Božične zgodbe z vsega sveta

Ne vem, ali je to naključje, ali pa le ena izmed značilnosti adventnega časa v Nemčiji. Pravzaprav bi lahko šlo tudi za dobrodošlico, zahvalo ali drobno dejanje pozornosti.
Od neznanih ljudi dobivamo majhna darila. Pojavijo se na pragu, pred vrati.

Najprej v službi. Pred vrati svoje sobe sem dve jutri zapored dobila vsak dan po eno rdečo vrtnico iz papirja. Od zadovoljnega bolnika? Upam.
Pred vrati v stanovanje smo našli pecivo, božične voščilnice, čokoladne bonbone; pred časom pa tudi knjigo. In o tej knjigi bi rada napisala nekaj besed.

Naslovnica lahko zavede. Slika na platnicah je tako kičasto posladkana, da me je skoraj odvrnila od tega, da bi knjigo sploh odprla. Tudi naslov - Weihnachts Geschicten aus aller Welt (Božične zgodbe z vsega sveta), ni obetal nečesa izvirnega in v poplavi podobnih zgodb in knjig zanimivega. Pa bi bila velika škoda, če knjige ne bi vzela v roke in začela brati.

V knjigi so zbrane božične zgodbe z različnih koncev sveta. Nekaj jih je z nemško govorečega področja, druge so od ljubih sosedov (Von lieben Nachbaren) - Češke, Danske in Italije, tretje so izpod polarne zvezde (Im Licht des Polarsterns) - iz Rusije, Švedske in Finske, pri četrtih se pogleduje na zahod (Der Blick nach Westen) - Francija in Velika Britanija, zadnje so z onstran oceana (Jenseits des Ozeans) - iz Združenih držav Amerike in Anglije.

V knjigi se seveda najdejo zgodbe, ki v takšni zbirki ne smejo manjkati; npr. božična pravljica Hansa Christiana Andersena, Poslednje sanje starega hrasta. Ali pa - kot se za nemško knjigo spodobi, izvleček iz romana Buddenbrookovi Thomasa Manna, ki opisuje praznovanje božiča v tej lübeški meščanski družini z začetka 20. stoletja.

A vse to, kar sem napisala do sedaj, še ni bilo dovolj, da bi me navdušilo do te mere, da bi začela z branjem. Tisto, kar me je resnično pritegnilo, so bila imena ostalih avtorjev teh kratkih zgodb. Božične zgodbe za pričujočo knjigo so namreč v veliki meri prispevala sama znana pisateljska peresa - pisatelji, katerih knjige rada prebiram - ali pa sem jih nekoč v preteklosti rada brala. Kot piko na i, je pa eno od božičnih zgodb napisal še eden najbolj karizmatičnih igralcev vseh časov.

In mogoče lahko začnem prav z njim. Richard Burton je bil znan po različnih izredno uspešno odigranih gledaliških in filmskih vlogah. Bil je zelo talentiran igralec in v šestdesetih ter sedemdesetih letih prejšnjega stoletja velik zvezdnik. Duhove je buril tudi s svojim privatnim življenjem - pa naj bosta to dva zakona z Elizabeth Taylor ali pa njegov obisk Brionov v času Jugoslavije. Za jugonostalgike: Josip Broz - Tito je bil velik občudovalec Richarda Burtona (in Elizabeth Taylor) in leta 1972 se mu je izpolnila velika želja - Richard Burton je zaigral v jugoslovanskem partizanskem filmu Sutjeska in tam upodobil Tita. Vloga je bila majhna, a izredno pomenljiva. Blišč Hollywooda se je dotaknil tudi socialistične Jugoslavije.

A Richard Burton ni že od nekdaj živel v luksuzu, kakršen je bil zanj pripravljen tudi na Brionih (kakor tudi Tito ni); njegovo otroštvo v Wellsu je bilo izredno revno. O tem pripoveduje njegova Božična zgodba. Ker je že zelo zgodaj izgubil mamo, oče pa je bil hud alkoholik, je zanj skrbela sestra. Eden izmed božičev iz tistega časa, ko je živel skupaj s sestrino družino, je opisan v tej zgodbi. Bil je to poseben božič. Dogajalo se je nekaj skrivnostnega, nekaj, kar so odrasli pred otrokom - Richardom, ves dan vztrajno skrivali. Na koncu se je skrivnost razjasnila in pri otroku pustila mešane občutke, vsekakor precej drugačne kot pri odraslih. Veselje, pomešano z dokajšnjo mero razočaranja. Igralcu - priložnostnemu pisatelju, je zgodba dobro uspela:-)

Richard Burton v filmu Sutjeska

Tudi v božični zgodbi, ki jo je prispeval William Faulkner, Das wäre fine (Bilo bi fajn), otrok, prvo-osebni pripovedovalec, ne ve povsem jasno, kaj točno se dogaja na dan pred božičem. A on je v dogajanju - v nasprotju z malim Richardom, aktivno udeležen. Zaradi njegovega (nenamernega) dejanja se zgodi nekaj zelo tragičnega. Otrok je seveda nedolžen. Ali pa tudi ne. Njegova obsedenost z denarjem in zaslužkom me je med branjem navdajala z velikim nelagodjem.

William Faulkner je pisal precej zahtevne romane. Pri njihovem branju se od bralcev pričakuje veliko pozornosti, napora in potrpežljivosti. Nikakor jih ni mogoče brati samo za razvedrilo. A če je bralec pripravljen na nekaj takšnega, je bogato nagrajen - z globokimi zgodbami in pretanjenimi analizami človeških občutij in razmišljanj, predstavljenih s prav posebnim stilom pisanja. Poskusite kdaj s Svetlobo v avgustu (roman je izšel v zbirki Sto romanov) ali pa mogoče s še boljšima romanoma Krik in bes ali Absalom, Absalom. 

