Ödön von Horvath: Mladost brez Boga

Ne prehitro napačno sklepati! 

Bog je sicer tudi v slovenskem prevodu pisan z veliko začetnico, a knjiga je kljub temu politično zelo korektna;) 

Ob izidu je bilo drugače - takrat ni bila v skladu z aktualno politiko in je bila nemudoma uvrščena na seznam "škodljivih in nezaželenih besedil". Seznam so pripravili nacisti; mi pa imamo s tem še eno potrditev, da gre za dobro knjigo.

A vendar Bog v naslovu knjige ni tam kar tako in slučajno. Glavni junak intenzivno razmišlja o njem. Med potekom pripovedi se v njegovih očeh spremeni iz "najstrašnejše stvari na svetu" (Gott ist das Schrecklichste auf der Welt) v "resnico" (Gott ist die Wahrheit).

V osnovi pa je knjiga (mladinska) kriminalka, katere srž je umor, ki se zgodi med taborjenjem dijakov v hribih. Imamo osumljene, imamo sodni proces in tam pridejo na dan presenetljive stvari, zaradi katerih nekateri doživijo srčni napad, nekateri pa osebo, ki so jo do sedaj ljubili, začnejo sovražiti. Zelo napeto in razburljivo.

Zgodba je pisana skozi oči učitelja geografije in zgodovine, ki poučuje na eni izmed gimnazij za učence iz "boljših" družin. Da je dogajanje postavljeno v nacistično Nemčijo ni nikjer jasno napisano, a se to zlahka ugane. Represija in pomanjkanje svobode se čutita na vsakem koraku. Tisto, kar rečejo po radiju (v času nacizma je bil radijo glavno orodje propagande), je potrebno jasno ubogati in delati v skladu s tem. 

Tako učitelj že na samem začetku romana zaide v konfliktno situacijo, ker si pri popravljanju spisov z naslovnim vprašanjem: Zakaj moramo imeti kolonije?, dovoli pripombo, da so zamorci vendarle tudi ljudje in razpravljati o tem ali jim je dovoljeno živeti ali ne - kar je počel eden od dijakov v svojem spisu - ni ravno okusno. Zaradi te pripombe se mora pozneje zagovarjati pred očetom dijaka in tudi pred ravnateljem gimnazije, kajti radijska navodila so glede tega jasna. Toliko za ozadje romana. 

Sicer pa se dijaki skupaj s svojim učiteljem za velikonočne počitnice odpravijo na taborjenje. To je obvezno in od oblasti predpisano taborjenje, ki je pravzaprav predvojaška vzgoja - fante je namreč potrebno pripraviti na vojno; tako moralno kot tudi fizično. Dijaki pod vodstvom upokojenega oficirja in dveh pionirjev postavijo svoje šotore, hodijo na pohode, ponoči stražijo tabor in se - nad tem so najbolj navdušeni - učijo streljat. Nekoč po vrnitvi v tabor ugotovijo, da eden od dijakov manjka. Nekaj pozneje ga najdejo umorjenega v grapi. 

Kdo bi lahko bil morilec, je jasno že takoj, saj že iz predhodnega dogajanja dobro vemo, da se nekateri izmed dijakov med seboj ne razumejo dobro. Da je stvar še bolj zapletena, se v okolici tabora zadržuje skupina treh mladih lopovov, ki krade (tudi v taboru enemu izmed fantov izgine fotografski aparat) in tudi ti bi lahko morili. Slabo vest pa ima tudi učitelj, ki je vedel, da lahko pride do zločina, a se na to ni odzval.

Kakorkoli že, fantje po umoru skupaj s svojim učiteljem pospravijo šotore in se vrnejo v dolino, kjer se potem začne sodni proces proti osumljencu. Sodni proces je povod za razvoj psihološke drame, ki prizadene marsikoga - najbolj učitelja. Učitelj bi lahko molčal. Lahko bi samo pasivno opazoval potek sodnega procesa, ki je obiral predvidljive in pričakovane poti. Ali pa tudi ne. V veliki dilemi je in se sprašuje, ali naj za resnico - za katero ve, da je tisto, kar edino lahko prepreči nadaljevanje krivic - žrtvuje svoj ogled. Ve, da če pove po resnici, ne bo več mogel opravljati svojega poklica. In s čim se bo potem preživljal?

Učitelj je izredno posrečeno predstavljena glavna oseba romana. Precej duhovit je. Zlahka ugotovi ali pa celo samo začuti, kaj se v razredu dogaja. Z učenci zna delati in jih ukrotiti tudi kadar se le-ti poskušajo norčevati iz njega, mu nagajati ali celo uničiti njegovo kariero. Včasih se napije in včasih pristane v postelji neznane ženske - Kajti noben svetnik nisem, izjavi nekje v knjigi, in tudi ženske niso nobene svetnice.
A od vsega so mi bili najbolj všeč njegovi kratki in ostri komentarji ob različnih malih pripetljajih. Ali pa samo retorična vprašanja. Vsebujejo nekaj ironije in sarkazma, a ne preveč, ob katerih sem se morala nasmehniti in mu prikimavati. Tako človeški in zdravorazumski so bili. Z njimi se je učitelj lažje prebijal skozi težke mrzle čase, ko v deželi vladajo "bogati plebejci" (nacistični povzpetniki in njihovi podporniki) in je nastopilo - kot je to v knjigi slikovito rečeno, Obdobje ribe; ko je človeška duša tako negibna, kot je negibno obličje ribe.

Ödön von Horvath se je rodil leta 1901 v Sušaku v bližini Rijeke v madžarski diplomatski družini. Čeprav je nekaj časa živel tudi v Beogradu, je vsa šolanja zaključil v Nemčiji. O vzponu nacizma je lahko pisal iz prve roke. Njegov roman Mladost brez Boga je izšel v letu 1937 in bil takoj preveden v številne tuje jezike; nacisti pa so knjigo skupaj z mnogimi drugimi v Münchnu javno zažgali. 

Ödön von Horvath je tragično preminil že leto po izidu romana, v azilu, in sicer med sprehodom po Champs-Élysées, kjer ga je med nevihto smrtno ranila ena izmed odlomljenih drevesnih vej.

Kratki roman, Mladost brez Boga, meni do sedaj popolnoma neznanega pisatelja, je tako čudovito delo, da budi željo po tem, da bi prebrala še kakšno od von Horvathovih knjig. Roman pa je vedno znova zanimiv tudi za filmske in dramske ustvarjalce, saj je bilo delo že večkrat predelano v dramsko besedilo, po njem pa je bil posnet tudi film - nekoliko sodobnejša različica. 

