Zgodba izdana preko tvitov

Literarna dela že nekaj časa ne izhajajo samo v obliki klasične, se pravi papirnate in tiskane knjige. Tu so elektronske knjige. Imamo tudi knjige, ki so svojo prvo pot med bralce našle preko zapisov na blogu. In tukaj so knjige,  ki so bile izdane s pomočjo tvitanja.
Oblika knjige za njeno kvaliteto po mojem mnenju ni pomembna. Ni važno, ali je knjiga papirnata ali elektronska. Pomembna je vsebina; pomembno je kako prepričljivo so orisane osebe in do določene mere je pomemben tudi slog pisanja. Takšno je pravo bistvo knjige.

Pa vendar. Zgodba, ki svojo prvo pot med bralce najde s pomočjo tvitov, je vseeno nekaj posebnega in zasluži dodatno pozornost.

David Mitchell - znani britanski pisatelj, ki je bil že nominiran za bookerja, nekaj njegovih knjig pa imamo prevedenih tudi v slovenščino, se je odločil, da bo kot nekakšen uvod v jesensko izdajo svojega novega romana (z naslovom The Bone Clocks), objavil zgodbo The Right Sort in to s pomočjo tvitov.
V prejšnjem tednu je tako zgodba izšla v obliki 280-ih tvitov, ki jih je pisatelj "čivknil" dvakrat dnevno v skupini po 20 tvitov naenkrat, nekaj dni zapored. Sam sploh ni posebno navdušen uporabnik twitterja, a ideja, da bi zgodbo izdal v obliki zaporedja zapisov z največ 140 znaki, se mu je zdela izzivalna. Ni se ji mogel upreti.

Zgodba pripoveduje o osnovnošolcu Nathanu, ki je v preteklosti doživel neprijetno izkušnjo s psom, trenutno pa ga zaznamujejo predvsem posledice jemanja valiuma - zdravila iz skupine benzodiazepinov, ki se pogosto uporablja pri anksioznih stanjih bolnikov. Ko gre z mamo na pomemben obisk k ljudem, ki jih ne poznata, se sreča s fantom njegovih let in z njim doživi nekaj, kar je vredno zapisa zgodbe.

Čeprav sem bila na začetku do zgodbe in njene tvitarske oblike zelo nezaupljiva in zadržana, se je na koncu izkazalo, da gre za novo izkušnjo, ki mi je bila čisto všeč. Tudi zgodba zdrži, je zanimiva in vleče. Osebe so presenetljivo živo zažarele - sploh glede na skopost znakov, ki jih dopušča posamezni tvit. Je pa res, da se na takšen način lahko pišejo samo (kratke) zgodbe. Ne predstavljam si, da bi kdo takole pisal roman.

Kot je povedal pisatelj sam, je pisanje zgodbe v tvitih nekaj povsem drugega kot pisanje klasične kratke zgodbe. Zgodbo je potrebno razdeliti v manjše delčke, ki morajo kljub svoji kratkosti nositi neko zaključeno idejo ali trditev. Iz kratkega tvita mora brez dodatnega opisovanja dokaj jasno izstopiti tudi kakšna značajska lastnost nastopajoče osebe ali vsaj njeno razpoloženje. To ni lahko delo.
Zavedati se je treba tudi tega, da bralec zgodbe v tvitih nima možnosti (ali pa je ta dokaj zapletena), da bi se z lahkoto vrnil nekaj stavkov nazaj, prebral prejšnji odstavek. Vsak naslednji tvit namreč nekako izniči oz. pošlje v pozabo tvit, ki je bil napisan pred njim - takšna je namreč narava tvitanja in to ima pomemben vpliv na pisanje zgodbe.

David Mitchell je primerjal branje klasičnih zgodb, kakršnih smo navajeni, z vožnjo z balonom, ko je celotna literarna pokrajina zgodbe razprostrta pred bralcem, ki si jo v miru ogleduje z višine in uživa v razgledu. Branje zgodbe v tvitih pa je bolj podobno vožnji s (hitrim) vlakom, kjer pokrajina beži pred bralčevimi očmi in določene izseke pokrajine v hitrem ritmu vedno znova nadomeščajo nove - še preden le-te v bralčevih možganih oblikujejo neko dokončno in jasno predstavo. Tako nekako. Bi se kar strinjala.

Vsekakor se splača poskusiti. Priporočam, da si zgodbo preberete. Meni je bilo všeč, čeprav s tvitanjem nimam prevelikega veselja. Raje pišem in berem bolj na široko:-)
Tvite zgodbe The Right Sort najdete s sledenjem @david_mitchell.

David Mitchell (1969)

Oliver Pötzsch: Rabljeva hči

(416 str.)

Če imate radi Tavčarjevo Visoško kroniko, vam priporočam, da posežete tudi po zgodovinskem romanu Rabljeva hči, nemškega pisatelja Oliverja Pötzscha. Oba romana se dogajata v drugi polovici 17.stoletja - nekaj let po strašni tridesetletni vojni, ki je pustila hude posledice v celotnem Svetem rimskem cesarstvu. V obeh romanih ima tudi zelo pomembno, če ne osrednjo vlogo čarovniški proces proti nedolžni ženski. Razlika, ki je posledica 90-letnega presledka med izdajo Tavčarjevega in Pötzschejevega romana, je v tem, da je nemški roman nekako bolj atraktiven. Večji povdarek je na zgodbi, ki je napeta kriminalka in manj je mučnega moralnega samoizpraševanja glavnih oseb. Rabljeva hči je v primerjavi z Visoško kroniko lahkotnejši zgodovinski roman, ki razen tega, da postane uspešnica, nima prav visokih ambicij.

