Natsume Soseki: Koprnenje

Roman Natsumeja Sosekija Koprnenje je kot počasna reka, ki se vije preko (japonske) pokrajine in le sem ter tja kdaj - ko naleti na kakšen zaobljen, iz vode štrleč kamen, poustvari slikovito brzico. Njena gladina je gladka in mirna; a če se ozremo v globino, vidimo bogastvo, ki površnemu opazovalcu ostane skrito. Mirna gladina reke je lahko dolgočasna. Ko nestrpni opazovalec čaka na novo igro vode, ki si utira pot mimo kamna na njeni poti, prav zlahka spregleda zaklade, ki se skrivajo v globini reke in so pravzaprav njena glavna dragocenost.
Na koncu svoje poti se ta reka ne izlije v neko drugo, večjo reko ali celo morje, mirno in brez pretresov; nasprotno - njen tok je naenkrat ostro prekinjen, kot da bi jo zagradili z jezom...

Z jezom mislim na konec romana. Ta je v maniri modernizma - takšen, kot ga imajo pogosto romani in kratke zgodbe pisateljev iz prve tretjine 20. stoletja. Na misel mi prideta Virginia Woolf in Katherine Mansfield. Konec romana Koprnenje je namreč popolnoma nedorečen. Odprt. Obvisi v zraku. Pustil me je osuplo in nepotešeno. Želela bi si nadaljevanje, rada bi izvedela še kaj. Mogoče vsaj kakšen komentar.
A ko je minilo nekaj časa, sem seveda ugotovila, da je takšen konec romana čisto v redu. Z branjem sem dobila povsem dovolj podatkov, da si ustvarim svojo sliko. In ta podoba romana je prav lahko drugačna od tiste, ki si jo bo ustvaril kakšen drug bralec. Kar je nekaj čudovitega.

Več stvari je pripomoglo k temu, da je roman Koprnenje prišel v moje roke. Želela sem prebrati nekaj japonskega, a ne Murakamija. Pravijo, da Murakami ni tipičen japonski pisatelj, jaz sem pa za začetek raziskovanja japonske literature želela nekaj tipično japonskega. Lahko bi poskusila z dvema od japonskih Nobelovih nagrajencev za literaturo. Mogoče pozneje. Lahko bi se po dvajsetih letih ponovno lotila Murasaki Šikibu ter njenega Princa in dvornih gospa - najstarejšega romana na svetu. Ne, roman je bistveno predolg in pitje vina iz ženskih čevljev..., na ja... Želela sem prebrati roman običajne dolžine, ki ga je napisal cenjen japonski pisatelj (ali pisateljica), ki je preveden v slovenščino neposredno iz japonskega jezika, ima zanimiv naslov in vsebino ter je dostopen kot elektronski vir za izposojo iz knjižnice.
Vse te prednosti ima roman Natsumeja Sosekija, Koprnenje.

Dogajanje romana je postavljeno v leto 1912, pretežno v Tokio. To je bilo za Japonsko prelomno obdobje, saj je v poletju tega leta umrl cesar Meiji - vladar, ki je končal večstoletno izolacijo države od ostalega sveta in začel uvajati vrsto reform, ki so Japonsko približale zahodnemu svetu in jo popeljale na pot velikega gospodarskega razvoja. V senci cesarjeve smrti in smrti njegovega generala, ki je svojemu vladarju skupaj z ženo sledil v smrt (na dan cesarjevega pogreba sta oba z ženo opravila obredni samomor) potekajo življenjske zgodbe treh moških: prvoosebnega pripovedovalca - mladega študenta, senseja in sensejevega prijatelja K. Sensej je poslovenjena beseda za sensei, ki pomeni učitelj, intelektualec, starejši moški, dostojanstvenik ali avtoriteta.

Zgodba se začne z naključnim srečanjem prvoosebnega pripovedovalca s sensejem. Spoprijateljita se - kot se lahko spoprijateljita mladenič in malo starejši, bolj izkušen ter dobro izobražen mož. Ob postopnem, zelo počasnem razvoju njunega poznanstva, je mladenič vse bolj navdušen nad svojim učiteljem; vse bolj pa ga zanima tudi njegova življenjska zgodba. Ta namreč ni preveč jasna. Nekaj je v njej, kar meče senco na senseja; nekaj je, s čemer sensej v svojem življenju ni poračunal in ga teži. Ta bol je povezana skrivnostnimi sensejevimi obiski tokijskega pokopališča Zoshigaja.

Zaradi dogodka v preteklosti trpi tudi sensejev odnos z ženo, pa čeprav na zunaj izgleda vse srečno, mirno in urejeno - gladko kot površina mirne reke. 
Sensejeva ne preveč zgovorna žena je poosebljena lepota in vdanost - a tudi naivnost in otroška nedolžnost, ki jo je potrebno varovati pred krutim svetom in pokvarjenimi ljudmi. Vsaj tako je bil prepričan sensej in takšno prepričanje je bilo - po mojem mnenju, vzrok za njegovo največjo napako v življenju.

Po tem začetnem delu se zgodba preseli ven iz Tokia, saj se pripovedovalec umakne na podeželje, na obisk k svojim staršem. Njegov oče je hudo bolan in umira. Po mišljenju je povsem drugačen od senseja; prav tako kot on, pa tudi pripovedovalčev oče veliko razmišlja o minevanju in smrti.
Ta del pripovedi je zanimiv tudi zato, ker z njim bralci dobimo natančen vpogled v način življenja na Japonskem. Zvemo, kakšni odnosi vladajo ali so vladali med zakonci, med otroki in starši, med sorojenci... Mirna reka se vije dalje... Potem pa naenkrat pride do preobrata - tiste hude brzice na reki - ko pripovedovalec zaradi več strani dolgega pisma, ki mu ga je poslal sensej, na vrat na nos zapusti domačo hišo in umirajočega očeta ter se z vlakom odpelje proti Tokiu. Kako neverjetno in obsojanja vredno je to njegovo dejanje, se bralci, ki smo brali o medsebojnih družinskih odnosih v pripovedovalčevi domači hiši, prav dobro zavedamo.

Tretji del romana je potem vsebina sensejevega pisma. V njem učitelj mladeniču zaupa svojo življenjsko zgodbo. Zdaj je čas, da nastopi tudi sensejev mladostni prijatelj, imenovan K (tudi v originalu napisano s tiskanim K, ne pa s kakšno od pismenk). To je tisti del romana, ki vsebuje največje dragocenosti in opisuje tisto, za kar se v tem romanu sploh gre. Imamo ljubezensko zgodbo, imamo hrepenenje po znanju in duhovnosti, imamo prijateljstvo; na drugi strani pa prevaro, sebičnost, ki vodi v osamljenost, a tudi slabo vest in željo po kesanju, ki pa se ne more uresničiti tako, kot bi si to želeli. Enkratno. Vse te težnje in občutja so izražena zelo jasno in tako mojstrsko zložena skupaj, da se lahko pisatelju samo poklonim v globokem spoštovanju.

Občudovanje je še toliko večje zaradi sloga pisanja, ki ga je izbral pisatelj. Stavki so kratki in jedrnati, brez dodatnega okraševanja, jasni in precizni, skoraj sterilni. Iz njih pogosto veje hlad; lahko bi rekli tudi brezčutnost ali trdosrčnost. Na takšen način je težko pisati o tako globokih in gorečih občutkih, ki prevevajo glavne protagoniste. A kakor sem že večkrat omenila: Mirna vodna površina še zdaleč ni vse, kar ta romaneskna reka ponuja bralcu, ki zna biti potrpežljiv.

V romanu je veliko avtobiografskih elementov. Najzanimivejši je mogoče primer posvojitve otroka. Tako Natsumeja Sosekija kot tudi enega od glavnih protagonistov romana Koprnenje so starši dali v posvojitev. Kaže, da je bil to na Japonskem dokaj pogost in običajen dogodek - tudi v družinah, ki niso bile v finančni ali kakšni drugi stiski. Natsumeju Sosekiju sta se starša odrekla, ker sta se sramovala njegovega rojstva. Menda sta bila že prestara za to, da bi bilo še spodobno, da se jima rodi otrok - ona je bila pri štiridesetih, on pa v petdesetih letih starosti.

Zgodba se pogosto navezuje tudi na politične dogodke tistega časa. Tako pripovedovalčev oče umira za isto boleznijo kot je umrl cesar Meiji - za odpovedjo ledvic kot zapletom sladkorne bolezni. Obredni samomor cesarjevega generala zaradi krivde in za poravnavo v preteklosti storjene napake, pa je imela tudi na senseja velikanski vpliv.

