Angel - film Ernsta Lubitscha

Film Angel z Marlene Dietrich v glavni vlogi si je najbolje ogledati ne da bi pred tem sploh kaj vedeli o filmu. Tako je bilo v mojem primeru. Niti napovednika nisem prebrala. Vedela sem edino to, da je film eden pomembnejših iz filmske zgodovine in da je Marlene Dietrich čudovita, čeprav na koncu svoje igralske kariere.
Tako sem zdajle malce nesigurna, kako naj o filmu pišem. Kajti – pisati pa moram! Film se me je globoko dotaknil in me prevzel.
Torej bom pisala previdno, izogibala, se bom podatkom, ki bi takšnim, kot sem sama, lahko pokvarili užitke, ki  jih film nudi. Na spojlerje vas bom pa tudi jasno opozorila.

Pa začnimo. Film je bil posnet leta 1937 in v tem času se tudi dogaja.

Začetek je tak, kot začetki morajo biti. Obetajoč in zanimanje vzbujajoč.
V pariškem salonu ruske aristokratinje Anne, ki slovi po tem, da pomaga svojim varovancem poiskati skrivnosti in užitke pariškega nočnega življenja, se srečata moški in ženska – Angleža. Ne poznata se, a že deset minut po tistem, ko se srečata, se odločita, da skupaj preživita večer. Sama. V Parizu. Tekom večera drug drugemu ne povesta prav ničesar o sebi – ne tega, kako jima je ime, kaj delata in ali sta mogoče poročena. Nič. Zadostuje prisotnost drugega z drugim - in bližina, ki jo kaj hitro zgradita. On njo – ker jo vendar mora nekako poimenovati, potem ko ga je tako zelo prevzela – imenuje Angel.

Nato nastopi drugi del filma. Tukaj je prostor za odlične dialoge in za to, da vidimo, kako dobra igralka je bila Marlene Dietrich. No, v tem filmu igra dokaj togo, ampak – v njeno opravičilo – mogoče je to zato, ker je taka tudi družba, v kateri živi njena junakinja.
Dialogi so tisto, zaradi česar je ta drugi del filma čudovit. Trije se pogovarjajo med sabo: Maria, oz. Angel, njen mož in neznanec iz Pariza, za katerega se izkaže, da je možev stari vojni tovariš.
Polno je namigovanja in polresnic. Le redko si glavni junaki direktno in konkretno kaj povedo. Pogosto se izražajo v simbolih in prikrito. Njihove besede si lahko poslušalec -  ali pa tisti, ki se z njimi pogovarja, razlaga na različne načine. V tem tiči lepota, a tudi velika nevaranost za vsakega od nastopajočih.

Gledalec filma ve, da junaki vedo, za kaj se gre, a tega drug drugemu naravnost ne povedo. Ponavadi ne lažejo, a vendar tudi nihče ne govori jasno, in s tem – se zdi - tudi ne prevzema nobene odgovornosti – ne za svoje besede in tudi ne za svoja dejanja.

V tem drugem delu filma je veliko prostora za osnovna človeška čustva in naše potrebe po varnosti; po tem, da nas kdo vidi in ceni, ljubi. Jasno je predstavljano tudi to, kako se človek prilagodi družbenim normam in se nauči vedenja, ki ga ta od njega zahteva. In jasno je naslikana tudi ena najpomembnejših človekovih potreb -  želja po tem, da človek čuti in se počuti živega.

Marlene Dietrich je predstavila žensko, ki je prisiljena, da na zunaj kaže nekaj, česar v svoji notranjosti nima, in obenem skriva tisto, kar res občuti. S tem je njena junakinja postala univerzalna in neodvisna od časa. Gledalce filma nagovarja še 90 let v prihodnost.

Pozor! Pokvarki!

Ob koncu filma vsa namigovanja in sprenavedanja dosežejo svoj vrhunec in se potem na skoraj hladen in čustveno neprizadet način izpojejo v happy end. Ta happy end pa vseeno ni klasični srečni konec. Gledalec si že oddahne, na nek način, a v tej sreči je tudi nekaj žalosti.

Sama sem premišljevala še naprej – kako gre dalje, potem ko je filma že konec. Če se preselim v trideseta leta prejšnjega stoletja....
Pisal bo pisma, sigurno. Jih bo brala? Ali jih bo ignorirala ali celo neodprta pošiljala nazaj?
Dovolite mi moje osebno predvidevanje: Ja, prebrala jih bo. In njihovo vsebino zadržala v sebi. Samo včasih – zelo zelo redko, bo poslala droben signal, ki bo sporočal: »Seveda te vidim. In ni bilo zaman.«

Zgodba je tista, ki ta film dela velik.