Zgodba se dogaja v južno bavarskem mestu Schöngau konec aprila 1660. Nenavadne stvari vznemirjajo meščane. Nekdo ubija otroke, ki so vsi mestne sirote in imajo na telesu narisano čarovniško znamenje. Nekateri od meščanov vidijo celo hudiča, ki se sprehaja po mestnih ulicah. Da bi mestni veljaki pomirili meščane, za nastale težave osumijo, oziroma kar določijo mestno babico Martho Stechlin. A mestni rabelj, ki ni čisto običajen krvnik in mučitelj, ne verjame v krivdo osumljenke in skupaj s svojo hčerko in mladim medikusom začne raziskovati nenavadne dogodke in iskati pravega krivca.

A mene so bolj kot zgodba zanimale druge stvari.
Kar se mi je v knjigi najbolj dopadlo, je bil duh obdobja, v katerem se zgodba dogaja in ga je pisatelj dobro zadel. Ob prebiranju sem dobila dokaj jasno predstavo o tem, kako se je v tistem času živelo v manjših trgovskih mestih. Blaginja mesta je bila odvisna od pretoka blaga in strah veljakov, da bi se pomembne trgovske poti naenkrat izognile mestu (zaradi nepojasnjenih smrti otrok, požiga skladišča, prikazovanja hudiča, na primer) je bil še kako upravičen in marsikaj so bili pripravljeni storiti, da se kaj takega ne bi zgodilo.
Zelo lepo je opisan tudi način vodenja mesta, vpliv pomembnih mestnih družin flosarjev, lončarjev, gostilničarjev, ki so svoje veščine po jasnem cehovskem principu predajali svojim sinovom. Ti so skupaj s poklicem od očetov prevzeli tudi pomembne položaje v mestni vladni hierarhiji.

Poseben položaj v mestnem življenju je imel tudi rabelj. Poklic ni bil preveč cenjen, a vendar zelo pomemben. Tudi v tem primeru se je poklicna veščina - tukaj mučenja in osmrtitve, prenašala od očeta na sina. In kaj se zgodi, če sin ni ravno pravšnji za takšno delo? In če se rabljeva hči ne želi poročiti s sinom rablja iz sosednjega mesta, kot je bilo to v navadi?
Jakob Kuisel, mestni rabelj, je osrednja oseba romana. Svoje delo je opravljal dosledno in brez napak, a ni bil brez srca. Poskušal je biti pošten in je žrtvam pogosto olajšal trpljenje. Marthi Stechlin je med izpraševanjem tako prihranil marsikatero bolečino. Pri tem mu je pomagalo tudi znanje o zeliščih, iz katerih se je dalo pripraviti učinkovite zdravilne prevretke.

Z zdravilstvom se je ukvarjal tudi mladi medikus Simon Fronwieser, a on na bolj znanstveni in strokovni način. Predstavlja zametek sodobnih zdravnikov. Študiral je na univerzi v Ingolstadtu, ki je v tistem času že imela oddelek za medicino. Študija zaradi pomanjkanja denarja ni uspel dokončati, a je pridobil dovolj znanja in imel dovolj volje, da znanje s pomočjo knjig še obogati. Tako ni bil le navaden mazač kot večina medikusov tistega časa.

Pomembno dogajanje v knjigi, ki zaposluje misli bralca in ob katerem je težko ostati neprizadet, je položaj, v katerem se je znašla osumljenka čarovništva Martha Stechlin.
Čarovniške procese v današnjem času le težko razumemo. Način sojenja je bil drugačen kot je zdaj. Domnevne čarovnice so bile že vnaprej določene za krive. Ni bilo možnosti, da bi se branile. Logika dokazov ni delovala. To so pogosto vedele tudi osumljenke same, saj so bile večinoma bistre in inteligentne ženske. Čarovnice so bile nujne žrtve, s katerimi se je ohranjal mir v mestu. Tega so se zavedali tudi ostali vpleteni (sodniki npr., ki so v resnici le redko verjeli v čarovništvo), le linča željne množice ljudi ne. Z njimi se je manipuliralo takrat in se manipulira danes. Vse to je v knjigi prav lepo prikazano.

Naslov romana je nerodno izbran. Bralec je z naslovom zaveden. Rabljeva hči ima v romanu povsem stransko in nepomembno vlogo. Zakaj je pisatelj želel izpostaviti rabljevo hčerko, ni povsem jasno.
Tudi slika na naslovnici - tako v originalu kot na slovenskem prevodu, se mi zdi neprimerna in zavajajoča. Ena najpretresljivejših slik National Gallery v Londonu - Usmrtitev lady Jane Grey (angleške kraljice, ki je vladala samo 9 dni), nima prav nobene zveze z vsebino knjige. Prav gotovo pa takšna slika na naslovnici in naslov sam s svojo šokantnostjo pridobita kakšnega bralca več.

