Otfried Preußler: Krabat

Začnimo pri Lužiških Srbih. Pod tem imenom jih poznamo Slovenci, sami sebe imenujejo Serbja ali Serby, Nemci pa jim pravijo Sorben. So zahodno-slovanska etična skupina, ki živi na skrajnem vzhodu Nemčije. Kljub majhnosti in življenju sredi germanskega sveta, jim je uspelo ohraniti svoj jezik, svojo kulturo in svoje običaje. Govorijo poljščini, češčini in slovaščini podoben jezik, imajo pa dvojino kot naša slovenščina. Njihova zastava je v slovanskih belo-modro-rdečih barvah. V času nacizma so jih želeli zbrisati s sveta, danes pa imajo v Nemčiji status uradno priznane manjšine in mnoge s tem položajem povezane pravice, med katerimi je tudi pravica do šolanja v svojem jeziku.

Med kulturno zapuščino Lužiških Srbov spada tudi saga o Krabatu. Preußler je zanjo slišal že v otroštvu in navdušila ga je tako zelo, da je pozneje v življenju napisal svojo različico zgodbe. Njegova zgodba se na določenih mestih strogo drži originala, pogosto pa si je pisatelj dovolil precejšno svobodo. 

Mladinski roman Krabat je izšel v letu 1971 in doživel velik uspeh. Nagrajen je bil z najpomembnejšo nagrado za mladinsko književnost tako v Nemčiji kot tudi na Poljskem. Mladi bralci ga berejo še danes - malo tudi zato, ker je pogosto v učnih načrtih nemških šol ;) Knjigo imamo prevedeno tudi v slovenski jezik.

Zgodba pripoveduje o štirinajstletnem fantu z imenom Krabat (=Hrvat:), ki se je v hudih časih, ko je po Nemškem divjala tridesetletna vojna, zatekel v mlin v Koselbruchu. Tam so že živeli gospodar mlina in enajst vajencev. Prav kmalu se izkaže, da to ni navaden mlin, pač pa šola črne magije. Gospodar mlina je povezan s hudičem in zna čarati; čarovniške veščine pa uči tudi svoje vajence. V zameno za znanje mu morajo biti fantje pokorni in cele dneve težaško delati v mlinu. Krabatu je v začetku življenje v mlinu všeč. Uživa v tem, da ima čarobno moč, da se lahko spremeni v krokarja in leti po zraku. Tudi druščina ostalih fantov mu prija, pa čeprav se ga le-ti predvsem v začetku večkrat grobo in nesramno privoščijo. Krabat se posebno tesno spoprijatelji z najstarejšim in najbolj sposobnim vajencem Tondom. Ko Tonda na silvestrsko noč umre v skrivnostnih okoliščinah, Krabat spozna, da se v mlinu dogaja še kaj hujšega kot samo črna magija.

Eden izmed vajencev, Juro po imenu, ki se pred gospodarjem pretvarja, da je kratke pameti, v resnici pa je tudi on že velik čarovnik, mu pove, da mora gospodar vsako leto na silvestrski večer žrtvovati enega izmed svojih vajencev v zameno za to, da sam ostane pri življenju. Ponavadi izbere najpametnejšega in najsposobnejšega vajenca - tudi s tem namenom, da se znebi morebitnega konkurenta, ki bi ga s svojo čarovniško močjo lahko premagal.

Po tem pogovoru Krabat nima več želje, da bi ostal v mlinu. A šole črne magije ni mogoče kar tako zapustiti... Pravzaprav obstaja samo en način kako oditi iz mlina in zapusti gospodarja. Na silvestrski večer - zwischen den Jahren - mora priti v mlin dekle in zaprositi za vajenčevo svobodo. Opraviti mora tudi preizkušnjo na smrt in življenje. Če jo uspešno opravi, je njen fant - in tudi vsi ostali vajenci, rešen, gospodar umre in mlin pogori.

Zgodba je zanimiva, napeta, včasih tudi presenetljiva, polna temačnih čarovnij, a tudi prijateljstva in medsebojnega tovarištva. Za pravo razpoloženje poskrbijo še kratke zgodbe, ki se vpletajo v glavno zgodbo in so ponavadi tiste, ki sestavljajo orginalno sorbiško sago o Krabatu. Pripovedujejo jih vajenci drug drugemu ali pa jih vajencem pripoveduje gospodar.
Nasprotje med dobrim in zlem, svetlim in temnim, svetim in hudičevim je odlično prikazano. Prav nič dušebrižniško ali kako drugače pokroviteljsko ni. Ko bereš knjigo, enostavno veš, da je eno v redu, drugo pa nikakor ne.

