Heinrich Heine: Lorelaj

William Turner: Loreley

Najprej je bil tam William Turner. Na svojem dvodnevnem pohodu se je 25. avgusta1817 ustavil v St.Goaru in se preko Rena ozrl na pečine, ki se strmo dvigajo iznad reke. Pogled nanje ga je tako prevzel, da je naredil skice za sedem akvarelov, ki jih je izdelal pozneje, ko se je vrnil v Anglijo. Ni se povsem držal resničnosti. Pečino je naslikal precej bolj visoko in strmo nad Renom, kot je ta v resnici. Nič hudega, saj smo v času romantike in za dosego nujno potrebne dramatičnosti ni treba, da je slikar strogo realističen. 

To je bilo njegovo prvo potovanje v Zgornjo srednjo dolino Rena. Vrnil se je še večkrat, slikal in slavo doline prenesel v Veliko Britanijo. Angleški mladeniči, ki so bili na svojih študijskih potovanjih v Italijo, so se predvsem zaradi njegovih akvarelov vedno ustavili še v dolini Porenja in se predajali svojim romantičnim občutjem.

strma pečina levo se imenuje Loreley
(fotografirano s "Turnerjevega mesta")

Pečina, ki je tako očarala Turnerja, se imenuje Loreley. Reka Ren na tem mestu naredi oster ovinek in se zoži. Njeni tokovi postanejo močni in nevarni. Da ga čolnarji in kapitani s svojimi ladjami zvozijo, je potrebna precejšnja spretnost - še danes, v preteklosti pa še toliko bolj. Nič čudnega torej ni, da so se na tem mestu pogosto pripetile nesreče in se je mnogo ladij ter čolnov razbilo na rečnih čereh. 

Ko je William Turner risal na obrežju Rena, je bil Loreley le ime za pečino. Imenu je svetovno slavo prinesel šele Heinrich Heine, ki je leta 1824 napisal naslednjo pesem, v prevodu Mile Klopčiča.

LORELAJ

Ne vem, kaj me žalost ne mine,

ki muči mi srce;

a pravljica iz davnine

iz misli več mi ne gre.

Hladnó je in že mrači se

in tiho teče Ren;

v večerni zarji blešči se

kamniti gorski greben.

Na njem sedi lepotica,

dragulji v zarji se iskré;

vsa v zlatu je kakor kraljica,

in češe si zlate lase.

Z glavnikom jih češe zlatim,

iz grla ji pesem drhti

z napevom mameče sladkim,

da ledeni ti kri.

Čolnarja v čolnu prevzame

otožnost s strašno močjo;

le v goro strmeti jame,

čeri mu ne vidi oko.

Verjetno na dno potegnilo

čolnarja je s čolnom tedaj;

to s pesmijo svojo milo

storila je Lorelaj.

Rodil se je mit o prelepem svetlolasem dekletu z imenom Lorelaj, ki je sedela na strmi pečini nad Renom in si česala svoje lase. Ob tem si je prepevala in s svojim petjem in lepoto zvabila v smrt marsikaterega od čolnarjev, ki so pluli mimo nevarne pečine.

Tako zelo romantično. Ali bolje rečeno, tako zelo značilno za romantiko.

na pečini Loreley
(tukaj naj bi sedela sirena Lorelaj
 in s svojim petjem zapeljevala čolnarje)

Zakaj je ravno ta pesem dosegla tako velik uspeh in svetovno prepoznavnost si ne znam razložiti. Dolino zgornjega srednjega Rena namreč zaradi njegove slikovitosti spremljajo najrazličnejši miti in legende, a daleč najbolj znan je ta o Lorelaj. Pa čeprav Heinejeva pesem niti ni bila prva na temo lepe in zapeljive ženske s tem imenom. 

Že dvajset let pred tem je eden najpomembnejših nemških romantičnih pesnikov Clemens Brentano pisal o čarovnici, tokrat z imenom Lore Lay, ki je bila tako lepa, da je v trenutku očarala vsakega moškega, ki ji je prišel na pot, razen, seveda, tistega, ki ga je ljubila. Zaradi nesrečne ljubezni in tudi tega, da bi se znebila svojih nevarnih čarovniških sposobnosti, ki so ogrožale moške, se je po nasvetu škofa - ki ga je, mimogrede, tudi očarala, odločila, da gre v samostan. Na poti tja je morala preplezati nevarno pečino in ko se je želela še enkrat ozreti na svojega ljubega, ki je po reki vodil svoj čoln, je zdrsnila s pečine in utonila v vodah Rena. 

