Čas je čudna reč.
Ljudje nimamo čutila zanj. Zaradi tega ga lahko merimo le s prostorskimi merskimi enotami - z gibanjem kazalca na uri. Z izbiro takšnega načina merjenja predpostavljamo, da čas teče enakomerno. Toda ali je res tako?
Ljudje nimamo čutila zanj. Zaradi tega ga lahko merimo le s prostorskimi merskimi enotami - z gibanjem kazalca na uri. Z izbiro takšnega načina merjenja predpostavljamo, da čas teče enakomerno. Toda ali je res tako?
Naša zavest pravi, da ne. Vsi namreč vemo, da ob enoličnem življenju ure le počasi minevajo; če pa doživljamo nekaj novega in zanimivega, čas mineva hitro.
A pri takšni označbi poteka časa moramo biti kljub vsemu previdni. Če na svoje življenje in na čas, ki smo ga že preživeli, pogledamo bolj na široko, se pokaže še druga njegova lastnost. Ko obujamo spomine, se ponavadi najbolje spominjamo dogodkov, ki so bili nekaj posebnega; potovanja ali zanimivega srečanja, na primer. Ti dogodki predstavljajo pomemben del našega spomina, pa čeprav so trajali le nekaj dni, mogoče tudi samo nekaj ur. Leta, v katerih se pa ni dogajalo nič omembe vrednega - leta enoličnega in v rutino zakopanega poklicnega dela, na primer, v našem spominu zapolnjujejo le majhen prostor, pa čeprav predstavljajo obsežno obdobje našega življenja. Takole piše v romanu Thomasa Manna, Čarobna gora:
...ob nepretrgani enakomernosti se velike časovne razsežnosti tako skrčijo, da je srce prestrašeno na smrt; če je en dan kakor vsi, potem so vsi kakor en dan; in pri popolni enoličnosti bi doživljali najdaljše življenje kot čisto kratko in bi potekalo, ne da bi se zavedali.... Saj vemo, da je vrivanje spremenjenih in novih navad edino sredstvo, da si obdržimo življenje, da si poživimo čut za čas, da si zamoremo pomladiti, okrepiti, spočasniti svoje doživljanje časa in si s tem obnavljati življenjski čut sploh.Zaradi tega so v življenju potrebne spremembe. Dolgoročno gledano takrat čas teče počasi, saj nam vsaka minuta prinese ogromno novega. Ko pa se začnemo vživljati v novi način življenja, čas pohiti. Dnevi spet postajajo lažji in hitreje sledijo drug drugemu. Saj veste, kako je na počitnicah. Prvi dnevi minevajo počasi, zadnji teden pa mine skoraj tako hitro, kot bi bil le en dan.
Takšno neenakomerno odtekanje časa trenutno prav dobro opažam tudi sama, značilen pa je bil tudi za Hansovo bivanje v Davosu. Prvi tedni življenja v sanatoriju so bili polni novosti in so tako zaradi svoje drugačnosti zasedli velik del knjige, vsak naslednji pa vse manj, ker je bil pač vse bolj običajen.
To se kaže tudi pri mojem pisanju o romanu Čarobna gora. V prvem prispevku sem pisala o dogodkih v času nekaj tednov. Zdaj bom pisala o obdobju nekaj mesecev - sedmih, če sem natančna. V zadnjem prispevku o Mannovi Čarobni gori bom pa po vsej verjetnosti pisala o času, ki ga zaznamujejo leta - sedem jih je.
To se kaže tudi pri mojem pisanju o romanu Čarobna gora. V prvem prispevku sem pisala o dogodkih v času nekaj tednov. Zdaj bom pisala o obdobju nekaj mesecev - sedmih, če sem natančna. V zadnjem prispevku o Mannovi Čarobni gori bom pa po vsej verjetnosti pisala o času, ki ga zaznamujejo leta - sedem jih je.
Po prvih sedmih tednih bivanja na Berghofu je bil Hans Castorp že povsem vživet v dnevno rutino sanatorija. Dnevi so sledili drug drugemu s pospešeno hitrostjo. Pridno je sledil izmenjujočemu se redu ležanja, hranjenja in sprehajanja. Življenje v naslednjih tednih in mesecih bi lahko postalo dolgočasno in enolično. Pa ni bilo tako. Izkazalo se je, da bo to eno najintenzivnejših obdobij njegovega bivanja v sanatoriju.