Dogajanje v romanu je tesno povezano s potekom koledarskega leta. Ob tem (mladi) bralec na neprisiljen način izve, kako tesno povezano z naravo so ljudje v preteklosti živeli. Natančno so spremljali izmenjavo letnih časov, spremembe vremena in trepetali za svoje posevke. Čas je bil razmejen s krščanskimi prazniki. Na zanje značilen - temačen način so te praznike praznovali tudi v mlinu. Nov vajenec je v mlin vedno prišel takoj po začetku novega leta - da je nadomestil tistega, umrlega na silvestrsko noč - tja do sv. treh kraljev enkrat. Čas do velike noči je bil zanj najtežji. Težko je moral delati, pa še vsi so se norčevali iz njega. Na sobotni večer pred veliko nočjo, ko so v bližnji vasi zvonili zvonovi, so vajenci smeli oditi iz mlina. Odšla sta po dva in dva skupaj. V mlin so se morali vrniti do sončnega vzhoda. Po vrnitvi so medse vzeli najmlajšega vajenca, zanj priredili praznovanje in ga posvetili v prve čarovniške skrivnosti. Od takrat dalje jim je bil enak in pred njim niso več ničesar skrivali - tudi tega ne, da se v mlinu ob vsaki mladi luni meljejo človeške kosti...

Knjiga vsebuje tudi lepo ljubezensko zgodbo. Krabat je namreč na enem izmed predvelikonočnih odhodov iz mlina spoznal dekle, ki ga je imela toliko rada, da je bila zanj pripravljena tvegati tudi življenje. Poimenoval jo je Kantorka - beseda v jeziku Lužiških Srbov označuje dekle, ki v zboru na veliko noč poje solo. Njenega pravega imena Krabat ni poznal, niti ga ni želel poznati, saj tako ni bilo možnosti, da bi zanj izvedel tudi gospodar, ki je imel tako veliko moč, da se je lahko vtihotapil tudi v misli in sanje svojih vajencev. Če bi namreč gospodar vedel, katero dekle je pripravljeno rešiti Krabata iz mlina, bi jo nemudoma ubil. Kar se ne bi zgodilo prvič...

Krabat in gospodar
(iz filma Krabat, 2008)

Krabata sem brala skupaj s sinom, ki je knjigo moral prebrati pri predmetu nemščina. Ker njegova nemščina še ni tekoča, mu je učiteljica posodila tudi DVD s filmom posnetim po knjižni predlogi, da bi mu bilo branje romana lažje. Čisto fajn film. A kakor je ponavadi v takšnih primerih, je tudi tokrat knjiga bistveno boljša od filma. Precej bogatejša je tako glede zgodbe kot tudi nastopajočih oseb. Pomena določenih dogodkov prikazanih v filmu sva se v celoti zavedala šele, ko sva prebrala tudi knjigo.

Sicer pa tukaj v šolah knjige za domače branje berejo drugače kot v Sloveniji. Ne bere jih vsak učenec sam zase doma, ampak knjigo bere razred skupaj. To pomeni, da določena poglavja skupaj preberejo pri pouku in se o tem tudi pogovorijo, naredijo kakšno nalogo; potem pa učenci dobijo še navodilo za branje doma in ob tem tudi število strani, ki jih morajo prebrati, n.pr. do naslednjega tedna. Potem se spet pogovorijo o prebranem. Tako - po koščkih prebrana knjiga, ni tako zelo debela in grozljivo predolga za prebrat, da bi mladim bralcem vzela veselje do branja.

Knjiga Otfrieda Preußlerja, Krabat je odličen mladinski roman, ki je bil všeč tudi mojemu sinu, ki sicer ni ne vem kako velik ljubitelj knjig. Knjiga malo spominja na tiste o Harryju Potterju, ki so bile, kot vemo, napisane bistveno pozneje kot Krabat. No, meni Krabat deluje bolj bogato in polno; ne tako banalno in površinsko kot Harry. Obe knjigi poudarjata, da sta prijateljstvo in ljubezen pomembni stvari v življenju; Krabat pa naredi še korak dalje in zatrdi:

Več kot moč in slava - četudi čarovniška, je vredna človekova svoboda.

★★★★★

Otfried Preußler
1923-2013
(vir: preussler.de)

Preußler, Otfried
Krabat - Ausgabe mit sorbischer Sage
Thienemann in der Thienemann-Esslinger Verlag, Stuttgart, 2016
ilustracije Herbert Holzing
269 strani
ISBN 978 3 522 20227 5

slovenski prevod:
Krabat 1, 2
Mladinska knjiga, 1979
254 strani