Prikaz objav z oznako TV serija. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako TV serija. Pokaži vse objave

nedelja, 24. februar 2019

Volker Kutscher: Der nasse Fisch

Preden začnete brati moj zapis o veliki nemški uspešnici, kriminalnem romanu Volkerja Kutscherja, Der nasse Fisch, si prosim oglejte spodnji video posnetek. Ob njegovem ogledu boste začutili vzdušje, ki preveva vsako poglavje knjige in je tisto, zaradi katerega sem roman tako zelo rada brala. Opozoriti vas želim predvsem na pevko in magično ozračje, ki ga je uspela ustvariti s svojim nastopom.


Video posnetek je eden izmed trailerjev za najdražjo nemško televizijsko serijo vseh časov z naslovom Babylon Berlin, ki so jo posneli ravno po knjigi Volkerja Kutscherja. Sama sem si dve sezoni nadaljevanke ogledala v času novoletnih praznikov, ko so jo predvajali na prvem programu nemške televizije, vi pa si jo lahko ogledate pri nekaterih od streaming ponudnikov.

Kriminalna zgodba komisarja Gereona Ratha se dogaja leta 1929 v Berlinu. To je bilo v Nemčiji obdobje t.i. Weimarske republike, ki se je začelo po koncu 1. svetovne vojne leta 1919 in se končalo leta 1933 z nastopom Hitlerjevega nacional-socializma. Tega obdobja nemške zgodovine se drži slab sloves. Večina ljudi namreč ob omembi Weimarske republike pomisli na velikansko inflacijo, ki je ljudem pobrala vse premoženje, ali pa si Weimarsko republiko predstavljajo kot tisto, ki je omogočila razbohotenje najrazličnejših ekstremizmov, vključno s tistim najgroznejšim s Hitlerjem v glavni vlogi. Drži. Weimarska republika je bila res vse to. A vendar še mnogo več.

Weimarska republika je bila tudi čas neslutenega gospodarskega in kulturnega razvoja. V tem obdobju so nastajala številna umetniška dela, ki jih cenimo še danes. V Berlinu so na veliko gradili, nakupovali in se zabavali. V številnih nočnih lokalih so ljudje plesali do jutranjih ur, pili šampanjec - in tudi uživali najraznovrstnejše droge ter se predajali prostituciji. 

Nikakor pa ne smemo pozabiti še nečesa, mogoče celo najpomembnejšega. Weimarska republika je predstavljala tudi prvo demokratično ureditev v tem koncu Evrope. Njena ustava - ravno mineva sto let od njenega nastanka, še danes velja za eno najboljših v svetovnem merilu. V Weimarski republiki so ženske imele volilno pravico in so sedele v parlamentu. V velikem številu so začele študirati in se zaposlovati v službah, ki so bile do takrat rezervirane le za moške - tudi v policiji. 

In to raznoliko, v marsičem protislovno in sporno obdobje si je Volker Kutscher izbral za prizorišče svojega kriminalnega romana. Oris časa je tako avtentičen in zgodovinsko točen, da v strokovnih radijskih oddajah znani zgodovinarji razpravljajo o romanu; televizijsko nadaljevanko Babylon Berlin pa predvajajo gimnazijcem pri pouku zgodovine.
A da ne bi slučajno pomislili na to, da takšno vsesplošno strokovno zanimanje za roman (in za televizijsko nadaljevanko) ne pomeni nič dobrega! Še zdaleč ne. Kriminalna zgodba je takšna, kakršna mora biti in kakršno pričakuje povprečni bralec kriminalnih romanov: zanimiva, napeta in presenetljiva; junaki romana pa so verodostojna človeška bitja, ki z nami - sto let v prihodnost postavljenimi, delijo marsikatero podobnost; obenem pa so tudi otroci svojega časa, ki izžarevajo lastnosti, značilne le za njih.

Kriminalistični komisar Gereon Rath je fajn. Mlad in ambiciozen pride iz rodnega mesta Köln v tako zelo drugačen in divji Berlin. Spremlja ga dolga očetova senca, ki svojemu najmlajšemu sinu po neprijetnem dogodku v domačem mestu, poskuša zgladiti - ali pa na novo zgraditi uspešno poklicno kariero v policiji. Uspešen je, ker si upa tvegati, in pogumen, ker ne okleva pri pomembnih odločitvah. Včasih se privošči kokain in veliko kadi. A v tem drugem se ne razlikuje od vseh ostalih nastopajočih. V romanu namreč kadijo vsi in povsod in to v gromozanskih količinah. Na ja, takrat še niso vedeli, kako zelo škodljiva je ta razvada;)
Za politiko se v tem politično raznolikem in usodnem obdobju ne meni preveč. Ne zanimajo ga sociji - ali socialisti, ki so na oblasti; ne meni se za komuniste, ki so v hudem konfliktu s socialisti in skoraj ne opazi predstavnikov SA enot - njegova edine želja je skrbeti za red. Kako zelo nemško - ali natančneje, prusko.

Čudovito je opisan detektivsko-kriminalistični način raziskovanja, ki je bil sicer takrat nekoliko drugačen kot je danes (a vendar tudi ne tako zelo). Mislim predvsem na to, da delo kriminalnega komisarja ni vedno razburljivo in zanimivo; prav pogosto je sila dolgočasno, saj je, preden se najde prava pot do razrešitve zločina, potrebno ubrati veliko slepih ali pa povsem napačnih steza. In potem se vseeno še vedno prerado zgodi, da je potrebno dosje o nekem zločinu kljub vsemu pospraviti na polico z "vlažnimi ribami", se pravi med nerazrešene primere ali "spolzljive ribe, ki se niso pustile ujeti" - kakor namiguje tudi naslov romana, Der nasse Fisch.

Celotna zgodba romana se vrti okrog vlaka z zlatom iz Sovjetske zveze, ki ga pričakujejo v Berlinu. Vsi si ga želijo: zakonita dedinja - grofica, ki se je po oktobrski revoluciji umaknila v Berlin; trockisti, ki bi radi zrušili komunistično oblast v Sovjetski zvezi in v Nemčiji začeli svetovno delavsko revolucijo; Nemci, ki bi raje kot republiko, ponovno imeli kaiserja na oblasti; mafijsko podzemlje Berlina, ki ima roko čez trgovino z drogami in prostitucijo v mestu; pa tudi pripadniki SA enot ali t.i. "rjavosrajčniki" s kljukastim križem na rokavih svojih uniform, ki pa jih leta 1929 - samo tri leta pred tem, ko so prevzeli oblast - še nihče ni jemal resno.

