Elena Ferrante: Genialna prijateljica

Fenomen Elene Ferrante je izjemen.

Do nedavnega nismo vedeli, katera italijanska pisateljica se skriva pod tem psevdonimom in piše svetovne uspešnice. Svojo identiteto je vse od začetkov pisateljevanja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja skrbno skrivala. V enem izmed dopisnih intervjujev je povedala, da brez anonimnosti ne bi mogla pisateljevati - vsaj tako dobro ne, kot to zdaj počne.

Njeni romani so cenjeni tako med bralci kot tudi med kritiki. Prodajajo se v milijonskih nakladah. In ravno finančni tokovi, ki se ob tako velikih nakladah knjig prelivajo z enega na drug bančni račun, so bili vzrok, da se je razkrila pisateljičina resnična identiteta. Eden izmed italijanskih raziskovalnih novinarjev je namreč menil, da običajna prevajalka literarnih del samo s prevajanjem - pa četudi je odlična pri svojem delu in poročena z možem, ki je pomemben ter vpliven v italijanskem literarnem svetu - ne more zaslužiti tako veliko denarja, kot ga je zaslužila - kot se je pozneje izkazalo, prevajalka (in pisateljica) iz Rima, ki si je nadela psevdonim Elena Ferrante.

Ob nezaželenem razkritju njene prave identitete se je Elena Ferante oglasila s kratkim sporočilom, v katerem je potrdila resničnost novinarjevih zaključkov o njeni pravi identiteti, a obenem prosila tudi za obzirnost. Prosila je, da ji bralci, novinarji in vsi ostali omogočijo, da še naprej ustvarja čim bolj anonimno in odmaknjeno. Pozornost literarnega sveta naj se obrača k njenim romanom, ne pa k njej kot pisateljici. Zdi se, da so naslovljeni vsaj v določeni meri upoštevali pisateljičino željo in po velikem bumu ob razkritju njenega pravega imena konec lanskega oktobra, je prava identiteta Elene Ferrante ponovno poniknila v anonimnost. Njeni romani pa živijo svoje lastno življenje dalje.

Roman Elene Ferrante, Meine geniale Freundin - v slovenščini je roman pred kratkim izšel pod naslovom Genialna prijateljica, je v Nemčiji od izida v avgustu 2016 dalje ves čas med tremi najbolje prodanimi knjigami s področja beletristike. Do izida novega Herryja Potterja je bila čvrsto zasidrana celo na prvem mestu. Zadnji teden pa si ji je na lestvici uspešnic pridružil še roman, ki je njeno nadaljevanje - v nemščini je namreč ravnokar izšel nov roman Elene Ferrante z naslovom Die Geschichte eines neuen Namens.

Roman Genialna prijateljica je prvi del tako imenovane Neapeljske tetralogije, v kateri Elena Ferrante opisuje življenje dveh prijateljic, Lenù in Lile. Lenù je okrajšava za Eleno in ta je v romanu prvoosebna pripovedovalka; lahko tudi kar pisateljica Elena Ferrante sama.

Začetek romana je enkraten! Točno takšen, da bralca uroči in mu vzbudi zanimanje za nadaljnje branje. Če boste prebrali prolog k romanu, knjige ne boste mogli več spustili iz rok. Vsaj tja do konca prve polovice ne...

Lilin sin Rino - štiridesetletnik, ki še vedno živi skupaj s svojo mamo, ker v življenju še nikoli ni počel kaj pametnega, pokliče Lenù in ji pove, da je mama izginila brez sledu. Dobesedno brez sledu. Za njo ni ostalo ničesar - ne obleke, ne čevlji, ne knjige. Še na fotografijah, na katerih je bila skupaj s sinom, je bil njen obraz izrezan. Kako in zakaj se je to zgodilo?
Njeno dolgoletno prijateljico dogodek ne preseneti preveč. Razjezi se in sklene, da bo tokrat drugače, kot je bilo vse do sedaj v njenem razmerju z Lilo. Enkrat bo ona - Lenù, tista, ki bo imela zadnjo besedo, pa čeprav je to šele pri 66-ih letih. Ne bo dovolila, da Lila s svojim izginotjem izbriše vse svoje življenje.
Tako sede za računalnik in začne popisovati svojo in Lilino življenjsko zgodbo - od samega začetka in z vsemi podrobnostmi.

Zgodba nas ponese v revno četrt Neaplja, v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Lila in Linu sta predšolski deklici z ne preveč svetlimi izgledi za svojo prihodnost. Že od vsega začetka je jasno, da ju čaka podobna usoda kot njuni mami - življenje v revščini in nevednosti, tudi nasilju in vulgarnosti, v omejenem območju revne, zanemarjene, močno patriarhalno usmerjene in tudi nevarne četrti Neaplja, imenovane Rione.

A deklici sta vendar tudi nekaj posebnega. Predvsem si že od otroških let dalje prizadevata, da bi svoji življenji imeli v svojih rokah in bi ga usmerjali po svojih željah. Obe se zavedata, da je znanje izredno pomembno. Obe sta zelo bistri in v osnovni šoli odlično uspevata. A na tem mestu že nastopi prva pomembna in usodna težava v njunem življenju. Njuno nadaljnje izobraževanje ni tako samo po sebi umevno, kot se nam zdi v današnjem času. Znajdeta se na razpotju, kjer se bosta njuni življenjski poti ločili druga od druge; Lenù po številnih dvomih starša le dovolita, da nadaljuje s šolanjem; Lilo pa oče v jezi vrže skozi okno, ko ga le-ta prosi, da bi ji dovolil nadaljnje šolanje.