Prvih sedem mesecev Hansa Castorpa na Čarobni gori, ki jih opisujem v tem prispevku, je bilo prežeto s Clavdio Chauchat, žensko, v katero se je noro zaljubil. To je bilo tisto, kar je času, pretečenemu v teh mesecih, poleg običajnih časovnih mejnikov kot so božič, novo leto in pust, pustilo pečat posebnosti.
Začne se že prvi dan pri prvem zajtrku, ko nekdo malomarno zaloputne vrata v jedilnico. Lepo vzgojenemu Hansu se je to zdelo višek nemarnosti. Močno ga je razjezilo, a povzročitelja hrupa ni uspel ugotoviti. Loputanje z vrati se je ponovilo tudi pri drugem zajtrku (in potem pri vsakem naslednjem obedu), a tudi v drugo Hans ni ugotovil, kdo je tako malomaren, da ne pridrži vrat in jih pusti, da se same zaprejo z velikim hrupom. Šele pri kosilu je ugotovil, da je ta nemarnica Madame Chauchat - kakor mu povedo pozneje - Rusinja, z visokimi ličnicami in ozkimi sivo-modrimi očmi, ki ji je bolezen dala svobodo, da se je lahko nemarno obnašala, grizla kožico okrog nohtov ter tudi za več mesecev odpotovala od doma in svojega moža.
Hans se v naslednjih tednih proti svoji volji zaljubi vanjo in začne stopati po poti srečne vznesenosti, a tudi hudih bridkosti. Spogledoval se je z njo in jo prestrezal na hodnikih in stopnišču. Več dni zapored je bil srečen, ker mu je uspelo pridržati vrata, ko je vstopila v jedilnico, in je potem v zahvalo dobil njen "Merci". A bili so tudi dnevi, ko je bil strašno nesrečen, ko se Clavdia več obrokov zapored ni obrnila k njemu in ga pogledala.
Občudoval je njen portret, ki ga je naslikal dr. Behrens in študiral je anatomijo človeka, da bi razumel zapeljivost ženskega telesa. In še in še. V vsem tem času Clavdia in Hans nista izmenjala besede, pogovarjala sta se le s pogledi in kretnjami.
Občudoval je njen portret, ki ga je naslikal dr. Behrens in študiral je anatomijo človeka, da bi razumel zapeljivost ženskega telesa. In še in še. V vsem tem času Clavdia in Hans nista izmenjala besede, pogovarjala sta se le s pogledi in kretnjami.
Hansa je njegova obsedenost s Clavdio močno vznemirjala. Ko bralci izvemo, zakaj ga njene poševne in ozke "kirgiške" oči tako zelo vznemirjajo, je čas, ko začenjamo razumevati tudi "čarobnost" Mannove Čarobne gore. Pri tem imajo pomembno vlogo sanje, prijatelj iz otroških let z imenom Hippe in izposojeni svinčnik. Prijatelj iz otroških let je bil zelo podoben Clavdii.
Kako čudno podoben ji je bil - tejle tukaj gori! Zato se torej tako zanimam zanjo? Ali morda tudi: ali sem se zato tako zanimal zanj? Neumnost. Lepa neumnost.In spet smo pri relativnosti časa. Kaj je bilo prej, Hippe ali Clavdia? Ali se je za Clavdio zanimal zaradi Hippeja, ali za Hippeja zaradi Clavdie?
V Valpurgini noči je Hans končno pristopil h Clavdii in jo nagovoril. Dejanje mu je omogočil pustni čas, ki je za en dan (en večer) pospravil s predsodki in zadržanostjo ter mu tako omogočil posebno svobodo. Pogovor med njima je potekal kot v sanjah. Čaroben je bil, ker je Hans čakal nanj celih sedem mesecev in tako dopustil, da so se vznesenost, strast in ljubezen le počasi nabirale, ga postopoma povsem prevzele in se nato v enem samem srečanju sprostile v mogočnem izbruhu skrivnostne energije, ki jo poznajo le zaljubljenci. Stik med Hansom in Clavdio je bil tako silovit, da mi je tudi ob tokratnem branju jemalo sapo.
Povod za srečanje je bil svinčnik, ki si ga je Hans želel izposoditi od Clavdie - točno tako kot pred mnogimi leti od prijatelja Hippeja.
Čeprav je bil to njun prvi pogovor, sta se pogovarjala kot stara znanca.