Da se zlata spletka razreši, mora kar nekaj ljudi umreti, nekateri tudi na zelo boleč način, komisar Rath, ki ima, seveda, glavno vlogo pri razrešitvi primera, pa mora ostati priseben, potrpežljiv in pogoltniti marsikaj, tudi sovražne ali pa vsaj posmehljive pripombe svojih sodelavcev in nadrejenih.

Drži, da je kriminalni-plot v kriminalnem romanu zelo pomemben. A kot sem že večkrat napisala, kriminalke večinoma berem s povsem drugim namenom. Da je roman Der nasse Fisch vzbudil moje navdušenje, je bilo dovolj že to, da je zgodba postavljena v zgodovinsko verodostojno prikazano in silno zanimivo obdobje preteklosti.
A to še ni vse:) Knjigo Volkerja Kutscherja sem zelo rada brala še zaradi nečesa drugega - zaradi čudovite ljubezenske zgodbe med Gereonom Rathom in Charlotte Ritter, ki s svojo nežnostjo predstavlja zelo dobrodošlo protiutež nasilnim političnim in kriminalnim dogodkom zgodbe.

Charlotte Ritter je dekle, ki je izkoristilo prednosti, ki jih je Weimarska republika prinesla in nudila ženskam. Ambiciozna je in napredna. Na policiji dela kot stenografistka, a njeni karierni cilji so precej višji. Zaradi tega poleg rednega dela na policiji študira še pravo in upa, da bo nekoč v prihodnosti dobila neko boljše delovno mesto - da bo postala detektivka. To je bilo v času Weimarske republike že mogoče.

Charly in Gereon se zaljubita (skoraj) na prvi pogled in to do ušes, popolnoma. Gre za tisto vrsto zaljubljenosti, ko ne moreš misliti na nobeno drugo stvar kot le na svojega fanta ali dekle; ko se na jutranjih srečanjih v službi ne moreš skoncentrirati in slediti pogovoru, ker imaš v glavi vse kaj drugega; ko so ukradeni skupni trenutki v kakšni zapuščeni pisarni v službi - ker je razmerje pač potrebno skrivati - vredni zlata in kjer se telefonira svojemu ljubemu ali ljubi iz javne govorilnice, ker še ni mobilnih telefonov in SMS sporočil.

Volker Kutscher je to ljubezensko zgodbo zgradil tako prisrčno in prijetno, da se bralec lahko le dobrohotno in zadovoljno nasmiha in zaljubljencema želi samo dobro. Ljubezen se v knjigi seveda ne more izogniti nevarnim čerem, ki grozijo, da jo bodo uničile, a tudi te so nastavljene tako prijetno, da me je ljubezenska zgodba med Charly in Gereonom resnično navdušila; mladi kriminalistični komisar in študentka prava, ki se preživlja s stenografijo, pa prirasla k srcu.

V času od leta 2007, ko je Volker Kutscher napisal prvi roman o komisarju Gereonu Rathu, Der nasse Fisch, je izšlo še šest knjig; zadnja ravnokar. V tem zadnjem delu sta - morate se strinjati, da to ni nikakršen spojler, saj vsi vemo, da se bo to prej ali slej zgodilo - Gereon in Charly že poročena in imata posvojenega sina, ki je aktiven v organizaciji Hitlerjugend - v sedmem delu serije kriminalnih romanov smo namreč že v letu 1935, v času nacional-socializma.

Volker Kutscher
1962
(Foto: Monika Sandel/Kiepenhueer & Witsch)

Tole moje pisanje sem začela z videoposnetkom iz televizijske nadaljevanke Babylon Berlin in s to nadaljevanko svoj zapis tudi končujem. Čeprav je bila posneta po romanu Der nasse Fisch, je vendarle precej drugačna od knjige. Roman in televizijsko nadaljevanko pravzaprav druži edinole bleščeče noro in divje vzdušje Berlina 20-ih in 30-ih let prejšnjega stoletja, ki je v obeh delih enkratno prikazano.
Isti so tudi glavni nastopajoči, a že ti niso več povsem zamenljivi. Gereon je v nadaljevanki precej bolj travmatiziran zaradi dogodkov iz 1. svetovne vojne kot je v romanu. Charly iz nadaljevanke pa izhaja iz precej bolj revnega okolja kot tista iz knjige in za preživljanje poleg dela na policiji potrebuje še dodatno zaposlitev... 
Tudi ljubezenska zgodba med Charlotto in Gereonom v nadaljevanki ubira povsem druga pota kot v knjigi.
Pri vlaku z zlatom iz Sovjetske zveze pa so v nadaljevanki preprosto ignorirali dejstvo, da se širina nemških tračnic razlikuje od ruskih in da je zaradi tega potrebno vagone pretovarjati - zelo pomembno.
Pevka z videoposnetka zgoraj pa v knjigi nima tako vzburljive in čarobne vloge, kot jo ima v nadaljevanki. In še bi lahko naštevala.

A vsa ta ohlapna in svobodna pretopitev romana v nadaljevanko pravzaprav ni nič slabega. Namesto enega odličnega umetniškega dela smo tako dobili kar dva. Vsaj po mojem mnenju. Uživala sem pri obeh. Tako roman Der nasse Fisch kot tudi nadaljevanka Babylon Berlin sta odlična in vam ju iz srca priporočam. 
Kriminalni zgodbi (ter tudi ljubezenski zgodbi) iz knjige in iz nadaljevanke pa se razlikujeta tako zelo, da ob ogledu ali prebiranju ene od njiju ne boste izvedeli nobene ključne informacije, ki bi vam lahko pokvarila užitke ob prebiranju ali ogledu druge.

★★★★☆
(še vedno ne morem preseči predsodka in kriminalni roman oceniti s petimi zvezdicami)

Kutscher, Volker
Der nasse Fisch, Filmausgabe
KiWi 1615, Köln 2018
dodatek: intervju s pisateljem, podatki o filmski nadaljevanki Babylon Berlin
566 strani
ISBN 978 3 462 05208 4

sobota, 13. januar 2018

Tannbach - usoda neke vasi

Imam prijateljico, ki me pogosto opozori na televizijske serije, ki so vredne ogleda. Ena izmed njih je bila serija The Pillars of the Earth ali Stebri zemlje.