Roman Rabljeva hči je pisateljev prvenec. Kmalu po izidu je knjiga postala velika nemška uspešnica, prevedli pa so jo tudi v številne tuje jezike. Oliver Pötzsch se je s tem romanom poklonil spominu na svoje prednike. Sam namreč izhaja iz dinastije bavarskih rabljev Kuisel (in ne iz plemiške družine kot sem napisala ob recenziji njegovega romana Die Ludwig-Verschwörung in kar pisatelj sam pripoveduje svojemu sinu).
Oliver Pötzsch je napisal tudi nadaljevanje romana - imamo ga prevedenega tudi v slovenščino in nosi naslov Rabljeva hči in črni menih.

Roman Rabljeva hči je v redu roman, a preveč resno ga ni jemati. Ko se začetek poveže s koncem, bralec vseeno ugotovi, da gre za bolj ali manj lahkotno - lahko tudi poletno branje. Mučenja ni toliko in ne poteka na takšen način, da bi bil bralec zamorjen. Kakšne globoke vsebine in izrisanih značajev v romanu ni iskati, se pa knjigo vseeno splača prebrati.
Vsi pač ne morejo pisati tako izvrstnih zgodovinskih romanov kot jih pišeta Hilary Mantel ali Umberto Eco.

Oliver Pötzsch (1970)

Celovec 2014

Že 38 let se vsak prvi teden v juliju v nam bližnjem Celovcu zberejo številni ljubitelji literature v nemškem jeziku. Pridejo pisatelji in založniki iz Avstrije, Nemčije in Švice. V zadnjih letih se druženje, ki je zelo prepoznavno in cenjeno, imenuje Tage der deutschsprachigen Literatur (Dnevi literature v nemškem jeziku). Glavni namen prireditve je podelitev prestižne nagrade Ingeborg Bachmann, dogaja pa se še marsikaj drugega.

Ingeborg Bachamnn je bila ena najpomembnejših nemško govorečih pesnic in pisateljic. Rojena je bila leta 1926 v Celovcu. Leta 1973 je tragično umrla zaradi požara, ki je izbruhnil v njenem pariškem stanovanju. Pokopana je v Celovcu. V njen spomin mesto Celovec od leta 1977 podeljuje nagrado Ingeborg Bachmann, ki je ena najpomembnejših nagrad za nemško pišoče pisatelje. Denarna vrednost nagrade je 25 000 evrov.

Izbor nagrajenca je izredno zanimiv. Način tekmovanja je takšen, da od kandidatov za nagrado zahteva kar nekaj poguma in samozavesti.

Žirija, ki jo sestavlja sedem strokovnjakov za nemško literaturo iz Avstrije, Nemčije in Švice, vsako leto povabi 14 pisateljev ali pisateljic, da preberejo odlomek iz svojega literarnega dela, ki je napisano v nemškem jeziku in še ni bilo objavljeno. Branje poteka v deželnem studiju avstrijske RTV, (ki ga, mislim, začasno prestavijo ob Vrbsko jezero) kjer se celotna prireditev tudi snema - pred radovedno publiko in natančno žirijo.
Po končanem branju posameznega pisatelja ali pisateljice sledi razprava, v kateri vsak član žirije pove svoje mnenje o prebranem. Razprava je pogosto burna, mnenja so ostra, včasih celo neusmiljena. Marsikatero od del je pred očmi publike in širše javnosti, ki dogodek spremlja tudi preko elektronskih medijev in socialnih omrežij, dobesedno raztrgano.
Prepričana sem, da je za takšno neposredno soočenje pisatelja s kritiki potrebno obilo poguma in samozavesti. Pisatelji morajo biti pripravljeni na uničujoče kritike svojega dela. Zaradi tega ne smejo biti potrti ali celo izgubiti volje do pisanja. Pa vendar je težko sedeti na odru in poslušati, kako grajajo tvoje delo, v katerga je bilo vloženo toliko truda in časa. To je težko, še posebno, če pisatelji menijo, da so kritike mišljene kot osebni napad nanje.
A mnenja žirije o prebranih delih so pogosteje pohvalna kot ne. Za posameznega pisatelja se zavzame vsaj tisti od članov komisije, ki ga je v Celovec povabil. Člani žirije tudi opozorijo na odlične plati posameznih del in le-te še posebej izpostavijo. Marsikatero branje na Tage der deutscehsprachigen Literatur v minulih letih je predstavljalo začetek odlične pisateljske kariere za mnoge še neuveljavljene pisatelje in pisateljice. Je pa že tekom branja in razprav o prebranem pogosto jasno, katero delo ima možnosti za končno nagrado; pa tudi to, kateri pisatelji so bolj ali manj odpisani.
Za bralce in ljubitelje literature v nemškem jeziku je takšna prireditev v vsakem primeru velika poslastica, pisatelji pa s kritikami pridobijo pomembno vodilo za svoje nadaljnje pisateljevanje.

Letos je v Celovcu svoja dela bralo le 13 pisateljev in pisateljic. Nemka Karen Köler, ki je bila tudi povabljena na tekmovanje, je zbolela in ni uspela priti na prireditev. Nekateri so predlagali, da njeno delo prebere nadomestni bralec ali pa da se branje izvede preko skypa, a organizatorji prireditve se s tem niso strinjali. Obveljalo je mnenje, da mora na prireditvi pisatelj sam brati svoje delo in se neposredno soočiti z mnenjem žirije. A na žalost je bilo s tem (mogoče) najboljše besedilo že na samem začetku izključeno iz tekmovanja, so pisali v nemškem tisku.

