši knjižni sejem. V prostorih, kjer se je v času Nemške demokratične republike odvijal MMM - Messe der Meister von Morgen ali po naše Sejem mojstrov jutrišnjega dne - prireditev, s katero je oblast med mladimi spodbujala zanimanje za naravoslovno-matematične znanosti, se vsako leto ob začetku pomladi zberejo ljubitelji knjige s cele Nemčije in še za celo sejemsko dvorano tujih gostov. Med bralci knjig - in to velja tudi za tukaj pišočo:) je ta sejem precej bolj priljubljen kot Frankfurtski. 

Leipziški knjižni sejem je letos obiskalo rekordnih 286 000 obiskovalcev; 15 000 več kot lansko leto. No, če se spomnite mojega lanskoletnega zapisa s sejma, to pravzaprav ni tako čudno. Lansko leto so v času knjižnega sejma v Leipzigu namreč vladale zimske razmere, ki so prav gotovo odgnale marsikaterega obiskovalca. Letos, ali bolj natančno, v času našega letošnjega obiska, sonce sicer ni sijalo, a po pomladi je že jasno dišalo.

V naslednjih vrsticah preberite moje high-lights letošnjega knjižnega sejma v Leipzigu - od prvega do petega po vrsti, kakor globoko so se mi vtisnile v srce;)

Slovenci v Mexico Cityju in Valter v Sarajevu

TRADUKI je evropska povezava za literaturo in knjige, v kateri sodelujejo Albanija, Avstrija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Hrvaška, Kosovo, Liechtenstein, Makedonija, Nemčija, Romunija, Slovenija, Srbija in Švica. Zanalašč sem napisala vse članice, da se vidi kakšna raznolikost je združena v tej mreži. Glavna naloga povezave je podpirati prevode knjig iz jezikov jugovzhodne Evrope, v te jezike in med njimi. TRADUKI ima vsako leto na Leipziškem knjižnem sejmu svoj prostor in letos se je na njem govorilo tudi slovensko. 

Die Slowenen in Mexico City und Valter in Sarajevo je bil naslov prireditve. Nastopala sta Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec, ki sta predstavljala svoj ravnokar izdani, v nemščino prevedeni drugi del stripa Meksikajnerji, z naslovom Laibach. Diskusija je bila zabavna, zanimiva in poučna. Pogovor je odlično moderiral Haxel Halling iz Nemškega društva za stripe, ki je pogovor popestril s fotografijami in celo slovensko pesmijo, ki so jo peli Meksikajnerji - slovenski prostovoljci, ki so se šli v drugi polovici 19. stoletja skupaj s cesarjem Maximiljanom - bratom cesarja Franca Jožefa, borit v Mehiko.

Marijan Pušavec in Zoran Smiljanić predstavljata odlično ustvarjalno kombinacijo. To je bilo jasno vsakemu, ki je prejšnjo nedeljo sedel med publiko, opazoval dogajanje na odru in poslušal. Oba sta pokazala, da še kako dobro poznata skrite kotičke slovenske duše (ja, tudi krivda je v enem izmed njih); to svoje poznavanje pa prinašata pred bralce vsak na svoj način: eden z besedo, drugi pa z risbo - oba na izvrsten način. Rezultat tega je odlična serija stripov, ki osvetljuje ne preveč znano epizodo slovenske zgodovine. Preberite te stripe. Toplo jih priporočam.

Ustvarjalca stripa Meksikajnarji sta tudi izredno simpatična in prijetna sogovornika, mladostna in polna energije. Tudi prijazna. Tako nisem dobila samo njunih avtogramov, ampak je Zoran zame - ne da bi ga za to prosila, narisal še risbo cesarja Maximilijana:)

Pogovor na prizorišču TRADUKI je trajal več kot eno uro. Sogovorniki - poleg ustvarjalcev stripa in moderatorja, še prevajalec stripa Erwin Köstler in predstavnik avstrijske založbe bahoe books, ki je strip izdala, Rudi Gradnitzer, pa so, preden so začeli govoriti o slovenskem stripu, izmenjali še nekaj besed o legendarnem Valterju, ki brani Sarajevo. Valter verteidigt Sarajevo je naslov nemškega prevoda stripa, ki ga je ustvaril Ahmet Muminović in je pred kratkim izšel pri tej isti avstrijski založbi. Mogoče bo strip na nemško govorečem področju ravno tako priljubljen kot je film z istim naslovom na Kitajskem. Kdo ve...