Roman Natsumeja Sosekija, Koprnenje opisuje življenje človeka, ki je zaradi prevare izgubil zaupanje v svet in v ljudi okrog sebe, a je kljub temu uspel živeti dalje, ker je verjel, da mu je v tem sebičnem svetu individualizma uspelo ostati dober človek. Ko pa se tudi ta vera izkaže za napačno, skoraj ni več možnosti za srečen konec.

Odličen roman, ki ga priporočam iz vsega srca*.

★★★★★

Natsume Soseki
1867-1916
(vir: Wikipedia)

Natsume, Soseki
Koprnenje
iz japonščine prevedel Iztok Ilc
naslov originalnega dela: Kokoro: Sensei no Isho
El. knjiga, Sanje 2014, Ljubljana
288 strani
ISBN 978-961-274-261-4

*V izvirniku in tudi v mnogih prevodih ima knjiga naslov Kokoro, kar v japonščini pomeni srce - lahko pa tudi duša, čustvovanje - ali pa kar vse to skupaj.

Otfried Preußler: Krabat

Začnimo pri Lužiških Srbih. Pod tem imenom jih poznamo Slovenci, sami sebe imenujejo Serbja ali Serby, Nemci pa jim pravijo Sorben. So zahodno-slovanska etična skupina, ki živi na skrajnem vzhodu Nemčije. Kljub majhnosti in življenju sredi germanskega sveta, jim je uspelo ohraniti svoj jezik, svojo kulturo in svoje običaje. Govorijo poljščini, češčini in slovaščini podoben jezik, imajo pa dvojino kot naša slovenščina. Njihova zastava je v slovanskih belo-modro-rdečih barvah. V času nacizma so jih želeli zbrisati s sveta, danes pa imajo v Nemčiji status uradno priznane manjšine in mnoge s tem položajem povezane pravice, med katerimi je tudi pravica do šolanja v svojem jeziku.

Med kulturno zapuščino Lužiških Srbov spada tudi saga o Krabatu. Preußler je zanjo slišal že v otroštvu in navdušila ga je tako zelo, da je pozneje v življenju napisal svojo različico zgodbe. Njegova zgodba se na določenih mestih strogo drži originala, pogosto pa si je pisatelj dovolil precejšno svobodo. 

Mladinski roman Krabat je izšel v letu 1971 in doživel velik uspeh. Nagrajen je bil z najpomembnejšo nagrado za mladinsko književnost tako v Nemčiji kot tudi na Poljskem. Mladi bralci ga berejo še danes - malo tudi zato, ker je pogosto v učnih načrtih nemških šol ;) Knjigo imamo prevedeno tudi v slovenski jezik.

Zgodba pripoveduje o štirinajstletnem fantu z imenom Krabat (=Hrvat:), ki se je v hudih časih, ko je po Nemškem divjala tridesetletna vojna, zatekel v mlin v Koselbruchu. Tam so že živeli gospodar mlina in enajst vajencev. Prav kmalu se izkaže, da to ni navaden mlin, pač pa šola črne magije. Gospodar mlina je povezan s hudičem in zna čarati; čarovniške veščine pa uči tudi svoje vajence. V zameno za znanje mu morajo biti fantje pokorni in cele dneve težaško delati v mlinu. Krabatu je v začetku življenje v mlinu všeč. Uživa v tem, da ima čarobno moč, da se lahko spremeni v krokarja in leti po zraku. Tudi druščina ostalih fantov mu prija, pa čeprav se ga le-ti predvsem v začetku večkrat grobo in nesramno privoščijo. Krabat se posebno tesno spoprijatelji z najstarejšim in najbolj sposobnim vajencem Tondom. Ko Tonda na silvestrsko noč umre v skrivnostnih okoliščinah, Krabat spozna, da se v mlinu dogaja še kaj hujšega kot samo črna magija.

Eden izmed vajencev, Juro po imenu, ki se pred gospodarjem pretvarja, da je kratke pameti, v resnici pa je tudi on že velik čarovnik, mu pove, da mora gospodar vsako leto na silvestrski večer žrtvovati enega izmed svojih vajencev v zameno za to, da sam ostane pri življenju. Ponavadi izbere najpametnejšega in najsposobnejšega vajenca - tudi s tem namenom, da se znebi morebitnega konkurenta, ki bi ga s svojo čarovniško močjo lahko premagal.

Po tem pogovoru Krabat nima več želje, da bi ostal v mlinu. A šole črne magije ni mogoče kar tako zapustiti... Pravzaprav obstaja samo en način kako oditi iz mlina in zapusti gospodarja. Na silvestrski večer - zwischen den Jahren - mora priti v mlin dekle in zaprositi za vajenčevo svobodo. Opraviti mora tudi preizkušnjo na smrt in življenje. Če jo uspešno opravi, je njen fant - in tudi vsi ostali vajenci, rešen, gospodar umre in mlin pogori.

Zgodba je zanimiva, napeta, včasih tudi presenetljiva, polna temačnih čarovnij, a tudi prijateljstva in medsebojnega tovarištva. Za pravo razpoloženje poskrbijo še kratke zgodbe, ki se vpletajo v glavno zgodbo in so ponavadi tiste, ki sestavljajo orginalno sorbiško sago o Krabatu. Pripovedujejo jih vajenci drug drugemu ali pa jih vajencem pripoveduje gospodar.
Nasprotje med dobrim in zlem, svetlim in temnim, svetim in hudičevim je odlično prikazano. Prav nič dušebrižniško ali kako drugače pokroviteljsko ni. Ko bereš knjigo, enostavno veš, da je eno v redu, drugo pa nikakor ne.

Dogajanje v romanu je tesno povezano s potekom koledarskega leta. Ob tem (mladi) bralec na neprisiljen način izve, kako tesno povezano z naravo so ljudje v preteklosti živeli. Natančno so spremljali izmenjavo letnih časov, spremembe vremena in trepetali za svoje posevke. Čas je bil razmejen s krščanskimi prazniki. Na zanje značilen - temačen način so te praznike praznovali tudi v mlinu. Nov vajenec je v mlin vedno prišel takoj po začetku novega leta - da je nadomestil tistega, umrlega na silvestrsko noč - tja do sv. treh kraljev enkrat. Čas do velike noči je bil zanj najtežji. Težko je moral delati, pa še vsi so se norčevali iz njega. Na sobotni večer pred veliko nočjo, ko so v bližnji vasi zvonili zvonovi, so vajenci smeli oditi iz mlina. Odšla sta po dva in dva skupaj. V mlin so se morali vrniti do sončnega vzhoda. Po vrnitvi so medse vzeli najmlajšega vajenca, zanj priredili praznovanje in ga posvetili v prve čarovniške skrivnosti. Od takrat dalje jim je bil enak in pred njim niso več ničesar skrivali - tudi tega ne, da se v mlinu ob vsaki mladi luni meljejo človeške kosti...

Knjiga vsebuje tudi lepo ljubezensko zgodbo. Krabat je namreč na enem izmed predvelikonočnih odhodov iz mlina spoznal dekle, ki ga je imela toliko rada, da je bila zanj pripravljena tvegati tudi življenje. Poimenoval jo je Kantorka - beseda v jeziku Lužiških Srbov označuje dekle, ki v zboru na veliko noč poje solo. Njenega pravega imena Krabat ni poznal, niti ga ni želel poznati, saj tako ni bilo možnosti, da bi zanj izvedel tudi gospodar, ki je imel tako veliko moč, da se je lahko vtihotapil tudi v misli in sanje svojih vajencev. Če bi namreč gospodar vedel, katero dekle je pripravljeno rešiti Krabata iz mlina, bi jo nemudoma ubil. Kar se ne bi zgodilo prvič...

Krabat in gospodar
(iz filma Krabat, 2008)

Krabata sem brala skupaj s sinom, ki je knjigo moral prebrati pri predmetu nemščina. Ker njegova nemščina še ni tekoča, mu je učiteljica posodila tudi DVD s filmom posnetim po knjižni predlogi, da bi mu bilo branje romana lažje. Čisto fajn film. A kakor je ponavadi v takšnih primerih, je tudi tokrat knjiga bistveno boljša od filma. Precej bogatejša je tako glede zgodbe kot tudi nastopajočih oseb. Pomena določenih dogodkov prikazanih v filmu sva se v celoti zavedala šele, ko sva prebrala tudi knjigo.

Sicer pa tukaj v šolah knjige za domače branje berejo drugače kot v Sloveniji. Ne bere jih vsak učenec sam zase doma, ampak knjigo bere razred skupaj. To pomeni, da določena poglavja skupaj preberejo pri pouku in se o tem tudi pogovorijo, naredijo kakšno nalogo; potem pa učenci dobijo še navodilo za branje doma in ob tem tudi število strani, ki jih morajo prebrati, n.pr. do naslednjega tedna. Potem se spet pogovorijo o prebranem. Tako - po koščkih prebrana knjiga, ni tako zelo debela in grozljivo predolga za prebrat, da bi mladim bralcem vzela veselje do branja.