Dogajanje je postavljeno v 12. stoletje, v fikcijsko mesto Kingsbridge nekje v Angliji. V času, ko čakamo na novo sezono Game of Thrones, je serija The Pillars of the Earth idealna možnost za krajšanje časa. Z ogledom serije boste lažje preživeli čas do predvajanja naslednje - in na žalost tudi zadnje :( - sezone Game of Thrones. Obe seriji sta si namreč na nek način podobni. Obe opisujeta družbo na predindustrijski stopnji razvoja, pri obeh imajo pomembno vlogo spletke, s katerimi si protagonisti zgodbe poskušajo zagotoviti moč in oblast.
No, Game of Thrones je vseeno bistveno boljša in zanimivejša od The Pillars of the Earth - osebe niso tako črno-belo (beri: dobro-slabo) orisane. V Game of Thrones je več presenetljivih dogodkov in zgodba je bolj mojstrsko grajena.

Pa vendar sem si tudi The Pillars of the Earth z veseljem ogledala! To pa predvsem zato, ker se vsa zgodba mini serije vije okrog gradnje gotske katedrale - tiste s šilastimi loki in velikimi barvnimi okni, zaradi česar zgradba deluje tako zelo elegantno in v obiskovalcu budi izključno pozitivna čustva. Če vas zanima, kdo si je domislil zunanjih opornih obokov pri gotskih katedralah, vam ogled serije iz srca priporočam;)

A moj namen ni pisati o tej televizijski seriji. Želela sem jo le omeniti, ker je res vredna ogleda in ker je pred kratkim izšel slovenski prevod romana, po katerem je serija posneta. To je roman Kenna Folletta, Stebri zemlje. Obsežna knjiga je bila napisana že daljnega leta 1989. Takoj je postala velika uspešnica in še vedno privlači številne bralce po vsem svetu. Kenn Follett je nato napisal še dve knjigi, ki skupaj s Stebri zemlje tvorita trilogijo Kingsbridge. Zadnja knjiga se dogaja v versko napetem 16. stoletju in je v angleščini in nemščini izšla ravnokar.

A danes želim pisati o drugi nadaljevanki, ki mi jo je priporočila prijateljica. Gre za nekaj čisto drugačnega kot so Stebri zemlje. Seriji imata skupno samo to, da obe spadata v zgodovinski žanr in da imata eno skupno igralko. To je Natalia Wörner, ki v Stebrih zemlje igra "čarovnico" Ellen, v Tannbachu pa grofico Caroline von Striesow. A zdaj se že prehitevam.

Tannbach - usoda neke vasi (Tannbach - Schicksal eines Dorfes)

To mini televizijsko serijo v treh delih so na slovenski televiziji predvajali pred približno enim letom. Dogajanje je postavljeno v čas od leta 1945 do 1952 v fikcijsko vas Tannbach v osrednji Nemčiji. Ta vas je imela smolo, da se je po drugi svetovni vojni, ko so si zavezniki razdelili poraženo Nemčijo, nahajala ravno na meji med ameriškim in ruskim sektorjem. Meja med Bavarsko in Turingijo je namreč potekala po potoku, ki je tekel skozi vas.

Začetek serije je dramatičen. Kot pove že naslov prvega dela serije - Morgen nach dem Krieg - se vse začne na dan, ko Tannbach dočaka konec vojne in v vas pride osvobodilna ameriška vojska. Položaj je zapleten, saj poraz Nemčije posamezni prebivalci vasi sprejemajo zelo različno. Nekateri kljub koncu vojne ostajajo zvesti Hitlerju in se želijo bojevati dalje, drugi se neskončno veselijo prihoda Američanov. In ravno na ta zadnji dan vojne, oziroma na prvi dan svobode, se v vasi dogodijo strašne stvari, za katere ni bilo prav nobene potrebe. Dogodki tega dne bodo prebivalce Tannbacha zaznamovali za precej naslednjih let. 

Franz Schober - vaški veleposestnik, ki se zna odlično obračati po vetru in brez slabe vesti in celo preko trupel svojih sovaščanov doseči tisto, kar je zanj najboljše, - ugotovi, da se je sosed - tudi veleposestnik, grof Georg von Striesow, za katerega so vedeli, da je dezertiral iz nemške vojske - vrnil na svojo graščino v vasi. Schober svojega nezakonskega sina - Horsta Vöcklerja, mlajšega SS-oficirja, prepriča v to, da gre na ta zadnji dan vojne s svojimi vojaki v graščino in grofa prime. Izid akcije je izredno tragičen. Grofica Caroline von Striesow se žrtvuje za svojega moža in za ostale moške, ki so se tisti čas zadrževali v graščini - med njimi so bili tudi številni begunci iz Berlina, ki so se umikali pred proti zahodu napredujočo Rdečo armado. Ameriški vojaki so na žalost v vas prišli le nekaj minut prepozno in tragične smrti grofice niso mogli preprečiti - tudi zaradi upora dela vaščanov, ki so jim oteževali napredovanje skozi vas.

Grofica von Striesow in SS oficir  Horst Vöckler
(vir: ZDF)
V nadaljevanju potem spremljamo usodo posameznih prebivalcev vasi. Glavno vlogo v zgodbi imata Anna von Striesow - grofova hči, in za socialistično prihodnost vneti Friedrich Erler, ki je skupaj s svojo mamo Lisebeth in bratom Lotharjem pribežal iz Berlina. Mlada človeka se zaljubita in pozneje tudi poročita. Vmes pa vas prevzamejo še Rusi, ki s svojim početjem pokažejo, da je bilo res pametno bežati pred njimi. Sledi Postdamska konfernca, ki določi dokončno mejo med ameriškim in ruskim delom razdeljene Nemčije. Izkaže se, da bo meja potekala točno skozi vas.

Prebivalci vasi so naenkrat nasilno ločeni drugod drugega. Tudi družini von Striesow in Schober imata del svojih članov na vzhodu, del pa na zahodu.
Zemljo veleposestnikov na vzhodu so nacionalizirali ter razdelili med ljudi brez premoženja. Eden izmed tistih, ki so dobili del nacionalizirane zemlje grofa Striesowa, je bil tudi Friedrich Erler. Ta je iskreno veroval v to, da bo socializem mlade Nemške demokratične republike po začetnih težavah zaživel v vsem svojem sijaju in vsem ljudem prinesel enakost in pravičnost - vse, kar potrebujejo in si zaslužijo. V to je prepričal tudi svojo ženo Anno von Striesow.