P.S. Med publiko je sedela tudi Mojca Kumerdej, ki je v Leipzigu predstavljala svoj, pred kratkim v nemškem prevodu izdan zgodovinski roman, Kronosova žetev. O njem ste že lahko brali na hermioninem blogu.

 Saša Stanišić

(vir: Wikipedia)

Ostanimo še malo v Bosni in Hercegovini. Tam - natančneje v mestu Višegrad je bil leta 1978 rojen Saša Stanišić. V Nemčiji je veliko literarno ime. O njem so govorili ali se z njim pogovarjali na vseh prestižnih debatnih krajih Lepziškega knjižnega sejma. Njegovi romani so uspešnice - priljubljeni pri bralcih in cenjeni s strani kritikov. Njegov prvenec - imamo ga tudi v slovenskem jeziku z naslovom Kako vojak popravi gramofon, je preveden v več kot 30 jezikov. Za drugi roman z naslovom Vor dem Fest je pred petimi leti dobil cenjeno nagrado Leipziškega knjižnega sejma. 

Mene pa vedno znova fascinira njegova življenjska zgodba! In zdaj sem končno prišla na svoj račun:) Tretja knjiga Saša Stanišića je namreč nekakšna fikcijska avtobiografija. Ravnokar je izšla in nosi naslov Herkunft ali Poreklo. V njej pisatelj piše o svojem otroštvu v Bosni, njegovemu begu skupaj z mamo v Nemčijo in o življenju v Nemčiji. Knjiga je nekakšen spomenik njegovi babici, ki je precej let skrbela zanj; v zadnjih letih pa postala dementna in začela izgubljati spomin. V strahu, da bodo tudi njegovi spomini nekoč izginili, se je Saša Stanišić zdaj, ko je dopolnil 40 let, odločil, da jih ujame v svoji knjigi Herkunft. 

Roman je prav gotovo zanimiv in vreden branja. Je že na  mojem seznamu must-read:) Na prvih straneh nastopa Jure Franko. Saša Stanišić se namreč dobro spominja njegove srebrne olimpijske medalje z iger v Sarajevu. Takšni vložki so za slovenskega bralca izredno simpatični. Pomenljive pa so seveda druge stvari. Tudi ta, kako pomembne in usodne so odločitve, ki jih sprejemamo v svojem življenju. O tem veliko razmišlja tudi Saša Stanišić - vsaj tako je bilo razumeti ob poslušanju številnih intervjujev, ki jih je imel v zadnjem času v okviru sejma. Kaj bi bilo na primer z njim in z njegovim literarnim ustvarjanjem - tudi uspehom, če bi se z mamo ob izbruhu vojne v Bosni odločila, da naredita tako, kot je naredila večina bosanskih beguncev - da se umakneta v Slovenijo; ne pa tako, kot sta naredila v resnici; namreč preko madžarske meje (danes to ne bi bilo več mogoče, je pripomnil Saša Stanišić in se nasmehnil) pobegnila v Nemčijo?

Takis Würger

(foto: Sven Döring)
Hanser Lteraturverlage

Takis Würger - nemški pisatelj in publicist, je napisal roman, ki se je tako kot Stanišićev, uvrstil na moj seznam knjig, ki bi jih rada prebrala. Vendar pa se ta roman v marsičem drastično razlikuje od zgoraj opisanega romana. Roman Stella so bralci izredno lepo sprejeli, knjiga se odlično prodaja in je na seznamih bestsellerjev; uradne kritike v main-stream medijih pa so knjigo raztrgale. V zadnjih letih sem se naučila, da je na takšne knjige skoraj vedno vredno biti pozoren, saj so nekoliko drugačne od večine ostalih in odstirajo stvari, ki bi jih nekateri želeli pustiti zakrite. 