A njuno prijateljstvo živi dalje. Hja, prijateljstvo... Odnos med Lilo in Lenù še zdaleč ni tako preprost, da bi ga lahko enostavno označili le z besedo prijateljstvo. Lila je tista, ki je v tem odnosu glavna. Lenù vedno stopa vsaj korak za njo. V šoli je vedno malo slabša od nje. Ni tako pogumna, poštena, odločna in drzna kot je Lila. Prijateljstvo med dvema dekletoma je vsaj v tem začetnem romanu Neapeljske tetralogije, ki opisuje leta otroštva in odraščanje, predvsem odnos, v katerem je veliko tekmovalnosti, občudovanja, želje po biti to, kar je prijateljica, in tudi kar nekaj zavisti in nevoščljivosti.

Prijateljstvo je tisto, za kar v tem romanu gre. Prijateljstvo med dvema mladima ženskama. Moški so tukaj in na splošno v knjigi šele v drugem planu. Eleni Ferrante je uspelo bralcem odnos med Lenù in Lilo predstaviti v vsej njegovi razsežnosti in bogastvu, v dobrih in slabih stvareh.

Mogoče ga je opisala celo malo preveč natančno... Ob opisovanju šolanja, šolskih tekmovanj in takšnih ter drugačnih mladostniških zapletov je po mojem mnenju nekoliko pretiravala. Dolgočasila sem se, ko sem brala o vsem tem. A ni bilo preveč hudo! Nagrajena sem bila z izredno lucidnim vpogledom v misli in občutenje dveh samosvojih in odločnih deklet, ki sta bili trdno odločeni, da se iztrgata iz nazadnjaške in omejujoče patriarhalne skupnosti. To jima na koncu tudi uspe - Lenù z nadaljevanjem šolanja, Lilu pa s poroko z bogatim ženinom.

Pa vendar. S knjigo ne morem biti najbolj zadovoljna. Neapeljska četrt Rione mi ni bila všeč in njeni prebivalci so mi bili s svojim vedenjem, mišljenjem in pogledom na svet zoprni.
K neprijetnemu občutku ob branju je pripomogel tudi pisateljičin način pisanja, ki je mestoma zelo suhoparen in hladen. Čeprav pogosto zelo rada hodim po stopinjah pisateljev in njihovih literarnih junakov, tokrat nimam prav nobene želje, da bi v Neaplju iskala ulice, po katerih sta hodili Lenù in Lila - ter cela množica stranskih oseb, za katere se pogosto ne ve jasno, kakšno vlogo igrajo v romanu.

A na srečo vse te pomanjkljivosti - kot jih sama razumem, ob koncu romana izgubijo svoje osti. Zdi se, da je ob zaključku romana pisateljica spet trdno prijela za vajeti zgodbe in ponovno prevzela nadzor nad osebami in potekom romana. Dramatičnost, ki smo ji priča na začetku romana, se pokaže tudi ob zaključku - mogoče še v večji meri in na usodnejši način. Tudi zaradi tega je knjigo vredno prebrati.

Roman Elene Ferrante, Genialna prijateljica ima odličen začetek in še boljši konec; vmes pa veliko čudovitih pasaž - posebno ob koncih posameznih poglavij, modrih misli in jasnih pogledov v prijateljstvo dveh deklic, a na žalost prav toliko izredno dolgočasnih odlomkov, pretiravanj in nelogičnosti, ob katerih sem se mučila in mučila, da se bolj ne bi mogla. Pisateljičin stil pisanja je racionalen in prav nič sentimentalen, kar je dobro za to, da roman ne zaide v vode samopomilovanja in solzavosti, vendar pa knjiga zaradi tega pogosto deluje preveč hladno in brezčutno. 

Ob Genialni prijateljici me tako prevevajo mešani občutki. Ne vem, ali bom zbrala voljo in pogum ter se lotila še nadaljevanja - druge knjige iz Neapeljske tetralogije.
No, v knjigarni sem nemški prevod romana, Die Geschichte eines Namens (v slovenščini bo roman izšel z naslovom Zgodba o novem imenu) že imela v rokah in prebrala sem tudi nekaj začetnih strani. Zgodba se nadaljuje točno v trenutku, kjer se je dogajanje prvega dela ostro in odsekano končalo - na Lilini poroki. In Lila se na dogodek, ki jo je močno prizadel, ne odzove tako, kot pričakuje in si želi njena genialna prijateljica Lenù...

★★★★☆


Originalna izdaja:

• L'amica geniale, Edizoni e/o, Rom, 2011

Nekateri prevodi:

• Genialna prijateljica, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2016, iz italijanščine v slovenščino prevedla Anita Jadrič
• Meine geniale Freundin, Suhrkamp Verlag Berlin, 2016, iz italijanščine v nemščino prevedla Karin Krieger
• My Brilliant Friend, Europa Edition, 2012, iz italijanščine v angleščino prevedla Ann Goldstein