Haruki Murakami: Kronika ptiča navijalca

OMG! To pa ni knjiga za vsakogar. Tudi zame ne. Pa imam rada Harukija Murakamija in njegove romane. Kafka na obali je celo eden mojih najljubših romanov vseh časov.

Ne, s ptičem navijalcem pa ni šlo.

Kupila sem ga, ker sem želela prebrati enega od Murakamijevih dolgih romanov. Kupila sem ga v kombinaciji z zvočno izdajo, tako da sem ga malo brala in veliko poslušala. Prišla sem do konca, a ob tem zeeeelo trpela.

Roman je kot labirint, iz katerega tudi ob koncu nisem našla poti. Še več, za ves trud, ki sem ga vložila v branje, nisem dobila nobenega pravega zadoščenja. Tavala sem po labirintu, se zmedeno spraševala, kje sem, upala na izhod in srečevala številne nastopajoče, o katerih nisem vedela, kaj naj si mislim in kaj naj z njimi. Večinoma so me samo še bolj zmedli s svojimi zgodbami, ki so vse po vrsti krute, surove, brutalne in odsevajo največje zlo, ki ga človek lahko sreča v življenju. Ne samo enkrat, ampak vedno znova. Grozno.

Po tem, kar sem do zdaj napisala, si boste mislili, da sem mazohistka, ki uživa v trpljenju. Ne, nisem. V romanu so bile seveda tudi stvari, ki so me privlačile in vlekle naprej – zaradi njih sem vztrajala pri branju. Podnevi in ponoči. S slušalkami na ušesih ali s kindlom v roki.

Ena od prijetnih stvari v knjigi je glavni junak Okada Toru, prvoosebni pripovedovalec. Je tipični Murakamijev protagonist in ti so mi ponavadi všeč: miren, premišljujoč, bolj intro- kot ekstravertiran in prijazen, predvsem pa dobremu zavezan moški – svetla luč v nevarnem in pogosto zlobnem svetu. V tem romanu je to še posebno izrazito.

Zaplet je tudi lepo murakamijevski. Okada gre iskat svojega izgubljenega mačka in to je nekakšno okno v fantazijski svet, brez katerega v romanih Harukija Murakamija pač ne gre.

Okada Toru je poročen in trenutno brezposeln. Čez dan bere, posluša glasbo, kuha in gospodinji. Čaka, da se žena Kumiko zvečer vrne iz službe. Iskanje izgubljenega mačka pa ni edini zaplet romana. 

Zgodba se resnično zaplete, ko Okada povsem nepričakovano zapusti žena. Ne da bi kaj rekla, ne da bi kaj vzela s seboj – enostavno je šla in se ni več vrnila. In če hočete najkrajšo možno različico vsebine romana, naj povem, da se Okada v preostanku romana trudi ženo pridobiti nazaj. In tava po labirintu, podobno kot sem tavala sama. Srečava različne ljudi – resnične in fantazijske – in posluša njihove grozljive zgodbe, ki mu ne pomagajo prav veliko pri iskanju Kumiko in prizadevanjih, da bi jo ponovno pridobil zase.

Ne vem. Mogoče nisem dojela bistva romana. Mogoče nisem znala ceniti bogastva najrazličnejših razpršenih idej v zgodbi. Mogoče me je zlo, ki ga srečamo skoraj v vsakem poglavju, zaslepilo in nisem videla tistega, kar bi morala. Le kaj bi to lahko bilo? Ne vem.

A vere v Harukija Murakamija in njegove romane seveda nisem izgubila. 

Sin - Pray - Love

Prepoznamo jo po njenih atributih: lobanji, steklenički za eterično olje, dolgih razpuščenih laseh blond ali rdečkaste barve, razgaljenem telesu. Že 2000 let buri domišljijo mnogih – tudi mojo. Njena moč s časom ne popušča, le spreminja se v drugo vrsto platna, na katero ljudje projiciramo svoja čustva in občutja. 

Marija Magdalena.

Nieves Gonzalez: La sfida, 2025 (slo. Izziv ali Provokacija)

Bil je čas, ko sem si želela Marijo Magdaleno spoznati in razumeti do zadnje potankosti. Natančno sem prebrala prav vse, kar o njej piše v Svetem pismu, razlage teh zapisov in še mnogo več. Nisem bila preveč uspešna. Nisem vedela kaj prida več kot pred začetkom raziskovanja. Je bila grešnica ali ne? Je ženska, ki Jezusu utira olje v noge, tudi tista, ki stoji pod križem? Je bila res pomembnejša od vseh apostolov? Zakaj ji Jezus potem, ko je vstal od mrtvih, ni dovolil, da bi se ga dotaknila?

Zdaj, ko sem si ogledala enkratno razstavo v muzeju Städel v Frankfurtu, mi je mit o Mariji Magdaleni bolj jasen. No, najbolj jasno je zdaj to, da mora vse pravzaprav ostati nejasno in vsaj nekoliko skrivnostno, če hočemo, da njena podoba še naprej ohranja svojo moč. Preprosta resnica, ki so se je v Cerkvi zelo dobro zavedali že v 6. stoletju. Takrat je namreč papež Gregor Veliki načrtno združil več svetopisemskih Marij v eno samo Magdaleno, ki je tista, ki jo poznamo. Namen tega je bil, da ljudem v težkih časih pokaže, da noben greh ni tako velik, da ga Bog ne bi odpustil in da se s spokorništvom lahko doseže odrešitev duše.

Nič čudnega torej, da so moja zgoraj napisana vprašanja tudi po natančnem raziskovanju ostala bolj ali manj neodgovorjena.

Kdo so bile torej ženske, ki so jih združili v Marijo Magdaleno – grešnico in spokornico, ki je »veliko ljubila«? Bile so tri ali celo štiri – vsaj trem od njih je bilo ime Marija.

Prva je bila Marija iz Magdala, Kristusova zvesta učenka, ki je neustrašno prisostvovala križanju, kar je bilo sicer sila nevarno početje – tudi tista, ki je prva videla vstalega Jezusa. Druga je grešnica, prešuštnica brez imena, tretja pa je Lazarjeva sestra Marija iz Betanije. Ti zadnji dve sta obe sedeli pri Jezusovih nogah, jih umivali in mazilili z dragocenim oljem.

Kako medsebojno zliti sta ti dve zadnji Mariji, je na razstavi zelo lepo prikazano z dvema slikama Seeschwäbischerskega mojstra iz začetka 16. stoletja, ki sta skoraj povsem identični in prikazujeta gostijo pri Lazarju in gostijo pri Simonu. Apostoli, ki z Jezusom sedijo za mizo, so povsem enaki – kakor sta povsem enako upodobljeni tudi obe ženski, ki mazilita Jezusove noge – pa čeprav sta to povsem drugi osebi: ena je grešnica, druga je spodobna in znanja željna Lazarjeva sestra Marija.

Potem pa je tu še četrta ženska, ki je tudi zelo pomagala pri nastanku mita o Mariji Magdaleni. To je svetnica iz 4. ali 5. stoletja, Marija Egiptovska. Tudi ona je pogosto prikazana z dolgimi lasmi, ki ji ovijajo golo telo. Tudi ona je bila prešuštnica, a se je spokorila in potem več kot 30 let živela onkraj Jordana kot puščavnica. To je zgodba, ki je zelo podobna zgodbi Marije Magdalene, ki so jo ustvarili Francozi z juga dežele. Če potujete po Provansi, prav verjetno slišite zanjo.

Po tej legendi, ki je pisana na kožo Francozom, so namreč Marijo Magdaleno potem, ko so v Sveti deželi začeli preganjati Jezusove učence, posedli v čoln brez krmila in vesel ter jo prepustili nepredvidljivosti Sredozemskega morja. Z Božjo pomočjo je čoln nepoškodovan prispel v Marseille na jugu Francije. Tam je Marija Magdalena od mrtvih prebudila ženo in novorojenega otroka lokalnega poganskega kneza, kar je pripomoglo k temu, da so poganski prebivalci juga Francije sprejeli krščansko vero. Marija Magdalena se je po tem, ko je na jug Francije prinesla novo vero, umaknila v jamo v okoliških hribih in tam živela 30 let. Domišljija ljudi pa je neprekosljiva. V teh tridesetih letih Marija Magdalena ni zaužila niti kančka človeške hrane. Kadar je potrebovala hrano, so jo angeli dvignili v nebesa in tam se je potem nahranila z angelskim petjem.

Albrecht Dürer, Elevatio der Magdalena, 1504/05

Grafika (lesorez) prikazuje Marijo Magdaleno, ki jo angeli dvigajo v nebesa, kjer se bo nahranila z njihovim petjem. Svetnica je upodobljena kot boginja Venera, kar je zelo značilno za obdobje humanizma, v katerem je podoba nastala. 

Upodobitev je bila best-seller tistega časa, ki se je zelo dobro prodajal.

Razstava v muzeju Städel je razdeljena v dva dela. Prvi del s pomočjo razstavnih eksponatov poskuša razjasniti dileme, o katerih sem pisala do sedaj – češ, kdo je bila ta ženska in kakšni miti so se razvili okrog nje. V drugem delu razstave pa sem si lahko ogledala številne upodobitve te svetnice. Veliko je izrazito religiozno-erotičnih slik, kar nas pri upodobitvah Marije Magdalene seveda ne bi smelo presenetiti in je pravzaprav tudi dobrodošlo; precej pa je tudi drugačnih upodobitev, ki so odsev zgodovinskih obdobij, v katerih so nastale, kakor tudi potreb tedanjih ljudi. Zanimivo je, da se je kar nekaj žensk dalo upodobiti kot Marija Magdalena – pa to nista samo Kim Kardashian in Lady Gaga, ampak tudi Margareta Avstrijska, kar je bilo politično zelo preračunljivo.

Guido Cagnacci: Magdalena spokornica 1622-27 

Slika na sodobnega opazovalca deluje izredno erotično; v času, ko je nastala, pa ni bilo tako. V 17.stoletju so upodobitev dojemali kot religiozno ekstazo, srečanje Boga s človekom, v tem primeru z Marijo Magdaleno. Podobna je Berninijeva skulptura, Ekstaza sv. Terezije v Rimu.