Glavna vrednost knjige je v tem, da preko zanimive in napete kriminalne zgodbe na jasen način kritizira in obsodi fašizem, a pri tem z duhovitostjo glavnega junaka, ki se mora med drugim spopasti tudi s svojimi filozofsko-religioznimi dilemami in s svojim poklicem učitelja, poskrbi, da vzdušje v knjigi ni preveč temačno, temveč da budi upanje v boljše čase in je konec koncev celo optimistično. Pametne in pozitivnim vrednotam zavezane ljudi namreč najdemo tudi v tako mrzlih obdobjih človeške zgodovine, kot je Obdobje ribe (ali fašizma). Ödön von Horvath je bil že eden izmed njih.

★★★★★

Ödön von Horvath
(1901-1938)
(vir: Wikipedia)

von Horvath, Ödön

Jugend ohne Gott

112 strani

ISBN 978 3 87291 229 9

slovenski prevod: Mladost brez Boga

Inter-Kulturo, Maribor 1996

Franjo H. Naji: Križišče

Mogoče bi pričakovali, da zdravnik, kardiolog in predstojnik kliničnega oddelka, napiše drugačne kratke zgodbe, kot so te, zbrane v knjigi Križišče. Mogoče podobne tistim iz knjige Adama Kaya, Tole bo bolelo. Ampak ne. Zakaj le? Lahko so tudi resne, temačne in družbeno angažirane.

Ko sem brala kratke zgodbe Franja H. Najija se mi je na trenutke zdelo, da berem Georgea Saundersa in njegove zgodbe iz zbirke Deseti december. Ravno tako futuristične in surrealistične so. Včasih. Ravno tako močno zadenejo in odsevajo brezbrižnost današnje družbe do tistih najšibkejših in najbolj odrinjenih. Včasih.

Slog pisanja je globoko premišljen. Ko sem brala posamezne stavke kratkih zgodb, sem ob vsaki napisani besedi čutila, koliko truda je bilo vloženo v njihov nastanek, kako pogosto so bili napisani, obrnjeni, prečrtani, dopisani in spet na novo napisani. A so vredni truda, ki je bil vložen vanje, saj tečejo gladko in kljub na vseh koncih buhtečega se besedišča še vedno kristalno jasno. 

Kakor so odlični tudi dialogi! Za prvenec nekaj težko verjetnega in predstavljivega, posebej na slovenskem knjižnem polju. Knjiga vsekakor ni bila slučajno med ožjimi kandidati za nagrado Prvenec leta 2019.

K moči zgodb poleg odličnih dialogov pripomoreta tudi zaplet in gradnja večine od njih, ki sta takšna, da vzdržujeta bralčevo pozornost in burita njegovo radovednost. Zaradi pisateljeve spretnosti pri tem sem bila ob koncu vsake od zgodb skoraj pripravljena odpustiti nerodnost pri zaključku. Ob koncu večine od zgodb sem bila namreč vedno vsaj malo razočarana. Glede na zasnovo in potek - ki sta vedno res odlična - sem pričakovala več kot le hiter in nekam čuden zaključek, ki mi ni prinesel veliko. Priznam, mogoče bi morala brati bolj pozorno in zavzeto. A mi je primanjkovalo veselja za to:(

Pa dovolj o tem. Potencialnega bralca ponavadi zanima, za kaj se v zgodbah gre. Naj povem, da je dogajanje postavljeno v današnji čas ali pa v zelo bližnjo prihodnost. Če vas zanimajo trenutne razmere v družbi - boj proti bogatim elitam, migracije, uradni in neuradni kriminal, rejništvo - vse skupaj začinjeno z nekaj malega nadnaravnim, sanjami ali pa trilerju podobnega, boste zelo zadovoljni. Poleg tega pa boste lahko uživali še v gladko tekoči in bogati slovenski besedi. 

Naji, H. Franjo

Križišče: zbirka kratkih zgodb

Maribor, Založba Litera, 2019, Knjižna zbirka Piramida

186 strani

ISBN 978 961 7056 16 7

Christopher Isherwood: Slovo od Berlina

Knjigo Cristopherja Isherwooda, Slovo od Berlina, sem prebrala, da bi mi čas do začetka predvajanja nove sezone nepričakovano uspešne kriminalne serije Babilon Berlin hitreje minil in da bi mi Weimarska republika z vsemi svojimi protislovji ostala blizu. Bila je to dobra izbira:)

Knjiga pripoveduje o življenju v Berlinu v zadnjih letih pred vzponom Hitlerja in nacistov na oblast; v zadnjih letih Weimarske republike. Je v precejšnji meri avtobiografska, saj je pisatelj v letih 1929 do 1933 res živel v Berlinu, tam srečeval različne ljudi, pisal dnevnik in kratke zgodbe. Avtobiografskih značilnosti pisatelj ne skriva - nasprotno, celo poudarja jih, saj je glavni junak kar on sam, jasno poimenovan kot Chris ali Cristopher ali gospod Isherwood, čeprav se vse, kar je napisano v knjigi, seveda, ni pripetilo ravno tako, kot je opisano. Vsaka avtobiografija vedno vsebuje tudi nekaj fikcije. 

Pri knjigi Slovo od Berlina pa je dobro vedeti še nekaj. Izšla je leta 1939. Takrat avtor še ni mogel vedeti do kakšnih tragičnih razsežnosti se bo razvil nacizem, kakšna vojna se bo razbohotila in kako temeljito se bodo nacisti lotili reševanja judovskega vprašanja, a je kljub temu pravilno predvideval, v katero smer se obrača Nemčija in kje tiči nevarnost. Tukaj ne mislim samo na nacizem, ampak tudi na čisto običajne ljudi - v tem primeru prebivalce Berlina, ki so se prilagodili novi situaciji - Sie müssen ja weiter in dieser Stadt leben, ganz gleich welche Regierung an der Macht ist (Živeti morajo vendar dalje, ne glede na to, kdo je na oblasti) - gledali stran in dopustili, da se je vse skupaj tako strašno zapletlo.

Knjigo bi težko označili za roman. Bolj primerno je, če rečemo, da gre za skupek šestih kratkih zgodb, ki so med seboj le ohlapno povezane. V vsaki od od njih se avtor posveti eni ali dvema osebama ali pa eni družini, s katerimi se je srečal med svojim bivanjem v Berlinu. A vez med zgodbami je kljub svoji ohlapnosti, vendarle zelo trdna. In bralec se tega jasno zaveda. Osebe, ki nastopajo v eni zgodbi, so omenjene tudi v drugih; iz odnosov med njimi pa si zlahka predstavljamo tudi časovni potek dogajanja. Dogajanje je fragmentirano, a vendar tudi tesno povezano. Mi je bilo všeč.