Knjiga Otfrieda Preußlerja, Krabat je odličen mladinski roman, ki je bil všeč tudi mojemu sinu, ki sicer ni ne vem kako velik ljubitelj knjig. Knjiga malo spominja na tiste o Harryju Potterju, ki so bile, kot vemo, napisane bistveno pozneje kot Krabat. No, meni Krabat deluje bolj bogato in polno; ne tako banalno in površinsko kot Harry. Obe knjigi poudarjata, da sta prijateljstvo in ljubezen pomembni stvari v življenju; Krabat pa naredi še korak dalje in zatrdi:

Več kot moč in slava - četudi čarovniška, je vredna človekova svoboda.

★★★★★

Otfried Preußler
1923-2013
(vir: preussler.de)

Preußler, Otfried
Krabat - Ausgabe mit sorbischer Sage
Thienemann in der Thienemann-Esslinger Verlag, Stuttgart, 2016
ilustracije Herbert Holzing
269 strani
ISBN 978 3 522 20227 5

slovenski prevod:
Krabat 1, 2
Mladinska knjiga, 1979
254 strani

Elena Ferrante: Genialna prijateljica

Fenomen Elene Ferrante je izjemen.

Do nedavnega nismo vedeli, katera italijanska pisateljica se skriva pod tem psevdonimom in piše svetovne uspešnice. Svojo identiteto je vse od začetkov pisateljevanja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja skrbno skrivala. V enem izmed dopisnih intervjujev je povedala, da brez anonimnosti ne bi mogla pisateljevati - vsaj tako dobro ne, kot to zdaj počne.

Njeni romani so cenjeni tako med bralci kot tudi med kritiki. Prodajajo se v milijonskih nakladah. In ravno finančni tokovi, ki se ob tako velikih nakladah knjig prelivajo z enega na drug bančni račun, so bili vzrok, da se je razkrila pisateljičina resnična identiteta. Eden izmed italijanskih raziskovalnih novinarjev je namreč menil, da običajna prevajalka literarnih del samo s prevajanjem - pa četudi je odlična pri svojem delu in poročena z možem, ki je pomemben ter vpliven v italijanskem literarnem svetu - ne more zaslužiti tako veliko denarja, kot ga je zaslužila - kot se je pozneje izkazalo, prevajalka (in pisateljica) iz Rima, ki si je nadela psevdonim Elena Ferrante.

Ob nezaželenem razkritju njene prave identitete se je Elena Ferante oglasila s kratkim sporočilom, v katerem je potrdila resničnost novinarjevih zaključkov o njeni pravi identiteti, a obenem prosila tudi za obzirnost. Prosila je, da ji bralci, novinarji in vsi ostali omogočijo, da še naprej ustvarja čim bolj anonimno in odmaknjeno. Pozornost literarnega sveta naj se obrača k njenim romanom, ne pa k njej kot pisateljici. Zdi se, da so naslovljeni vsaj v določeni meri upoštevali pisateljičino željo in po velikem bumu ob razkritju njenega pravega imena konec lanskega oktobra, je prava identiteta Elene Ferrante ponovno poniknila v anonimnost. Njeni romani pa živijo svoje lastno življenje dalje.

Roman Elene Ferrante, Meine geniale Freundin - v slovenščini je roman pred kratkim izšel pod naslovom Genialna prijateljica, je v Nemčiji od izida v avgustu 2016 dalje ves čas med tremi najbolje prodanimi knjigami s področja beletristike. Do izida novega Herryja Potterja je bila čvrsto zasidrana celo na prvem mestu. Zadnji teden pa si ji je na lestvici uspešnic pridružil še roman, ki je njeno nadaljevanje - v nemščini je namreč ravnokar izšel nov roman Elene Ferrante z naslovom Die Geschichte eines neuen Namens.

Roman Genialna prijateljica je prvi del tako imenovane Neapeljske tetralogije, v kateri Elena Ferrante opisuje življenje dveh prijateljic, Lenù in Lile. Lenù je okrajšava za Eleno in ta je v romanu prvoosebna pripovedovalka; lahko tudi kar pisateljica Elena Ferrante sama.

Začetek romana je enkraten! Točno takšen, da bralca uroči in mu vzbudi zanimanje za nadaljnje branje. Če boste prebrali prolog k romanu, knjige ne boste mogli več spustili iz rok. Vsaj tja do konca prve polovice ne...

Lilin sin Rino - štiridesetletnik, ki še vedno živi skupaj s svojo mamo, ker v življenju še nikoli ni počel kaj pametnega, pokliče Lenù in ji pove, da je mama izginila brez sledu. Dobesedno brez sledu. Za njo ni ostalo ničesar - ne obleke, ne čevlji, ne knjige. Še na fotografijah, na katerih je bila skupaj s sinom, je bil njen obraz izrezan. Kako in zakaj se je to zgodilo?
Njeno dolgoletno prijateljico dogodek ne preseneti preveč. Razjezi se in sklene, da bo tokrat drugače, kot je bilo vse do sedaj v njenem razmerju z Lilo. Enkrat bo ona - Lenù, tista, ki bo imela zadnjo besedo, pa čeprav je to šele pri 66-ih letih. Ne bo dovolila, da Lila s svojim izginotjem izbriše vse svoje življenje.
Tako sede za računalnik in začne popisovati svojo in Lilino življenjsko zgodbo - od samega začetka in z vsemi podrobnostmi.

Zgodba nas ponese v revno četrt Neaplja, v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Lila in Linu sta predšolski deklici z ne preveč svetlimi izgledi za svojo prihodnost. Že od vsega začetka je jasno, da ju čaka podobna usoda kot njuni mami - življenje v revščini in nevednosti, tudi nasilju in vulgarnosti, v omejenem območju revne, zanemarjene, močno patriarhalno usmerjene in tudi nevarne četrti Neaplja, imenovane Rione.

A deklici sta vendar tudi nekaj posebnega. Predvsem si že od otroških let dalje prizadevata, da bi svoji življenji imeli v svojih rokah in bi ga usmerjali po svojih željah. Obe se zavedata, da je znanje izredno pomembno. Obe sta zelo bistri in v osnovni šoli odlično uspevata. A na tem mestu že nastopi prva pomembna in usodna težava v njunem življenju. Njuno nadaljnje izobraževanje ni tako samo po sebi umevno, kot se nam zdi v današnjem času. Znajdeta se na razpotju, kjer se bosta njuni življenjski poti ločili druga od druge; Lenù po številnih dvomih starša le dovolita, da nadaljuje s šolanjem; Lilo pa oče v jezi vrže skozi okno, ko ga le-ta prosi, da bi ji dovolil nadaljnje šolanje.

A njuno prijateljstvo živi dalje. Hja, prijateljstvo... Odnos med Lilo in Lenù še zdaleč ni tako preprost, da bi ga lahko enostavno označili le z besedo prijateljstvo. Lila je tista, ki je v tem odnosu glavna. Lenù vedno stopa vsaj korak za njo. V šoli je vedno malo slabša od nje. Ni tako pogumna, poštena, odločna in drzna kot je Lila. Prijateljstvo med dvema dekletoma je vsaj v tem začetnem romanu Neapeljske tetralogije, ki opisuje leta otroštva in odraščanje, predvsem odnos, v katerem je veliko tekmovalnosti, občudovanja, želje po biti to, kar je prijateljica, in tudi kar nekaj zavisti in nevoščljivosti.

Prijateljstvo je tisto, za kar v tem romanu gre. Prijateljstvo med dvema mladima ženskama. Moški so tukaj in na splošno v knjigi šele v drugem planu. Eleni Ferrante je uspelo bralcem odnos med Lenù in Lilo predstaviti v vsej njegovi razsežnosti in bogastvu, v dobrih in slabih stvareh.

Mogoče ga je opisala celo malo preveč natančno... Ob opisovanju šolanja, šolskih tekmovanj in takšnih ter drugačnih mladostniških zapletov je po mojem mnenju nekoliko pretiravala. Dolgočasila sem se, ko sem brala o vsem tem. A ni bilo preveč hudo! Nagrajena sem bila z izredno lucidnim vpogledom v misli in občutenje dveh samosvojih in odločnih deklet, ki sta bili trdno odločeni, da se iztrgata iz nazadnjaške in omejujoče patriarhalne skupnosti. To jima na koncu tudi uspe - Lenù z nadaljevanjem šolanja, Lilu pa s poroko z bogatim ženinom.