Balada Clemensa Brentana je daljša in bolj zapletena kot Heinejeva. Sproža več razlogov za premišljevanje. Mogoče je to vzrok, da ni tako zelo znana. Ljudje imamo namreč raje nezapleteno jasnost in konkretnost. Ali pa je vseeno preveč klišejska? Feministično naravnan pogled na obe pesmi pa bom raje pustila ob strani, ker lahko zaidem v nevarne vode. Le to: Imamo raje žensko, ki z jasnim namenom zvablja v smrt ali pa nesrečno zaljubljeno nedolžno dekle? Loreley ali Lore Lay? Heinovo ali Brentanovo pesem?

Pesniki in slikarji  romantike so imeli bujno domišljijo, ki so jo radi vpletali v naravo, v pokrajino. Pečine so naselili z gorskimi duhovi, vilami in škrati, obrežja rek s sirenami. Ob naraščajoči industrializaciji so se vračali nazaj k naravi in k preteklosti. Hrepeneli so po starodavnih junakih, ki so živeli po gradovih in utrdbah. Dolina zgornjega srednjega Rena se je za takšna razmišljanja in občutenja izkazala kot idealna. Rodila se je Renska romantika.

Približno 60 km dolga dolina, ki se razteza od Bingena do Koblenza, je tako na gosto posajena z gradovi, utrdbami, baročnimi palačami in ruševinami kot ni nikjer drugje na svetu. Večinoma stojijo na slikovitih pečinah levo in desno nad reko, pod njimi na ozkem področju obale Rena pa se stiskajo slikovita majhna naselja. Večina prvotnih grajskih stavb je nastala v času od 12. do 14. stoletja. Najprej so služile kot utrdbe, ki so branile posestvo svojih lastnikov pred nasprotniki, pozneje so se spremenile v carinarnice, ki so pobirale pristojbine za plovbo po Renu ali njegovo prečkanje. Z izumitvijo strelnega orožja so takšne utrdbe izgubile svoj namen in začele propadati. Ob Tridesetletni vojni so jih dodatno poškodovali roparski pohodi Švedov, prav vsi pa so bili uničeni v času vojaških pohodov francoskega kralja Ludvika XIV preko Rena. V duhu romantike so v 19. stoletju nekatere od njih obnovili ali na novo zgradili; pogosto pa so ruševine le zaščitili.

spomenik Niederwald

Ren je bil v zgodovini pogosto mejna reka. V antiki je predstavljal ločnico med civiliziranimi Rimljani in barbarskimi Germani, pozneje so ob njem vedno znova potekali boji med Francozi in Nemci. Tako se ni čuditi, da sta Ren in pokrajina ob njem postala pomemben nemški simbol. To se najbolje občuti ob vznožju megalomanskega spomenika na pobočju ob Renu nedaleč od kraja Rüdesheim, na samem začetku Zgornje srednje renske doline. Spomenik v Niederwaldu slavi zmago v nemško-francoski vojni in nastanek nemškega cesarstva v letih 1870-71. Z marsičem namiguje na nemško moč in utrjuje narodno zavest, zato se današnji Nemci ob njem čutijo malce nelagodno. 

A to nelagodje lahko preženejo že s pogledom preko Rena. Ravno nasproti Niederwaldskemu spomeniku, na levem bregu Rena, namreč leži mesto Bingen, ki je dalo ime eni najpomembnejših žensk srednjega veka, ki so jo poslušali in prosili za nasvete širom celotne Evrope. To je bila Hildegard von Bingen (1098-1179), teologinja, medicinka, znanstvenica, pesnica, skladateljica in še mnogo več.

Vse to - Ren, pokrajina, miti in zgodovina - privlačijo ljudi, da vedno znova obiskujejo dolino. Masovni turizem, ki je uničil romantiko in mite spremenil v kič, se je začel že v 19. stoletju in traja še dandanes. Pred 200 leti so turiste šteli v več tisočih letno, v današnjem času v milijonih - v obeh primerih so to velikanske številke. V času Renske romantike, v 19. stoletju, je vsak želel imeti razglednico s podobo ruševin na pobočju Rena, zdaj turisti kupujejo plastične spominke z upodobitvijo sirene Lorelaj. Med njimi je veliko ameriških turistov, ki so še posebno dovzetni za njen mit. Konec koncev je Loreley dokaj pogosto ime v Združenih državah Amerike in tudi Merilyn Monroe se je v filmu Moški imajo radi plavolaske imenovala Lorelei Lee.