Nadaljevanka poskuša na zelo objektiven način osvetliti čim več dilem, ki so spremljale povojno Nemčijo, njeno ozemeljsko razdelitev ter ideološko razklanost med socializmom in kapitalizmom. Ustavi se pri čisto konkretnih družinskih tragedijah, ki jih je prinesla vojna, in razkriva temne skrivnosti, ki so skrite v skoraj vsakem od prebivalcev Tannbacha.
Dogajanje mini serije se konča leta 1952, ko so vas zaradi vse pogostejših ilegalnih prehodov državne meje med Nemško demokratično republiko in Zvezno republiko Nemčije ostro razmejili, zgradili zid in postavili žično ograjo.

Vas Tannbach v resnici ne obstaja. Obstaja pa potok Tannbach na meji med Bavarsko in Turingijo, po katerem je v resnici potekala meja med vzhodno in zahodno Nemčijo. In na eni in drugi strani tega potoka stoji vas Mödlareuth, ki je bila navdih za televizijsko serijo Tannbach. Američani so jo imenovali Little Berlin, saj je v marsičem spominjala na mesto Berlin. Tudi v vasi Mödlareuth je bil tako kot v Berlinu in tako, kot je prikazano v seriji Tannbach, zgrajen zid in postavljena ograja z bodečo žico, ki je preprečevala nenadzorovane prehode preko državne meje. V vzhodnem delu vasi so lahko stanovali samo najbolj zanesljivi prebivalci vzhodne Nemčije, za katere ni bilo strahu, da bodo pobegnili na zahod.

Danes je v vasi Mödlareuth Nemško-nemški muzej - deloma na prostem, deloma v pokritih prostorih, kjer lahko ob avtentičnih zgradbah, predmetih in modelih, filmih in slikah podoživite čas razdeljene povojne Nemčije. Natančno se lahko poučite tudi o razvoju socializma, ne samo v Nemčiji, ampak po celem svetu, tudi v Jugoslaviji.

Mödlareuth
mejni prehod med vzhodnim in zahodnim delom vasi
(vir: h.arhiv)

potok Tannbach v vasi Mödlareuth,
zid s stražnim stolpom na vzhodni strani vasi
konec decembra 2017
(vir: h.arhiv)

Če vam je moj zapis vzbudil željo po tem, da bi si ogledali mini serijo Tannbach - der Schicksal eines Dorfes, ali pa ste si serijo že ogledali in vam je bila všeč, imam za vas veselo novico.
Televizijska hiša ZDF je namreč zaradi velikega uspeha, ki ga je serija požela v Nemčiji, posnela nadaljevanje v treh delih. Vsi deli nadaljevanke so bili v preteklem tednu že predvajani na nemški televiziji. Nadaljevanka ohranja kakovost svoje predhodnice in je izredno zanimiva.

Dogajanje je zdaj postavljeno v leta od 1960 do 1968. Priča smo gradnji Berlinskega zidu in vkorakanju sil Varšavskega pakta (tudi vzhodnih Nemcev) na Češkoslovaško. Nastopa večina oseb, ki jih poznamo že iz prve sezone, predstavijo pa se tudi nove. Eden izmed njih je evangeličanski pastor Wolfgang Herder, ki se iz zahodne Nemčije preseli v vzhodno. Da, tudi takšni so bili.
Življenjske zgodbe posameznih prebivalcev vasi se močno zapletejo in pomešajo. Marsikateri dogodki se odvijajo skrajno presenetljivo.

Anna in Wolfgang
(vir:ZDF)
Ne bom natančneje pisala o vsebini nadaljevanke, a začetek je spet dramatičen - eden od vaških otrok med igro v gozdu umre zaradi eksplozije granate. A granata ni katera od tistih, ki so ostale še iz druge svetovne vojne; tudi vzhodni Nemci je niso nastavili, da bi preprečili ilegalne prehode preko meje. Granata je čisto nova in ameriška - ena od tistih, ki jih je imel NATO v Nemčiji za potrebe hladne vojne.

S pomočjo nadaljevanke Tannbach - usoda neke vasi, sem se preselila v čisto novi svet - tako zelo tragičen, da te stisne pri srcu. Vojna vedno povzroči veliko škode in njene posledice čutijo tudi generacije ljudi, ki so se rodile leta po njenem koncu. To je v nadaljevanki odlično prikazano. 

Presunljivo pa je prikazana tudi razklanost v nemškem narodu - tista med vzhodnimi in zahodnimi Nemci, ki je z vsakim letom nasilno razdeljene Nemčije postajala vse večja.
Drug o drugem so imeli slabo in v veliki meri tudi napačno mnenje.

Zahodni Nemci so svoje vzhodne rojake nazivali s Sociji in komunisti ("Rdečkarji"), se zgražali nad njihovo gospodarsko nerazvitostjo in ideološko usmeritvijo.
Za vzhodne Nemce pa so bili zahodni sosedje vsi po vrsti Naciji in kapitalisti, ki izkoriščajo delavski razred in jim je mar le za denar. Naduteži. Tudi svobodo žensk naj bi zatirali. Kar pa pravzaprav ni bilo daleč od resnice. Ženske na zahodu, za razliko od svojih vzhodnih kolegic, skoraj niso imele možnosti, da bi bile samostojne in neodvisne, da bi se zaposlile in imele svoj dohodek. Tudi svoj bančni račun so lahko odprle le s privolitvijo moža.
Tudi o tem v nadaljevanki Tannbach; kakor tudi o tem, da je bila homoseksualnost pred 50imi leti še kaznivo dejanje, zaradi katerega so ljudi zapirali, in da v vzhodni Nemčiji ni bilo nič narobe, če so člani Komunistične partije zahajali v cerkev k maši in krščevali svoje otroke.

Stojite v razdeljeni vasi Mödlareuth...
...Toda ta meja, ni meja!
Tukaj smo v sredini NEMČIJE
(vir:h.arhiv)

Slovenska televizija bo prav gotovo odkupila tudi te nove dele nemške nadaljevanke Tannbach. Pred njihovim predvajanjem bo verjetno ponovila tudi prve tri dele serije, ki so se jih slovenski gledalci pred letom dni že lahko ogledali. Priporočam, da si jih ogledate tudi vi in potem nadaljujete z novimi deli. Če vas tematika vsaj malo zanima in si želite nekoliko razširiti obzorja, obenem pa uživati v napeti, zanimivi in zelo objektivni zgodbi, vam ne bo žal. Poleg tega vsebina nadaljevanke pomaga pri razumevanju slovenske povojne zgodovine.