Pa vendar. S knjigo ne morem biti najbolj zadovoljna. Neapeljska četrt Rione mi ni bila všeč in njeni prebivalci so mi bili s svojim vedenjem, mišljenjem in pogledom na svet zoprni.
K neprijetnemu občutku ob branju je pripomogel tudi pisateljičin način pisanja, ki je mestoma zelo suhoparen in hladen. Čeprav pogosto zelo rada hodim po stopinjah pisateljev in njihovih literarnih junakov, tokrat nimam prav nobene želje, da bi v Neaplju iskala ulice, po katerih sta hodili Lenù in Lila - ter cela množica stranskih oseb, za katere se pogosto ne ve jasno, kakšno vlogo igrajo v romanu.

A na srečo vse te pomanjkljivosti - kot jih sama razumem, ob koncu romana izgubijo svoje osti. Zdi se, da je ob zaključku romana pisateljica spet trdno prijela za vajeti zgodbe in ponovno prevzela nadzor nad osebami in potekom romana. Dramatičnost, ki smo ji priča na začetku romana, se pokaže tudi ob zaključku - mogoče še v večji meri in na usodnejši način. Tudi zaradi tega je knjigo vredno prebrati.

Roman Elene Ferrante, Genialna prijateljica ima odličen začetek in še boljši konec; vmes pa veliko čudovitih pasaž - posebno ob koncih posameznih poglavij, modrih misli in jasnih pogledov v prijateljstvo dveh deklic, a na žalost prav toliko izredno dolgočasnih odlomkov, pretiravanj in nelogičnosti, ob katerih sem se mučila in mučila, da se bolj ne bi mogla. Pisateljičin stil pisanja je racionalen in prav nič sentimentalen, kar je dobro za to, da roman ne zaide v vode samopomilovanja in solzavosti, vendar pa knjiga zaradi tega pogosto deluje preveč hladno in brezčutno. 

Ob Genialni prijateljici me tako prevevajo mešani občutki. Ne vem, ali bom zbrala voljo in pogum ter se lotila še nadaljevanja - druge knjige iz Neapeljske tetralogije.
No, v knjigarni sem nemški prevod romana, Die Geschichte eines Namens (v slovenščini bo roman izšel z naslovom Zgodba o novem imenu) že imela v rokah in prebrala sem tudi nekaj začetnih strani. Zgodba se nadaljuje točno v trenutku, kjer se je dogajanje prvega dela ostro in odsekano končalo - na Lilini poroki. In Lila se na dogodek, ki jo je močno prizadel, ne odzove tako, kot pričakuje in si želi njena genialna prijateljica Lenù...

★★★★☆


Originalna izdaja:

• L'amica geniale, Edizoni e/o, Rom, 2011

Nekateri prevodi:

• Genialna prijateljica, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2016, iz italijanščine v slovenščino prevedla Anita Jadrič
• Meine geniale Freundin, Suhrkamp Verlag Berlin, 2016, iz italijanščine v nemščino prevedla Karin Krieger
• My Brilliant Friend, Europa Edition, 2012, iz italijanščine v angleščino prevedla Ann Goldstein

Mit o Winnetouju

Karl May (1842-1912), najbolj bran nemški pisatelj vseh časov, je Winnetouja spoznal leta 1860, ko je kot inženir pomagal pri izgradnji ameriške transkontinentalne železnice. Na svoji poti je proga prečkala tudi ozemlje indijanskega plemena Apači. Poglavar tega plemena je bil Winnetou. Vsi vedo, da je bil to pogumen in pravičen, predvsem pa ponosen in plemenit indijanski vojščak; miroljuben, če se je le dalo, a pogosto venderle goreče bojevit, če so bile kratene pravice njegovega plemena.

Apači niso želeli, da bi železniška proga tekla po njihovem ozemlju. Slutili so, da ne bo prinesla nič dobrega. In res je transkontinentalna železnica Indijancem v naslednjih letih popolnoma spremenila ustaljeni način življenja. Še več: Indijanci so bili z njeno izgradnjo prignani na rob preživetja. Beli priseljenci so se lahko s pomočjo vlaka hitreje in bolj množično podajali proti zahodu ter se lažje polaščali indijanskega ozemlja. Z vozečega vlaka so za zabavo streljali na bizone, od katerih so bili Indijanci življenjsko odvisni. Lov na bizone je bil tako množičen, da je bila ob koncu 19.stoletja ta živalska vrsta tik pred izumrtjem.

Indijanci so se v tem razburkanem obdobju ameriške zgodovine borili za svoje pravice, a bili vedno znova izigrani. Karl May, zdaj z vzdevkom Old Shatterhand - tudi sam s poudarjenim občutkom za pravičnost in poštenost, je v tem neenakopravnem boju med belimi priseljenci in Indijanci, stopil na stran slednjih in rodilo se je veliko ter globoko prijateljstvo med dvema možema, ki sta si bila po rasi in načinu življenja zelo različna, a po moralnih vrednotah, ki sta jim sledila, še kako podobna.

O tem čudovitem prijateljstvu je Karl May napisal veliko število avtobiografskih romanov, ki so postali svetovne uspešnice. Po vrnitvi v Nemčijo je imel dr. Karl May tudi številna predavanja, na katerih je natančno opisoval svoja doživetja v Ameriki, odgovarjal na vprašanja oboževalcev in razkazoval predmete, ki jih je prinesel s potovanja. Mit o Winnetuju je bil rojen.

Romane o Winnetouju imamo tudi v slovenskem jeziku. Ne vem, če še vedno navdušujejo mlade bralce, pred 20-imi, 30-imi leti so jih še prav gotovo. Tudi mene.

V letu 2016 sem prebrala kar nekaj knjig, ki sem jih enkrat v preteklosti že brala. Winnetou seveda ni bil med njimi. Še več: prepričana sem, da ga nikoli več ne bom prebirala, pa čeprav zavzema častno mesto v moji knjižnici. Nekatere knjige se namreč lahko berejo le v določenem življenjskem obdobju - Winnetou nekako v drugi polovici osnovne šole, mogoče tudi na začetku srednje. Če jih beremo v drugih obdobjih življenja, izgubijo svoj čar.

S knjigami o Winnetouju sem torej zaključila. Še vedno pa lahko malo nostalgično pogledujem v preteklost. Ali pa si ogledam film o Winnetouju! Tisti, posneti v 60-ih letih prejšnjega stoletja, so bili velika uspešnica. Mene so navduševali skoraj tako zelo kot knjige. Pierru Briceju, ki je v filmih upodobil Winnetouja, sem celo napisala pismo (ki ga sicer nisem nikoli odposlala) in ga prosila za avtogram. 

A tudi filme so včasih snemali drugače, kot jih danes. Bi mi bili še vedno tako všeč, kot so mi bili pred leti? Bi me še vedno prepričale lično vezéne in krojene indijanske tunike? Bi se mi Winnetoujeva sestra Nšo-či z obrazom belke še vedno zdela verodostojna Indijanka? Kdo ve. Vsekakor pa bi bila pred leti izredno vesela, če bi bili filmi tako lahko dosegljivi kot so danes in bi si jih lahko ogledala, kadar koli bi si želela.

Pierre Brice kot Winnetou in
Lex Barker kot Old Shatterhand
(vir: iz fima Winnetou I, 1963)

Zaradi takšnih vprašanj se mi zdi čudovito, da so v letu 2015 posneli nove filme o Winetouju in jih premierno prikazali v času med letošnjim božičem in novim letom na televizijskem programu RTL.
Naloga je bila težka in je od ustvarjalcev filma zahtevala veliko poguma. Težko je namreč konkurirati uspešnim - skoraj kultnim filmom, pa čeprav so bili posneti pred več kot 50-imi leti. No, Winnetouja 2016 je bilo prav zabavno in kratkočasno gledati.

Posneti so bili trije celovečerni filmi. Prvi ima naslov Winnetou - Eine neue Welt, in pripoveduje zgoraj omenjeno zgodbo o gradnji železniške proge preko apaškega ozemlja ter začetkih prijateljstva med Winnetoujem in Old Shatterhandom. Drugi film govori o dogodkih opisanih v romanu Zaklad v Srebrnem jezeru, in ima naslov Winnetou - Das Geheimnis vom Silbersee; tretji del z naslovom Winnetou - Der letzte Kampf, pa je nastal na podlagi knjige Winnetou III in opisuje zadnje skupne dneve Winnetouja in njegovega belega brata Old Shatterhanda. Mit o pogumnem in ponosnem indijanskem vojščaku torej še vedno živi.