V stilu njegovih romanov je tudi kratka zgodba iz knjige Božične zgodbe z vsega sveta. Prav gotovo je literarno najkakovostnejša od vseh tam zbranih. V njej ne boste našli prav nobenega božičnega klišeja, božično simboliko pa že. Velik del zgodbe je govora o božičnem darilu za starega očeta. Ker je že zelo star, običajno ne dobiva božičnih daril. A na ta posebni božič ga bo dobil tudi on...

Tudi zgodba Vladimirja Nabokova - avtorja znanega in za mnoge še vedno šokantnega romana Lolita, se dogaja na sveti večer. Zgodba je ena tistih, ki se začnejo izredno žalostno, ostanejo na koncu še vedno tragične, a vendar se ob zaključnih stavkih pripovedi pokaže tudi možnost upanja, ki nadaljnje življenje dela znosno. Zgodba se dogaja na ruskem podeželju, kjer ob božiču vsepovsod vlada globoka zima. Opisi zimske narave so krasni. Glavni junak je bogat posestnik, ki je ravno pokopal svojega sina.

Selma Lagerlöf - avtorica priznanega romana Gösta Berling, ki ga imamo tudi v slovenščini, tudi tega izdanega v zbirki Sto romanov, pripoveduje o stari mami in vnukinji, ki na sveti večer, namesto da bi odšli v cerkev, ostaneta doma - ena, ker je prestara, druga, ker je premlada, in si krajšata ure z zgodbo, ki ima značilno božično sporočilo: Nicht auf Lichter und Lampen kommt es an, und es liegt nicht an Mond und Sonne, sondern was nottut, ist, dass wir Augen haben, die Herrlichkeit Gottes zu sehen. Kar naj bi na kratko pomenilo, da ne potrebujemo veliko, le svoje oči, da vidimo Božje veličastvo.

Italijo s svojo zgodbo zastopa Italo Calvino. Pred leti sem brala njegov roman Če neke zimske noči popotnik, ki se mi je vtisnil v spomin predvsem s svojo nenavadno zgradbo. Zgodba Die Kinder des Weihnachtsmannes (Božičkovi otroci) pripoveduje o božiču kakršnega ne maramo, a vendar obenem vsi po vrsti prispevamo k temu, da ostaja takšen, kakršen je - potrošniško obarvan. Umetno razsvetljenemu mestu, polnemu božičnega vrveža, pisatelj na koncu zgodbe kot velikansko nasprotje - večje skoraj ne bi moglo biti! postavi naravo - gozd, kjer sta le belina snega in črnina sence, ki skrivata ena snežno belega zajca, druga pa temnega volka. Oba prežita drug na drugega. Veličastno.

Nekatere od zgodb iz knjige se dogajajo v preteklosti, druge v sedanjosti. Meni neznana nemška pisateljica Gaby Hauptman, je napisala zelo sodobno božično zgodbo. Pripoveduje o najstnici, ki svoj upor izrazi ravno na božični večer, ker ve, da bo s tem najbolj prizadela svoje starše. Naslov zgodbe je Aufbruch, ali Odhod.

V sedanjem času se dogaja tudi zgodba Zu Weihnachten tickt eine Uhr (Za božič tiktaka ura), pisateljice Patricie Highsmitt. To pisateljico tudi slovenski bralci dobro poznamo in sicer po njenih odličnih psiholoških kriminalnih romanih o gospodu Ripleyu. Njena božična zgodba mi je bila verjetno od vseh zgodb zbranih v knjigi najbolj všeč.
Pripoveduje o mladem, materialno zelo dobro preskrbljenem zakonskem paru, ki je ravno v božičnem času postavljen pred veliko preizkušnjo. Bo njun odnos zdržal? Se bo zakon ohranil? Razlog za hudo trenje med mladima, srečnima zakoncema, je presenetljiv - reven otrok, ki na ulici prosjači za denar.
"Haben Sie 'nen Franc für mich, Madame?" So fing es an.
("Imate kakše frank zame, Madame?" Tako se je začelo)

To so zgodbe, ki sem jih prebrala v letošnjem adventnem času. V knjigi jih je ostalo še nekaj in te bodo počakale na naslednje leto. Ne morem si namreč predstavljati, da bi takšne vrste zgodb brala v kakšnem drugem času kot le pred božičem. Kako pišejo Langston Hughes, O. Henry, Åke Edwardson, Frans Emil Sillanpää, Božena Benešová, Susanna Tamaro in drugi, mi bo tako zaenkrat ostalo še skrivnost.

Vesela sem, da je nekdo pustil knjigo na našem pragu. Bil je to majhen čudež, ki je prišel povsem nepričakovano in mi pripravil veliko veselje.
Adventni čas je ob prebiranju božičnih zgodb minil lepše kot bi sicer. Zgodbe so poskrbele za prave občutke in misli. Kar se me je pa ob branju najbolj dotaknilo, je bila ugotovitev, kako zelo podobni smo si ljudje povsod po svetu, danes in v preteklosti. In ta podobnost se mogoče najbolje pokaže ravno v adventno-božičnem času.

Čudeži se dogajajo vsak dan. Samo videti jih je treba.

Weihnachts Geschichten aus aller Welt

Herausgegeben von Johannes Thiele,
2006 Verlagsgruppe Weltbild GmbH,
320 strani
ISBN 978-3-89895-503-2