Po treh dneh branja in diskusij so člani žirije to nedeljo z javnim glasovanjem, ki je potekalo v več krogih, in z utemeljitvami svojih odločitev izbrali letošnjega zmagovalca, dobitnika nagrade Ingeborg Bachmann. To je postal Tex Rubinowitz s svojim tekstom Wir waren niemals hier. Kot je poudarila članice žirije, besedilo pripoveduje o divji, lepi in zelo posebni ljubezenski zgodbi med Litvanko Irmo in prvo osebnim pripovedovalcem, študentom iz Hanovra, ki se srečata na Dunaju. Besedilo je pisana na lakoničen in satiričen način.

Nagrado publike, ki je glasovala preko interneta, je dobila Getraud Klemm za svoje delo Ujjayi, ki opisuje dan mlade mamice, ki je zaradi naporov ob skrbi za majhnega otroka anksiozna in celo agresivna ter si želi le to, da bi se končno naspala. In da ne bi bila samo mama, ampak spet tudi ženska.

Senthuran Varantharayah (1984)

Moj favorit je bil Senthuran Varatharayah - tridesetletni pisatelj, ki do sedaj še ni izdal nobenega literarnega dela. Rojen je bil v Jaffni v Šri Lanki, zdaj pa živi v Berlinu in študira filozofijo, teologijo in kulturologijo. Naslov njegovega dela je bilo Vor der Zunahme der Zeichen. Besedilo je napisano kot facebook pogovor med dvema mladima človekoma - otrokoma političnih imigrantov, ki drug drugemu, ne da bi se kdaj srečala ali natančneje spoznala, pripovedujeta zgodbi o svojih družinah. Ona je albanska begunka s Kosova, on pa - po vsej verjetnosti alter ego pisatelja - begunec s tamilskega dela Šri Lanke. Senthuran Varatharayah je bil všeč tudi žiriji, saj je šele v tretjem krogu glasovanja izgubil proti poznejšemu zmagovalcu Texu Rubinowitzu. Na koncu je dobil nagrado 3sat-Preis v vrednosti 7 500 evrov. Zanimivo bo spremljati njegovo nadaljnjo pisateljsko kariero.
Branje Senthurana Varatharayah in razpravo članov žirije o njegovem delu sem si v celoti ogledala na televiziji in sedaj natančno vem, kako tekmovanje poteka. Priznam, da mi je všeč. Predvsem cenim zavzetost žirije, da res natančno in pozorno predela posamezno besedilo ter nato jasno pove svoje mnenje. Tako utemeljeno mnenje je lahko sprejti in razumeti - tudi če se s povedanim ni mogoče povsem strinjati.

Z Bachmannovo nagrado smo povezani tudi Slovenci. Leta 2011 je to prestižno nagrado dobila Maja Haderlap za svoj, najprej v nemščini napisan, nato pa tudi v slovenščino preveden roman, Angel pozabe.
Maja Haderlap je bila letos častna gostja Dni literature v nemškem jeziku. Zaupano ji je bilo uvodno predavanje na slavnostni otvoritvi prireditve, kar je vsekakor velika čast. Naslov njenega predavanja je bilo Im Licht der Sprache (V luči jezika), govorila pa je o tem, kako težko je bilo zanjo prestopiti iz slovenskega v nemški jezik in kakšno je življenje na periferiji enega in drugega jezikovnega območja.

Vse o poteku dogodkov v Celovcu si lahko preberete na uradni strani prireditve.

Želim si, da bi takšen praznik literature imeli tudi v Sloveniji:-)

Dobitnik nagrade Ingeborg Bachmann,
Tex Rubinowitz (1961)

Brina Svit: Noč v Reykjaviku

(157str)

Napisala bom besedno zvezo, ki sproža predsodke in je zato ne maram preveč. Pa vendar bom z njeno pomočjo najbolj jedrnato in jasno pokazala za kaj gre. Najnovejši roman Brine Svit je tipično "žensko pisanje". Zdaj že veste, kakšen roman je to. Romantika, zaljubljenost, očarljiv moški, zapeljiva oblačila in nekaj seksa. Nekateri že obračajo z očmi, a vendar v tem ni nič slabega. Eden od literarnih žanrov pač, ki ima podobno kot ostali, v svoji sredini tako dobre kot slabe predstavnike. Romani Brine Svit, ki so vsi po vrsti bolj ali manj "žensko pisanje", spadajo med boljše v svojem žanru. Zato jih tudi vse preberem.    

Pisateljica je še vedno obsedena s tangom in Argentino. Če je v prejšnjem romanu  z naslovom Coco Dias ali Zlata vrata glavna junakinja plesalcu tanga v zameno, da jo nauči plesati, obljubila, da o njem napiše knjigo, je v romanu Noč v Reykjaviku pogodba med junakinjo in plesalcem tanga drznejša. Lisbeth, atraktivna in uspešna 45-letnica, za 5 000 evrov najame nekaj let mlajšega latino lepotca, plesalca tanga, Eduarda Rosa, da z njo preživi noč. Pa ne za to, da bi jo preplesala... Za mesto srečanja izbere Reykjavik, kjer so v začetku januarja noči še posebno dolge. Tako bi za denar dobila največ kar lahko...