Najnovejši filmi o Winnetouju se tako kot jaz nekoliko z nostalgijo ozirajo na preteklost in na v 60-ih letih posnete filme s Pierrom Bricejem v naslovni vlogi. V najnovejših filmih nastopata dva igralca, ki sta igrala tudi v starih filmih o Winnetouju. Eden je srbski igralec Gojko Mitić. Pred 50-imi leti je bil velika filmska zvezda v Vzhodni Nemčiji, saj je upodobil številne indijanske like v filmih, ki so jih snemali na vzhodni strani Berlinskega zidu. V novih filmih po romanih Karla Maya igra Winnetoujeva očeta Inču-čuna. 

Drugi igralec je Mario Adorf. V filmih iz šestdesetih let prejšnjega stoletja je igral zelo pomembno vlogo nepridiprava Santera. Zaradi te vloge so ga ljudje na ulicah zmerjali z "morlicem". Bil je namreč tisti, ki je v filmu ubil tako Winnetoujevo sestro Nšo-či kot njunega očeta. V novi različici filmov je še vedno negativni lik, imenuje se enako kot pred leti in upodablja očeta tokratne negativne osebe, Santera Jr.

Na nostalgično pogledovanje v preteklost nakazujejo tudi kraji snemanja najnovejših filmov. Filmi so bili posneti na istih lokacijah kot pred 50-imi leti - večinoma na Hrvaškem. Lika, Velebit, Gorski Kotar, Plitvička jezera in nacionalni park Krka so bili odlična kulisa za dogajanje na ameriškem Divjem zahodu. Že zaradi tega si je filme vredno ogledati.
Ker pa v tokratnih filmih ni bilo veliko prostora za ljubezensko zgodbo med Winnetoujem in Ribanno - omenjena je bila le v pogovoru ob večernem tabornem ognju, tudi ni bilo potrebe za snemanje v Postojnski jami :(
Enak ostaja tudi zaključek serije filmov - tudi tokrat se Winnetou žrtvuje za svojega brata Old Shatterhanda. Drugače pač zgodbe o Winnetouju ni mogoče zaključiti.

Kaj pa je v novih filmih drugače?

Dogajanje je precej bolj realistično prikazano, manj je idealiziranja Indijancev in igralci delujejo verodostojnejše kot tisti pred več desetletji.
Indijanci niso več nekakšni otroci narave, ki se sicer radi razjezijo in naredijo kaj nevarnega, a so v osnovi vendarle kljub vsemu zelo naivni.

 Kreshnik Xhelilaj kot Winnetou in
Wotan Wilke Möhring kot Old Shatterhand
(vir: © RTL / Nikola Predovic, RatPack, 2016) 

Glavni igralci so odlično izbrani. Mehiška igralka Iazua Larios kot Nšo-či izgleda in se vede kot resnična Indijanka. Wotan Wilke Möhring kot Old Shatterhand je podoben Karlu Mayu, kakršnega poznamo s fotografij. Tudi njegov razvoj od zadržanega in skromnega nemškega mladeniča v zagrizenega zagovornika in borca za pravice Indijancev je odlično prikazan. Njegova preobrazba iz mehkega, nežnega mladeniča v zrelega, skoraj grobega in surovega moža Divjega zahoda je enkratna.

Prepričana sem, da so ustvarjalci filma najtežje našli igralca za vlogo Winnetouja, a jim je tudi to izjemno dobro uspelo. Winnetouja igra albanski igralec Nik Xhelilaj, ki je predvsem s svojim izgledom in nekoliko manj z igranjem čisto dobro opravil svoje delo. Verjetno ne bo ponovil uspeha svojega predhodnika Pierra Briceja, ki je bil kar 35 krat na naslovnici priljubljene revije BRAVO, - zdaj so vendarle drugačni časi, pa vendar gledalci najnovejših filmov o Winnetouju nad njim ne bi smeli biti razočarani.

Je pa v novih filmih precej manj akcijskih prizorov - se pravi, precej manj bojevanja in streljanja, manj mrtvih in manj spektaktla kot v starih filmih. Mene to ni motilo, marsikoga, ki pričakuje klasični vestern, pa verjetno bi.

Iazura Larios kot Nšo-či
(vir: RTL, 2016)

Filmi z Nikom Xhelilajem v naslovni vlogi so tudi rasno in kulturno korektnejši od svojih predhodnikov in tako močno posegajo v vsebino romanov Karla Maya ter zgodbo razvijajo po novih poteh. 

V romanu in v obeh sklopih filmov o Winnetouju, se Nšo-či noro zaljubi v Old Shatterhanda, ta pa v vsakem primeru drugače reagira na njeno ljubezen. V romanu je njegova poteza najbolj rasistično obarvana - Karl May Nšo-či namreč zavrne in ji pove, da se on kot belec nikoli ne bi mogel poročiti z Indijanko. V filmih iz 60-ih let je njegova poteza že milejša - njeno možitveno potezo sicer zavrne, a ko mu mrtva leži v rokah, globoko pretresen prizna sebi in ostalim, da jo je ljubil iskreno in globoko. Kaj se zgodi z Nšo-či in Old Shatterhendom v zadnji različici filmov, ki smo jih gledali med božičem in novim letom, zaradi nevarnosti spojlerjev ne bom pisala. Lahko pa povem, da je njun medsebojni odnos povsem drugačen kot je bil do sedaj. Ha, za romantike tudi precej bolj všečen!

Menda v Nemčiji že leta za božične ali velikonočne praznike vsaj na kakšnem od televizijskih programov vrtijo filme o Winnetouju. No, z novo serijo fimov imajo dovolj gradiva za nekaj naslednjih let.

Meni so bili najnovejši filmi o Winnetouju všeč - predvsem zaradi igralcev in posnetkov narave, ki niso dosti slabši od tistih iz starih filmov. In zaradi nostalgije. Glede vsega ostalega pa... No, kar prav je, da nimam več želje, da bi brala Karla Maya. V najboljšem primeru bi se med ponovnim prebiranjem spraševala, kje vendar je tisto, kar me je pred leti tako zelo navduševalo. In odgovor na vprašanje, zakaj le sem se tako zelo spremenila, da me takšne stvari več ne prevzamejo, bi me prav verjetno vsaj malo razžalostil...

Karl May kot Old Shatterhand, (leta 1896)
(vir: Das-Karl-May-Wiki)

P.S.
Romani Karla Maya in vsi nastopajoči junaki, vključno z Winnetoujem, so seveda izmišljeni. Zaradi tega je začetni del mojega prispevka potrebno brati previdno;) Karl May je svoje bralce dolga leta prepričeval o nasprotnem in vztrajno trdil, da se je vse, kar je opisal v svojih knjigah, resnično zgodilo. To je bila še ena od prevar moralno zelo oporečnega moškega - čisto drugačnega, kot se je predstavljal v liku Old Shatterhanda. Zaradi svojih nepoštenosti je bil večkrat celo zaprt. O lažnivosti Karla Maya je v svojem romanu Po njihovih besedah pisala tudi slovenska pisateljica Katarina Marinčič, finalistka za kresnika 2015.
V današnjem času, ko so informacije lažje dosegljive, bi literarno prevaro Karla Maya hitreje razkrinkali, kot so jo pred več kot sto leti. S tem pa bi bili bralci po vsem svetu na žalost prikrajšani tudi za čisto pravi mit - mit o Winnetouju.

Moje knjige leta 2016

Letos jih je bilo nekaj manj kot običajno
Nekatere so čisto kratke, druge pa dolge blizu tisoč strani.
Nekatere so višek umetnosti, druge bi rada izbrisala iz spomina.
Obudila sem Jančarja, Tolstoja in Manna. Se zbližala z Jane Austen in Charlotte Brontë. Okusila Cankarja.
Bila vesela, da je Mazziniju uspela takšna umetnina. In da je bil zanjo primerno nagrajen.
Spoznala strastno umetnico Charlotte Salomon.
Se zamislila nad težo in odgovornostjo starševstva.
In še in še.

V knjigah se najde vse!