Doživeti Zgornjo srednjo dolino Rena brez turistične gneče in kiča - nekako tako, kot sta to doživljala Heinrich Heine in William Turner, si je bilo še lansko leto v tem času nemogoče zamisliti. Pa je korona naredila svoje.

Ob "Lockdown light"-u - kakor v Nemčiji imenujejo ukrepe, s katerimi bomo poskusili premagati drugi val epidemije, lahko potujemo in delamo izlete, a ne moremo nikjer prenočiti in obedovati, kajti hoteli in restavracije so zaprti. 

Si predstavljate izlet v najlepšo dolino Rena s sendvičem v nahrbtniku in kavo v termovki, a tudi z masko čez nos in usta ter nenehnim spraševanjem, le kje bo naslednje stranišče? No, jaz sem takšen izlet doživela. 

To je bil obisk pečine, na kateri je sedela Lorelaj, si česala lase in pela, kjer je bilo samo še pet drugih turistov in vsak je lahko zrl na Ren s svoje razgledne točke in to kolikor dolgo je želel. Ko so po Renu pod pečino plule samo tovorne ladje, o križarkah in drugih turističnih plovilih pa ni bilo sledu. Ko ob hoji po stopnicah s pečine Loreley do nasipa na Renu, kjer stoji kip Loreley nisva srečala niti enega človeka in nihče ni prišel tudi potem, ko sva že več kot pol ure sedela ob njenem vznožju, čisto na koncu nasipa in čakala, da se bo megla nad Renom razkadila in se bo razkril razgled na gradova Katz in Maus na sosednjih pečinah. Ko so tišino prekinili le mimovozeči vlaki in kakšen avtomobil. Ko so jesensko rumeni vinogradi zažareli v popoldanskem soncu. Ko je bilo nemogoče kupiti spominček z upodobitvijo Lorelaj ali steklenico Renskega rizlinga.

To je romantika v pravem pomenu besede.

Loreley
kot jo je ustvarila
Nataša Aleksandrova
princesa Jusopov

Hilary Mantel: The Mirror & the Light

Trilogija o Thomasu Cromwellu, britanske pisateljice Hilary Mantel, je bila eden izmed razlogov, da sem začela pisati tale literarni blog. Moje navdušenje nad prvima dvema knjigama je bilo namreč tako veliko, da na forumu Knjižni molji, kamor sem takrat pisala svoja mnenja o prebranih knjigah, zanj ni bilo dovolj prostora. S svojimi številnimi zapisi o teh dveh knjigah in o pisateljici sem počasi postajala že vsiljiva in nadležna, do neke mere dolgočasna. A tako je to z mano, če se srečam z odličnimi knjigami, ki me nagovorijo - kar ne morem prenehati pisati o njih. 

No, na blogu za takšna pisanja ni meja. Pa naj bere kdor hoče in kdor ima veselje za to;) Upam, da vas je čim več:)

Prvi dve knjigi trilogije, Wolf Hall in Bring up the Bodies, sta bili zelo dobro sprejeti tako pri kritikih kot pri bralcih. Hilary Mantel je za oba romana prejela nagrado man booker; Wolf Hall pa je bil razglašen celo za najboljši z bookerjem nagrajeni roman prvega desetletja 21. stoletja. Zadnji del trilogije, The Mirror & the Light, je spet uspešnica številka ena. A časi so se od izida prvega dela trilogije leta 2009 drastično spremenili. Hilary Mantel za svoje ponovno čudovito delo neprekosljive kakovosti še tretjega bookerja, kot kaže, ni zaslužila. Še več. Z njim se ji letos ni uspelo uvrstiti niti med finaliste za nagrado, pa čeprav izjemni kakovosti njenega zadnjega romana nihče ne oporeka. A kot sem že napisala - zdaj so tudi glede literarnih nagrad napočili drugačni časi. Za prejem bookerja dandanes ni dovolj samo odlično napisan roman, zadoščeno mora biti tudi drugim kriterijem. Tako tema romana kot tudi avtor*ica s svojim izgledom, rasno, politično in spolno usmerjenostjo, oziroma prepričanjem, morata biti v skladu z današnjimi smernicami čim večje raznolikosti in multikulturnosti. Kakovost romanov, ki se potegujejo za nagrado, je šele drugotnega pomena. Uboga stara, bela, premožna in heteroseksualna Hilary Mantel - četudi ženska in odločna feministka, ki je izrazito anti-thatchersko usmerjena - s svojim zgodovinskim romanom z močnim moškim protagonistom v glavni vlogi, ni mogla konkurirati mladim temnopoltim oz. nebelim pisatelj*icam, ki so v svojih prvencih pisali o klimatski katastrofi, rasizmu in revoluciji ter se tako z nepredstavljivo lahkotnostjo uvrstili med najožje kandidate za prestižno nagrado.