Zelo zanimiva in vznemirljiva osrednja ideja romana. Teh pri Brini Svit nikoli ne zmanjka in so poseben čar njenih romanov.

V urah, ki jih glavna junaka preživita skupaj, zvemo veliko o Lisbeth, bolj malo pa o Rosu.
Lisbeth je precej zoprna in zadirčna, tudi nekoliko naduta ženska, ki je prepričana, da mora vse, kar se dogaja okrog nje nadzorovati in "imeti v svojih rokah". Ona je tista, ki o vsem odloča. O ljudeh okrog sebe večinoma ne misli nič dobrega in jih skoraj prezira - vključno z najbližjimi. Njeno neprijetno vedenje je vsaj deloma posledica prizadetosti ob sestrini smrti in kot takšnega ga lahko do določene mere razumemo. Nekateri ljudje na izgubo bližnje osebe reagirajo s tem, da se znašajo nad ostalimi sopotniki v njihovem življenju - Lisbeth nad prijateljico, tajnico, ljubimci...
Glavna junakinja tako dokaj prepričljivo zaživi pred bralcem. Plus romana.

O Rosu ne zvemo veliko. Ostane bolj ali manj skrivnosten. Mogoče je bil takšen tudi pisateljičin namen - o njem povedati čim manj, da ostaja zanimiv in še naprej buri (žensko) domišljijo. Meni pa se boren oris glavnega junaka zdi velik manjko in izgubljena priložnost napisati tematsko bogatejši roman.

Tudi oris tragične smrti Lisbethine sestre se mi ni zdel najboljši. Tragika dogodka se me nekako ni dotaknila in me ni preveč ganila. Nekaj je manjkalo. Mogoče ima knjiga smolo, da sem pred kratkim prebrala odličen roman Donne Tartt The Goldfinch, kjer je grozljivost tragične izgube ljubljenega bitja prikazana precej bolj prepričljivo in globoko, pa sem tako do Noči v Reykjaviku bolj (preveč?) kritična, ker vem, da se lahko o takšni temi bistveno bolje piše.

Dogajanje je postavljeno na Islandijo - na otok ognja in ledu. Čeprav večina dogajanja poteka - pričakovano:) v hotelski sobi, bralec kljub vsemu dobi občutek  za kakšno deželo gre. To mi je bilo všeč; še posebej opisi barvnih odtenkov narave, vklesane v polarno noč. Od črne plaže ob sončnem zahodu sem pa vseeno pričakovala več  - ne samo črno-belo prispodobo za konec in ponovni začetek nekega življenjskega obdobja.

Čeprav dogodki v dolgi noči niso potekali po Lisbethinih pričakovanjih, imajo vseeno ugoden vpliv na njeno nadaljnje življenje. Tako nekako. Recimo, da bo od noči v Reykjaviku dalje bolj pomirjena sama s seboj in s svojo okolico. Roman ima katarzični zaključek kot se za takšno knjigo spodobi, ki pa ni posladkan. Brina Svit že ve, kako zaključiti roman, da ne izpade kot poceni čiklit.

Noč v Reykjaviku je dober (ljubezenski? ženski?) roman, ki pa je za kanček prelahkoten in prepovršen, da bi postal izjemno in nadpovprečno literarno delo. Prepričana sem, da bo knjiga vseeno navdušila številne slovenske bralke in postala uspešnica. To nakazuje tudi število izvodov tiskane knjige, ki je za slovenske razmere zelo visoko. Knjigotržci že vedo, da so knjige Brine Svit zanimive tudi z ekonomskega vidika.
In konec koncev - kar ni majhna stvar - Brina Svit svoje romane, ki jih že nekaj časa piše v francoščini in jih šele potem sama ali z nekaj pomoči prevede v slovenščino, izdaja pri prestižni francoski založbi Gallimard.  To je založba z dolgo in priznano tradicijo, ki je kot prva izdala tudi takšno mojstrovino kot je Proustovo Iskanje izgubljenega časa. Pri Gallimardu tudi dandanašnje dni izdajajo svoje knjige le izbranci.
Pisateljici kakovosti tako ni odrekati. V svojem žanru je odlična in vedno znova dokazuje, da zna pisati. Rada jo berem. Njene knjige me ne razočarajo, vendar pa - kar je tudi res - od njih prav veliko tudi ne pričakujem.

Brina Svit

Donna Tartt: The Goldfinch

(771 str.)

Letošnje literarno leto bo (vsaj kar se leposlovja v angleškem jeziku tiče) v znamenju Liščka. Donna Tartt je za svoj roman s tem naslovom že dobila najpomembnejšo ameriško literarno nagrado Pulitzer, bila je finalistka za Baileys Women' Prize in bo po vsej verjetnosti tudi med nominiranci za bookerja. Bralci imajo knjigo radi.