Na sliki najdemo vse atribute, po katerih lahko prepoznamo Marijo Magdaleno: lobanjo, posodico za olje, razpuščene rdečkaste lase, razgaljeno telo (ker so oblačila na njenem telesu razpadla).

Razstava v Frankfurtu ima podnaslov Sin-Pray-Love, kar je idealna označitev Marije Magdalene, kakršno smo ustvarili v zadnjih dveh tisočletjih. To seveda ni ženska, ki bi kadarkoli resnično živela. Tudi ni ena izmed svetopisemskih žena. Je mit, ki fascinira. V njej vsak lahko najde nekaj svojega: žensko, ki je grešila, spokornico, Jezusovo učenko, gorečo vernico, a tudi divjo, samosvojo in samozavestno žensko, ki je ni bilo strah strastno ljubiti. Vse te podobe so v teku let našle svojo pot na slikarska platna. Nekatere od njih si lahko trenutno ogledate v muzeju Städel v Frankfurtu in uživate v niansah in bogastvu človeške (ter Božje) domišljije in intelekta – vse poudarjeno z obilico senzualnosti in čustev. 

Noli me tangere! Ne dotikaj se me! 

Po mojem mnenju največja skrivnost povezana z Marijo Magdaleno. 

Ko je Jezus vstal od mrtvih, se je najprej prikazal ravno Mariji Magdaleni. Ta se ga je zelo razveselila. Želela ga je objeti, vendar pa jo je Jezus pri tem skoraj grobo zaustavil z besedami: Ne dotikaj se me. Zakaj je tako ravnal z žensko, ki mu je bila zvesta in v vsem lojalna, ostaja skrivnost, ki je tudi razstava v Städlu ni razjasnila.

Naj pa povem, da je v francoski legendi o Mariji Magdaleni ta Jezusova grobost ali netaktnost vsaj nekoliko omiljena. Jezus naj bi se potem, ko ji je prepovedal, da bi se ga dotaknila, Marije Magdalene nežno dotaknil na čelo. Kar nekaj slik na razstavi upodablja ta trenutek. In ko so v Saint-Maxim-la-Sainte Baume v Provansi našli relikvije Marije Magdalene, je bilo na lobanji najti tudi delček kože in sicer ravno na čelu - na mestu, kjer se je Jezus na Veliko noč dotaknil Marije Magdalene. 

Zanimivo je tudi dejstvo, da je na upodobitvah, ki prikazujejo njuno srečanje, Jezus pogosto prikazan z lopato v roki. Mogoče malce smešno, ali pa tudi ne. Včasih ima na glavi celo vrtnarski klobuk. Ja, to je zato, ker ga je Marija Magdalena ob prvem srečanju zamenjala z vrtnarjem. 

Ursula K. Le Guin: Leva roka teme

David Mitchell – avtor ene izmed mojih najljubših knjig vseh časov, je zato, da je lahko napisal primeren uvod k romanu Leva roka teme, knjigo prebral petkrat. Jaz sem zato, da sem lahko sestavila tale zapis, knjigo prebrala (ali preposlušala) dvakrat, nekatera poglavja trikrat. Že res, da mi to mogoče ne bi bilo treba, če bi roman brala v slovenskem prevodu, pa vendar. Konec koncev je roman Ursule K. Le Guin, The Left Hand of Darkness, vendarle le sci-fi roman.

Kakor pisateljica v svojem Uvodu k knjigi napiše, je večina znanstveno-fantastičnih romanov ekstrapolativnih; se pravi, da vsak na svoj način opisujejo tisto, kar naj bi se zgodilo v prihodnosti. Roman Leva roka teme ne spada v to skupino. Ta roman je bolj miselni poskus.

Nekoč, med študijem medicine, je eden od profesorjev – ne spomnim se več pri katerem predmetu – rekel, da je to, da vemo ali prepoznamo, katerega spola je oseba, s katero prihajamo v stik, nekaj najpomembnejšega, kar oblikuje naš odnos do tega človeka. To mogoče dandanes ne velja več stoodstotno, pa vendar je še vedno naše prvo vprašanje, ko se rodi otrok, vprašanje, ali je punčka ali fantek.

Miselni poskus, ki se ga loteva pisateljica v romanu Leva roka teme, je vprašanje: »Kaj bi se zgodilo, če ljudje ne bi bili le dveh bioloških spolov, moškega ali ženskega, pač pa bi bili vsi androgine osebe – hermafroditi, tako moški kot ženske.« In ta ista oseba bi lahko imela tako potomce, ki jih je zaplodila, kot tudi potomce, ki jih je rodila. Drzno vprašanje daljnjega leta 1969, ko je bila knjiga napisana, a zato ideološko in politično manj obremenjeno in bolj čisto ter jasno, kot je to vprašanje danes.

Da bi dobili odgovor na zgornje vprašanje, je Ursula K. Le Guin ustvarila čudoviti svet planeta Gethen, imenovanega tudi Winter, in še bolj čudovita glavna protagonista romana; prvi se imenuje Gently Ai, drugi je Therem Harth rem ir Estraven.

Gently Ai je odposlanec Ekumena – nekakšne vesoljske zveze planetov, poseljenih z ljudmi, ki pride na planet Gethen, da bi prebivalce tega sveta pridobil za to, da se tudi oni pridružijo Ekumenu. Estraven pa je premier kraljestva Karhide na planetu Gethen. Estraven je kot vsi prebivalci tega planeta androgina oseba, Ai pa je človek, kot smo mi – mlad moški, star blizu 30 let. Večina prebivalcev planeta Gethen doživlja Gentlyja Aia kot precej »perverznega«, – nekaj zaradi tega, ker je samo enega spola, predvsem pa zato, ker ima lahko spolne odnose vsak dan, vse dneve v mesecu, ne pa tako kot oni, ki občutijo spolno poželenje samo 2 do 3 dni v približno enomesečnem ciklusu, ko se nahajajo v t. i. kemmer fazi.

V romanu Leva roka teme je prostor za marsikaj. Lahko ga beremo kot pustolovski roman ali roman preživetja, saj glavna junaka, ko se izogibata zasledovalcem s skromno opremo, potujeta preko zalednele negostoljubne pokrajine, kjer je njuno preživetje resnično vprašljivo. Roman bi lahko označili tudi kot politični, saj so dokaj lepo opisane politične spletke vseh vrst in različne oblike vladanja. Antropološki roman, saj so v knjigi tudi poglavja, ki navajajo legende in mitologijo ljudstev planeta Gethen. Srčika romana pa je vsekakor medsebojni odnos glavnih dveh junakov romana – ne nujno samo to, kako se razvija njuno prijateljstvo (ali ljubezen), ampak tudi njuno medsebojno komuniciranje, ki zaradi različnih kulturnih in civilizacijskih norm ne poteka samoumevno gladko, čeprav govorita isti jezik. Na primer: Estraven zaradi »shifgrethor« kode svojega ljudstva (karkoli je že to), govori v simbolih in metaforah, zaradi česar ga Ai, ki bi si želel bolj direktno komunikacijo, vedno ne razume najbolje. In nastajajo drobni nesporazumi, ki se razjasnijo šele proti koncu knjige – med njunim samotnim potovanjem preko zasneženih gora in ledenikov.

Roman je večinoma sestavljen iz poročil, ki jih Gently Ai pripravi za svoje nadrejene v Ekumenu, in iz izsekov iz Estrevanovega dnevnika. Ob prvem branju in tudi zato, ker še nisem vsega vedela, sem bila ob prebiranju dokaj zmedena. Nisem vedela, kaj naj z vsemi podatki, ki jih pisateljica navaja, prav tako mi ni bilo jasno, kaj je pomembno in kaj ne. No, na koncu se je izkazalo, da je bilo pomembno prav vse – vsak stavek, ki ga je Ursula K. Le Guin zapisala v romanu, nosi pomembno informacijo, ki pomaga razjasniti različne vidike pripovedi. Zato je bilo potrebno drugo in celo tretje branje knjige. Pa vendar je kljub tej navidezni zapletenosti roman dovolj zanimiv, da pozornega in radovednega bralca brez težav navdušuje za nadaljnje branje.

Menda roman Leva roka teme, Ursule K. Le Guin označujejo kot feministični in celo prelomni LGBTQIA+ roman. Jaz ga nikakor ne bi obremenjevala s temi oznakami, ker bi mu to samo škodovalo. Knjiga je enostavno čudovito izpeljani miselni poskus, ob katerem se bralec ustavi in premisli stvari, o katerih sicer verjetno nikoli ne bi premišljeval. Postavljen je na negostoljubni planet, kjer je vse leto bolj ali manj zima, a je poseljen z ljudmi, ki so se temu prilagodili – kot se inteligentni ljudje vedno zmorejo prilagoditi. Ti ljudje niso čisto kot mi, a so nam toliko podobni, da se z njimi zlahka poistovetimo in čutimo z njimi. Tukaj se kaže mojsterstvo Ursule K. Le Guin.

Njene knjige bom vsekakor še brala. 

Sylvain Tesson: Poletje s Homerjem

To poletje vsi pišemo o Homerju. Vemo, zakaj je tako.

Žiga Turk je na Iksu napisal – pišem po spominu: »Naši dedje so brali Homerja v originalu, očetje v prevodu, mi v knjigi Starogrške bajke; naši otroci in vnuki pa bodo o njem izvedeli prek holivudskih izdelkov.« To sicer prav verjetno drži – ampak ne pomeni nečesa, kar bi bilo nujno slabo. Če bo kdo zaradi Nolanovega filma (spet) segel po Odiseji (ali pa Iliadi), je bil dobri namen filma dosežen; pa je povsem vseeno, ali je lepa Helena svetlolasa ali ne.

Sylvain Tesson je eno od svojih poletij preživel skupaj s Homerjem. Iliado in Odisejo je prebiral v Grčiji, da so veter, skale in morje še močneje zavibrirali Homerjeve besede. Nastala je pričajoča knjiga, ki opisuje intimno doživetje tega velikega besedila, ki je zelo pomembno za razumevanje naše zahodne civilizacije. Knjigo je napisal človek, ki se je v besedilo potopil globoko, s spoštovanjem in veliko željo vse, kar se da, dobro razumeti. Knjiga je skupek kratkih refleksij, ki se berejo zelo prijetno – kot bi jedli kanapeje; majhne, a okusne. Že res, da so bili nekateri od teh drobnih prigrizkov boljši od drugih – nekaterim, redkim, bi se rada tudi izognila, a na splošno je bila jed okusna.