Romanu Stella, Takisa Würgera očitajo klišejstvo, podobnost z mnogimi drugimi romani in "otroški stil" pisanja - kot najpomembnejše pa pomanjkanje etičnega pogleda na opisano temo. Naslovna (ne pa tudi glavna) junakinja romana je namreč resnična zgodovinska oseba, Stella Goldschlag, judinja, ki je v medvojnem Berlinu, z namenom, da bi rešila pred smrtjo svoje starše, nacistom izdajala ostale jude. Ki so potem zaradi nje končali v Auschwitzu in ostalih taboriščih smrti... Je Takis Würger v svojem romanu Stello predstavil preveč pozitivno in človeško razumevajoče; mogoče preveč lahkotno v luči holokavsta, da je tako zelo vznemiril uradne literarne kritike? Nič, ni druge, knjigo bo potrebno prebrati in si ustvariti lastno mnenje:)

Češka

Slovenija je imela letos na Leipziškem knjižnem sejmu priviligiran položaj. Naša stojnica je bila namreč samo za ozek prehod stran od razstavnega prostora letošnje države gostje na sejmu - Češke. Obiskovalci, ki so si želeli ogledati stojnico sejemske gostje - in teh je vedno precej več kot na drugih stojnicah, so se tako pogosto še mimogrede ustavili ob slovenski stojnici. Opazovala sem starejšega, nemško govorečega gospoda, ki se je več kot pol ure sprehajal med policami s slovenskimi knjigami in povpraševal po imenih slovenskih pisateljev in pisateljic. 

Češka se je na sejmu ponašala s svojimi velikimi literarnimi imeni: Franzom Kafko - če lahko rečemo, da je češki pisatelj, Jaroslavom Haškom, avtorjem slavnega vojaka Šejka in seveda Milanom Kundero, ki je na sejmu imel celo razstavo posvečeno njemu in njegovim delom. 

Mojo pozornost pa sta vzbudila dva sodobna češka pisatelja. Čeprav sta med seboj ločena s časom dveh generacij, sta skupaj sedela na modri sofi, sodelovala v intervjuju in predstavljala svoji novi knjigi. To sta bila Pavel Kohout (1928) in Jaroslav Rudiš (1972). Njuni knjigi: Aus dem Tagebüchern eines Europäen und Winterbergs letzte Reise (potovanje od Berlina do Sarajeva), sta knjigi, ki krepita idejo evropske pripadnosti. Pavel Kohout, ki je v svojih 91letih življenja prisostvoval marsičemu, kar sej dogajalo v 20. stoletju, je v pogovoru na modri sofi Leipziškega knjižnega sejma dejal, da je Evropska skupnost kljub otroškim boleznim, ki jo pestijo, vendarle tisto, kar je za nas Evropejce najboljše.

Manga-Comic-Con

Kot petega od mojih vrhuncev letošnjega Leipziškega knjižnega sejma sem želela omeniti blogger sessions 19 - prireditev za strokovno javnost, ki predstavlja širjenje znanja in izkušenj med knjižnimi blogerji. A ta tema je zanimiva le za pisce blogov, ne pa za bralce bloga.

Torej bom v tem odstavku raje izpostavila nekaj drugega. Zdaj, ko (skoraj) ni več zgražanja nad tem, da se med knjižnimi policami sejma sprehajajo tudi v junake mang, anim in računalniških igric preoblečeni mladi obiskovalci, naj vam za konec mojega zapisa pokažem mojo najljubšo Cosplayejerko letošnjega sejma. Na spodnji sliki je. Samo poglejte te nogice, oz. kopita!

Kajti kreativnost in odkrivanje novih svetov nista samo v domeni leposlovnih knjig. 

In zato menim, da ni nič hudega, če se cosplayerji sprehajajo po knjižnem sejmu.