Knjiga je izjemna. Izstopa že s svojo obsežnostjo. Na srečo obstaja Kindle Paperwhite in branje 771 strani dolgega romana je z njegovo pomočjo podobno branju tanke žepnice - ob tem pa je očem prijetno, kot bi brale papirnato knjigo. Ugodna je tudi cena knjige - na Amazonu sem jo dobila za borih $7,5. Za ceno malo boljšega kosila v menzi, mi je bilo tako omogočeno odlično branje, ki me je spremljalo mesec dni - prijetni občutki, ki so se sproščali ob tem, pa me še nekaj časa ne bodo zapustili (če sploh kdaj).
Najboljše stvari v življenju so še vedno (skoraj) zastonj:-)

New York današnje dni. Mama samohranilka in trinajstletni sin Theo sta namenjena v šolo, kamor so ju povabili na razgovor zaradi Theovega neprimernega vedenja pri pouku. Na poti ju preseneti nevihta in zatečeta se v Metropolitanski muzej, kjer je ravno slikarska razstava holandskih mojstrov.
In potem teroristični napad... V muzeju raznese bombo. Theo preživi, mama pa umre. Ko Theo pretresen po terorističnem napadu zapušča muzej, mu eden od ranjenih obiskovalcev razstave tik pred smrtjo v roke potisne dva predmeta - eden je prstan, drugi je slika Lišček, slikarja Carla Fabritiusa.
V nadaljevanju potem s (skoraj) proustovsko natančnostjo spremljamo Theovo življenje, ki se zaradi materine smrti korenito spremeni. Usoden vpliv nanj pa ima tudi slika Lišček.

Carel Fabritius: Lišček (1654)

Knjiga me je navdušila že kmalu po začetku. Ko je mati pripovedovala o razstavljenih slikah v muzeju, sem že vedela, da mi bo všeč.

Opis dogajanja po eksploziji, ko se Theo zbudi iz nezavesti, je eden izmed vrhuncev romana. Prizorišče razdejanja deluje nadrealistično - vse je negibno in pokrito s prahom, nikjer ni nikogar, luči utripajo, čuti se smrad; Theo ima kovinski okus v ustih, glavobol, v ušesih mu zvoni. Občutki so še toliko bolj intenzivni, ker se pozneje izkaže, da je zunaj muzeja vse povsem drugače. Tam so gneča, hrup in dež. Gasilci, reševalci in policisti poskušajo obvladati nastalo situacijo - pravo nasprotje negibnosti in grozljivi umirjenosti v notranjosti stavbe. Enkratno.

Napetost dogajanja pa s Theovim odhodom iz muzeja ne popusti. Pretresljivo in ganljivo so opisane ure po tragičnem dogodku, ko Theo še ne ve, da je mama umrla in se napoti proti domu - mestu, za katerega sta z mamo dogovorjena, da bo vedno, ko bo šlo kaj narobe, kraj njunega ponovnega srečanja. V stanovanju čaka na njeno vrnitev, prisluškuje zvokom, ne upa zapustiti stavbe, razmišlja in do zadnjega upa, da se bo prikazala. Branje teh odlomkov je bilo še posebno ganljivo in žalostno, ker smo bralci knjige že od vsega začetka vedeli, da mama teorističnega napada ni preživela in se ne bo več vrnila domov.

Roman The Goldfinch je tako roman o bridkosti, ki jo prinese izguba ljubljene osebe, o občutku krivde, ki spremlja tiste, ki so katastrofo preživeli, o njihovem spraševanju, kaj bi bilo, če bi stvari potekale kanček drugače kot so.
Je pa to tudi knjiga o velikem prijateljstvu, ki ne pozna meja in zdrži v dobrem in slabem, na tej ali oni strani zakona.
To je tudi knjiga o veliki ljubezni dveh podobnih in z isto bolečino zaznamovanih človeških bitij, ki pa vseeno ne moreta in ne moreta zaživeti skupaj.
In konec koncev je to tudi knjiga o človekovi navezanosti na živali in ljubezni do njih. Za psičke so v romanu ljudje pripravljeni marsikaj storiti in zaradi njih marsikaj potrpeti. Na poseben odnos (pisateljice) do hišnih ljubljenčkov pa kaže tudi izbor slike Lišček. Tudi ptica na sliki je domači ljubljenček, ki sicer ni v kletki, a vseeno ni svobodna (verižica pritrjena na nogi!) in to sproža razmišljanja o takšni ali drugačni ujetosti.

Fabritiusova slika ima v romanu zelo pomembno vlogo. Vse, kar sem napisala do sedaj o Theovem prilagajanju na življenje brez mame, je namreč samo ena plat zgodbe tega romana. V knjigi imamo poleg tega tudi povsem konkretno kriminalistično zgodbo s smrtnimi žrtvami in zanimivimi preobrati. Plete se okrog starin, njihove preprodaje in ilegalnega posedovanja. Ena izmed takšnih starin je tudi slika Lišček.
Slika pa je pomenljiva tudi zato, ker je v resnici "doživela" in "preživela" eksplozijo - ne čisto takšno kot v romanu, pa vendar zelo podobno. To je bilo leta 1654 v Delftu, ko je razneslo skladišče smodnika. V eksploziji je umrl slikar Fabritius in slika Lišček je bilo eno redkih njegovih del, ki med nesrečo ni bilo uničeno.

Še veliko bi lahko pisala o tej sijajni knjigi. Lahko bi pisala o Theu, za katerega je jasno, da je zelo v redu fant, a ima tudi temne plati osebnosti. "Lastnemu srcu ni vedno za zaupati. Včasih si želimo tisto, za kar že v naprej vemo, da nam bo škodovalo, a si to vseeno privoščimo," pravi Theo. In: "Ne moremo sami izbrati, kakšne vrste ljudje bomo."