Podobnost z Babilonom Berlinom oz. s knjigo, po kateri je bila serija posneta, Der nasse Fisch, je bila največja v odlomkih, kjer je opisano podnajemniško življenje v Berlinu. Ovdovele ali neporočene ženske, ki so imele nepremičnine, a nobenih dohodkov, da bi te vzdrževale, so se pogosto preživljale s tem, da so v svoje stanovanje ali hišo sprejele podnajemnike - vsak je dobil svojo sobo; kuhinja, dnevna soba in kopalnica pa so bile skupne. Za  svoje podnajemnike pa so tudi kuhale, jim prale perilo in jim pospravljale sobo - vse je bilo vračunano v najemnino. Tiste ženske, ki so bile družabne, včasih skoraj materinske, so se v takšni vlogi zelo dobro znašle. Takšna je bila gospodična Schroeder, pri kateri je živel avtor knjige. Predstavljena je tako živo in simpatično, da je bilo knjigo veselje brati. V tej prvi zgodbi knjige pa spoznamo še druge osebe - druge podnajemnike gospodične Schroeder. Vsak po svoje se prebijajo skozi življenje - eden je natakar v nočnem baru, druga pleše, tretja jodla v berlinskih lokalih itd. Njihove zgodbe so vedno zanimive.

Podnajemnike pa niso sprejemale samo ženske z za njihove razmere prevelikimi stanovanji, ampak tudi obubožane družine. Ko tudi Christopherju v nekem obdobju njegovega bivanja v Berlinu finančno ne gre preveč dobro, se naseli pri eni izmed takšnih družin - pri Nowakovih. Tako sem poleg bohemskega berlinskega življenja, ki je bil značilen za podnajemnike gospodične Schroeder, dobila še vpogled v življenje revežev - slabo plačanih delavcev, nezaposlenih in bolnih. Kritična, a prav nič moralistična in zagrenjena slika Berlina v zadnjih letih Weimarske republike je to. 

Vse to, kar sem napisala do sedaj, pa vendar še ne pomeni tiste osrednje teme knjige. Glavna zgodba knjige je tista, ki so jo leta 1972 uporabili za nastanek mega uspešnega filma z Lizo Minelli v glavni vlogi, Kabaret. V njem je Liza Minelli (s precej filmske svobode) upodobila Sally Bowles - mlado Angležinjo, ki poje v enem od berlinskih lokalov in si želi postati uspešna igralka. Ni preveč nadarjena, a za dosego svojih ciljev se ne obotavlja pred ničemer in uporabi vse, kar ji pride pod roke. Mislili bi si, da je preračunljiva, brezobzirna in kruta ženska, pa to vendar ni tako. Za odrezavim govorjenjem in nesramnim vedenjem se skriva občutljivo in pravzaprav celo dobrosrčno dekle. Zelo me je spominjala na Holly Golightly iz Capotovega Zajtrka pri Tiffanyju. No, kaj me ne bi! Kot sem prebrala v Wikipediji, je Truman Capote Christopherja Isherwooda visoko cenil in pri Sally Bowles našel navdih za svojo romaneskno junakinjo.

Christopher Isherwood se je v Berlinu preživljal s poučevanjem angleščine. Privatne ure angleške konverzacije so pri njem naročali premožni možje za svoje žene in hčerke. Na takšen način je avtor knjige spoznal Landaurje - bogato judovsko družino, ki je imela trgovine po vsej Nemčiji; eno najbolje založenih in luksuznih tudi v Berlinu. Angleščino je poučeval Natalio - samozavestno in inteligentno mlado dekle, ki je zaradi očetovega bogastva, vedno dobilo vse najboljše. Malce razvajena je bila, otročja in včasih tudi zoprna - kot je pri takšni mladenki, ki dobi vse, še preden si to sploh zaželi, tudi pričakovati - a vendar tudi iskrena in dobronamerna. 

Ko sem brala o Landaurjevih so mi misli hočeš nočeš uhajale v prihodnost. Temu se ni dalo izogniti. V glavi mi je ves čas branja kljuvalo vprašanje, le kaj se bo s to družino zgodilo v naslednjih letih. Življenje se jim bo obrnilo na glavo. Zgodile se jim bodo stvari, katere si v času dogajanja romana še sploh ni bilo mogoče zamisliti in predstavljati. 

Počasen, a vztrajen vzpon nacizma, ki pripomore k nekoliko mračnemu in pesimističnemu vzdušju, je v knjigi jasno prikazan, pa čeprav politično dogajanje služi le za ozadje romana. Bralec lahko ugane, katere od oseb bodo s prihodom Hitlerja na oblast pridobile in katere bodo trepetale za svoje življenje; katere so ga vesele in katere se ga bojijo. Mojstrsko prikazano.

Knjiga Christopherja Isherwooda, Slovo od Berlina, je dokument o času in načinu življenja, ki je bil nenadoma in kruto prekinjen. Le kako in v katero smer bi se lahko družba Weimarske republike razvila, če bi ji bilo to dovoljeno! Strašno me zanima in velika škoda je, da tega nikoli ne bomo izvedeli.

V knjigi nastopa množica oseb, ki so vse po vrsti zanimive in čudovito predstavljene. Glavni junak - pisatelj knjige, je bolj ali manj le opazovalec pestrega dogajanja v svoji okolici, saj se ne vmešava in večinoma le pasivno sledi poti, po kateri gredo ostali nastopajoči. A takšna je ponavadi usoda pisateljev. 

Chrisa tudi spolno življenje v sicer razvratnem Berlinu kot da ne zanima. Ali pa te epizode iz svojega berlinskega življenja ni želel deliti s svojimi bralci, pa čeprav je bil ravno Berlin tisto mesto, v katerem se je lahko osvobodil vseh družbenih spon in zaživel kot gay.
Moški liki so mu bolj pri srcu kot ženski in to, da sta si Sally Bowles in Natalia Landauer v marsičem kar preveč podobni in na trenutke celo plehki, je edina stvar, ki bi mu jo lahko očitala. A to je vendar le vprašanje okusa. 

Slovo od Berlina je literarno delo na visokem umetniškem nivoju, ki je aktualno še danes - ali pa je danes še posebno aktualno.

★★★★★

Christopher Isherwood
(1904 -1986)
(vir: Wikipedia)

Isherwood, Christopher

Goodbye to Berlin

The Hogarth Press, London 1939

nemški prevod: Leb wohl, Berlin

iz angleščine v nemščino prevedla: Kathrin Passig in Gerhard Henschel

Hoffmann und Campe, 2014

ISBN 978 3 455 81270 1

slovenski prevod: Slovo od Berlina
Cankarjeva založba, Moderni klasiki št.76
prevod: Irena Duša Draž
201 str.

Karl Ove Knausgård: So viel Sehnsucht auf so kleiner Fläche

It is difficult to imagine a less helpful art book than this. Supposedly an exploration of the art of Edvard Munch, it is predominantly a ramble through the many aesthetic confusions of its notorious author. If you are interested in him, you might find things in here to savour. If you are interested in Munch, look him up on Wikipedia. It will be much more useful.