Refleksije so združene v ohlapne skupine. Najprej beremo tiste, ki se nanašajo na vsebino obeh epov, potem pa se poglobimo še v druge vidike obeh pesnitev. Ti drugi odlomki knjige so bili vsekakor najzanimivejši. Pisatelj razmišlja o temeljnih sporočilih obeh epov: o napetosti med kaosom in redom ter tem, kako je za človeka najprimerneje, da hodi po tanki črti med njima (kot je pisal tudi Jordan B. Peterson), o tem, kako je človek obenem svoboden, a tudi zaznamovan z usodo, ki ji ne more pobegniti.

Osebno pa mi je bilo daleč najzanimivejše razglabljanje o hybrisu. Hybris označuje odsotnost mere oziroma pretiravanje. Grški in trojanski junaki so vedno znova podlegali hybrisu – najbolj Ahil, in to se nikoli ni končalo srečno.

Za razjasnitev določenih vidikov obeh pesnitev pisatelj pogosto uporablja primere iz sodobnega sveta, odkriva povezave med starogrškim in modernim človekom, kakor tudi podobnosti ali različnosti starogrške mitologije z monoteističnimi religijami.

Sylvainu Tessonu je s knjigo Poletje s Homerjem uspelo na simpatičen, inteligenten in za bralca ne preveč zahteven način predstaviti glavni Homerjevi deli in s tem vzbuditi zanimanje za obe antični deli pri širokem krogu potencialnih bralcev. Kajti Homerjevi pesnitvi sta še vedno aktualni. Tudi mi bolehamo za hybrisom, saj pogosto nimamo prave mere – pri čem vse? In tudi mi vedno znova tehtamo, kaj je v življenju pomembno, in se odločamo med »negovanjem domačega vrta« ali »skokom v brezno pustolovščin«.

Knjiga Sylvaina Tessona nam olajša pot k odgovorom na nekatera od temeljnih vprašanj, ki si jih ljudje zastavljamo že od nekdaj.

Dovolite, da se zdaj proti koncu mojega zapisa spet vrnem k Žigu Turku. Glede na njegov izrek o tem, kako so in kako danes beremo Homerja, bi knjigo Poletje s Homerjem glede na njeno kakovost uvrstila nekam med prevod Iliade ali Odiseje v slovenski jezik in Najlepše antične pripovedke Gustava Schwaba. Kar ni slabo.

Čisto na koncu pa naj izpišem še moj najljubši odlomek iz knjige. Je kruto realen – a takšna je pač resnica. Govori o vojni in miru.

"Vojne solze se ne bodo posušile. Tečejo čez obzorje. Tega bi se morali zavedati in se čim prej razveseliti miru. Spomniti bi se morali, da Hektor ne vidi svojega otroka odrasti. Blagosloviti bi morali vsak trenutek miru, ko lahko svojega pestujemo na kolenih.

Mir ni naravni habitat človeštva. Ideja o univerzalnem miru je izmišljotina filozofov. Omogoča nam, da zidamo gradove v oblakih.

Berimo Homerja in se veselimo sadov miru: bežnih poljubov, namenjenih nekaj srečnežem v tuzemskem desetletju." 

Ian McEwan: What We Can Know

Noja. Škoda. Prvi del najnovejšega romana Iana McEwana, What we can know, mi je bil zelo všeč. Drugi del pa precej manj – z vsako stranjo je bilo slabše. Tudi še kar posrečen zaključek na žalost ni uspel pregnati neprijetnega okusa - občutka, ki bo ostal še dolgo; mogoče bo tu vedno, ko bom pomislila na ta roman.

Pa poskusimo pisati samo o dobrih straneh romana.

Knjiga je mešanica postdistopičnega in who-do-it romana – rahlo začinjenega z ljubezensko zgodbo. Pisana je skozi oči profesorja literature, ki je obseden z zgodovino.
Dogajanje je postavljeno v dvajseta leta 22.stoletja, ko so ljudje že nekako preživeli klimatsko katastrofo in ukrotili narasla morja, ki so kontinente spremenili v skupine ne preveč velikih otočkov.
Ljudje živijo drugače, kot živimo mi. Mogoče slabše, saj ne jedo več tako raznoliko kot mi in tudi potujejo precej težje, kot to počnemo mi. Imajo pa čistejše okolje. Živijo skromneje in tako energetsko precej manj potratno kot mi. Prevozna sredstva so poleg preprostih plovil, ki so večinoma odvisna od vetra in plime, samo še kolesa – lahko tudi električna, in preproste žičnice, če se je bilo potrebno dvigniti višje nad morsko gladino.

No, naš profesor literature gre nekajkrat na ta višje ležeča mesta nepoplavljenega ozemlja, kajti na teh krajih je v nekakšnih knjižnicam podobnih inštitucijah shranjen ves digitalni zaklad minulega časa. Tako da, ja, po klimatski katastrofi je ljudem uspelo ohraniti znanje preteklih stoletij, in njihovo civilizacijsko nazadovanje – če sploh smem tako napisati – le ni bilo tako izrazito, kot bi mogoče pričakovali.

Področje, s katerim se ukvarja profesor Thomas Metcalfe, je literatura iz obdobja od leta 1990 do 2030. V tem času je ustvarjal tudi Francis Blundy – svetovno priznani angleški pesnik. In ta je tisti, ki zanima našega profesorja. Pravzaprav profesor raziskuje samo en delček njegovega ustvarjalnega opusa – sonetni venec, ki ga je pesnik leta 2014 napisal za svojo ženo. Ja, nekaj takega, kot je naš France Prešeren spesnil za Primičevo Julijo. Sonetni venec za Vivien so prebrali samo enkrat (na Vivienin 54.rojstni dan) v družbi redkih prijateljev in sorodnikov para, ki so se udeležili rojstnodnevne zabave. Nikoli ni bil natisnjen ter tako nikoli dostopen širši družbi.
Zanimivo, a ne? Meni zelo, še bolj pa Thomasu Metcalfu. Obseden je z iskanjem podatkov, ki bi ga pripeljali do izginulega sonetnega venca, ki še stoletje po nastanku buri domišljijo številnih. In podatkov, ki lahko osvetlijo pesnitev, je ogromno, saj so v velikih digitalnih zbirkah shranjeni vsi e-mejli in druga elektronska sporočila, ki sta se jih avtor ali njegova žena izmenjevala z ljudmi, ki so sonetni venec slišali; dostopni pa so tudi dnevniki, spomini, predavanja vpletenih..., ki bi vsa lahko pripomogla k razjasnitvi primera.
Pa vendar. Tisto najpomembnejše manjka. O pesnitvi, ki je tekom let samo pridobila na zanimanju, ki ga je sprožala tudi zaradi svoje nejasnosti in skrivnostnosti, ni duha ne sluha. Dokler, seveda, profesor vendarle ne najde nekaj pomembnega in do takrat nepoznanega.

In potem se začne nesrečni drugi del romana. Tukaj naletimo na pisateljevo moralno razglabljanje o tem ali onem – za moj okus vse krepko pretirano ali pa preveč ignorantsko poenostavljeno. Branje je bilo trpljenje, ki je spominjalo na trpljenje nekoga, ki mora skrbeti za bolnika z Alzheimerjevo boleznijo. No, ampak na evtanazijo pa vendar nisem niti pomislila 😉-  kakor tudi Vivien nikoli ni.

Takšna sem, da preberem vse knjige Iana McEwana. Njegove zgodbe in njegov način pisanja me neskončno privlačijo – pa čeprav so moja pričakovanja skoraj vedno večja od tistega, kar potem dobim. Tako sem vedno malo razočarana. A kaj bi o tem.
Naj Ian McEwan napiše še veliko romanov.

Eva Illouz: Explosive Moderne

Sociologinja Eva Illouz v svoji knjigi Explosive Moderne piše o čustvih in občutjih. Mogoče bi si kdo mislil, da le-ta v našem sodobnem in pragmatičnem svetu niso več tako zelo pomembna, kot so bila včasih, a to nikakor ne drži. Še nikoli v človeški zgodovini niso najrazličnejše ekonomske, kulturne in politične institucije poskušale tako močno vplivati na človeška čustva, kot to počnejo ravno v današnjem času. Tako pravi Eva Illouz in če preberete njeno knjigo, se boste s pisateljico strinjali tudi vi. Eva Illouz je namreč zelo prepričljiva.

Čustva in občutja so zelo pomembna. Z njimi ponotranjimo zunanji svet, v katerem živimo, in istočasno pozunanjamo (eksternaliziramo) naš notranji svet. Dobro je, da svoja čustva in občutja poznamo in jih tudi upoštevamo. Nikakor jih ne smemo tlačiti v svojo podzavest. Ne smemo jim pa tudi dovoliti, da usmerjajo potek našega življenja.

Pisateljica se v svoji knjigi loteva vseh osnovnih ali najpomembnejših človeških občutkov. Da so njena razmišljanja čim bolj razumljiva, navaja različne primere iz svetovne literature. Na primer – ko sem že omenila tlačenje človeških čustev ..., idealni primer iz literarnega sveta, ki jasno prikazuje zanikanje svojih občutij, je roman Kazua Ishigura Preostanki dneva. Butler Stevens je človek, ki je vse svoje življenje nezavedno tlačil čustva v svojo podzavest, in to se je na koncu izkazalo za nekaj izredno tragičnega.

Veliko prostora v knjigi je posvečeno upanju. Upanje skoraj vsi dojemamo kot nekaj zelo pozitivnega. Upanje nam pomaga pri tem, da ne obupamo in da vztrajamo tudi v najtežjih življenjskih okoliščinah. Vendar pa ... ali je upanje res nekaj, kar je samo dobro? Nikakor ne. Upanje ima tudi svojo temno plat. Zaradi upanja lahko pasivno vztrajamo v okoliščinah in razmišljanju, kjer sicer ne bi smeli obtičati. Tako bi bilo namesto tega, da pri nečem vztrajamo in čakamo, precej bolje, da bi kaj spremenili, kaj naredili drugače, kot smo do sedaj. V takšnih primerih je upanje nekaj, kar nas ovira pri nadaljnjem razvoju. Kot literarni primer dvoličnosti, ki ga zaobjema upanje, je pisateljica navedla starogrški mit o Pandorini skrinjici. Pisala sem že o tem – navdihnjena po knjigi Explosive Moderne. Boljše od upanja je zaupanje.