Lahko bi pisala o njujorški high-society, ki je korektna in ljubezniva do Thea ter razumevajoča do položaja, v katerem se je znašel, a tudi čustveno hladna in odmaknjena. Ogromno je stvari, ki v bralcu sprožajo najraznovrstnejša občutja in razmišljanja.

Na koncu, ko se kriminalistična zgodba razplete, se zdi, da se bo roman zaključil nihilistično - v slogu trditev: Življenje je ena sama katastrofa, Na koncu tako ali tako vedno izgubimo tisto, kar nam je najljubše.
In neodgovorjenih vprašanj: Zakaj se dobrim ljudem dogajajo hude stvari? Kje je kdo, ki bo popravil krivico in naredil red?, a na srečo pisateljica in z njo tudi Theo zmoreta narediti korak naprej.
Povesta nam: 
Med notami je melodija. Zvezde so lepe zaradi temne praznine med njimi.
Splača se vztrajati v vmesnem prostoru med obupom in upanjem, med pravico in krivico, med resnico in lažjo, kajti v tem vmesnem prostoru, ki je naše življenje, so tudi vse lepe stvari, ki nas nagovarjajo iz preteklosti, vsa umetnost in tudi ljubezen.

Donna Tartt

Literarna nagrada za pisateljice

Eimear McBride z Baileys Women' Prize for Fiction

Kakšen splet okoliščin. Letošnji dobitnici Baileys Women' Prize for Fiction (pred tem znane kot nagrada Orange), ki so jo podelili to sredo, skoraj ne bi uspelo izdati svojega zmagovalnega romana.

Gre za prvenec, A Girl is a Half-formed Thing, ki ga je irska pisateljica Eimear McBride napisala v borih šestih mesecih (disciplinirano, 1000 besed na dan), a potem skoraj deset let zaman iskala založbo, ki bi ga bila pripravljena izdati. Zakaj so založbe ena za drugo zavračale njen rokopis, pravzaprav ni težko ugotoviti. Bralcu, ki prebere nekaj začetnih strani romana, je hitro jasno, da gre za svojevrsten stil pisanja. Stavki so kratki, ritem nizanja besed se vedno znova prekinja, ni vejic, veliko je pik.
Za pokušino citat začetnih stavkov romana:

“For you. You’ll soon. You’ll give her name. In the stitches of her skin she’ll wear your say. Mummy me? Yes you. Bounce the bed, I’d say. I’d say that’s what you did. Then lay you down. They cut around. Wait and hour and day.”

Jasno, da takšen način pisanja ni všeč vsakemu in da bo večina bralcev - med njimi tudi uredniki, ki odločajo o tem, kateri romani se bodo izdajali - knjigo kaj hitro odložila kot pretežko.
A vendar ni težaven le način pisanja (ta je pravzaprav takšen, da ga zlahka razumemo tudi bralci, ki nam angleščina ni materni jezik, saj je besedni zaklad zelo preprost in razumljiv), zahtevnejša je sama vsebina romana. Roman pripoveduje o dekletu, ki ga zaznamujeta dve hudi življenjski izkušnji - spolna zloraba in bratova smrt zaradi možganskega tumorja. Predstavljam si, da je tisto, kar od bralca te knjige zahteva največ napora to, da so mu za razumevanje dogajanja na voljo le kratki stavki, ki so sestavljeni iz sila preprostih, a nedvoumnih besed, iz katerih  mora potem sam izluščiti vse odtenke dekletovih tragičnih doživetij in občutkov, ki bi bili sicer lažje razumljivi ob bolj nazornih opisih. To potem daje knjigi poseben čar in pečat izvirnosti.

Ko je Eimear McBride končno uspelo izdati knjigo, so kritiki roman zelo hitro razglasili za mojstrovino. Laična bralska javnost je bila manj navdušena. Od vseh petih finalistk za letošnjo nagrado Baileys, je ravno roman McBridove na Amzonu dobil najnižjo oceno bralcev.

Tudi sama sem bila ob razglasitvi letošnje zmagovalke za nagrado Baileys nekoliko razočarana. Pričakovala sem in veselila bi se zmage Donne Tartt, ki je bila nominirana z romanom The Goldfinch. Ta roman trenutno berem (sem nekje pri 330. strani, kar pa še ni niti polovica knjige) in sem nad njim čisto navdušena!

Donna Tartt je pred podelitvijo nagrade veljala za glavno favoritinjo. Vendar pa se pri podelitvi nagrade za najboljši roman v angleščini, ki ga je napisala ženska, pogosto zgodi, da ne zmaga prva na stavnicah. Lansko leto so vsi napovedovali zmago dvojni dobitnici bookerja Hilary Mantel, ki je bila nominirana z drugim delom trilogije o Thomasu Cromwellu, a je zmagala A. M. Homes s svojo knjigo May We Be Forgiven. Leta 2011 je Tea Obreht s svojim romanom Tigrova žena na stavnicah za nagrado kotirala najnižje, a potem vseeno zmagala.