Zgornje stavke je napisal Waldemar Januszczak - britanski umetnostni kritik, ki je zaradi svojih izredno zanimivih in zabavnih televizijskih oddaj o umetnosti (na kanalu Viasat History so pred časom vrteli njegove uspešne serije o impresionizmu,  baroku, pa tudi o "mračnem" srednjemu veku), dobro znan tudi laični javnosti. 

Januszczak ima prav. Res si je težko predstavljati bolj neuporabno knjigo o umetnosti, kot je knjiga Karla Oveja Knausgårda, v angleškem prevodu z naslovom So much longing in so little space (v nemškem pa So viel Sehnsucht auf so kleiner Fläche ). Če želite kaj izvedeti o najslavnejšem norveškem slikarju Edvardu Munchu, je resnično bolje, da preberete tisto, kar o njem piše v Wikipediji, kot pa da vzamete v roke to knjigo.

A Waldemar Januszczak je Knausgårdovo knjigo bral čisto narobe. Svojim umetniško kritičnim očem se je pustil zapeljati, da so opazovale strogo strokovno, in svoji likovno-umetnostni izobrazbi je dovolil, da mu je zasenčila tisto dobro, kar je v knjigi izvirnega in dragocenega. Prava vrednost knjige mu je ostala skrita.

Tisto, zaradi česar je Knausgårdova knjiga o Munchu tako enkratna in zanimiva, je pogled umetnika na življenje in delo drugega umetnika; njegovo raziskovanje, opazovanje, primerjanje in občudovanje - želja po tem, da bi ga razumel. Knausgårdu so pisateljske izkušnje pomagale, da je Muncha lažje razumel. Verjetno je že mnogo drugih umetnikov pisalo o Munchu, a verjetno nihče tako zelo osebno, skoraj intimno, kot je to storil Knausgård.

O tem kako in zakaj je knjiga nastala, sem že pisala v mojem poročilu z lanskega Frankfurtskega knjižnega sejma. Karla Oveja Knausgårda so namreč pred časom  zaprosili, da v Munchovem muzeju v Oslu postavi razstavo del svojega slavnega sonarodnjaka. Skupaj z razstavo pa je nastala še pričujoča knjiga.

Knjiga je razdeljena v tri dele.

Prvi del je tisti, ki je za umetnostne navdušence in ljubitelje Edvarda Muncha verjetno najbolj zanimiv. Pisatelj opisuje različne Munchove slike in ob tem piše tudi o svojih občutkih in razmišljanjih, ki so jih slike vzbudile. Slike, ki jih je izbral, so Munchova malo- ali celo neznana dela. Nekatera so slabše, druga boljše kvalitete. Nekatera so samo skice, druga dovršena dela, za spet tretja pa se sploh ne ve, ali so samo osnutki ali pa dokončana dela. Nekatera od njih še nikoli niso bila razstavljena, vsem pa je skupno to, da so se Karla Oveja Knausgårda dotaknila in ga na kakršenkoli že način vznemirila.
Opisi slik - vedno natančni in nazorni, so predstavljeni tako zanimivo in so tako čudovito dodatno obogateni s pisateljevimi razmišljanji, da sem si jih na vsak način želela tudi sama ogledati. Na srečo obstaja internet in digitalne različice opisanih slik sem prav lahko našla. Reprodukcije slik so sicer tudi v knjigi, a ne vse, in tiste, ki so, niso poimenovane, tako da bralec nikoli ni povsem prepričan, da opazuje pravo sliko - tisto, o kateri je bral v besedilu knjige. A tako je namenoma, saj naj bi na takšen način opazovalec lažje razvil pristnejši odnos z umetniškim delom.

V drugem delu pisatelj opisuje, kako je prišlo do tega, da je postal kurator razstave Munchovih del, kako je slike izbiral, jih povezoval po temah in razporejal po prostorih, ki so mu bili na voljo. Razstavo je razdelil v štiri dele: slike, ki izražajo harmonijo med ljudmi; slike brez ljudi, se pravi večinoma pokrajine; v tretjem delu so bile nedokončane in fragmentirane slike; v četrtem pa portreti. Na takšen način in ne da bi v razstavno zbirko uvrstil kakšno od znanih Munchovih del, je poskušal podobo slikarja osvoboditi vseh mitov, ki ga spremljajo že od kar je nastal njegov slavni Krik.

Tretji del knjige mi je bil posebno ljub. V njem je prikazano pisateljevo potovanje po Munchovih sledeh. Skupaj s filmsko ekipo, ki je posnela dokumentarni film o Knausgårdovi razstavi, je obiskal kraje, kjer je Munch živel in ustvarjal. Obiskal je mesta, kjer je slikal in kotičke v naravi - gozd, obalo, skale, ki so služili za navdih. Ob tem se se počutila čisto domače in prav dobro sem razumela pisateljeve občutke, ki so bili navdušenja polni in skoraj vzhičeni. Tudi sama namreč - kakor bralci hermioninega bloga že vedo;) - izredno rada obiskujem kraje, ki so prepleteni z usodami ljudi iz nekega drugega zgodovinskega obdobja in so s svojim delovanjem ali pa osebnostjo posebno močno vplivali name. Hoditi tam, kjer so hodli oni; gledati in se dotikati stvari, ki so se jih tudi oni, je nekaj, kar me vedno znova navdušuje in navdihuje.

Knjigo Karla Oveja Knausgårda, So viel Sehnsucht auf so kleiner Fläche (Tako veliko hrepenenja na tako majhni površini) sem brala večinoma zvečer pred spanjem, ali pa kadar sem si želela nekaj pomirjajočega, a obenem globoko navdihujočega. Bilo je bolje in mi je prineslo več zadovoljstva ter dodatnega bogastva, kot bi mi ga le obisk razstave.

Knjiga je tipično Knausgårdovo delo. Če vam je bil všeč njegov Moj boj, vam bo všeč tudi ta knjiga. Mogoče še bolj - kakor je bilo to pri meni. Všeč mi je bil način pisanja, ki je bil v tem primeru nekako bolj dobrodošel, kot pri njegovih avtobiografskih delih. 

Upam, da bo Karl Ove Knausgård - zdaj, ko je o sebi napisal že vse - izbral še kakšnega umetnika, ki mu nekaj pomeni, raziskal njegovo življenje in razmišljal o njegovih umetninah. Tako bo lahko nastala še kakšna zanimiva knjiga, ki bo spet več kot samo - prosto po Januszczku - "art book". Jaz že stojim v vrsti, da jo kupim:)

Knausgård, Karl Ove

So viel Sehnsucht auf so kleiner Fläche, Edvard Munch und seine Bilder

iz norveščine v nemščino prevedel: Paul Berf

originalni naslov: Så mye lengsel på så liten flate

Luchterhand Literaturverlag, München 2019

285 strani

ISBN 978 3 630 87589 7

Edvard Munch 
(1863-1944)
selfi
(vir: Wikipedija)

Karl Ove Knausgård je tudi v Nemčiji postavil razstavo Munchovih del. Odprli so jo v času Frankfurtskega knjižnega sejma in bo na ogled še do 1. marca 2020. 