Primer pasivnega čakanja in praznega upanja v današnjem času je na primer Online Dating. Tam ljudje ob izjemni ponudbi potencialnih partnerjev enostavno samo čakajo, da se prikaže »ta pravi«, in to ni najboljši način iskanja pravega človeka.

Zanimivo je razmišljanje o občutku sramu in ponosa. Obe občutji sta opisani v istem poglavju knjige, saj gre – mogoče tega ne opazimo na prvi pogled – le za dva konca ene in iste palice ali, drugače povedano, za dva občutka, ki sta dokaj tesno medsebojno povezana. Tako sram kot ponos sta občutka, ki ju doživimo le zaradi tega, ker živimo skupaj z drugimi ljudmi. Skozi sram in ponos gledamo nase tako, kot si mislimo, da drugi gledajo na nas; če je to pozitivno, občutimo ponos, če je negativno, nas je sram. Literarni primer, na katerega se sklicuje pisateljica, je v tem primeru roman Škrlatno znamenje Nathaniela Hawthorna.

Pa da si ne boste slučajno mislili, da je sram nekaj preživelega, nekaj, kar najdemo samo še v več kot 100 let starih romanih, ki opisujejo dogajanje dodatnih nekaj stoletij nazaj v zgodovini. Socialna družbena omrežja so to občutje poglobila in ga v današnjem modernem času naredila še kako prisotnega. Pomislite samo na deepfake, ki dobesedno cveti pred našimi očmi, in kakšen sram lahko povzroča pri žrtvah.

Romana Madame Bovary Gustava Flauberta in Stoner Johna Williamsa pisateljica omenja, ko piše o ljubezni, ki je kompleksen čustveni, socialni in kulturni fenomen. Prva knjiga je pisana skozi oči ženske, druga moškega. Kaj si naslovna junaka predstavljata pod besedo ljubezen in po čem hrepenita, pomeni osnovo za razmišljanje o tem kontroverznem čustvu.

Pisateljica se seveda ni mogla izogniti tudi razmišljanju o ljubosumju – čustvu, s katerim si sami sebi postavljamo vislice –, kakor se slikovito izraža. Ljubosumje je najpogostejši vzrok, zaradi katerega moški ubijajo svoje partnerke. To je čustvo ljudi, ki menijo, da so partnerji njihova lastnina, in ne prenesejo misli, da so svobodna bitja.

Knjigo Eve Illouz Explosive Moderne sem brala z velikim zanimanjem. Odprla mi je oči za marsikaj. Sebe in ljudi okrog sebe s pomočjo te knjige razumem za kanček bolje. Ker pa je pisateljica za razlago svojih razmišljanj brskala tudi po literarni zgodovini in omenila velike romane klasične vrednosti, je bil užitek pri branju še toliko večji. 

Jenny Erpenbeck: Kairos

Dobro, da sem roman dobila v dar – za rojstni dan od sestrice – sicer ga nikoli ne bi vzela v roke. Mogoče se spomnite, da pred časom nad edinim romanom Jenny Erpenbeck, ki sem ga do sedaj prebrala, nisem bila preveč navdušena.
A če bi ta, ravno prebrani, zadnji roman nemške pisateljice, ki je odraščala v Vzhodni Nemčiji, šel neopaženo mimo mene, bi bila za marsikaj prikrajšana. Nikoli ne bi brala o precej nenavadni okoliščini, ki je spremljala ljubezensko zbližanje glavnih dveh junakov romana in je name naredila kar velik vtis.
Katharina in Hans se namreč prvič ljubita ob zvokih Mozartovega Requiema. Kar je, če mene vprašate, precej turobna  - da ne rečem mrtvaška okoliščina, ki mi nikoli ne bi prišla na misel. Bralec se ob tem mogoče celo sprašuje, če to mogoče ni slabo znamenje za nadaljevanje in razvoj njunega odnosa.
Vsekakor pa je zaradi tega začetnega prizora odpadel vsak dvom, da knjige mogoče ne bom prebrala do konca.

Roman Kairos je ljubezenski roman. Odnos med Katharino in Hansom je strasten, intenziven, globok in dramatičen. In seveda prav nič lahek. Kot je v takšnih »vročih« odnosih pogosto, ljubimca drug drugega tudi globoko ranita in celo trpinčita.
Odnos med njima se razvija od začetne zagledanosti in občudovanja, preko zorenja glavne junakinje, ko se pojavijo prve sence v njunem odnosu in postane jasno, da razmerje ni idealno. Katero pa je? Pisateljica je zgodbo oblikovala z vidika obeh glavnih junakov (istočasno izvemo, kaj si misli ona in kaj on), čeprav je poudarek pripovedi kljub vsemu pri Katharini.
Aja, tega še nisem napisala. Katharina je stara 19, Hans pa 53 let in poročen. Ampak to, kakor da ne bi bilo preveč moteče – niti za Katharinina starša ne, ki jima hčerka vse zaupa. Starša dekle obravnavata kot odraslo osebo in prav nič pokroviteljsko ali zaščitniško, nekako v smislu, »sama si odgovorna za svoje odločitve, bodi previdna.«

Zgodba se dogaja v letih od 1986 do 1992, večinoma v Vzhodnem Berlinu – torej v socialističnem delu po drugi svetovni vojni razdeljene Nemčije, nekaj predtem in nekaj zatem, ko je prišlo do padca Berlinskega zidu. To je dovolj zanimivo ozadje za zgodbo romana, ki ga lahko primerjamo z dogajanjem v Sloveniji v tistem prelomnem času. Pisateljica dokaj natančno in nepristransko opisuje življenje v Vzhodni Nemčiji, kakor tudi spremembe po združitvi Nemčij, ki so bile nemalokrat brutalne in ne vedno pozitivne, oziroma takšne, kot so jih ljudje pričakovali.
Na primer. Hans je zaposlen na RTV Vzhodne Nemčije kot »Svobodni«, kar je bilo precej udobno delovno mesto. Sem ter tja je moral napisati kakšno radijsko igro, sicer pa je lahko svoj delovni čas dokaj svobodno uporabljal za pisanje knjig po lastni želji. Po združitvi Nemčij so vzhodnonemško RTV enostavno ukinili in lahko si predstavljate kakšna kriza je bila to za 3000 zaposlenih – tudi Hansa. On je z združitvijo Nemčij veliko izgubil, Katharina, na drugi strani, pa je veliko pridobila. Tako je bilo to takrat.

Stil pisanja je nekoliko nenavaden in mi je v začetku povzročal težave. Zdelo se mi je, da je preveč ponavljanja. Tudi menjavi perspektive od enega do naslednjega stavka mi ni bilo prijetno slediti. Ker pa je bila zgodba zanimiva, me to potem ni preveč motilo. Motile so me kakšne stranske poti romana ali pretiravanja. Na primer: kakšen pomen ima čisto natančen opis hormonskega cikla ženske, ki bo zanosila, z vsemi kompliciranimi kemijskimi imeni vred? Zdi se, kakor da bi pisateljica rada izpadla pametnejša, kot je. No, zdaj sem pa že prestroga.

Roman Jenny Erpenbeck, Kairos, je v redu knjiga, ki se jo splača prebrati. Ljubezenska zgodba mi je bila všeč – mogoče celo zelo všeč. Cenim tudi pisateljičin uvid v to, kakšno zgodovinsko ozadje za roman bo pomaglo k temu, da bo knjiga deležna pozornosti tako v Nemčiji kot tudi v tujini. Razdeljen Berlin, Vzhodni blok, trenje med socializmom in kapitalizmom, nacizem in Stasi so hvaležna tema za pisanje, ki se je mediji (a tudi bralci), kot kaže, še vedno niso naveličali. Pisateljica se je zavedala tudi tega, da nikakor ne bo škodovalo, če v roman doda še nekaj homoseksualnosti. Še vedno je tako.

Jenny Erpenbeck je za roman Kairos leta 2024 prejela prestižno nagrado International Booker Prize. Menda se je komisija odločila za zmagovalko soglasno in po pičle pol ure razprave. Mogoče celo upravičeno.

Iris Murdoch: Under the Net

Če bi morala knjigo Iris Murdoch, Under the Net, opisati z enim samim, čim bolj preprostim stavkom, bi napisala: To je izredno duhovit in zabaven roman. Če bi mi dovolili nadaljevati, bi potem dodala: Roman, iz katerega sem si z velikim veseljem izpisovala stavke, po katerih sem potem pisala pesmi. Naj nadaljujem? Prvosebni pripovedovalec, Jake, mi je bil izredno všeč. No, na tem mestu se potem pojavijo prvi pomisleki in zadržki glede knjige: Je sploh možno, da obstajajo takšni moški? Ali pa so samo ženski izum in posledica njihovih želja? Ja, tako fajn je Jake. 

Roman se začne pri Mrs Tinckham, “who keeps a newspaper shop”, kjer ljudje - bolj ali manj - kupujejo samo sladoled “which is also for sale”, in se tam tudi konča. Vmes se potem zgodba vije med štirimi in še nekaj osebami, ki jih spoznavamo počasi eno za drugo, ne da bi točno vedeli, katere od njih so za potek dogajanja res pomembne. Mrs Tinckham, recimo, ni. Tudi Finn ni pomemben, čeprav je ves čas nevzoč - vedno ob Jaku, resnično ali pa v mislih. Je to Jakov prijatelj? Mogoče - ampak, ne. Bolj njegov menedžer ali še bolje, služabnik.