Kakorkoli že, ob poznavanju zgodbe, ki spremlja knjigo A Girl is a Half-formed Thing, sem vesela tudi zmage Eimear McBride. Ali bom uspela zbrati pogum in njeno knjigo tudi prebrati, pa še ne vem... Mogoče bomo pa kdaj dobili prevod knjige. Založba Modrijan ima precej posluha za nagrajene knjige:)

Ob dogajanju, ki se plete okrog letošnje zmagovalke, ki dolgo ni mogla objaviti svojega romana, potem pa je zanj dobila prestižno nagrado, se kar samo od sebe poraja zanimivo vprašanje.
Le koliko je še odličnih rokopisov, ki ležijo po predalih in zaradi pomanjkanja sreče ali česa drugega nikoli ne bodo našli poti do bralca? Ker ne bodo nikoli izdani. Pa bi si to zaslužili bolj kot marsikaj drugega, kar se izdaja današnje dni. Tudi v Sloveniji:)

George Saunders: Congratulations, by the way

(64 str.)

George Saunders je pisatelj, ki je dobil letošnjo nagrado Folio. To je novoustanovljena nagrada, s katero se želi izpostaviti literarna dela v angleškem jeziku, za katere se predvideva, da bodo postala klasika. Ko sem pisala o tem, sem bila prepričana, da njegova nagrajena zbirka kratkih zgodb - Tenth of December, ni tako zelo po mojem okusu, da bi si jo želela prebrati. Tako sem ocenila potem, ko sem prebrala nekaj uradnih mnenj o knjigi.
Zdaj, ko sem pa spoznala njegov sijajni tekst - Congratulations, by the way: Some Thoughts on Kindness, se je moje mnenje o Georgeu Saundersu spremenilo:) Želela bi prebrati še kakšno njegovo knjigo.

George Saunders je tudi profesor na Syracuse University v Združenih državah Amerike. Ob koncu študijskega leta 2013 je imel zaključni govor za študente, ki so tisto leto diplomirali. Na duhovit način se je dotaknil nekaj dogodkov iz svojega življenja in podal mladim - kot se za takšen govor spodobi - nekaj napotkov za nadaljnje življenje. Predavanje je poželo veliko pozornosti. Zaradi velikega zanimanja širše javnosti, je bilo besedilo predavanja objavljeno tudi v časopisu The New York Times. Celotno predavanje si lahko brezplačno preberete tukaj. Besedilo pa je izšlo tudi v knjižici, ki je postala priljubljeno darilo mladim ob zaključku študija.

In o čem je predaval George Saunders?
Povedal je, kaj je tisto, kar v svojem življenju najbolj obžaluje. Ni mu žal, da je bil včasih brez denarja; ne obžaluje, da se je včasih počutil ponižanega, niti mu ni žal, da se je kopal v reki, kjer je bilo polno opičjih iztrebkov in je zaradi tega nato hudo zbolel. Žal pa mu je, da v življenju ni bil dovolj prijazen.
V svoji notranjosti si ljudje želimo biti prijazni in cenimo tiste, ki so z nami ljubeznivi, a vendar sami težko postopamo na takšen način. Sebičnosti ni lahko premagati. Biti prijazen je težko.
Pisatelj navede nekaj razlogov, zakaj je tako.
Na srečo pa je življenje takšno, da samo poskrbi, da z leti postajamo vse manj egoistični. Sebičnost izgubi ogromno svoje moči, ko dobimo svoje otroke. Staršem postane bolj ali manj vseeno, kako je z njimi samimi, le da je otrokom dobro. Ko postajamo starejši vse bolj ugotavljamo, kako nekoristna in nelogična je sebičnost.

Odlično branje, za katerim se skriva modra in prijetna oseba. Zaradi tega predavanja bom pozorna tudi na vsa ostala literarna dela Georgea Saundersa.

Da dobite malo občutka, za kaj gre, navajam osrednjo zgodbo predavanja, okrog katere se napletajo vse ostale pisateljeve misli. Takšne zgodbe se dogajajo tudi po naših šolah. Prepričana sem, da nas je veliko, ki smo bili sami priča podobnim dogodkom. (Opravičujem se, ker je citat v originalnem angleškem jeziku.)

But here’s something I do regret:

In seventh grade, this new kid joined our class. In the interest of confidentiality, her name will be “ELLEN.” ELLEN was small, shy. She wore these blue cat’s-eye glasses that, at the time, only old ladies wore. When nervous, which was pretty much always, she had a habit of taking a strand of hair into her mouth and chewing on it.
So she came to our school and our neighborhood, and was mostly ignored, occasionally teased (“Your hair taste good?” – that sort of thing). I could see this hurt her. I still remember the way she’d look after such an insult: eyes cast down, a little gut-kicked, as if, having just been reminded of her place in things, she was trying, as much as possible, to disappear. After awhile she’d drift away, hair-strand still in her mouth. At home, I imagined, after school, her mother would say, you know: “How was your day, sweetie?” and she’d say, “Oh, fine.” And her mother would say, “Making any friends?” and she’d go, “Sure, lots.” Sometimes I’d see her hanging around alone in her front yard, as if afraid to leave it.
And then – they moved. That was it. No tragedy, no big final hazing. One day she was there, next day she wasn’t. End of story.
Now, why do I regret that? Why, forty-two years later, am I still thinking about it? Relative to most of the other kids, I was actually pretty nice to her. I never said an unkind word to her. In fact, I sometimes even (mildly) defended her. But still. It bothers me.
So here’s something I know to be true, although it’s a little corny, and I don’t quite know what to do with it:

What I regret most in my life are failures of kindness.

George Saunders med predavanjem na Syracuse University