V meni je serija Tannbach vzbudila predvsem dvoje misli. Prva je ta, da je vojna nekaj najslabšega, kar se lahko dogodi človeku in zastruplja mišljenje ljudi še daleč v prihodnost. Drugo pa je hvaležnost, da mi ni treba živeti v času, v katerem se dogaja nadaljevanka, in sprejemati težkih odločitev, ki so jih bili prisiljeni sprejemati junaki serije. 

Druga sezona serije Tannbach - Schicksal eines Dorfes, se konča brez jasnega in dokončnega zaključka ter tako daje prostor novemu nadaljevanju. Konec omogoča še eno nadaljevanje serije - prav mogoče nove tri dele, ki bodo tokrat objemali čas tam okrog leta 1990, čas padca Berlinskega zidu in ponovne združitve Nemčije, ki bo pomenil tudi konec delitve vasi Tannbach. 

Tannbach 2
(vir: ZDF/ Mathis Bothor)
od leve proti desni:
Tannbach-West
grof Georg von Striesow
Rosemarie Czerni (poročena von Striesow)
Horst Vöckler
Franz Schober
Tannbach-Ost
Friedrich Erler
Anna von Striesow (poročena Erler)
Hilde Vöckler


P.S.: Stari in novi deli nadaljevanke Tannbach so do začetka februarja brezplačno dosegljivi tudi v medioteki televizijske hiše ZDF.

sreda, 6. januar 2016

Vojna in mir, - in jaz

Pierre, Nataša in Andrej,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)
Na prvi nedeljski večer v letu 2016 so na BBC1 začeli predvajati novo, težko pričakovano serijo. Gre za televizijsko adaptacijo Tolstojevega dela Vojna in mir. 1300 strani kultnega romana verodostojno stlačiti v šest enournih epizod in pri tem še vzbuditi in vzdrževati pozornost sodobnega televizijskega gledalca ni lahko delo. A glede na prve kritike je ustvarjalcem serije to (prav dobro) uspelo. Še največji tečneži med kritiki so izjavili, da bo "drama, polna bleščečih kostumov, lepo popestrila letošnjo zimo" in "da že komaj čakajo naslednjo epizodo s seksom začinjene klasike". "Vzbujanje in vzdrževanje pozornosti sodobnega gledalca" je menda doseženo s prizori spolnosti. Teh v knjigi sicer ne najdemo, a jih je po mnenju režiserja Andrewa Daviesa, Tolstoj v romanu jasno nakazal, in upravičenost njihovega obstoja v seriji tako ni vprašljiva.

Roman Vojna in mir sodi med moje najljubše tri knjige vseh časov (ostali dve sta še Mannova Čarobna gora in Proustovo Iskanje izgubljenega časa). Včasih - odvisno od razpoloženja, zasede celo prvo mesto med temi tremi največjimi:)
V obsežnem romanu je orisana ruska družba v začetku 19. stoletja, v času Napoleona Bonaparteja. Ta je imel veliko željo, da poleg ostalih evropskih držav, zasede tudi Rusijo. To mu sicer ni uspelo, oziroma mu je uspelo le za mesec dni, a življenje takratnih Rusov je vseeno postavil na glavo. Roman se lahko bere kot vojni roman - v njem so natančno opisani poteki bitk, zgodovinski roman - Evropa v času Napoleona, filozofski roman - osebe razpravljajo o najraznovrstnejših življenjskih temah, ali pa - mogoče najprikupnejše in najzanimivejše, kot ljubezenski roman.

Roman sem prvič brala v srednji šoli. Za domače branje smo morali izbrati enega izmed trojice velikih Tolstojevih romanov - poleg Vojne in mir, še Ano Karenino ali Vstajenje. Ne vem, kaj me je vodilo v izbiro Vojne in miru. Bo že nekaj na tem, da sem že takrat rada brala in me debelina romanov nikoli ni strašila. Spomnim se, da smo potem o romanu, ki smo ga prebrali, pisali esej - ali šolsko nalogo kot smo to takrat rekli. Dobila sem oceno 4, s čemer sem bila zadovoljna. Petice so dobili le zelo redki. Tisti moj esej bi rada še enkrat prebrala. Do pred kratkim sem bila prepričana, da sem ga shranila, a ob toliko stvareh, ki jih pospravljam v škatle in shranjujem, ravno mojih šolskih nalog iz srednje šole ni bilo.
Vem, da mi je bil roman na splošno všeč. Vem, da sem opise bitk brala hitro in nepozorno in vem, da eseja o zgodovini na koncu knjige nisem prebrala. Preveč dolgočasen se mi je zdel. Neznansko pa sem uživala v ljubezenskih zgodbah med Natašo in Andrejem, Nikolajem in Sonjo. Za vedno sta se mi v spomin vtisnili kratka, z brčicami porasla zgornja ustnica mične "male kneginje" in božanska lepota lepe Helene.

Roman sem drugič brala med prvo nosečnostjo. Takrat sem podzavestno čutila, da kmalu ne bo več časa in priložnosti za dolge ure branja, in zato izkoristila priložnost, da se ponovno lotim tega obsežnega romana. Ob tem drugem branju sem roman Vojna in mir dokončno vzljubila. Vsaka od oseb mi je na njej edinstven način prirasla k srcu. Zaradi Tolstojevega načina pisanja sem vsako od njih poznala tako natančno, kot bi že leta živela skupaj z njo v istem gospodinjstvu:)
Od prizorov opisanih v romanu, sem bila najbolj navdušena nad tistim, v katerem Pierre (kot da) snubi lepo Heleno. Ne zmore je konkretno zaprositi za roko, se pravi, izgovoriti vprašanja, ali bi se poročila z njim, še več, pravzaprav niti ni prepričan, ali jo sploh želi zasnubiti, a bodoča nevesta celotno dogajanje vseeno pretkano vodi in izpelje tako, da na koncu oba bodoča mladoporočenca jasno vesta, da je do snubitve prišlo in da je Helena vanjo tudi privolila.
Prizor, ki mi ni bil všeč, je tisti ob koncu knjige - postavljen je v čas nekaj let po glavnih dogodkih in prikazuje družinsko življenje nekaterih od nastopajočih. Zdelo se mi je nemogoče, da bi se Nataša tako zelo spremenila.