Ne vem, ali naj vam razložim, kdo so tisti štirje, ki so res pomembni in zaradi katerih je roman napisan. Združuje jih ljubezenska zgodba, kjer A ljubi C, C ljubi B, B ljubi D in D ljubi A. Zveni komplicirano, pa sploh ni. Četudi sta A in B na začetku in na koncu romana prijatelja - če smem tako imenovati njuno povezanost, ki je globoka in tiste vrste, ki zažari, ko se dve podobni duši srečata in neizmerno razveselita druga druge. No, naj vam zaupam, "A" je Jake. Spodobi se namreč, da glavno osebo in prvoosebnega pripovedovalca označim s prvo črko abecede. In dolgo se ne ve, kdo je "C".

Milje, kjer se odvija dogajanje, je svet prevajalcev in pisateljev, britanske filmske industrije in gledališča, igralk in pevk sredine prejšnjega stoletja. Precej zanimivo, kajti to okolje je mešanica glamurja in večnega pomanjkanja denarja, nadarjenosti in sivega povprečja; sreče in smole - vse začinjeno s primerno dozo alkohola, ki pa ni prekomerna ali moteča - kot se to pogosto zgodi pri romanih in filmih na to temo.
Roman je tudi spomenik dvema velikima mestoma: Londonu in Parizu. Uživala sem, ko sem skupaj z Jakom hodila po ulicah teh dveh, vedno zanimivih mest.

Iris Murdoch piše duhovito in zabavno - z globino, ki je ne srečamo prav pogosto. Od tod moje izpisovanje stavkov in pesnjejne. Malo spominja na Jane Austen. Ja, mogoče bi Jane Austen pisala tako, če bi živela v 20.stoletju. Le da ta pisateljica za to, da bi primerno zaokrožila svoje literarno delo, ne bi potrebovala toliko stranskih zgodb, kot jih je potrebovala Iris Murdoch. Nekatere so zanimive in smešno tragične; npr. natančen opis ugrabitve psa - filmske zvezde. Povsem zgrešena in za lase povlečena pa je zgodba iz bolnišnice, kjer se zaposli Jake. Bralci naj bi verjeli, da dela tam zato, da bi zaslužii za svoje preživetje, a v resnici ga je pisateljica postavila v bolnišnico samo zato, da se lahko po dolgih letih izogibanja in iskanja spet z nekom sreča.

Priporočam. Čeprav ne za vsako ceno. In ne vsakemu.

Dodatek - (moj najljubši citat iz knjige):

Her laughter had cutting edge, but her eyes were troubled, and I felt an impulse to make her, even at this late stage, some sort of rash proposal.

Angel - film Ernsta Lubitscha

Film Angel z Marlene Dietrich v glavni vlogi si je najbolje ogledati ne da bi pred tem sploh kaj vedeli o filmu. Tako je bilo v mojem primeru. Niti napovednika nisem prebrala. Vedela sem edino to, da je film eden pomembnejših iz filmske zgodovine in da je Marlene Dietrich čudovita, čeprav na koncu svoje igralske kariere.
Tako sem zdajle malce nesigurna, kako naj o filmu pišem. Kajti – pisati pa moram! Film se me je globoko dotaknil in me prevzel.
Torej bom pisala previdno, izogibala, se bom podatkom, ki bi takšnim, kot sem sama, lahko pokvarili užitke, ki  jih film nudi. Na spojlerje vas bom pa tudi jasno opozorila.

Pa začnimo. Film je bil posnet leta 1937 in v tem času se tudi dogaja.

Začetek je tak, kot začetki morajo biti. Obetajoč in zanimanje vzbujajoč.
V pariškem salonu ruske aristokratinje Anne, ki slovi po tem, da pomaga svojim varovancem poiskati skrivnosti in užitke pariškega nočnega življenja, se srečata moški in ženska – Angleža. Ne poznata se, a že deset minut po tistem, ko se srečata, se odločita, da skupaj preživita večer. Sama. V Parizu. Tekom večera drug drugemu ne povesta prav ničesar o sebi – ne tega, kako jima je ime, kaj delata in ali sta mogoče poročena. Nič. Zadostuje prisotnost drugega z drugim - in bližina, ki jo kaj hitro zgradita. On njo – ker jo vendar mora nekako poimenovati, potem ko ga je tako zelo prevzela – imenuje Angel.

Nato nastopi drugi del filma. Tukaj je prostor za odlične dialoge in za to, da vidimo, kako dobra igralka je bila Marlene Dietrich. No, v tem filmu igra dokaj togo, ampak – v njeno opravičilo – mogoče je to zato, ker je taka tudi družba, v kateri živi njena junakinja.
Dialogi so tisto, zaradi česar je ta drugi del filma čudovit. Trije se pogovarjajo med sabo: Maria, oz. Angel, njen mož in neznanec iz Pariza, za katerega se izkaže, da je možev stari vojni tovariš.
Polno je namigovanja in polresnic. Le redko si glavni junaki direktno in konkretno kaj povedo. Pogosto se izražajo v simbolih in prikrito. Njihove besede si lahko poslušalec -  ali pa tisti, ki se z njimi pogovarja, razlaga na različne načine. V tem tiči lepota, a tudi velika nevaranost za vsakega od nastopajočih.

Gledalec filma ve, da junaki vedo, za kaj se gre, a tega drug drugemu naravnost ne povedo. Ponavadi ne lažejo, a vendar tudi nihče ne govori jasno, in s tem – se zdi - tudi ne prevzema nobene odgovornosti – ne za svoje besede in tudi ne za svoja dejanja.

V tem drugem delu filma je veliko prostora za osnovna človeška čustva in naše potrebe po varnosti; po tem, da nas kdo vidi in ceni, ljubi. Jasno je predstavljano tudi to, kako se človek prilagodi družbenim normam in se nauči vedenja, ki ga ta od njega zahteva. In jasno je naslikana tudi ena najpomembnejših človekovih potreb -  želja po tem, da človek čuti in se počuti živega.

Marlene Dietrich je predstavila žensko, ki je prisiljena, da na zunaj kaže nekaj, česar v svoji notranjosti nima, in obenem skriva tisto, kar res občuti. S tem je njena junakinja postala univerzalna in neodvisna od časa. Gledalce filma nagovarja še 90 let v prihodnost.

Pozor! Pokvarki!

Ob koncu filma vsa namigovanja in sprenavedanja dosežejo svoj vrhunec in se potem na skoraj hladen in čustveno neprizadet način izpojejo v happy end. Ta happy end pa vseeno ni klasični srečni konec. Gledalec si že oddahne, na nek način, a v tej sreči je tudi nekaj žalosti.

Sama sem premišljevala še naprej – kako gre dalje, potem ko je filma že konec. Če se preselim v trideseta leta prejšnjega stoletja....
Pisal bo pisma, sigurno. Jih bo brala? Ali jih bo ignorirala ali celo neodprta pošiljala nazaj?
Dovolite mi moje osebno predvidevanje: Ja, prebrala jih bo. In njihovo vsebino zadržala v sebi. Samo včasih – zelo zelo redko, bo poslala droben signal, ki bo sporočal: »Seveda te vidim. In ni bilo zaman.«

Zgodba je tista, ki ta film dela velik.

Donna Leon: Smrt v beneški operi

Ja, v slavni La Fenice - v odmoru med operno predstavo, v njegovi sobi za preoblačenje, najdejo mrtvega Maestra - enega najbolj znanih in cenjenih dirigentov tistega časa. Zastrupljenega; nedvomno, s cianidom, ki ga je popil skupaj s kavo.

La Fenice je še vedno ena najslavnejših opernih hiš na svetu. Zgrajena je bila leta 1792, ko je vstala kot “Feniks iz pepela” stare opere, ki je nekaj let pred tem zgorela v požaru - od tod tudi njeno ime, La Fenice.
Samo mimogrede, da se spomnimo, kakšni časi so bili to…. V Franciji je v tem času vladal kaos revolucije, ki ga je urejala giljotina. Kako zamazano in brutalno je bilo takrat na Švedskem, pa lahko preberete v kriminalnem romanu Niklasa Natta och Daga - pisala sem o tem.
V Benetkah pa so v tem času odprli razkošno opero, ob kateri še danes zastane dih. Kako bleščeča je njena notranjost, lahko vidite, če si ogledate, na primer, letošnji novoletni koncert, ki se je odvijal tam - bolj prefinjen je bil kot tisti iz dunajskega Musikvereina, z opernimi arijami - italijanskimi, itak. Kot na Dunaju ne sme manjkati skladbe Na lepi modri Donavi, v La Felice na novoletni dan ne sme umanjkati napitnice iz Traviate.

La Fenice - Novoletni koncert 2026

In tako se lahko spet vrnemo h kriminalki Donne Leon. Kajti tudi maestro Helmut Wellauer umre v Benetkah, medtem ko dirigira prav opero Traviata. Dogajanje tega kriminalnega romana je postavljeno v 80. leta prejšnjega stoletja, ko so v Italiji še vedno plačevali z lirami in ko so kriminalisti informacije, ki bi jim pomagale razrešiti umor, iskali v časopisnih novicah in pogovorih z novinarji. Očarljivo nostalgično. In to je bil tudi čas, ko je bila homoseksualnost nekaj povsem drugega, kot je to danes - še posebno v Italiji.

Dirigentova smrt je za Benetke precej neprijeten dogodek, kajti v tem mestu je kriminal pravzaprav zelo redka stvar. Zakaj? Ja, ker tuji nepridepravi enostavno ne znajo pobegniti iz labirinta kanalov in uličic mesta; za domačine pa je še vedno značilna tradicionalna poštenost in spoštovanje življenja ter osebne lastnine, kar je bila ena od pomembnih vrednot Beneške republike.

Commissario Guido Brunetti je zadolžen za razrešitev Maestrove smrti. Komisar, ki ga naslavljajo tudi Dottore, mi je bil všeč! Zelo italijanski je - n.pr. vedno elegantno oblečen, in rad ima svoje mesto. Zelo simpatična je tudi njegova žena Paola, ki predava angleško literaturo na beneški univerzi. Izhaja iz plemiške družine, ki ima v svojem rodovniku kar nekaj imen beneških dožev, pa tudi trgovcev in umetnikov. To dejstvo, pričakovano, prinaša nekaj napetosti v odnos med komisarjem in njegovim tastom ter taščo. Naj navedem samo enega - finančnega. Brunettijeva plača, ki jo zasluži kot kriminalni komisar, znaša le nekaj več, kot tasta stane privez za čoln pred palazzom, kjer živi skupaj s svojo ženo.