Knjige leta 2016 so:

• Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit 5/5 Druga najboljša Jančarjeva knjiga, ena najboljših slovenskih.
• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (prvi, drugi, tretji, četrti zvezek in epilog) 5/5 Tolstoj kot se šika. Pa vendar, Ana Karenina je verjetno boljša. Bo treba spet preveriti:)
• Carol Shields: Jane Austen, življenje 5/5 Carol Shields je občudovala Jane Austen! Obe sta verjetno umrli zaradi iste bolezni (ca.dojke)
• Jane Austen: Prepričevanje 4/5 Najbolj zrelo delo Jane Austen
• David Foenkinos: Charlotte Pretresljiva zgodba o judovski slikarki, ki je umrla v Auschwitzu. Proza kot poezija.
• Lionel Shriver: Pogovoriti se morava o Kevinu 4/5 Ljudje so lahko že po naravi hudobni. Šolski strelski obračun.
• Jonas Jonasson: Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil 4/5 Humorno.
• Charlotte Brontë: Sirota iz Lowooda 4/5 Temačna klasika.
• Franz Werfel: Bledomodra ženska pisava 5/5 Roman je napisal pisatelj, ki je bil mož ene najbolj fatalnih žensk prve polovice 20. stoletja, Alme Mahler.
• Callan Wink: Dog Run Moon: Stories 5/5 Najbolj moška in divja knjiga letošnjega leta.
• Virginia Woolf: K svetilniku (samo na kratko) Razočarana. Nisem dojela.
• Marjane Satrapi: Perzepolis  Strip o življenju Iranke.
• Miha Mazzini: Otroštvo 5/5 Najboljša slovenska knjiga letošnjega leta!
• Mihail A. Bulgakov: Mojster in Margareta Surrealistična klasika.
• Chimamanda Ngozi Adichie: The Arrangement O Melanii Trump. Ko so se ljudje še smejali možnosti, da bo kdaj First Lady.
• Sabine Altenburg: Die Priesterin der Kelten 3/5 Zgodovina s strani poraženca.
• Thomas Mann: Buddenbrookovi 5/5 Thomasa Manna imam rada!
• Jerome D. Salinger: Franny in Zooey (samo na kratko) Največje razočaranje letošnjega leta.
• Harper Lee: Pojdi, postavi stražarja 3/5 Drugo največje razočaranje letošnjega leta.
• Christa Wolf: August Zgodba, ki je bila darilo Christe Wolf možu. Lepo.
• Wolfgang Herrndorf: Čik 5/5 Odličen mladinski roman!
• Christa Wolf: Razdeljeno nebo 3/5 Življenje v socialistični Nemški demokratični republiki.
• Theodor Fontane: Effi Briest 4/5 Nemška različica Ane Karenine ali pa Gospe Bovary.
• Avgust Demšar: Pohorska transverzala 4/5 Najnovejša kriminalka najboljšega slovenskega pisca kriminalk.
• Ivan Cankar: Novela doktorja Grudna (samo na kratko) Simpatičen Cankar.
• Ivan Cankar: Popotovanje Nikolaja Nikiča (samo na kratko) Še bolj simpatičen Cankar.
• Karin C. Rasmussen: Razmerja v ogledalu Kratka recenzija sledi v novem letu
• Elke Heidenreich: Erika: oder Der verborgene Sinn des Lebens 3/5 Božična zgodba.
• Weihnachts Geschichten aus aller Welt Božične zgodbe pišejo znana pisateljska peresa in Richard Burton.
• Colm Tóibín: Marijin testament Kako bi lahko bilo, če bi Jezusova mati napisala svoj evangelij. Ena tistih knjig, ki dobijo številne literarne nagrade in izključno pozitivne uradne kritike, a jih bralci ne vzamejo za svoje.

Še v branju:)

• Thomas Mann: Čarobna gora (prvi trije tedni, sedem mesecev, sedem let)
• Elena Ferrante: Meine geniale Freundin

Še v poslušanju:

• Stephen King: Basar der bösen Träume

Knjigi, ki sem ju le prelistala:

• Umberto Eco: Kratka zgodovina grdega (sled o knjigi lahko najdeta v prispevku Umberta Eca ni več) 
• Buselmeier, Michael: Literarische Führungen durch Heidelberg: Eine Stadtgeschichte im Gehen (sled o knjigi najdete v prispevku  Heidelberg - mesto literature)

SREČNO 2017!

Naj ob tej priložnosti še posebno prisrčno voščim vsem tistim, ki ste mi poslali voščilnice

ali pa mi

 v zadnjem letu podarili različne knjige.

Zvezde NGC 2264,
bolj znane kot Christmas Tree Cluster
(vir:NASA)

Podarjene knjige so šle (ali pa še bodo šle) z mano v Nemčijo. Z veseljem jih bom prebrala.

Nekatere od njih so:

• Antony Doerr: Ta nevidna svetloba
• Haruki Murakami: Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja
• Paul Kalanithi: When Breath Becomes Air; Boštjan Videmšek: Na begu; Philip Roth: Očetovina
• Thomas Bernhard: Mraz; Umberto Eco: Nulta številka

Božične zgodbe z vsega sveta

Ne vem, ali je to naključje, ali pa le ena izmed značilnosti adventnega časa v Nemčiji. Pravzaprav bi lahko šlo tudi za dobrodošlico, zahvalo ali drobno dejanje pozornosti.
Od neznanih ljudi dobivamo majhna darila. Pojavijo se na pragu, pred vrati.

Najprej v službi. Pred vrati svoje sobe sem dve jutri zapored dobila vsak dan po eno rdečo vrtnico iz papirja. Od zadovoljnega bolnika? Upam.
Pred vrati v stanovanje smo našli pecivo, božične voščilnice, čokoladne bonbone; pred časom pa tudi knjigo. In o tej knjigi bi rada napisala nekaj besed.

Naslovnica lahko zavede. Slika na platnicah je tako kičasto posladkana, da me je skoraj odvrnila od tega, da bi knjigo sploh odprla. Tudi naslov - Weihnachts Geschicten aus aller Welt (Božične zgodbe z vsega sveta), ni obetal nečesa izvirnega in v poplavi podobnih zgodb in knjig zanimivega. Pa bi bila velika škoda, če knjige ne bi vzela v roke in začela brati.

V knjigi so zbrane božične zgodbe z različnih koncev sveta. Nekaj jih je z nemško govorečega področja, druge so od ljubih sosedov (Von lieben Nachbaren) - Češke, Danske in Italije, tretje so izpod polarne zvezde (Im Licht des Polarsterns) - iz Rusije, Švedske in Finske, pri četrtih se pogleduje na zahod (Der Blick nach Westen) - Francija in Velika Britanija, zadnje so z onstran oceana (Jenseits des Ozeans) - iz Združenih držav Amerike in Anglije.

V knjigi se seveda najdejo zgodbe, ki v takšni zbirki ne smejo manjkati; npr. božična pravljica Hansa Christiana Andersena, Poslednje sanje starega hrasta. Ali pa - kot se za nemško knjigo spodobi, izvleček iz romana Buddenbrookovi Thomasa Manna, ki opisuje praznovanje božiča v tej lübeški meščanski družini z začetka 20. stoletja.

A vse to, kar sem napisala do sedaj, še ni bilo dovolj, da bi me navdušilo do te mere, da bi začela z branjem. Tisto, kar me je resnično pritegnilo, so bila imena ostalih avtorjev teh kratkih zgodb. Božične zgodbe za pričujočo knjigo so namreč v veliki meri prispevala sama znana pisateljska peresa - pisatelji, katerih knjige rada prebiram - ali pa sem jih nekoč v preteklosti rada brala. Kot piko na i, je pa eno od božičnih zgodb napisal še eden najbolj karizmatičnih igralcev vseh časov.

In mogoče lahko začnem prav z njim. Richard Burton je bil znan po različnih izredno uspešno odigranih gledaliških in filmskih vlogah. Bil je zelo talentiran igralec in v šestdesetih ter sedemdesetih letih prejšnjega stoletja velik zvezdnik. Duhove je buril tudi s svojim privatnim življenjem - pa naj bosta to dva zakona z Elizabeth Taylor ali pa njegov obisk Brionov v času Jugoslavije. Za jugonostalgike: Josip Broz - Tito je bil velik občudovalec Richarda Burtona (in Elizabeth Taylor) in leta 1972 se mu je izpolnila velika želja - Richard Burton je zaigral v jugoslovanskem partizanskem filmu Sutjeska in tam upodobil Tita. Vloga je bila majhna, a izredno pomenljiva. Blišč Hollywooda se je dotaknil tudi socialistične Jugoslavije.

A Richard Burton ni že od nekdaj živel v luksuzu, kakršen je bil zanj pripravljen tudi na Brionih (kakor tudi Tito ni); njegovo otroštvo v Wellsu je bilo izredno revno. O tem pripoveduje njegova Božična zgodba. Ker je že zelo zgodaj izgubil mamo, oče pa je bil hud alkoholik, je zanj skrbela sestra. Eden izmed božičev iz tistega časa, ko je živel skupaj s sestrino družino, je opisan v tej zgodbi. Bil je to poseben božič. Dogajalo se je nekaj skrivnostnega, nekaj, kar so odrasli pred otrokom - Richardom, ves dan vztrajno skrivali. Na koncu se je skrivnost razjasnila in pri otroku pustila mešane občutke, vsekakor precej drugačne kot pri odraslih. Veselje, pomešano z dokajšnjo mero razočaranja. Igralcu - priložnostnemu pisatelju, je zgodba dobro uspela:-)

Richard Burton v filmu Sutjeska

Tudi v božični zgodbi, ki jo je prispeval William Faulkner, Das wäre fine (Bilo bi fajn), otrok, prvo-osebni pripovedovalec, ne ve povsem jasno, kaj točno se dogaja na dan pred božičem. A on je v dogajanju - v nasprotju z malim Richardom, aktivno udeležen. Zaradi njegovega (nenamernega) dejanja se zgodi nekaj zelo tragičnega. Otrok je seveda nedolžen. Ali pa tudi ne. Njegova obsedenost z denarjem in zaslužkom me je med branjem navdajala z velikim nelagodjem.