Vse to premišljujem zdaj, ko v Veliki Britaniji vrtijo novo televizijsko serijo posneto po tem romanu. Rada bi si jo ogledala. Trdno upam, da bo RTV Slovenija odkupila pravice za predvajanje v Sloveniji. Da imajo tisti, ki o tem odločajo, umetniško pretanjen okus in da se znajo primerno odločiti, so me prepričali že pred časom, ko so nam omogočili, da si ogledamo izvrstno - prav tako BBC serijo, Volčji dvorec, ki je bila posneta po romanih Hilary Mantel Wolf Hall in Bring Up the Bodies.

Sicer pa - odločila sem se, da v času, ko čakam, da serija pride na naše televizijske zaslone, po petnajstih letih, ponovno preberem Tolstojev roman Vojna in mir:) - tistega, izdanega v zbirki Sto romanov daljnega leta 1968. Ne dvomim, da mi bo ponovno všeč. Ali pa mogoče kljub vsemu ne več. Bom videla. Ob branju bom pisala tudi prispevke za blog. Knjiga Vojna in mir je namreč tako veličastna, da si zasluži več kot le en zapis na blogu. Upam, da vam bodo članki všeč, in da ne bodo preveč dolgočasni. Romana Vojna in mir se namreč drži meni nerazumljiv sloves razvlečene in dolgočasne knjige. 
Mogoče pa boste skupaj z mano tudi vi začeli brati to čudovito knjigo.

Lahko kar začnemo... Smo že v salonu Ane Pavlovne Schererjeve, kjer se zbira smetana aristokracije, nekega večera v juniju 1805, ko so dnevi v St. Petersburgu tako dolgi, da sonce skoraj ne zaide...

Ana Pavlovna s knezom Vasilijem v svojem salonu,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)

nedelja, 23. avgust 2015

The Game of Thrones in Dubrovnik

(h. arhiv)
Fantazijska literatura je na pohodu in nima več obstranskega pomena v književnosti. Gospodar prstanov, J.R.R. Tolkiena je klasika. Neil Gaiman in Terry Pratchett sta priznana pisatelja, ki imata tisoče oboževalcev. Fantazijsko so začeli pisati tudi nekateri "resni" pisatelji kot je Kazuo Ishiguro. A nesporni kralj med vsemi je George R.R. Martin.

Neutrudno piše knjigo za knjigo svoje fantazijske serije The Song of Ice and Fire. Vsak čas bo izdana že šesta knjiga sage. Poleg te se obeta še ena. Boštjan Gorenc - Pižama knjige pridno prevaja tudi v slovenščino.
Saga pripovedujejo o neizprosnem boju štirih (in še kakšne več) plemiških družin za oblast in moč nad Sedmimi kraljestvi. Družba je še na predindustrijski stopnji razvoja - kar med drugim pomeni, da nimajo pušk ali topov, pač pa meče, loke in nože. Prava nevarnost za prebivalce kraljestva pa ne tiči v nenehnih bojih za železni prestol, prava nevarnost grozi s severa...

Fantazijske literature nimam preveč rada. Nič kaj lahko se ne vživim v fantazijske svetove, ki jih ta opisuje. Motijo me bitja, ki niso človeškega izvora - škrati, vilini, velikani, pa tudi "White Walkersi".

A Pesem ledu in ognja je nekoliko drugačna od ostalih del tega žanra. Fantazijski elementi so skrčeni na minimum in odrinjeni na stran kolikor se le da in kolikor dolgo se to da. Teža dogajanja je v odnosih med čisto pravimi ljudmi - med moškimi in ženskami. Raziskuje se njihov pohlep po moči in bogastvu, njihove težnje po nadvladi drugih, pa tudi želja po tem, da bi ljubili in bili ljubljeni. V knjigi je veliko  nasilja in spolnosti. Ko so se nekateri glede tega pritoževali, se je George R.R. Martin branil, da vojno vedno spremljata nasilje in (nasilna) spolnost. Verjetno bo kar držalo.
Še ena značilnost je, ki knjige Pesmi ognja in ledu loči od ostalih fantazijskih knjig. Ko berete te knjige, se ni pametno navezati na katero od oseb. Velika verjetnost je, da bo med umrlimi še preden boste trenili z očesom. Tudi če ima večinoma dobre lastnosti in je kolikor toliko moralno neoporečna, to ni zagotovilo, da bo nagrajene z zmago ali preživetjem. Usoda junakov je odvisna od preračunljivosti in moči, ki jo imajo, ne pa od moralnih načel in dobrih namenov. Tako nekako kot je to v realnem življenju.

Po knjigah, a ne povsem zvesto, neutrudno snemajo televizijsko serijo The Game of Thrones. Serija dosega neverjetne uspehe in ima oboževalce po celem svetu.
Knjig Pesmi ognja in ledu ne berem. Prav z veseljem pa si ogledujem televizijsko serijo.

Nadaljevanje tega članka je SAMO ZA ZELO VELIKE OBOŽEVALCE THE GAME OF THRONES. Kdo drug bi sicer čutil željo, da gleda fotografije in bere o krajih, kjer so snemali to priljubljeno serijo:)
In seveda - v nadaljevanju so tudi SPOJLERJI.

Prva sezona televizijske serije, je bila posneta na Malti. Pa prebivalcem Malte to ni bilo preveč všeč (menda naj bi ekipa povzročila  poškodbe na eni od tamkajšnjih plaž) in so v naslednjih sezonah snemanje tistih delov serije, ki se dogajajo v poletnem času, prestavili v Dalmacijo, predvsem v Dubrovnik.
Hrvatje so snemalce serije sprejeli z veseljem in služijo na njihov račun tudi v času, ko ni snemanja. Eden izmed teh načinov so tudi vodeni ogledi krajev snemanja.

Arboretum Trsteno

Oboževalci Game of Thrones se na poti proti Dubravniku ustavijo v kraju Trsteno. To je izredno prijetno mestece ob morju, ki se ima za svoj nastanek zahvaliti bogatemu vrelcu vode nekje v bližini. Ta je omogočil, da na tem - sicer povsem skalnatem področju - uspeva raznovrstno rastlinje. Tudi več kot 400 let stare platane.
V 15. stoletju je na tem mestu ena izmed pomembnih dubrovniških plemiških družin zgradila poletno vilo. Vila je imela vse značilnosti renesančnega poletnega dvorca: osrednjo zgradbo, vrt z ravnimi sprehajalnimi potmi in bogatim rastlinstvom, paviljon nad morjem in fontano, do katere je voda pritekala po akvaduktu.