Seznam možnih morilcev je dolg - tudi zato, ker Maestro ni bil ravno prijetna oseba. Na prvem mestu moramo omeniti njegovo več kot trideset let mlajšo ženo, ki je z moževo smrtjo podedovala ogromno premoženje. Potem je tu prvi sopran in njena partnerica - la americana, izredno bogata Američanka, ki govori “beneško” brez akcenta, arheologinja po poklicu, ki sodeluje pri izkopavanju glinenih kitajskih vojščakov - senzacionalna arheološka najdba iz tistega časa, se spomnim. Seznam se nadaljuje z imeni drugih opernih pevk in pevcev, njihovih sorodnikov, umetniških direktorjev. Pomembno vlogo igrajo tudi povezave z nacizmom in fašizmom iz druge svetovne vojne.

Benetke so čudovito ozadje za dogajanje romana. Ker je dogajanje postavljeno v zimske mesece, turistov skoraj ni, mesto pa je pogosto zavito v meglo, kjer se ne vidi pet korakov daleč, in kjer so ljudje kot fantasme.
Komisar Brunetti med svojim raziskovanjem obišče tudi manj znane predele Benetk - npr. otok Giudecca, ki leži ravno nasproti San Marca, na katerega se od tam razprostira tudi čudovit razgled. Na tem otoku živijo najrevnejši prebivalci Benetk, med njimi tudi nekdanja operna diva, ki je odklonila, da bi pela Mussoliniju in tako uničila svojo pevsko kariero. In svoje življenje…

Kriminalni roman Smrt v beneški operi je prva knjiga v seriji romanov s komisarjem Guidom Brunettijem iz Benetk. Donna Leon je po uspehu tega prvega, ki je izšel leta 1992, napisala še 32 drugih romanov z Brunettijem v glavni vlogi, ki se dogajajo v njenem najljubšem mestu, zadnjega leta 2024.

Zelo v redu. Priporočam.

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost

Sem mislila, da nikoli več ne bom brala te knjige.

Tisti, ki dokaj redno berete moj blog, se mogoče spominjate, kaj sem napisala o filmu, ki je bil posnet po tem romanu Jane Austen. Ja, film me je navdušil, knjiga pa sploh ne - zakaj bi jo torej še enkrat vzela v roke.
Pa je prišla 250-letnica rojstva pisateljice, ki smo jo zabeležili pred nekaj dnevi, in vse radijske postaje so obletnico želele vsaj nekako proslaviti. Nemška državna radiotelevizija ARD, na primer, z zvočno knjigo prav tega romana. In tako sem se lotila poslušanja, kajti - če kdo, je Jane Austen tista, ki si zasluži še eno priložnost. 

Ker berete tale prispevek, boste že takoj uganili, da je bilo ob tokratnem branju / poslušanju drugače. Občudovanje - bi napisala, če bi morala samo z eno besedo opisati svoje občutke ob romanu. Občudovanje do Jane Austen zaradi njenega pretanjenega občutka za človeška čustva in medsebojne odnose ter njene sposobnosti vse to tudi primerno ubesediti in zaviti v prijeten, kratkočasen roman.

V romanu nastopate dve sestri, ki zelo rezlično dojemata svet okrog sebe in se nanj tudi zelo različno odzivata.
Elinor je razumna in razsodna, previdna pri sodbah in zaključkih, vsaka njena odločitev je premišljena. Odziva se samo na jasna dejstva in svoji fantaziji - nekaj jo vseeno ima, ne pusti prostih kril.
Marianne pa je povsem drugačna: neposredna in impulzivna, strastna in vihrava, odprta in sanjava, z izredno pretanjenim občutkom za estetiko. Čuti hitro in globoko. Ne ozira se (preveč) na družbene konvencije.

Ti dve sestri se potem že kmalu po začetku romana zaljubita vsaka v svojega kavalirja, ki sta kot ustvarjena za vsako od njiju. Oba jima tudi vračata čustva, tako da skoraj ne bi moglo biti bolje. No, pa se zaplete, seveda. Elinor in Marianne njuna izbranca ranita - čustveno; nenadoma in povsem nepričakovano ter zelo zelo globoko.
Potem - kakor tragično je že vse skupaj - nastopi najboljši del romana. Jane Austen natančno opiše, kako sestri prebolevata svoj Liebeskummer (je to ena lepa nemška beseda za razočaranje v ljubezni!) - spet vsaka na svoj način, kakor sta si pač različni. Marianne javno na očeh vseh ljudi - tistih, ki so ji blizu in tistih, za katere je bolj ali manj le znanka in prikladen material za obrekovanje; Elinor tiho, sama s seboj. Trpljenje obeh je globoko. Obe se prebijata skozi vse faze žalovanja od zanikanja do sprijaznitve z izgubo, a vsaka na svoj način.

V tem popisovanju človeške duše tiči potem tisto občudovanje do Jane Austen, ki sem ga omenila na začetku pisanja. Psihologija v najčistejši in najlepši obliki - bi lahko rekla. Jane Austen je že kot mlada ženska dojela marsikaj, kar se dogaja v človeški duši; tako natančno in tako globoko kot le redkokdo tudi potem, ko ima za sabo že skoraj celo življenje. Posebno izrazito je opisala samoobrambni mehanizem - ko globoko prizadeta oseba ščiti sama sebe s tem, da si dopoveduje, da je prišlo do nesporazuma, da tisti, ki jo je prizadel, ni sam prav nič kriv - ni vedel vsega, ali pa ga je nekdo zavedel. S tem ranjena človeška duša kupuje čas, da se lažje spoprime z izgubo, kajti nemogoče je, da bi takoj nosila vso težo zavrnitve - to bi bilo preveč tudi za najmočnejše in čustveno stabilne.

Takšna razmišljanja so me prevevala med branjem. Spraševala sem se, katera od obeh sester se bolje spoprijema s težavami, ki so ju doletele. Je bolje biti razsoden ali rahločuten? Ali sem sama bolj prvo ali drugo? Ha, še pred dvema letoma bi rekla, da vsekakor prvo ;)

A tudi pri tej dilemi je tako, kot je z vsem v življenju. Pomembno je ravnotežje. Človeška bitja imamo tako srce kot možgane in za najboljšo pot skozi življenje, ki nam bo prinesla kar največ zadovoljstva in miru, moramo uporabiti oboje - tako svoja občutja in čustva kot tudi razum. Samo pravo razmerje med njima moramo najti - in to je različno pri vsakem od nas. Paziti moramo pa tudi na to, da se kateri izmed teh vidikov preveč ne razraste. Če se to zgodi, se prav lahko izgubimo in težko spet najdemo pravo pot do sebe in do ljudi okrog sebe. Preveč razuma škoduje enako hudo kot preveč čutnosti.

Roman Jane Austen, Razsodnost in rahločutnost, je seveda še kaj več kot samo razmišljanje o tem ali je pametneje slediti srcu ali razumu - a to je bilo tisto, kar je mene v tem trenutku najbolj nagovorilo. Sicer pa je zgodba kratkočasna, družba iz začetka 19. stoletja je prikazana zabavno, z ravno prav humorja in ironije - tako kot to zna opisovati le Jane Austen. Tudi nekateri od moških karaktarjev so čudovito predstavljeni. Sicer pa - pričakovano, tisti, ki se vedejo neprimerno, dobijo svojo lekcijo in obžalujejo svoja dejanja, tisti, ki jih vodijo čisti in dobri nameni, pa so seveda nagrajeni - najpogosteje z dobro poroko in visokimi letnimi dohodki, ki so zelo natančno izraženi v številkah. Tako je to v romanih Jane Austen.

Knjigo je vredno brati tudi več kot dvesto let po njenem izidu. Kajti ljudje danes čutimo enako kot so čutili v času, ko je živela Jane Austen. Priznam, da razmišljamo za kanček drugače, kot so razmišljali takrat, ampak to so le majhne razlike, ki nimajo velikega vpliva.

Drage bralke mojega bloga! Preberite roman in mi prosim povejte: Ste bolj Marianne ali bolj Elinor? 

Fernando Pessoa: Knjiga nespokoja

Naj vam povem, kako sem knjigo brala.

Kdor ima težave s spanjem, poskuša najrazličnejše stvari, s katerimi bi se izognil uspavalnim tabletam. Ena od mojih idej je bila tudi ta, da poslušam zvočne knjige. Ampak ni vsaka knjiga dobra za uspavanje. Ob nekaterih lahko nespečnež med poslušanjem sicer malce zadrema, ampak ponavadi samo toliko, da izgubi rdečo nit romana. Ta nespokojneš tako ostane brez knjige in brez spanja. 

Knjiga nespokoja je primerna za poslušanje oz. branje pred spanjem. Je bila tako dolgočasna, da človek zaspi ob njej? se boste spraševali. Ne, sploh ne. Naj kar takoj napišem - Knjiga nespokoja je ena od tistih knjig, kjer bi ves čas nekaj podčrtovali in izpisovali, tako modre in globoke misli je Pessoa zapisal vanjo. Vsebina je tista, ki je kot nalašč za branje tam nekje med budnostjo in spanjem, med sanjami in resničnostjo. Idealna knjiga za nespokojneše.

Knjiga je fragmentirana biografija enega najbolj znanih heteronimov - literarnih različic samega sebe, ki jih je Pessoa uprabljal pri pisanju svojih knjig. Mogoče celo najpomebnejši, Bernardo Soares, se imenuje - tisti, ki je najbolj “pisatelj sam” - menda najboljša niansa njega samega; njegovega načina življenja in razmišljanja.

Knjiga je kot zbirka listkov papirja različnih velikosti; nekatere si predstavljam zmečkane - na katere si je Soares zapisoval, kar se mu je motalo po glavi. Včasih je napisal daljše besedilo, včasih le stavek ali dva. Razglabljal je o svojem preprostem življenju knjigovodje ali pa o svojem precej bogatejšem notranjem življenju, filozofskih in eksistencialnih temah. Vsako poglavje je potem kot eden od teh listkov, ki so - kakor se zdi - povsem naključno razporojeni eden za drugim in tvorijo knjigo. Tako lahko bralec, ki knjigo posluša, ob njej tudi brezskrbno zaspi, se ponovno zbudi in posluša dalje, ne da bi izgubil nit pripovedi. Kajti pripovedi pravzaprav ni in je tako čisto vseeno, če se med branjem premika naprej, kaj preskoči, se ponovno vrne nazaj in tako dalje.

