torek, 20. marec 2018

Leipziški knjižni sejem 2018

Leto je naokoli in spet je napočil čas za najboljši knjižni sejem v Nemčiji. Leipziški knjižni sejem je vedno v marcu, ko je v deželi že pomlad. Ne, letos to ne drži. V Leipzigu je v času letošnjega sejma - od 15. do 18.3. - vladala zima s snežnimi meteži in temperaturami krepko pod ničlo. Pot do Leipziga se je zaradi prometnih nesreč in gneče na cestah - tudi tistih, ki so vodile do zasneženih parkirnih prostorov sejmišča, zavlekla kar za nekaj ur. 

A ko je navdušeni bralec končno v veličastni stekleni hali sejmišča, ki povezuje razstavne dvorane, pozabi na vse nevšečnosti, preko katerih se je moral prebiti, da je prišel do knjig. In začne uživati v tistih nekaj kratkih uricah, ki so mu na voljo...

Ker sem bila na sejmu v Leipzigu že lansko leto, sem se v petih dvoranah, v katerih so bile razstavljene knjige, dokaj dobro znašla - z listkom, na katerem sem imela označene pomembne točke ogleda, seveda. Takole je bilo:


Slovenska stojnica

Slovenska stojnica je vedno prva točka mojega ogleda. Zdaj mi je že prijetno domača, z znanim spremljevalnim osebjem in podobno arhitekturno zasnovo knjižnih polic kot na Frankfurtskem sejmu. Na policah so bile vse slovenske knjige, ki trenutno nekaj pomenijo - nekatere v slovenskem, druge v nemškem jeziku. Tudi poskusni prevodi ali " Leseprobe" določenih še neprevedenih knjig, so se našli. Lepo. 
Tisto, kar me je pa letos na slovenski stojnici še posebno prijetno presenetilo, je bilo to, da je bil tam tudi eden izmed slovenskih pisateljev, ki je bil pripravljen spregovoriti o svoji, pred kratkim v nemški jezik prevedeni knjigi. To je bil Sebastijan Pregelj, ki je predstavljal svoj roman Chronik des Vergessens. Knjiga je v slovenskem jeziku izšla leta 2014 z naslovom Kronika pozabljanja. Bila je med nominiranci za kresnika 2015. 
Škoda, da pisatelja nisem zaprosila za en skupni selfi. Bi ga lahko prilepila v tale blog;)

Sebastijan Pregelj
ob slovenski stojnici
Država gostja

Nedaleč od slovenske stojnice je bila stojnica države gostje na letošnjem Leipziškem sejmu - Romunije. Vedno znova so jo predstavljali kot drugo največjo državo Vzhodne Evrope (le katera je prva največja?;), gostovala pa je pod sloganom Zoom In. Pod drobnogledom razstave so bile številne knjige v romunskem jeziku, ki mi na žalost niso velike pomenile. Izstopale so le knjige Herte Müller, ki so bile v nemščini. Ta nemška pisateljica, ki je leta 2009 dobila Nobelovo nagrado za literaturo - nekaj njenih knjig pa imamo prevedenih tudi v slovenski jezik - je bila namreč rojena v romunskem Banatu in je  predstavnica nemške manjšine v Romuniji. Leta 1987 je prebegnila v Nemčijo. 
Nekaj let pozneje, po padcu komunističnega režima v Romuniji,  je tako postopalo še veliko drugih romunskih Nemcev. Dva moja sodelavca, na primer,  izhajata iz družin, ki so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja preselile v Nemčijo. V tujino pa tudi danes še vedno odhaja veliko, predvsem mladih ljudi, ki v vse bolj revni in koruptivni državi ne vidijo svoje prihodnosti.
Romunska stojnica je izgledala izredno zanimivo in praktično tako za razstavo knjig kot tudi za udobno posedanje obiskovalcev. Bila je v obliki amfiteatra, zasnoval pa jo je eden najbolj cenjenih romunskih arhitektov.