Tukaj je nekaj slik z razstave.

Edvard Munch, gesehen von Karl Ove Knausgård 

(Edvard Munch, kot ga vidi Karl Ove Knausgård)

Düsseldorf, galerija K20

Sonce, 1912

Ena prepoznavnejših Munchovih del, ki jo je naslikal potem, ko si je opomogel od živčnega zloma. Predstavljala naj bi nov začetek.

Ena izmed slik z razstave, za katero kurator ne ve, ali mu zbuja prijetne, ohrabrujoče občutke (predstavljala naj bi jih topla svetloba nad hišami) ali pa le neprijetne in žalostne. 

Gozd, drevesa in nenavadna debla so priljubljen Munchov motiv. 

Ta slika je tudi na naslovnici Knausgårdove knjige

Polje z zeljem, 1915

Ena najpomembnejših slik tako na razstavi v Oslu kot tudi na tisti v Düsseldorfu, 

z njo pa se začne tudi knjiga.

Knausgård na tej sliki vidi smrt,

(Januszczak pa nič, razen slabo naslikanega zelja).

Če sem že začela z Waldemarom Januszczakom naj z njim tudi končam. Takole piše o "cabbage field":  

I looked at it as Knausgaadedly as I could manage, with every fibre of my being hoping for flashes of Scandinavian angst, but nothing happened. It´s a poor painting, and everything that Knausgaard says he sees in it comes from him.

No, smrti tudi jaz na tej sliki ne vidim. In tiste "zeljnate črte" desno na polju bi lahko kazale na slabo kakovost slike. Ampak barve so pa lepe;)

Joyce Carol Oates: Črna voda

Vsi imamo 24 ur na dan, a nekateri v tem času postorijo precej več kot velika večina ostalih. Ena izmed takšnih je ameriška pisateljica Joyce Carol Oates. Njena kreativnost je veličastna in komaj verjetna. V nekaj čez štiridesetletni karieri je napisala "preko 115 knjig, 55 romanov, preko 400 kratkih zgodb, več kot 12 knjig esejev, 8 zbirk pesmi in preko 30 dramskih del." - kot piše Volker Hage v svoji knjigi pisateljskih portretov.
Poleg tega je poučevala na univerzi Princeton, se dopisovala s svojimi literarnimi kolegi in že od svojega 34. leta starosti redno piše dnevnik.
Z možem sta veliko potovala, sprejemala goste na svojem domu, hodila na obiske. Joyce Carol Oates je kuhala, igrala klavir, delala na vrtu in joggala. Vmes pa redno brala, zelo veliko brala; ne samo knjig, ampak tudi najrazličnejše časopise. Dala je nešteto intervjujev, v zadnjem času pa je - čeprav stara že preko 80 let, izredno aktivna na družabnih omrežjih. Če jo sledite na twiterju in spremljate njene debate z drugimi twiteraši, lahko kaj hitro dojamete, kako gibek je še vedno njen um in kaj vse jo zanima. Noro. Čez nekaj mesecev bo izšel njen nov roman z naslovom Night. Sleep. Death. The Stars.

Joyce Carol Oates naj bi bila vsako leto na seznamu kandidatov za Nobelovo nagrado za književnost. 

Kratek roman Črna voda je prva od njenih knjig, ki mi je prišla v roke. Izdana je bila leta 1992. Glede na to, kako všeč mi je bila, nikakor ne bo zadnja. Pri Joyce Carol Oates ne gre samo za kvantiteto, ampak - glede na ta roman, tudi za kvaliteto.

Knjiga se začne takole:

Najeta toyota, ki jo je s tako neučakano živahnostjo vozil senator, je brzela po neasfaltirani cesti brez imena in v ovinkih vrtoglavo zdrsavala, potem pa jo je naenkrat, brez opozorila, odneslo s ceste, prevrnila se je v črno deročo vodo in s sopotnikovo stranjo navzdol naglo potonila. Mar bom umrla? - Takole?

Neasfaltirana cesta brez imena je slabo vzdrževana bližnjica na otoku Grayling Island v ameriški zvezni državi Maine. Vodi preko nenaseljene in močvirnate pokrajine. Ženska na sovoznikovem sedežu, ki se sprašuje, če bo umrla in to takole, je 26-letna Kelly Kelleher, avto pa vozi nekaj čez 50 let star senator. Spoznala sta se šest ur pred tem na zabavi ob ameriškem državnem prazniku, 4. juliju. No, Kelly je senatorja pravzaprav dobro poznala že od prej, vsaj teoretično, saj je ob koncu svojega študija o njem napisala diplomsko delo.

Ko se avto potaplja v črno vodo, ki smrdi po kanalizacijskih odplakah in bencinu, in ko Kelly zagozdena v sedežu, s poškodovano nogo, počeno lobanjo in nalomljenimi rebri, hlasta po zadnjih ostankih kisika, ki so še v mehurčkih zraka, ujetih v avtomobilski kabini, se v njenih mislih odvrti njeno dosedanje življenje. Zvemo iz kakšne družine izhaja, kakšna so njena politična prepričanja (demokratka s srcem in dušo je, saj je ob izvolitvi Georgea Busha starejšega za predsednika ZDA, zapadla v tako hudo depresijo, da ni ne jedla, ne spala in je zmršena hodila po mestnem parku), kje je zaposlena in kaj dela, pa tudi to kakšen je bil njen fant, s katerim se je pred kakšnim letom razšla, kako jo je razhod z njim prizadel in še mnogo drugega. Pred bralcem zažari simpatičen portret mlade ženske, tipičnega ameriškega dekleta, ki ima rado življenje.

Kelly pa v predsmrtnem deliriju, seveda, razmišlja tudi o senatorju: njunem srečanju, pogovoru med njima - o toliko različnih stvareh sta se lahko sproščeno pogovarjala!, o strasti, ki se neizogibno razvije v takšnih primerih in o njeni odločitvi, da se namesto, da prenoči pri prijateljici, zvečer odpelje z njim, v hotel na celini, kjer je imel rezervirano sobo.

Ko črna voda vdira v Kellyjina pljuča nastopijo tudi predsmrtne halucinacije in zaradi njih bralec ne ve več, kaj je res in kaj se dogaja le v Kellyjinih možganih. Joyce Carol Oates je to briljantno izpeljala in dokazala, da je pisateljica z izjemnim talentom. Zaradi teh njenih pisateljskih zmožnosti, bom brala tudi druge od njenih knjig.