Pri poslušanju knjige sem neizmerno uživala. Nekatere dele sem poslušala večkrat in jih potem še prebrala, da sem lahko podčrtala ali izpisala stavke, ki so me posebno globoko ganili. Bilo jih je ogromno. Pessoa je namreč mojster v tem, kako ubesediti čustva, občutke, hrepenenje.
Knjigo sem bolj “občutila” kot “razumela” in to je mogoče tisto najlepše, kar lahko knjiga nudi bralcu.

Stil pisanja je izredno poetičen - knjiga se bere kot dolga prozna pesem, ki je po eni strani izredno precizna, po drugi pa sanjavo zabrisana. Idealna je za bralca, ki ždi nekje med spanjem in budnostjo in ne ve, ali je tisto kar posluša Pessovovo besedilo ali pa so to že sanje ali pa mogoče njegovi lastni občutki in razmišljanja. Če ste introventirana duša, boste ob knjigi vsekakor uživali tudi vi.

Če pa še vedno ne veste ali bi knjigo prebrali ali ne, dodajam nekaj stavkov, ki sem jih izpisala.
Samo za pokušino:

"I wasn’t meant for reality, but life came and found me."

“We never love anyone. What we love is the idea we have of someone. It's our own concept—our own selves—that we love."

"I have to choose what I detest – either dreaming, which my intelligence hates, or action, which my sensibility loathes. Detesting both, I choose neither; but since I must on occasion either dream or act, I mix the two things together.”

"If I write what I feel, it's to reduce the fever of feeling.”

“I like the crucifixion of being considered no different.”

“Only the eyes we use for dreaming truly see.”

“Travel is for those who cannot feel.”

“The argonauts said that it wasn’t necessary to live, only to sail. We, argonauts of our pathological sensibility, say that it’s not necessary to live, only to feel.”

“A poem is the expression of ideas or feelings in a language no one uses, because no one talks in verse.”

Edward M. Forster: Soba z razgledom

Zjutraj sta odpotovali v Rim.

Tako se konča prvi del enega najlepših romanov o pogumu, ki je potreben, ko se odločamo, ali bomo živeli svobodno in v skladu z lastnimi željami, ali pa tako, kot to od nas pričakujejo in si želijo drugi. Pogum, ki je potreben tudi za to, da se sploh soočimo z lastnimi željami in občutji.

Mlada Lucy Honeychurch in njena družabnica, spremljevalka in skrbnica Miss Bartlett tako na vrat na nos odpotujeta v Rim, ker se je zgodilo nekaj sila zoprnega in neprijetnega. Pripetilo se je, seveda, gdč. Lucy, ne njeni ostareli sestrični - ukraden poljub takorekoč, na travniku polnem cvetočih vijolic, na hribu nad Firencami - menda nedaleč od kraja, kjer so skoraj pol tisočletja prej pripovedovali žgečkljive zgodbe Dekamerona.

Italija je v Lucy odprla nevidna vrata, skozi katere so na plan pobegnila in se osvobodila njena najglobja čustva in skrite želje, za katere niti sama ni vedela, da obstajajo. Čeprav so jih nekateri - tisti, ki so ljudi okrog sebe dojemali dovolj pretanjeno, vsakakor začutili že nekaj prej. Odsevale so se v načinu, kako je Lucy igrala na klavir in kašne skladbe je izbirala. Strastne, itak.

Ja, vrata so se odprla in poti nazaj ni bilo več. Vendar pa je pot do notranje svobode težka in dolgotrajna - še toliko bolj, če se na to pot odpravi mlado dekle iz viktorijanske Anglije, kar je bila Lucy Honeychurch.

Na tej poti je lagala sebi, ker si pač ni drznila pogledati v lastno srce. Iz te laži se je rodila zaroka z enim najbolj zanimivih literarnih likov - Cecilom Vyse (ki ima, mimogrede, celo svoj račun na X-u, da lahko stresa svoje duhovito-zoprne komentarje). Lagala je njemu - da ga ljubi. Potem je lagala Georgeju - ja, tistemu, zaradi katerega je bežala v Rim - namreč, da ga ne ljubi. Lagala je njegovemu očetu - ki je imel to “vrlino - če je to vrlina - da je govoril natanko tisto, kar je mislil” - zelo neprijetno ne samo za viktorijanske Angleže. Lagala je svoji mami in bratu, temu in onemu duhovniku.

Vendar pa ji teh laži, seveda, ne gre zameriti, saj so del osebnega dozorevanja - spoznavanja najglobjih čustev in želja - tistih, ki si jih številni celo življenje ne upajo niti priznati, kaj šele živeti. Lucy si je to upala.

A roman Edwarda M. Forsterja ni dragocen samo zato, ker poskuša odkriti in kolikor se le da jasno pokazati najbolj skrite in najglobje plasti človeškega - v tem primeru ženskega, srca, ampak tudi zato, ker je zabaven. Hudomušen, če želite. Človeške lastnosti - slabosti in vrline, naša občutja in razmišljanja so prikazana prisrčno in odkrito, a vedno s kančkom humorja. Ves čas branja sem se smehljala, tako prijetno je bilo, a obenem globoko v sebi čutila resnost napisanega.

To je bilo zdaj tretjič, da sem prebrala roman Soba z razgledom. Vsako prebiranje mi je prineslo nekaj novega, vedno sem uživala. A tokrat je bilo najlepše. Podčrtovala in izpisovala sem si stavke iz romana, tako všeč so mi bili. Prav vse osebe so mi prirasle k srcu - tiste prijetne in one zoprne, kajti orisane so tako odkrito in človeško, da sem se samo čudila, kako je to mogoče. Ponovno sem si ogledala film, ki je bil posnet po knjigi - tudi priporočam! In roman sem odnesla s seboj na potovanje v Firence ter dalje v Rim.

Zdaj se sprašujem, kako je mogoče, da se knjiga ni znašla na mojem seznamu najboljših knjig vseh časov. Napako bom vsekakor popravila.

Jonas Jonasson: Wie die Schweden das Träumen erfanden

Knjigo sem poiskala, ker sem želela biti dobre volje – ker sem se želela smejati in malce pobegniti iz resničnega sveta. Nisem bila čisto prepričana, da bo knjiga izpolnila mojo željo – kaj pa vem, Jonas Jonasson je že pisatelj posebne vrste, zame vedno malce sumljiv s svojimi neverjetnimi zgodbami – in tako sem izbrala njegov najkrajši roman, ki je bil dosegljiv za moj Kindl. Pa da vidimo, mogoče mi ga uspe prebrati do konca, sem si mislila.

Na žalost roman ni preveden v slovenski jezik – kar zaradi svoje specifične zgodbe verjetno tudi nikoli ne bo – pa vendar: tukaj je moje razmišljanje o knjigi in na koncu tudi nekaj spodbudnega za slovenske bralce, ki berejo romane Jonasa Jonassona. In moj blog.

Zakaj roman verjetno nikoli ne bo preveden v slovenski jezik? 

Ker pripoveduje zgodbo, ki je bolj ali manj namenjena le Švedom in Nemcem. Pripoveduje o nemško-švedskem prijateljstvu. Jonas Jonasson ima menda zelo prijetne izkušnje z nemškimi bralci svojih knjig. Verjetno le-ti pokupijo kar precej njegovih knjig. In v nemirnih časih, v katerih živimo, ko se skoraj na vsakem koraku srečujemo z vojno in nedolžnimi žrtvami med civilisti – celo otroki! – je želel napisati roman o prijateljstvu med narodi. V romanu gre za prijateljstvo med Švedi in Nemci, a vse skupaj bi prav lahko posplošili in bi čisto lepo funkcioniralo tudi za druge narode.

A roman se začne takole - nič kaj v duhu prijateljstva med Nemci in Švedi: ”Verdamte Skandinavier. Vor allem die Schweden!” (”Ferdameni Skandinavci. Predvsem Švedi!”)

Tako zakliče CEO nemškega podjetja Traumbett, ki svoje sanjske postelje prodaja že po celem svetu, samo na Švedsko jim še ni uspelo prodreti. Pa se sin tega razburjenega Nemca – bodoči CEO ali pa CEO junior, kakor želite – odloči, da bo ta problem rešil in na Švedskem postavil tovarno, kjer bodo izdelovali sanjske postelje za Skandinavijo. Začne se dogovarjati s švedskimi sogovorniki in vse kaže, da bo najbolj logična odločitev ta, da tovarna začne delovati v Stockholmu.

Potem pa v igro vskoči mlada in ambiciozna novoizvoljena županja majhnega in nerazvitega švedskega mesteca Halstaholm in vse postane zelo zanimivo. Že veste kako, a ne?

Zgodba je tipično »jonassonovska«, čeprav mogoče vendarle ne tako »zmešana« in »utrgana« – če smem tako napisati – kot so zgodbe drugih njegovih romanov. Obilo je humorja, ob tem pa tudi tistega prijetnega občutka, "saj bo vse v redu" in "vse se bo dobro končalo". Ta občutek ima bralec ves čas v glavi in ne gre iz njegovih misli – to je nekakšno ozadje, na katerem poteka zgodba. Bralcem, ki od romanov pričakujejo globino, to ne bo preveč všeč. Če pa si od romana nadejamo le nekaj sprostitve, ki pa je vseeno začinjena s kar precej modrostmi, vezanimi na naše življenje v prav tem času in obdobju človeške zgodovine, bomo več kot samo zadovoljni.

Meni je bil roman všeč – tudi zaradi oseb. Mogoče – ne čisto pričakovano – sem bila najbolj navdušena nad najbolj negativno predstavljenim nastopajočim. To je bil narcistično egoistični in arogantni zapiti svetovalec pogajalske skupine iz Stockholma, ki se je boril za to, da bi skandinavska franšiza podjetja Traumbett stala v glavnem mestu Švedske, ne pa v nekem zakotnem mestu, kjer se zdi, da vse propada. Morda je mojo pozornost pritegnil zato, ker se zdi, da je v zadnjem času takšnih ljudi vse več. Ali pa so vse bolj glasni. Ali pa se jim posveča preveč pozornosti. Ali pa so na položajih, kjer ne bi smeli biti.