William Faulkner je pisal precej zahtevne romane. Pri njihovem branju se od bralcev pričakuje veliko pozornosti, napora in potrpežljivosti. Nikakor jih ni mogoče brati samo za razvedrilo. A če je bralec pripravljen na nekaj takšnega, je bogato nagrajen - z globokimi zgodbami in pretanjenimi analizami človeških občutij in razmišljanj, predstavljenih s prav posebnim stilom pisanja. Poskusite kdaj s Svetlobo v avgustu (roman je izšel v zbirki Sto romanov) ali pa mogoče s še boljšima romanoma Krik in bes ali Absalom, Absalom. 

V stilu njegovih romanov je tudi kratka zgodba iz knjige Božične zgodbe z vsega sveta. Prav gotovo je literarno najkakovostnejša od vseh tam zbranih. V njej ne boste našli prav nobenega božičnega klišeja, božično simboliko pa že. Velik del zgodbe je govora o božičnem darilu za starega očeta. Ker je že zelo star, običajno ne dobiva božičnih daril. A na ta posebni božič ga bo dobil tudi on...

Tudi zgodba Vladimirja Nabokova - avtorja znanega in za mnoge še vedno šokantnega romana Lolita, se dogaja na sveti večer. Zgodba je ena tistih, ki se začnejo izredno žalostno, ostanejo na koncu še vedno tragične, a vendar se ob zaključnih stavkih pripovedi pokaže tudi možnost upanja, ki nadaljnje življenje dela znosno. Zgodba se dogaja na ruskem podeželju, kjer ob božiču vsepovsod vlada globoka zima. Opisi zimske narave so krasni. Glavni junak je bogat posestnik, ki je ravno pokopal svojega sina.

Selma Lagerlöf - avtorica priznanega romana Gösta Berling, ki ga imamo tudi v slovenščini, tudi tega izdanega v zbirki Sto romanov, pripoveduje o stari mami in vnukinji, ki na sveti večer, namesto da bi odšli v cerkev, ostaneta doma - ena, ker je prestara, druga, ker je premlada, in si krajšata ure z zgodbo, ki ima značilno božično sporočilo: Nicht auf Lichter und Lampen kommt es an, und es liegt nicht an Mond und Sonne, sondern was nottut, ist, dass wir Augen haben, die Herrlichkeit Gottes zu sehen. Kar naj bi na kratko pomenilo, da ne potrebujemo veliko, le svoje oči, da vidimo Božje veličastvo.

Italijo s svojo zgodbo zastopa Italo Calvino. Pred leti sem brala njegov roman Če neke zimske noči popotnik, ki se mi je vtisnil v spomin predvsem s svojo nenavadno zgradbo. Zgodba Die Kinder des Weihnachtsmannes (Božičkovi otroci) pripoveduje o božiču kakršnega ne maramo, a vendar obenem vsi po vrsti prispevamo k temu, da ostaja takšen, kakršen je - potrošniško obarvan. Umetno razsvetljenemu mestu, polnemu božičnega vrveža, pisatelj na koncu zgodbe kot velikansko nasprotje - večje skoraj ne bi moglo biti! postavi naravo - gozd, kjer sta le belina snega in črnina sence, ki skrivata ena snežno belega zajca, druga pa temnega volka. Oba prežita drug na drugega. Veličastno.

Nekatere od zgodb iz knjige se dogajajo v preteklosti, druge v sedanjosti. Meni neznana nemška pisateljica Gaby Hauptman, je napisala zelo sodobno božično zgodbo. Pripoveduje o najstnici, ki svoj upor izrazi ravno na božični večer, ker ve, da bo s tem najbolj prizadela svoje starše. Naslov zgodbe je Aufbruch, ali Odhod.

V sedanjem času se dogaja tudi zgodba Zu Weihnachten tickt eine Uhr (Za božič tiktaka ura), pisateljice Patricie Highsmitt. To pisateljico tudi slovenski bralci dobro poznamo in sicer po njenih odličnih psiholoških kriminalnih romanih o gospodu Ripleyu. Njena božična zgodba mi je bila verjetno od vseh zgodb zbranih v knjigi najbolj všeč.
Pripoveduje o mladem, materialno zelo dobro preskrbljenem zakonskem paru, ki je ravno v božičnem času postavljen pred veliko preizkušnjo. Bo njun odnos zdržal? Se bo zakon ohranil? Razlog za hudo trenje med mladima, srečnima zakoncema, je presenetljiv - reven otrok, ki na ulici prosjači za denar.
"Haben Sie 'nen Franc für mich, Madame?" So fing es an.
("Imate kakše frank zame, Madame?" Tako se je začelo)

To so zgodbe, ki sem jih prebrala v letošnjem adventnem času. V knjigi jih je ostalo še nekaj in te bodo počakale na naslednje leto. Ne morem si namreč predstavljati, da bi takšne vrste zgodb brala v kakšnem drugem času kot le pred božičem. Kako pišejo Langston Hughes, O. Henry, Åke Edwardson, Frans Emil Sillanpää, Božena Benešová, Susanna Tamaro in drugi, mi bo tako zaenkrat ostalo še skrivnost.

Vesela sem, da je nekdo pustil knjigo na našem pragu. Bil je to majhen čudež, ki je prišel povsem nepričakovano in mi pripravil veliko veselje.
Adventni čas je ob prebiranju božičnih zgodb minil lepše kot bi sicer. Zgodbe so poskrbele za prave občutke in misli. Kar se me je pa ob branju najbolj dotaknilo, je bila ugotovitev, kako zelo podobni smo si ljudje povsod po svetu, danes in v preteklosti. In ta podobnost se mogoče najbolje pokaže ravno v adventno-božičnem času.

Čudeži se dogajajo vsak dan. Samo videti jih je treba.

Weihnachts Geschichten aus aller Welt

Herausgegeben von Johannes Thiele,
2006 Verlagsgruppe Weltbild GmbH,
320 strani
ISBN 978-3-89895-503-2

Thomas Mann: Čarobna gora - do Valpurgine noči in dneva za tem

Čas je čudna reč.
Ljudje nimamo čutila zanj. Zaradi tega ga lahko merimo le s prostorskimi merskimi enotami - z gibanjem kazalca na uri. Z izbiro takšnega načina merjenja predpostavljamo, da čas teče enakomerno. Toda ali je res tako?

Naša zavest pravi, da ne. Vsi namreč vemo, da ob enoličnem življenju ure le počasi minevajo; če pa doživljamo nekaj novega in zanimivega, čas mineva hitro.
A pri takšni označbi poteka časa moramo biti kljub vsemu previdni. Če na svoje življenje in na čas, ki smo ga že preživeli, pogledamo bolj na široko, se pokaže še druga njegova lastnost. Ko obujamo spomine, se ponavadi najbolje spominjamo dogodkov, ki so bili nekaj posebnega; potovanja ali zanimivega srečanja, na primer. Ti dogodki predstavljajo pomemben del našega spomina, pa čeprav so trajali le nekaj dni, mogoče tudi samo nekaj ur. Leta, v katerih se pa ni dogajalo nič omembe vrednega - leta enoličnega in v rutino zakopanega poklicnega dela, na primer, v našem spominu zapolnjujejo le majhen prostor, pa čeprav predstavljajo obsežno obdobje našega življenja. Takole piše v romanu Thomasa Manna, Čarobna gora:

...ob nepretrgani enakomernosti se velike časovne razsežnosti tako skrčijo, da je srce prestrašeno na smrt; če je en dan kakor vsi, potem so vsi kakor en dan; in pri popolni enoličnosti bi doživljali najdaljše življenje kot čisto kratko in bi potekalo, ne da bi se zavedali.... Saj vemo, da je vrivanje spremenjenih in novih navad edino sredstvo, da si obdržimo življenje, da si poživimo čut za čas, da si zamoremo pomladiti, okrepiti, spočasniti svoje doživljanje časa in si s tem obnavljati življenjski čut sploh.

Zaradi tega so v življenju potrebne spremembe. Dolgoročno gledano takrat čas teče počasi, saj nam vsaka minuta prinese ogromno novega. Ko pa se začnemo vživljati v novi način življenja, čas pohiti. Dnevi spet postajajo lažji in hitreje sledijo drug drugemu. Saj veste, kako je na počitnicah. Prvi dnevi minevajo počasi, zadnji teden pa mine skoraj tako hitro, kot bi bil le en dan.