Desne založbe

Do začetka letošnjega Leipziškega sejma nisem vedela, da obstajajo tako imenovane "desne založbe". Predstavniki levice bi jih imenovali "skrajno desne založbe", a njihova uradna označba, ki so jo uporabljali tudi organizatorji sejma, je vendarle le "desne založbe". No, do zdaj nisem vedela, da obstajajo - čeprav bi si lahko mislila, da ima stranka AfD - in njej podobna združenja - svoj časopis in da izdaja tudi knjige. Pa me to pravzaprav tudi ni preveč zanimalo. 
A tokrat sem si šla njihove stojnice ogledat - in to kljub kratko odmerjenemu času, ki sem ga imela letos na razpolago za ogled sejma.
Reklamo za njihov ogled so naredila levo usmerjena politična gibanja, ki so že pred odprtjem sejma protestirala proti temu, da so tem založbam sploh dovolili, da razstavljajo na sejmu. Po njihovem mnenju bi tako skrajnim gibanjem morali prepovedati udeležbo na sejmu. A direktor Leipziškega knjižnega sejma je bil ob teh protestih že od vsega začetka skrajno jasen: Pravico do izražanja svojega mnenja imajo prav vsi - vse dokler ne zadenejo ob meje zakona. In tako so tudi sporne založbe dobile svoje razstavno mesto na sejmu.

Motiv založbe Antaios
Ko sem si ogledovala njihove stojnice - iz varnostnih razlogov postavljene v skrajni kot dvorane, tesno druga ob drugo kot v kakšnem getu, z varnostniki in policisti v neposredni bližini, se mi niso zdele nič posebnega in bi jih - če ne bi bila opozorjena nanje - zlahka spregledala. 
A reklame za desne založbe s tem še ni bilo dovolj. V soboto proti večeru so se protesti ponovili. Protestirali so eni in drugi, vsak s svojimi transparenti. In zanimivo. Pravzaprav nisem mogla točno ugotoviti, kateri so kateri. To je bil znak, da so vsi skupaj dobili več kot dovolj moje pozornosti in odšla v dvorano številka 1, kjer je je bila Manga konvencija.

Protesti

Manga-Comic-Con

Tukaj je prekipevalo od življenja. Mladi - oblečeni v svoje priljubljene stripovske junake ali pa tudi ne, so se zabavali, poslušali predavanja in kupovali ter brali mange. Letos so na Leipziškem sejmu proslavljali že peto obletnico spremljevalne prireditve knjižnega sejma, ki pokriva mange, anime in cosplaye. Ob tej priložnosti sta z Japonske prispela dva slavna ustvarjalca mang, vse skupaj pa je bilo še posebej slovesno.
V sejemski hali številka 1 je bila naša prihodnost in tudi prihodnost literature. Med mladimi, ki še vedno radi berejo - pa čeprav so to mange.

Alma M. Karlin: Ein Mensch wird

Na mojem romanju po Leipziškem knjižnem sejmu me je čakala še ena prijetna točka za postanek. To je bil obisk tistega dela sejma, kjer imajo svoj prostor neodvisne založbe. Tam je Jerneja Jezernik predstavljala knjigo Alme M. Karlin: Ein Mensch wird. Karlinova je biografijo prvih trideset let svojega življenja - od rojstva pa do predvečera njenega odhoda na svetovno potovanje - napisala leta 1931, tri leta po svoji vrnitvi v Slovenijo, ko je bila stara 42 let in je bila v Evropi zaradi svojih del slavna ter prepoznavna. V tej svoji biografiji je pisala predvsem o svojem težkem odnosu z materjo. 
Knjiga je v slovenskem prevodu izšla že leta 2010 z naslovom Sama. Zdaj je izšla tudi v originalnem, nemškem jeziku, pri neodvisni založbi Aviva Verlag.

Zame je bila predstavitev knjige še posebno zanimiva, saj je knjigo predstavljala Jerneja Jezernik - zavzeta raziskovalka življenja Alme Karlin. Zaradi njenih člankov, ki so prav vsi na strokovno izredno visokem nivoju, Almo Karlin v Sloveniji dobro poznamo. Meni pa so njene spremne besede k različnim Alminim knjigam pomagale tudi pri načrtovanju potovanja po sledeh Alme Karlin na Japonskem (prvi in drugi del), za kar sem ji izredno hvaležna. Na prireditev sem na žalost prispela malce prepozno, da bi se ji lahko za to tudi osebno zahvalila.