Roman Wie die Schweden das Träumen erfanden (Kako so Švedi izumili sanjanje) me je prepričal, da je knjige Jonasa Jonassona vredno brati. Mogoče zdaj še bolj kot kadarkoli prej. Smeh in dobra volja v hudih časih nikoli nista odveč. Če pa v njiju odmeva še zaskrbljenost za današnji svet – za smer, v katero bomo mogoče šli (ali pa že gremo) – je to skoraj nekaj idealnega, kar si od knjige lahko želimo.

Tako ostajam pri Jonasu Jonassonu – in naslednja njegova knjiga, ki jo bom prebrala, bo ena izmed tistih, ki so prevedene tudi v slovenski jezik. Mogoče bo to že kar naslednja knjiga. Mogoče bo to tista z naslovom Tik pred koncem sveta :)

Barve med vrsticami - Dante Rossetti: Pandora

Pandorina skrinjica

Ko je Pandora odprla skrinjico, so iz nje ušli bolečina, bolezen, dvom in vse ostale človeške nadloge – čisto na dnu je ostalo le upanje. Ste se kdaj vprašali, kako je sploh mogoče, da se je upanje znašlo v isti skrinjici, skupaj z vsemi nesrečami. Jaz sem se že večkrat.

Ali ni upanje nekaj dobrega in tolažilnega? Ali ni upanje darilo človeku?

Ali pa je to vseeno še eno prekletstvo za človeštvo - podobno kot sta to bolezen in bolečina?

Pravijo:

Upanje je luč, ki nam omogoča, da gremo naprej. Pomaga nam, da ne obupamo, tudi ko je temno. Je tiha obljuba, da je nekaj dobrega še vedno mogoče.

Pa vendar:

Upanje je lahko tudi nekaj težkega. Lahko nas veže na stvari, ki se nikoli ne bodo zgodile. Ali pa so že davno minile. Drži nas ujete v privide in iluzije - v brezplodno čakanje, ki nam preprečuje, da bi zaživeli svobodno.

Upanje slika prihodnost v barvah, ki jih sedanjost ne pozna.

Upanje ima dve plati: svetlo in temno. Upanje lahko krepi. In upanje lahko veže v okove.

Učim se videti oboje.

Pride čas, ko je najbolje, da nehamo upati. In začnemo zaupati. Ne v to, kar bo mogoče prišlo, ampak v to, da bomo zmogli nositi tisto, kar pride.

Zaupanje je tišje od upanja - a tudi globlje od njega. Ne obrača se navzven – temveč navznoter.

Morda je bil prav to pravi zaklad Pandorine skrinjice. Ne upanje, ampak moč, da gremo naprej – tudi ko je skrinjica prazna.

---

Die Hoffnung in der Büchse

Als Pandora die Büchse öffnete, entwichen Schmerz, Krankheit, Zweifel und Verlust – und ganz zuletzt blieb dort: die Hoffnung.

War sie ein Trost? Oder ein weiterer Schatten?

Manche sagen:

Hoffnung ist das Licht, das uns weitergehen lässt. Sie ist das leise Versprechen, dass etwas Gutes noch möglich ist.

Andere spüren:

Hoffnung kann täuschen – sie hält uns fest an einem Vielleicht, das längst gegangen ist. Sie malt Zukunft in Farben, die unsere Gegenwart nicht kennt.

Und vielleicht ist beides wahr.

Denn Hoffnung kann stärken. Und Hoffnung kann fesseln.

Ich lerne, beides zu sehen:

Dass ich Hoffnung nicht verteufeln muss. Aber auch nicht alles in ihre Hände legen darf.

Manchmal ist es Zeit, nicht mehr zu hoffen. Sondern zu vertrauen. Nicht darauf, dass es kommt, sondern darauf, dass ich tragen kann, was kommt.

Vertrauen ist stiller. Aber tiefer. Es blickt nicht nach außen – sondern nach innen.

Vielleicht war genau das der wahre Schatz in Pandoras Büchse. Nicht die Hoffnung, sondern die Kraft, weiterzugehen – auch wenn die Büchse leer ist.

 

Hope was the last thing in Pandora's box. 

Strange, how it sat among all the sorrow. 

Maybe it's not always a gift - 

sometimes it keeps us waiting long after we should have let go.

=====================================================

P.S.

Vsa naslednja sentimentalna (ali pa poetična) razmišljanja, ki se mi porajajo ob opazovanju različnih umetniških del, od sedaj dalje najdete v posebnem blogu z naslovom Zwischen Farben, ki ga pišem v nemškem in slovenskem jeziku (ter včasih angleškem).

Hermionin blog ostaja še naprej literarni blog - in ob tem kolikor se le da racionalen in pragmatičen.

Literarno potovanje po severni Italiji - 4. del

One of the most beautiful love stories in literature begins here, 

on Lago di Lecco.

Which one?

“Lucia was anxious, Renzo resolute—both ready to fight the world for their love.”

Now the mystery of the plague in Milan—and the man searching for one face—becomes clear. 

Answer:

Alessandro Manzoni -

The Betrothed

(I promessi sposi)

Monument to him and his novel in Lecco

-----------------------------------------------------------------------------------------------------

Nekoč sem res verjela - in se neizmerno veselila! - da bo prišel čas, ko bom prebrala vse od stotih romanov. Tiste iz legendarne zbirke Sto romanov.

Zdaj vem, da se to ne bo zgodilo. Ne zato, ker ne bi imela časa, ampak preprosto zato, ker je primeren trenutek za kaj takega minil. Vse ob svojem času, pravijo, in to je še kako res.

Čeprav so romani klasika in mnogi od njih enostavno večni, so med njimi tudi marsikateri, ki nekako ne sodijo več v roke sodobnega bralca. Stil, v katerem so napisani, ali način, kako je predstavljena zgodba, ali tisto neprijetno moralno poučevanje - so stvari, ki večino sodobnih bralcev motijo. Morda. To je moje osebno mnenje, ki ga mogoče ne smem posploševati.

Kakorkoli že, roman Zaročenca, Alessandra Manzonija, je po mojem mnenju ena izmed teh knjig, ki jih je čas povozil. Pa ne prihajam v nasprotje sama s seboj. Še vedno mislim, da je v romanu opisana ena najlepših ljubezenskih zgodb - zgodba dveh mladih ljudi, Lucije in Lorenza, ki se imata rada, ki ostajata zvesta drug drugemu in z ljubeznijo premagujeta vse težave, ki jih usoda postavi na njuno pot. In teh ni tako malo. Pojavljajo se v obliki hudobnih oblastnikov in španskih okupatorjev - tako lepo in enakomerno črnih, kot bi prišli naravnost iz pekla, a tudi v obliki bolezni in drugih bolj snovnih nadlog. Mi bralci pa, - oh, kako dolgočasno! - že od vsega začetka natančno vemo, kako bo vse potekalo in predvsem - kako se bo končalo. Vprašanje je samo, kako hudo in čustveno napeto ter vznemerljivo se bo zapletalo in potem spet odpletalo.

Zaradi lepe ljubezenske zgodbe knjige torej nisem brala. Brala sem jo, ker se dogaja v krajih, po katerih sem potovala. Lucija in Lorenzo izhajata iz kraja v okolici jezera Lago di Lecco. Če vas zanima, kako tam izgleda, oziroma bolje rečeno, kako zelo lepo je tam, si preberite začetne strani romana (in natančneje oglejte mojo fotografijo), pa boste videli, da to res drži. V mestu Lecco, po katerem ima jezero ime, pa je živel tudi pisatelj sam in tako zelo dobro poznal pokrajino in ljudi ob jezeru. Poznal pa je tudi zgodovino tega okoliša. Roman Zaročenca je namreč zgodovinski roman, ki se dogaja v 17. stoletju, in to je bil za severno Italijo zelo razburkan čas.

Glavni razlog, zaradi katerega se roman splača prebrati – vsaj zame – pa tiči še nekje drugje. V romanu je namreč izredno natančno in z zgodovinskimi viri podkrepljeno opisan potek epidemije kuge leta 1630, ki je najbolj prizadela ravno te kraje. In tukaj se je nemogoče izogniti primerjavi z epidemijo covida-19, ki smo jo preživeli pred petimi leti. Primerjava je zastrušujoča – ne zaradi bolezni same, obolevnosti in smrtnosti – tukaj je medicina vendarle močno napredovala; zanimivo je to, kako podobni smo bili ljudem v 17. stoletju. Kako enako smo reagirali – zanikali resnost bolezni, se norčevali iz preventivnih ukrepov in konec koncev tudi iz zdravnikov, ki so se tako takrat kot tudi sedaj edini zavedali resnosti položaja. In da je vse skupaj še posebej pomenljivo, naj napišem še to, da kar doberšen del romana poteka v mestu Bergamo. To je bilo tisto mesto v severni Italiji, ki je bilo prvo, ki ga je koronavirus resnično prizadel in kjer sta bila obolevnost in smrtnost med epidemijo največja. Pet tisoč ljudi v Bergamu je umrlo zaradi covida. Tam so bile razmere leta 2020 zastrašujoče podobne tistim v bližnjem Milanu leta 1630, ko je tam divjala kuga in v lazaretih (ali – beri za danes – v bolnišnicah) ni bilo dovolj prostora za vse obolele. V Bergamu so med korona epidemijo vojaški tovornjaki vozili trupla v krematorije, ker so bili pogrebni zavodi preobremenjeni.

Roman Alessandra Manzonija, Zaročenca, je roman o nekem drugem času, ki pa vendar pušča odmeve tudi za danes. Nekaj. Če je to dovolj, da roman preberete, pa presodite sami.

Literarno potovanje po severni Italiji - 3. del

"A city silenced by fear. A lazzaret overflowing with pain. 

Thousands of deaths. 

Yet even among the dying, a man searches for one face."

Students:

What’s the city?

Fellows:

Whose plague is this?

Answer:

Milano, 1630. 

One of literature’s most haunting portrayals of plague, mercy, and memory.

The full story? Stay tuned for Stop No.4…

(coming soon...;)