V tem prečudovitem okolju so snemali tiste dele nadaljevanke Game of Thrones, ki se dogajajo v kraljevih vrtovih palače Red Keep. Po stezah arboretuma Trsteno sta se prehajala Sansa in lord Tyrell. V letnem paviljonu so se Margaery, Olenna in Sansa pogovarjale o poroki z Joffreyem. Ob fontani je princ Oberyn Martell pisal pesem in se potem skupaj s Cersei sprehodil skozi vrt do obale. V razgledišču nad morjem sta se Jamie in Brienne pogovarjala o Sansi; Shae so pa pošiljali proč iz King's Landinga. In še in še.

Margaery, Olenna in Sansa...
(vir: MovieMaps)

... v paviljonu renesančnega dvorca
(h. arhiv)

(h. arhiv)
Shae noče iz King's Landinga
(vir: MovieMaps)





Princ Oberyn pred fontano piše pesem.
Če bi se obrnil proti kameri...
(vir: MovieMaps)

...bi videl to.
(h. arhiv)
Princ Oberyn in Cersei sta se sprehodila do obale,..
(vir: MovieMaps)
...ki v resnici zgleda tako.
(h. arhiv)


Dubrovnik

Osupljivo, toda temu starodavnemu in veličastnemu  mestu so kratek čas vladali iz Ljubljane! Napoleon je naredil konec tisoč let staremu Svetemu rimskemu cesarstvu, končal je zgodovino Beneške republike in ukinil je Dubrovniško republiko. Dubrovnik je leta 1809 priključil Ilirskim provincam in glavno mesto tega Napoleonu pokorjenega ozemlja je bila Ljubljana. A to je bil le kratek trenutek v sicer bleščeči zgodovini Dubrovnika. Večino časa je bil Dubrovnik z okolico pomembna, demokratično urejena republika, kjer so kneza volili vsak mesec - z namenom, da se izognejo korupciji in kopičenju moči v le enih rokah.

Pri snemanju Game of Thrones je Dubrovnik služil za upodobitev kraljevega mesta,  prestolnice King's Landing. Snemanje je potekalo v različnih trdnjavah, na obzidju, ulicah in stopniščih mesta. Skozi vhod Pile je prišel Jamie, ki se je vrnil iz ujetništva, brez roke. Na tem istem vhodu so ljudje napadli sprevod Lannisterjev. Na stopnišču pod cerkvijo sv. Ignacija je Cersei začela svoj "Walk of Shame". Iz nabrežja pod obzidjem je Myrcella odpotovala k svojemu bodočemu možu. V trdnjavi Minčeta je Daeneris iskala svoje zmaje. In še in še.
Myrcella gre v zamož...
(vir: MovieMaps)
...izpod trdnjave Lovrijenac
(h. arhiv)
Približno od tod, kjer stojita tudi Sansa in Littlefinger
(vir: MovieMaps)
(h. arhiv)
Pod trdnjavo Lovrijenac...
(h. arhiv)
...so morili pankrte kralja Roberta Baratheona
(vir: MovieMaps)
V trdnjavi Lovrijenac...
(h. arhiv)


...Littlefinger pozdravlja Cersei
(vir: MovieMaps)

Še vedno trdnjava Lovrijenac...
(h. arhiv)

... s Tyrionom, Bronnom in Podrickom(vir: MovieMaps)


The House of Undying...
(vir: MovieMaps)
...je v resnici trdnjava Minčeta
(h. arhiv)



































Jamie po ujetništvu prihaja v King's Landing.
(vir: MovieMaps)
Če stopamo tam kot on, potem vidimo takole.
(h. arhiv)

Cersei začenja "Walk of Shame" po stopnicah,...
(vir: MovieMaps)
...ki v resnici zgledajo tako.
(h. arhiv)


Lokrum

(h. arhiv)
To je otok v neposredni bližini Dubrovnika. Nihče ne more - razen ilegalno, prespati na tem otoku. Ko so Napoleonove vojake pregnali iz Dubrovnika, je otok prevzela Avstro - Ogrska. Maksimilijan, mlajši brat cesarja Franca Jožefa in poznejši mehiški cesar, ki je s seboj v Mehiko odpeljal tudi slovenske vojaške prostovoljce, je na Lokrumu zgradil poletni dvorec. Zasadil je številne sredozemske in eksotične rastlinske vrste in na otok pripeljal pave s Kanarskih otokov. Ti se še vedno sprehajajo po otoku in dnevne kopalce prosjačijo za hrano.
A naselitev otoka se je začela že precej prej. Prvi prebivalci so bili benediktinski menihi, ki so v 11. stoletju na otoku postavili svojo opatijo. V njej naj bi dobil zatočišče tudi Rihard Levjesrčni, ko se je vračal s 3. križarske vojne.

Ostanki benediktinske opatije še vedno stojijo. In v vrtovih ostankov opatije so posneli svečani sprejem, ki ga je za Daeneris pripravil Xaro Xhoan Daxos. Pa še pavi so prišli prav.
Sicer pa je na Lokrumu tudi dvorana, ki je posvečena snemanju Game of Thrones. Tam si lahko preberete rodoslovno zgodovino posameznih plemiških družin iz serije in se usedete na železni prestol, za katerega so v Sedmih kraljestvih tako neusmiljeno bojujejo. Lahko poslušate zatrjevanje igralcev, kako lepo mesto je Dubrovnik. In še in še.
Jorah opazuje Xaro Xhoan Daxosa in Khaleesi...
(vir: MovieMaps)
...v vrtu benediktinske opatije
(h. arhiv)
 Za romanje po krajih snemanja serije Game of Thrones ne potrebujete posebnega vodiča. Če se malo pripravite in pobrskate po internetu, mesta, kjer so snemali, zlahka najdete tudi sami. Vodene ture imajo to prednost, da zveste še kakšno pikantno podrobnost s snemanja ali kašen dodaten podatek o vašem priljubljenem junaku serije. Če vam to kaj pomeni;) Dovolijo vam tudi to, da se slikate na mestu, kjer je umiral Joffrey ali pa se v spodnjem perilu sprehodite po poti, ki jo je gola prehodila Cersei. Brez heca - nekateri oboževalci serije to menda resnično počnejo.