Jerneja Jezernik podpisuje knjigo

Das blaue Sofa

Letos tako nisem imela veliko časa in se nisem mogla udeležiti nobenega od pogovorov s pisatelji, ki nenehno potekajo na razstavnih prostorih sejma. Sem pa zato odkrila nepričakovano bogastvo, ki ga skriva medioteka ZDF programa, in s tem zlahka nadoknadila zamujeno.
Eni najzanimevejših pogovorov z avtorji, ki jih povabijo na sejem, so tisti, ki potekajo na modri sofi. Te pogovore sem si lahko, zahvaljujoč televizijski hiši ZDF, ki jih je posnela, ogledala kar doma; potem ko smo se po zasneženih poteh vrnili v domače mesto, vsi še vedno polni prijetnih vtisov s sejma.

Ogledala sem si pogovor z Bernhardom Schlinkom, avtorjem velike uspešnice in čudovite knjige Der Vorleser, po kateri je bil posnet tudi odmeven film s Kate Winslet v glavni vlogi. Roman imamo seveda preveden tudi v slovenski jezik (to je roman Bralec) in ga prav gotovo poznate.
Bernhard Schlink se je z moderatorko pogovarjal izredno simpatično in zanimivo. Hudomušno je odgovarjal na njena malce provokativna vprašanja in me tako povsem navdušil za svojo novo knjigo z naslovom Olga
Zanimivost: Bernhard Schlink je svoj prvenec Bralec napisal šele pri petdesetih letih. Prej je bil polno zaposlen kot profesor na različnih pravnih fakultetah.

Druga gostja na modri sofi je bila izredno uspešna britanska pisateljica, ki proda po 30 milijonov izvodov vsake od svojih knjig - od tega 10 milijonov samo v Nemčiji. Vse njene knjige so velike uspešnice. Jaz pa še nisem prebrala nobene od njih!
Govorim o Jojo Moyes, ki je na Leipziškem sejmu predstavljala svoj novi roman - v nemščini z naslovom Mein Herz in zwei Welten, v angleščini Still me. Gre za tretjo knjigo o njeni junakinji Lou. Prvi dve imamo prevedeni tudi v slovenski jezik. To sta knjigi Ob tebi in Brez tebe. Lou v tretji knjigi trilogije začne novo življenje v New Yorku - med bogataško elito, ki pa ni tako srečna, kot si to običajno predstavljamo.

Isti moderator, ki se je pogovarjal z Jojo Moyes, je na Modri sofi gostil tudi Pop Star moderne filozofije - tako ga je namreč imenoval, Slavoja Žižka, ki je predstavljal svojo novo knjigo Disparitäten. Še preden pa sta začela s pogovorom, je Žižek v nemščini razložil, da trenutno preboleva ohromitev obraznega živca, zaradi česar njegov obraz izgleda nekoliko iznakaženo. In to parezo n. facialisa je potem uporabil kot prispodobo za sodobno družbo. Ljudje (obrazne mišice) so ohromljeni, če nimajo pravega nadzora (pravega delovanja živcev), se pravi prave teorije, ki bi jih vodila. Ta prava teorija je leva teorija, je še poudaril. Ljudje so ploskali in se smejali. Primerjava je res originalna!

Slavoj Žižek
eden izmed avtorjev založbe wbg

Na modri sofi je sedela tudi Connie Palmen, a ni govorila o svojem romanu Ti si rekel, o katerem sem pred kratkim pisala, pač pa o svoji novi knjigi Die Sünde der Frau. V tem najnovejšem delu piše o štirih ženskah, ki so naredile greh (die Sünde) in sicer s tem, da se niso odločile za to, da bi prevzele svoje zgodovinske, tudi darwinistične vloge, ter rodile otrok, ampak so stopile po neobičajni življenjski poti. Na tej poti so bile na žalost večinoma nesrečne. Te štiri ženske so bile: Marylin Monroe, Marguerite Duras, Jane Bowles in Patricia Highsmith.

Tako zanimivo! Še bi lahko pisala, a naj bo dovolj. 
To so le nekateri od utrinkov z letošnjega Leipziškega knjižnega sejma, ki so me še posebej navdihnili in napolnili s pozitivno energijo, ki bo vztrajala še kar nekaj časa:)))


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)