Zaradi izvrstno izpeljane zgodbe s prepletanjem resničnosti in prividov še potem, ko sem prebrala zadnjo stran romana, nisem točno vedela, kaj se je zgodilo. Kar nekaj časa sem premišljevala o tem in ugibala - upala sem, da je vendarle drugače, kot je izgledalo.
Je senator, potem ko se je rešil iz potapljajočega se avta, res še enkrat zaplaval v črno vodo in rešil Kelly? Ali pa jo je pustil na cedilu in gre v romanu še za eno "zgodbo o mladi ženski, ki zaupa starejšemu moškemu in katere zaupanje je zlorabljeno"? Preberite, ne bo vam žal.

Roman Joyce Carol Oates, Črna voda, je knjiga, ki jo boste prebrali v enem popoldnevu, a njena vsebina - presunljiva zgodba, ki je polna življenjske sile in brezglave strasti, zaupanja in izdaje, drznosti in strahu, vas bo spremljala še dneve in dneve. Tako kot je mene. Brez dvoma.

★★★★★

Joyce Carol Oates
(vir: Wikipedia)

Oates, Joyce Carol

Črna voda

iz angleščine prevedla: Maja Kraigher

originalni naslov: Black Water

Ljubljana, 2016, Modrijan, zbirka Svila

173 strani

ISBN 978 961 241 967 7

Robert Musil: Zablode gojenca Törlessa

Leta 1906 je na Dunaju izšel roman, ki je dodobra razburkal javnost. Tisti, ki se za literaturo niso preveč zanimali, so ga poskušali ignorirati; če pa to le ni šlo, so ga označili za nemoralnega. Ni jim šlo v račun, da lahko nekdo tako jasno in naravnost piše o tabu temah, kot so spolnost, homoseksualnost in (sado-mazohistično) nasilje. Za razliko od teh pa so literarni strokovnjaki večinoma že takoj začutili, da gre za izjemno in prelomno delo - eno od prvih modernističnih del, ki bo postalo klasika in bo vedno na seznamih najpomembnejših romanov vseh časov.
Pišem o romanu Zablode gojenca Törlessa, ki ga je napisal Robert Musil, ko je bil star komaj 26 let.

Ta kratki roman pripoveduje o mladem, okrog 16 do 17 let starem fantu Törlessu, ki se šola v internatu nekje na vzhodnem robu Avstro-Ogrske monarhije. Šolanje je namenjeno dijakom iz višjega družbenega sloja in naj bi jih pripravilo na vojaško kariero. Törless se tam spoprijatelji z dvema drugima dijakoma, Reitingom in Beinebergom. Reiting nekoč ugotovi, da mu je eden izmed dijakov - Basini po imenu, ukradel denar. Skupaj z Beinebergom se odločita, da ga je zaradi tega potrebno kaznovati. Odpeljeta ga na podstrešje in začneta mučiti - pretepati, bičati, zmerjati in poniževati, pa tudi posiljevati. Törless je priča dogajanju, a ne stori ničesar, da bi to preprečil - tudi potem ne, ko ga Basini prav posebej prosi za pomoč. Ob vsem tem pa vendarle začuti, da ga na nekakšen skrivnostni način vleče k Basiniju. Na koncu romana oba - Törless in Basini, zapustita internat; eden kazensko, drugi na priporočilo šolske komisije.

To je ta zgodba, ki je pohujševala dunajsko meščansko družbo na začetku 20. stoletja. Nekateri so upravičeno kritizirali šolski sistem in vzgojitelje, ki so dopuščali, da so se v šolskih internatih dogajala takšna mučenja. Roman je namreč delno avtobiografski in je bil napisan na osnovi izkušenj, ki jih je Robert Musil dobil med šolanjem v Železnem.

A bistvo romana je vendarle iskati drugod. Törless pride v internat na začetku pubertete, zapušča pa ga kot odrasel moški. V vmesnem času se bojuje z dvomi in se utaplja v zablodah, ki pa so pri odraščanju nekaj nujnega.

Stvar, ki ga najbolj bega, je poleg moralnih zagat ob spolnem dozorevanju, njegovo zaznavanje dvojnosti sveta oz. njegova izkušnja dveh resničnosti. Ena resničnost je tista, ki se dogaja v našem običajnem, normalnem življenju, preko dneva; druga je temna, skrivnostna, vlažna in strastna, ki ima posebno moč večinoma ponoči. Ena je razumska, druga je čutna.

Ko se Törless zave svojih zablod in jih kot odrasel moški tudi premaga, ugotovi, da ni dveh resničnosti. Obstaja samo ena življenjska resničnost, a pogled nanjo in njeno razumevanje je lahko različno.

Kar se pripravlja zunaj in se bliža od daleč, je kot megleno morje, polno orjaških, spreminjajočih se postav; kar se mu približa, postane dejanje, se zadane ob njegovo življenje, je jasno in majhno, ima človeške razsežnosti in človeške črte. In med življenjem, ki ga človek živi, in življenjem, ki ga čuti, sluti, vidi od daleč, leži nevidna meja kot ozka vrata, med katerimi se morajo podobe dogodkov stisniti, da bi prišle v človeka.

Ta vrata, ki vodijo iz življenja, ki ga Törless živi, v svet njegove čutnosti, predstavlja njegov sošolec Basini. Preko njega Törless podoživi in predela vse skrbi, občutke in strahove, ki so ga bremenili in se razvije v zrelega moškega. V tem, kako se razlikuje od Reitinga in Beineberga pa se pokaže tudi to, da se bo za razliko od njiju razvil v intelektualca, mogoče celo umetnika. Pri razmišljanju in razlaganju svojih dvomov si namreč pomaga s pisanjem. S pisanjem pisem, dnevnika in pesmi poskuša predelati svoje občutke in dejanja, ki ga mučijo in jih ne zna razložiti - točno tako kot to delajo pesniki in pisatelji.

Da resničnost sveta in življenja ne obstaja samo na razumskem nivoju, se kaže celo v tako eksaktni vedi, kot je matematika - premišljuje Törless. Imaginarna števila kažejo na to. Obstaja namreč računska enota, ki je kvadratni koren iz minus ena, pa čeprav ta v realnem svetu nikakor ni mogoča, saj vsako število, najsi bo pozitivno ali negativno, dá, če ga kvadriramo, nekaj pozitivnega. Pa ta števila vseeno uporabljamo in preko teh števil se v računskih operacijah lahko varno gibamo iz na realnih številih zasnovanem računu do z realnimi števili izračunanega rezultata.

Takole razmišlja mladi Törless:

Mar ni to kakor most, ki ima samo začetne in končne opornike in čez katerega greš prav tako varno, kot da bi bil cel? Zame je tak račun nekam vrtoglav; kot da bi šel del poti bogve kje. Tisto, kar mi je pravzaprav grozljivo, pa je sila, ki tiči v takšnem računu in te drži tako trdno, da vendarle spet pravilno pristaneš.