V parku Gradec je umrl Joffrey(h. arhiv)

Cersei, Joffrey in Jamie
(Vir:Youtube)

Naša vodička je sodelovala pri snemanju nadaljevanke in je znala povedati, da je filmski Joffrey v resnici izredno prijazen fant, ki se veliko ukvarja z dobrodelnostjo. Da je Tyrion tudi v realnem življenju takšen kot v filmu. Ima štiri leta staro hčerko, ki je že skoraj tako velika kot on. Zvedeli smo pa tudi to, da imajo že prvega "Game of Throns baby"-ja -  dojenčka, ki se je rodil igralcema, ki upodabljata Cersei in Bronna. Ja, lepe Cersei ne zanimajo takšni lepotci kot je Jamie. In še in še.

Letos bodo ustvarjalci nadaljevanke v Dubrovniku snemali le 6 dni. Kdaj točno pridejo, nihče ne ve. Naj bi bilo pa že določeno, da bodo leta 2017 v Dubrovniku kar več mesecev in sicer pozimi. Kajti, saj veste, "Winter is coming".

torek, 16. junij 2015

Volčji dvorec

Včeraj smo si na drugem programu RTV Slovenije lahko ogledali prvi del angleške mini serije Volčji dvorec. Serija je bila posneta po romanih Hilary Mantel, Wolf Hall in Bring up the Bodies. Dogajanje je postavljeno v 16. stoletje na dvor angleškega kralja Henrika VIII.

Pohvale, ki jih je BBC-jeva serija požela v Veliki Britaniji, so povsem upravičene. Včeraj sem zaradi te televizijske predstave preživela prav lep večer.

Glavna oseba je Thomas Cromwell, pretkan odvetnik in svetovalec bornega porekla, ki se ga že skoraj 500 let (glede na Hilary Mantel po krivici) drži slab sloves. Kralj Henrik VIII in Anne Boleyn sta šele v drugem planu. A ker ni mogoče prezreti dejstva, da sodobne gledalce vseeno bolj kot Cromwell zanima kraljevski par, imata tudi ta dva v knjigi in seriji zelo pomembno vlogo. Henrik in Anne vstopita v dogajanje z zamikom. Pred tem se o njiju samo pripoveduje. S takšnim pristopom je ustvarjalcem serije uspelo zgraditi suspenz, ki vleče in buri domišljijo.

Genialnost Thomasa Cromwella je že v prvem delu jasno vidna. To je bil odločen mož, ki je znal primerno postopati s svojimi nadrejenimi. V njihovi družbi je bil dovolj ponižen, da je užival potrebno milost; njegov pravi značaj se je pa v polnosti pokazal šele v družbi ljudi, ki so mu bili bližje in stopnjo ali dve nižje od dvora ali vrhov cerkvene hierarhije.
Tudi njegovo družinsko življenje je v seriji zelo dobro predstavljeno. Ustvarjalcem je uspelo ohraniti žar, ki smo ga deležni že v knjigi. Mlajša hči Grace in njena angelska krila. Starejša hči Anne, ki bi se rada učila starogrščino. Malo zadržana, a ljubeča žena. Enkratno.

Pričakovala sem, da se bo televizijska serija začela tako kot roman - s "cobblestones", na katerih je ležal pretepeni mladi Thomas Cromwell, a ni bilo tako. Nič hudega. "Cobblestones" pozneje vseeno odigrajo svojo vlogo.

Dogajanje v seriji zelo lepo sledi dogajanju v romanu. V obeh delih so izpostavljene iste pomembne stvari. Značaji oseb enako dobro zažarijo tako pred bralcem kot gledalcem.

Igralska zasedba je odlična.
Mark Rylance kot Thomas Cromwell
Mark Rylance je v vlogi Thomasa Cromwella ravno pravšnji. Kako je le mogoče, da izberejo tako primernega igralca? Res sem se to spraševala, ko sem ga gledala.
Damian Lewis v vlogi Henrika VIII. je s svojimi rdečimi lasmi neprekosljivo šarmanten.
Tudi Claire Foy kot Anne Boleyn veliko obeta.

Mini serija je razkošna. Snemanje je večinoma potekalo na avtentičnih mestih, se pravi v dvorcih, kjer sta se sprehajala tudi resnična Henrik VIII. in Anne Boleyn. Osvetljava je bila - kot se za dogajanje v 16. stoletju spodobi, omogočena s pomočjo sveč. Samo za sveče je BBC porabil 20 000 funtov.

Pomenljivo je edino navodilo, ki ga je pisateljica Hilary Mantel dala ustvarjalcem serije. Rekla je, naj vedo, da osebe, ki jih popisuje v svojih dveh romanih, začasa svojega življenja še niso vedele, da bodo imele pomemben vpliv na zgodovino. Pripomba je na mestu. Na takšne stvari ustvarjalci zgodovinskih filmov in serij vse preradi pozabijo.

Prvi del BBC serije Volčji dvorec je več kot zadostil mojim pričakovanjem. Z velikim veseljem pričakujem še ostale tri dele.
Če vam vaš preskrbovalec televizijskega signala omogoča spremljanje oddaj s časovnim zamikom, imate še čas, da si ogledate prvi del te odlične televizijske serije, ki je mene - tako kot romana Hilary Mantel, čisto navdušil:)

nedelja, 14. junij 2015

Volčji dvorec na SLO2

POMEMBNO OBVESTILO

RTV Slovenija je pripravila prijetno presenečenje:)

Že manj kot pol leta po premieri v Veliki Britaniji si bomo lahko tudi slovenski gledalci ogledali izredno uspešno, kakovostno in priljubljeno BBC serijo Volčji dvorec.

Gre za zgodovinsko dramo v štirih delih, ki so jo posneli po dveh z bookerjem nagrajenima knjižnima uspešnicama ene mojih najljubših pisateljic Hilary Mantel, The Wolf Hall in Bring up the Bodies.

Če imate radi zgodbo Henrika VIII. in Anne Boleyn - tokrat malo drugačno kot običajno, ter ste nekoliko bolj zahtevni od običajnih ljubiteljev zgodovinskega žanra, je ta mini serija ravno pravšnja za vas. Mogoče tudi zato, ker ne verjamem, da bosta odlični knjigi, po katerih je serija posneta, kdaj prevedeni v slovenski jezik.

Igralske zasedba je menda odlična.

Prvi del serije bo na sporedu že v ponedeljek, 15. junija ob 21:00 na drugem programu RTV Slovenije.

Zelo, zelo priporočam.
Menda je bila celo Hilary Mantel, ki ima vedno visoko postavljene kriterije, z BBC serijo zadovoljna.

Damian Lewis kot Henrik VIII.