Takšno neenakomerno odtekanje časa trenutno prav dobro opažam tudi sama, značilen pa je bil tudi za Hansovo bivanje v Davosu. Prvi tedni življenja v sanatoriju so bili polni novosti in so tako zaradi svoje drugačnosti zasedli velik del knjige, vsak naslednji pa vse manj, ker je bil pač vse bolj običajen.
To se kaže tudi pri mojem pisanju o romanu Čarobna gora. V prvem prispevku sem pisala o dogodkih v času nekaj tednov. Zdaj bom pisala o obdobju nekaj mesecev - sedmih, če sem natančna. V zadnjem prispevku o Mannovi Čarobni gori bom pa po vsej verjetnosti pisala o času, ki ga zaznamujejo leta - sedem jih je.

Po prvih sedmih tednih bivanja na Berghofu je bil Hans Castorp že povsem vživet v dnevno rutino sanatorija. Dnevi so sledili drug drugemu s pospešeno hitrostjo. Pridno je sledil izmenjujočemu se redu ležanja, hranjenja in sprehajanja. Življenje v naslednjih tednih in mesecih bi lahko postalo dolgočasno in enolično. Pa ni bilo tako. Izkazalo se je, da bo to eno najintenzivnejših obdobij njegovega bivanja v sanatoriju.

Prvih sedem mesecev Hansa Castorpa na Čarobni gori, ki jih opisujem v tem prispevku, je bilo prežeto s Clavdio Chauchat, žensko, v katero se je noro zaljubil. To je bilo tisto, kar je času, pretečenemu v teh mesecih, poleg običajnih časovnih mejnikov kot so božič, novo leto in pust, pustilo pečat posebnosti.

Začne se že prvi dan pri prvem zajtrku, ko nekdo malomarno zaloputne vrata v jedilnico. Lepo vzgojenemu Hansu se je to zdelo višek nemarnosti. Močno ga je razjezilo, a povzročitelja hrupa ni uspel ugotoviti. Loputanje z vrati se je ponovilo tudi pri drugem zajtrku (in potem pri vsakem naslednjem obedu), a tudi v drugo Hans ni ugotovil, kdo je tako malomaren, da ne pridrži vrat in jih pusti, da se same zaprejo z velikim hrupom. Šele pri kosilu je ugotovil, da je ta nemarnica Madame Chauchat - kakor mu povedo pozneje - Rusinja, z visokimi ličnicami in ozkimi sivo-modrimi očmi, ki ji je bolezen dala svobodo, da se je lahko nemarno obnašala, grizla kožico okrog nohtov ter tudi za več mesecev odpotovala od doma in svojega moža.

Hans se v naslednjih tednih proti svoji volji zaljubi vanjo in začne stopati po poti srečne vznesenosti, a tudi hudih bridkosti. Spogledoval se je z njo in jo prestrezal na hodnikih in stopnišču. Več dni zapored je bil srečen, ker mu je uspelo pridržati vrata, ko je vstopila v jedilnico, in je potem v zahvalo dobil njen "Merci". A bili so tudi dnevi, ko je bil strašno nesrečen, ko se Clavdia več obrokov zapored ni obrnila k njemu in ga pogledala.
Občudoval je njen portret, ki ga je naslikal dr. Behrens in študiral je anatomijo človeka, da bi razumel zapeljivost ženskega telesa. In še in še. V vsem tem času Clavdia in Hans nista izmenjala besede, pogovarjala sta se le s pogledi in kretnjami.

Hansa je njegova obsedenost s Clavdio močno vznemirjala. Ko bralci izvemo, zakaj ga njene poševne in ozke "kirgiške" oči tako zelo vznemirjajo, je čas, ko začenjamo razumevati tudi "čarobnost" Mannove Čarobne gore. Pri tem imajo pomembno vlogo sanje, prijatelj iz otroških let z imenom Hippe in izposojeni svinčnik. Prijatelj iz otroških let je bil zelo podoben Clavdii.

Kako čudno podoben ji je bil - tejle tukaj gori! Zato se torej tako zanimam zanjo? Ali morda tudi: ali sem se zato tako zanimal zanj? Neumnost. Lepa neumnost.

In spet smo pri relativnosti časa. Kaj je bilo prej, Hippe ali Clavdia? Ali se je za Clavdio zanimal zaradi Hippeja, ali za Hippeja zaradi Clavdie?

V Valpurgini noči je Hans končno pristopil h Clavdii in jo nagovoril. Dejanje mu je omogočil pustni čas, ki je za en dan (en večer) pospravil s predsodki in zadržanostjo ter mu tako omogočil posebno svobodo. Pogovor med njima je potekal kot v sanjah. Čaroben je bil, ker je Hans čakal nanj celih sedem mesecev in tako dopustil, da so se vznesenost, strast in ljubezen le počasi nabirale, ga postopoma povsem prevzele in se nato v enem samem srečanju sprostile v mogočnem izbruhu skrivnostne energije, ki jo poznajo le zaljubljenci. Stik med Hansom in Clavdio je bil tako silovit, da mi je tudi ob tokratnem branju jemalo sapo.

Povod za srečanje je bil svinčnik, ki si ga je Hans želel izposoditi od Clavdie - točno tako kot pred mnogimi leti od prijatelja Hippeja.
Čeprav je bil to njun prvi pogovor, sta se pogovarjala kot stara znanca.
Govorila sta v nemščini in francoščini, kar je pomenilo, da je bil enkrat eden, drugič drugi v podrejenem položaju - Hans, kadar sta govorila francosko, saj tega jezika ni najbolje obvladal, Clavdia kadar sta govorila nemško. Tikala sta se, kar je bilo spet nekaj zelo nenavadnega in je pogovoru dajalo nov pomen. Hans je bil pogumen in drzen. Zastavil je vsa vprašanja, ki so se mu sedem mesecev motala po glavi. In na koncu je Clavdii izpovedal svojo ljubezen - z eno najganljivejših ljubezenskih izpovedi vseh časov.

A to sploh še ni vse! In še daleč ne najboljše. Najboljše je tisto, kar je zamolčano. Tisto, o čemer Thomas Mann sploh ne piše. Tisto, kar sem pri prvem branju Čarobne gore tako lahkotno spregledala. Sledi namreč najveličastnejša in najbolj čarobna ura, ki jo je Hans preživel na Čarobni gori. Nastopi takrat, ko Clavdia po ljubezenski izpovedi zapusti sobo, a pred tem še reče Hansu: "Adieu, mon prince Carnaval! Vous aurez une mauvaise ligne de fièvre ce soir, je vous le prédis," (Zbogom, moj pustni princ! Povem vam, da boste imeli to noč vročino.) In nato še "N'oubliez pas de me rendre mon crayon." (Ne pozabite mi vrniti svinčnika.)

Kako je Hans Castorp Clavdii vrnil svinčnik in kaj se je ob tem dogajalo, ne izvemo. A si lahko mislimo...
To je tisto, kar mi je pri Thomasu Mannu tako zelo všeč! Dogodki in občutja podana med vrsticami, ki pa še zdaleč niso tako skriti, da jih pozoren bralec ne bi mogel opaziti in vedno znova osupniti nad njihovim bogastvom in razkošjem.

Zgodba Hansa Castorpa in Clavdie Chauchat je po mojem mnenju ena najlepših - če ne najlepša ljubezenska zgodba mladega moškega, opisana v kakšnem romanu. Pri tej zgodbi moramo Clavdio namreč pustiti ob strani. O njenih čustvih do Hansa ne vemo veliko in bojim se, da nikoli niso bila ne vem kako globoka. Hansova ljubezen pa se je gradila počasi, a vztrajno, in z vsakim dnem postajala močnejša in trdnejša, dokler v Valpurgini noči ni dosegla svojega vrhunca.
A ta ljubezen je potem tudi izredno hitro minila. Zdi se presenetljivo, - ali pa tudi ne. Mnoge mladostne ljubezni se gradijo tako, kot se je gradila zaljubljenost mladega Hansa Castorpa; in tudi tako hitro minejo kot je minila njegova zaljubljenost.
A o tem v mojem naslednjem pisanju.

Z dnem po Valpurgini noči, na pepelnico, ko je Clavdia odpotovala z Berghofa, se konča prva polovica romana Thomasa Manna, Čarobna gora.

Hans Castorp,
iz filma Der Zauberberg (1981)
(vir: www1.wdr.de)

======================================

Na hermininem blogu najdete še:

• Čarobna gora, - in jaz
• Thomas Mann: Čarobna gora - prvi trije tedni