Ko Törless pri učitelju matematike išče natančnejšo razlago tega neracionalnega poteka računanja, ga ta odpravi z nasvetom, naj preprosto verjame, da je tako. Navidezna dvojna resničnost sveta - razumska in tista, ki jo razumsko ni mogoče razložiti, je torej tudi v matematiki. 

Robert Musil se je rodil leta 1880, nedaleč od Slovenije, na slovenskem Koroškem v Celovcu, kot edinec v uradniški družini zgornjega srednjega sloja. Po končani vojaški srednji šoli se je vpisal na vojaško tehniško akademijo, a se kmalu premislil in doštudiral strojništvo na civilni visoki šoli v Bernu. A to mu ni zadostovalo. Vleklo ga je k humanističnim vedam in literaturi, tako da je dokončal še študij filozofije s psihologijo, matematiko in fiziko. Njegovo široko znanje tako s področja naravoslovnih kot tudi družboslovnih ved, s posebnim poudarkom na psihologiji, se dobro vidi v njegovem prvencu in obenem tudi najbolj znanem in uspešnem delu, Zablode gojenca Törlessa.

Po romanu je bil leta 1966 - več kot dvajset let po pisateljevi smrti, posnet tudi film z naslovom Der junge Törless. V filmu so dogajanje prikazali nekoliko drugače, kot ga je razumeti iz knjige. Namesto zgodbe, ki kaže dozorevanje adolescenta v odraslega človeka, so roman interpretirali kot študijo moči in prevlade ter povlekli vzporednice z nacional-socializmom. Po tej razlagi naj bi Reiting in Beineberg predstavljala naciste, ki uživajo v mučenju in nadvladi nad nedolžnimi žrtvami - v romanu nad Basinijem, ki naj bi predstavljal žide; Törless pa naj bi bil po tej razlagi predstavnik nemškega naroda (Mitläufer), ki sicer vse skupaj le opazuje, a s tem - ali pa prav zaradi tega, vseeno posredno sodeluje pri mučenju in je zato prav tako kriv.

Knjiga Roberta Musila, Zablode gojenca Törlessa je roman o odraščanju, ki je vedno bolj ali manj boleče in naporno, saj je to čas, ko je toliko stvari, občutkov in misli nejasnih ter težko razumljivih in mlade ljudi begajo ter obremenjujejo. Homoseksualne izkušnje dijakov v fantovskem internatu pri tem niso tako zelo pomembne; pomembno je njihovo iskanje poti iz adolescence v bolj stabilno stanje, v odraslost - razmišljanje in eksperimentiranje z občutki njih samih in njihovih sošolcev. 

Obvezno branje za odraščajočo mladino, ki ne hodi topo in bedasto skozi današnji svet ter še zna razmišljati z lastno glavo.

★★★★★

Robert Musil, leta 1900
(1880-1942)
(vir: Wikipedia)

Musil, Robert

Zablode gojenca Törlessa

iz nemščine prevedel in uvodno študijo napisal: Drago Dolinar

originalni naslov: Die Verwirrungen des Zöglings Törleß

Cankarjeva založba, Ljubljana 1971, zbirka Sto romanov št.53
152 strani

P.S. Recenzija je bila napisana s hčerkino pomočjo. Knjiga je namreč izbirno branje maturantov na bavarskih gimnazijah.

Patrick White: Voss

Patrick White (1912-1990) - do sedaj edini avstralski pisatelj, ki je dobil Nobelovo nagrado za književnost, je roman Voss napisal leta 1957. Da je bil roman napisan v tem času, se iz besedila mogoče lahko celo ugane ali pa tudi ne. Roman je namreč zmes marsičesa. Eksplozivna mešanica, ki bralca zadane. Tudi rani in globoko prizadene, a vendar predvsem napolni z bogastvom zadovoljstva, ki ga lahko prinese le dobra knjiga.

Ko knjigo začnemo brati, se zdi, da beremo viktorijanski roman. No, ali pa realistični roman iz sredine oz. konca 19. stoletja - Edith Wharton ali pa Henry James mi prideta na misel. Potem pa knjiga postane modernistična - kot bi brala Virginio Wolf ali pa Williama Faulknerja. Pa še nisem na koncu naštevanja:) Roman ima vsekakor tudi lastnosti razvojnega romana, saj se protagonisti tekom romana marsičesa naučijo; predvsem o njih samih, svojih najglobljih lastnostih in značilnostih. Roman pa je tudi pustolovski in zgodovinski ter konec koncev celo grozljivka - tista tipa Dickeyeve Odrešitve, a seveda precej bolj dodelana in globoka. 

Po mnenju mnogih literarnih strokovnjakov, ki sestavljajo sezname najboljših romanov, pa je Voss tudi eden najznačilnejših in najbolj tipičnih avstralskih romanov. Časnik Guardian je knjigo uvrstil med stoterico najboljših romanov vseh časov.

Roman pripoveduje o nemškem raziskovalcu in pustolovcu Johannu Ulrichu Vossu, ki se leta 1845 nameni, da bo prečkal Avstralijo od njene vzhodne do zahodne obale. Področje je še neraziskano in večinoma puščavsko, le delno naseljeno in to samo z domorodnimi prebivalci. Okrog sebe zbere raznoliko druščino moških, ki ga spremljajo na ekspediciji. Nekateri so takšni, da se dobro znajdejo v divjini, med njimi sta tudi dva domorodca; drugi so pesniki, ki v divjini iščejo smisel življenja, spet tretji pa so na ekspediciji povsem naključno; nekatere pa, seveda, vodijo jasne raziskovalne in znanstvene ambicije. Krute vremenske razmere in pusta pokrajina, kakor tudi aboriginski prebivalci pripomorejo k temu, da se vsak od njih na svoj lastni način soočijo s svojo temno stranjo osebnosti, težavami in problemi, ki jih težijo, pa se jih do sedaj mogoče sploh niso zavedali. To je tisti del romana, ki bi ga lahko imenovali "Bildungsroman". V tem odseku romana, ki opisuje težavno pot ekspedicije preko Avstralije, pa so tudi vse pustolovske značilnosti pripovedi in tiste, ki jih najdemo v grozljivkah.

Medtem ko pustolovci koračijo preko negostoljubne puščavske pokrajine Avstralije, vzporedno spremljamo še eno zgodbo. Ta del romana je potem tisti viktorijanski, oz. realistični. Spremljamo zgodbo mladega dekleta Lavre Travelyan, ki živi pri svoji teti Emi v okolici Sydneyja. Teta je poročena z bogatim trgovcem, ki je tudi glavni sponzor Vossove odprave preko Avstralije. Ob spremljanju te zgodbe dobimo čudovit vpogled v življenje in razmišljanje bogatega sloja sydneyjske družbe sredine 19. stoletja. Ker pa je bil roman napisan šele sredi 20. stoletja lahko uživamo tudi v modernističnih pisateljskih prijemih. Zgodba je tako bolj moderna in ženski liki - predvsem Lavra, si lahko dovolijo tudi kakšno nenavadno in drzno potezo, ki si jo pisatelji izpred stoletja ali dveh v svojih romanih ne bi upali zapisati.