Govorila sta v nemščini in francoščini, kar je pomenilo, da je bil enkrat eden, drugič drugi v podrejenem položaju - Hans, kadar sta govorila francosko, saj tega jezika ni najbolje obvladal, Clavdia kadar sta govorila nemško. Tikala sta se, kar je bilo spet nekaj zelo nenavadnega in je pogovoru dajalo nov pomen. Hans je bil pogumen in drzen. Zastavil je vsa vprašanja, ki so se mu sedem mesecev motala po glavi. In na koncu je Clavdii izpovedal svojo ljubezen - z eno najganljivejših ljubezenskih izpovedi vseh časov.
Čeprav je bil to njun prvi pogovor, sta se pogovarjala kot stara znanca.
Govorila sta v nemščini in francoščini, kar je pomenilo, da je bil enkrat eden, drugič drugi v podrejenem položaju - Hans, kadar sta govorila francosko, saj tega jezika ni najbolje obvladal, Clavdia kadar sta govorila nemško. Tikala sta se, kar je bilo spet nekaj zelo nenavadnega in je pogovoru dajalo nov pomen. Hans je bil pogumen in drzen. Zastavil je vsa vprašanja, ki so se mu sedem mesecev motala po glavi. In na koncu je Clavdii izpovedal svojo ljubezen - z eno najganljivejših ljubezenskih izpovedi vseh časov.
A to sploh še ni vse! In še daleč ne najboljše. Najboljše je tisto, kar je zamolčano. Tisto, o čemer Thomas Mann sploh ne piše. Tisto, kar sem pri prvem branju Čarobne gore tako lahkotno spregledala. Sledi namreč najveličastnejša in najbolj čarobna ura, ki jo je Hans preživel na Čarobni gori. Nastopi takrat, ko Clavdia po ljubezenski izpovedi zapusti sobo, a pred tem še reče Hansu: "Adieu, mon prince Carnaval! Vous aurez une mauvaise ligne de fièvre ce soir, je vous le prédis," (Zbogom, moj pustni princ! Povem vam, da boste imeli to noč vročino.) In nato še "N'oubliez pas de me rendre mon crayon." (Ne pozabite mi vrniti svinčnika.)
Kako je Hans Castorp Clavdii vrnil svinčnik in kaj se je ob tem dogajalo, ne izvemo. A si lahko mislimo...
To je tisto, kar mi je pri Thomasu Mannu tako zelo všeč! Dogodki in občutja podana med vrsticami, ki pa še zdaleč niso tako skriti, da jih pozoren bralec ne bi mogel opaziti in vedno znova osupniti nad njihovim bogastvom in razkošjem.
To je tisto, kar mi je pri Thomasu Mannu tako zelo všeč! Dogodki in občutja podana med vrsticami, ki pa še zdaleč niso tako skriti, da jih pozoren bralec ne bi mogel opaziti in vedno znova osupniti nad njihovim bogastvom in razkošjem.
Zgodba Hansa Castorpa in Clavdie Chauchat je po mojem mnenju ena najlepših - če ne najlepša ljubezenska zgodba mladega moškega, opisana v kakšnem romanu. Pri tej zgodbi moramo Clavdio namreč pustiti ob strani. O njenih čustvih do Hansa ne vemo veliko in bojim se, da nikoli niso bila ne vem kako globoka. Hansova ljubezen pa se je gradila počasi, a vztrajno, in z vsakim dnem postajala močnejša in trdnejša, dokler v Valpurgini noči ni dosegla svojega vrhunca.
A ta ljubezen je potem tudi izredno hitro minila. Zdi se presenetljivo, - ali pa tudi ne. Mnoge mladostne ljubezni se gradijo tako, kot se je gradila zaljubljenost mladega Hansa Castorpa; in tudi tako hitro minejo kot je minila njegova zaljubljenost.
A o tem v mojem naslednjem pisanju.
A ta ljubezen je potem tudi izredno hitro minila. Zdi se presenetljivo, - ali pa tudi ne. Mnoge mladostne ljubezni se gradijo tako, kot se je gradila zaljubljenost mladega Hansa Castorpa; in tudi tako hitro minejo kot je minila njegova zaljubljenost.
A o tem v mojem naslednjem pisanju.
Z dnem po Valpurgini noči, na pepelnico, ko je Clavdia odpotovala z Berghofa, se konča prva polovica romana Thomasa Manna, Čarobna gora.
 |
| Hans Castorp, iz filma Der Zauberberg (1981) (vir: www1.wdr.de) |
======================================
Na hermininem blogu najdete še:
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)