Lavra in Voss sta tista, ki povezujeta obe zgodbi. Čeprav sta se srečala samo trikrat, je vez med njima močna in trdna. Dopisujeta si, a pisma iz avstralske divjine se le težko prebijejo do Sydneyja in nazaj. Tako njuna vez črpa moč iz nečesa drugega. Na tem mestu se pri romanu Voss odpre še ena od njegovih plati - tista mistična. Lavra in Voss sta namreč nekako medsebojno povezana preko svojih vizij in sanj. V sanjah ali prividih spremljata drug drugega in si dajeta pogum. Ko trpi eden, trpi tudi drugi. Zelo dobro razumeta drug drugega in sumita, kakšna bo usoda enega ali drugega. Zelo zanimivo. Zaradi takšnega načina pisanja, je bilo roman včasih težko brati in razumeti, a samo na prvi pogled. Z malo več koncentracije in pozornosti kot pri lahkotnem branju, sem bila nagrajena z dragocenostmi, ki jih v literaturi ne srečamo prav pogosto.

Še ena stvar je, ki povezuje obe štreni zgodbe. Zoprna je, ker me je vedno znova, ko sem se lagodno potopila v branje, neprijetno dregnila in vznemirila. To je način pisanja, pri katerem je pisatelj uporabljal nenavadno veliko število pridevnikov in prislov, ki poudarjajo nekaj negativnega ali slabega. Kar skočijo ven iz besedila in zabolijo. Tako je pogosto nekaj odurno, bedasto ali gnusno.Vse preveč se nekomu nekaj gabi ali je umazano in smrdljivo. Brazgotina na hrbtu bivšega kaznjenca je na primer grde škrlatne barve z gnusno belino obnovljene kože. Zelo nazorno si lahko predstavljate, kajne? In aborigini so črnuhi.
A takšen način pisanja knjigi še zdaleč ne jemlje kakovosti in mislim, da tudi bralcev ne. Na takšen način je pisatelj na najbolj jasen način prikazal, kako kruta je bila Avstralija do svojih kolonistov. Podnebje je grozno; vse živo pa kakor da se je zarotilo proti prišlekom in čaka samo še na primeren trenutek, da izvede svojo namero umoriti jih.

Sydneyjska družbena smetana je hinavska in neiskrena. Voss se je v njej počutil izredno utesnjenega. A ker je bila njegova odprava odvisna od denarja teh ljudi, se je bil prisiljen gibati v njej.Težko mu je bilo slediti nenapisanim pravilom lepega vedenja in praznega govoričenja. Ko se je sydneyjska družba pogovarjala o Vossu, ga je označila takole: Bil je neotesanec, nekaterim se je zdel oduren... Blaznež. A ne nevarno blazen. Seveda še zdaleč ni bil takšen; samo divjina mu je bila bolj pri srcu kot sydneyjska družba, pa se je zato vedel bolj okorno in nerodno. Potem ko odpotuje z odpravo, se njegovo obnašanje in razpoloženje bistveno izboljšata. Le v divjini lahko globoko zadiha in se sprosti.

Vendar pa tudi Voss ni brez napak. Njegov največji greh je napuh. Preziram ponižnost, zakliče enkrat tekom pripovedi. Eden izmed članov njegove odprave pa je nekoč o njem rekel: On nikoli ni bil Bog, čeprav si je rad mislil, da je. Včasih, kadar je pozabil, je bil človek. 
Religiozna razmišljanja in prerekanja imajo pomembno vlogo med pohodom odprave z vzhoda proti zahodu. Veliko pa je tudi simbolike. Voss bi bil lahko Jezus ali pa Hudič v isti osebi; pot po puščavi pa je pot v pekel. 

Moj najljubši simbol iz knjige pa je vendarle nekaj čisto drugega. Najdete ga v viktorijanskem delu romana. To je poročni šopek iz vej cvetoče hruške, ki ga Patrick White takole razloži: šop črnih vej s cvetovi, ki jim je grozilo, da jih bo odpihnilo in bodo nežno, v beli barvi, nezaznavno odnesli s seboj mit vse sreče.

Romani Patricka Whita vplivajo name na prav poseben način. Nekako ambivalentno - všeč so mi, pa mi niso všeč; brala bi jih, a vendar tudi ne. Vedno pa puščajo v mojem spominu žive slike, ki ne zbledijo zlahka. V romanu Voss so to žareče rdeče razbeljene slike puščavske Avstralije, po katerih se kot duhovi premikajo podobe grobih, vsega hudega vajenih ljudi.

Moj protisloven odnos do del Patricka Whita pa najbolje ponazori moja reakcija na enega od drugih njegovih romanov. Pred mnogimi leti sem prebrala njegov roman Zadeva Twyborn. Brala sem z odprtimi usti, a na koncu knjigo zalučala v kot, češ tega pa ne maram in kaj takega mi pa sploh ni všeč. A knjiga me ni pustila pri miru. Še danes se natančno spominjam poteka dogajanja v vseh treh delih romana in še vedno me fascinira dejstvo, kako veliko presenečenje mi je pripravil pisatelj ob koncu prvega dela. Kompleksno in psihološko dodelano delo. Knjigo sem kmalu zatem kupila in sedaj zaseda pomembno in vidno mesto na eni izmed polic moje knjižnice. In čaka, da jo ponovno preberem.

Zdaj sem bolj zrela bralka;) in vem, da dobre knjige pri bralcih vedno ne sproščajo samo prijetnih občutkov. Roman Voss je ena izmed njih. Kljub temu ne morem, da je ne bi imela rada. Ne morem, da ne bi imela rada psihološko dodelane fikcijske figure Johanna Ulricha Vossa (ki pa je bila vendarle navdihnjena po resnični osebi - nemškemu raziskovalcu Ludwigu Leichhardtu), dobre zgodbe in čudovitih prizorov iz narave. Knjiga je ravno prav modernistična in na srečo še prav nič post-modernistična. Zanimiva, globoka, pretresljiva, tragična. Opisuje ne samo potovanje po puščavah Avstralije, ampak tudi potovanje k skrivnosti življenja. O tej skrivnosti vseh skrivnosti je eden izmed članov Vossove odprave, Le Mesurier, ugotovil naslednje: Skrivnosti življenja ne razplete uspešnost, ki je sama sebi namen, temveč neuspešnost, v stalnem boju, v nastajanju.

★★★★★ 

Patrick White
(1912-1990)
(vir: Wikipedia)

White, Patrick

Voss

iz angleščine prevedel: Ital Klabus

spremna beseda: Igor Maver

Ljubljana 1994, Cankarjeva založba, Zbirka XX. stoletje

508 strani

ISBN 86 361 0855 1