Moje navdušenje nad literarnimi nagradami, ki je bilo pred leti enormno, je tako hočeš nočeš splahnelo. Nagrade me ne zanimajo več. Zdaj dobro literaturo iščem po drugih, ne tako aktivističnih kanalih.

"What should I want with the Emperor, were he emperor of all the world?  Your Majesty is the only prince. The mirror and the light of other kings," je rekel Thomas Cromwell pozimi 1537, ko je bil na višku svoje moči in veljave ter je užival popolno zaupanje svojega gospodarja. A to "ogledalo in luč vseh ostalih kraljev", Henrik VIII, ki mu je pripomba tako laskala, da si jo je zapomnil, bo že čez dobri dve leti ukazal Thomasa Cromwella obglaviti. To bo usmrtitev njegovega najbolj zaupanja vrednega pomočnika in svetovalca, drugega najpomembnejšega človeka v Angliji - tistega, ki je zanj opravljal najbolj umazano delo: odstranil Thomasa Moora, omogočil kralju poroko z Anne Boleyn in potem organiziral tudi njeno usmrtitev, brez vojne izpeljal razhod z rimskokatoliško cerkvijo in papežem, razpustil samostane in s tem kralju prinesel ogromno bogastvo. Henriku VIII je priskrbel  tudi tretjo ženo, Jane Saymour, ki mu je končno rodila tako zelo zaželenega in težko pričakovanega moškega naslednika. Z nenehno mislijo v glavi, da bo ta tako zelo sposoben, pameten in kralju vdan človek po ukazu svojega gospodarja prav kmalu hladnokrvno usmrčen, je bilo knjigo zelo težko brati. Kajti Thomas Cromwell, kakor ga je ustvarila Hilary Mantel (v nasprotju z n.pr. Williamom Shakespeareom), je izredno simpatična oseba. Človek, ki bi ga imela rada za prijatelja ali vsaj sodila v krog tistih ljudi, ki so mu bili blizu, tistimi, ki so z njim živeli ali delali.

Dogajanje v zadnji knjigi trilogije se začne 19. maja 1536 na Tower Green-u in konča dobra štiri leta pozneje, 28. julija 1540, nedaleč stran na Tower Hill-u v Londonu. Začnemo pri obglavljenju Anne Boleyn in končamo pri usmrtitvi Thomasa Cromwella, vmes pa na več kot 850-ih straneh sledimo vsem (ampak res vsem) dogodkom, ki so se v tem času pripetili na angleškem dvoru; zelo natančno pa je opisano tudi dogajanje drugod po Angliji, na Škotskem in tudi na Kontinentu. Natančnejše in verodostojnejše leposlovne knjige o tem obdobju angleške zgodovine ne boste našli nikjer drugje. Hilary Mantel je pri svojem pisanju upoštevala vsa znana zgodovinska dejstva o dinastiji Tudorjev, a ob tem knjiga vseeno ni nekakšen zgodovinsko politični esej ali biografija. Pred bralcem zaživi čudovit roman, ki je uspel pričarati duh tistega časa in oživiti sicer dokaj znane in prepoznavne zgodovinske osebnosti na nek čisto nov način. V tem romanu ni klišejev, ki se ponavadi držijo Henrika VIII in njegovih šestih žena.

Za vse to se je vsekakor zahvaliti pisateljičinemu slogu pisanja. Ta ostaja enak (enako sijajen!) kot v prvih dveh knjigah trilogije. Veliko je dialogov, pronicljivih misli med vrsticami, komentarjev, čudovitih opisov. Besedne zveze so izbrane globoko premišljeno. Včasih so tako prefinjene, da so že težko razumljive. Digitalni angleško - slovenski slovar je moral biti med branjem knjige vedno pri roki, pa še tako so mi mnoge besede ostale nerazumljive. Zaradi tega me je ves čas spremljal neprijeten občutek, da veliko zamujam, da meni neprepoznavni literarni biseri bežijo mimo mene, za vedno izgubljeni. Na srečo jih je v knjigi tako veliko, da se jih je kljub vsemu v moje možganske vijuge ujelo čisto dovolj.

Pri branju je bila poleg slovarja nepogrešljiv pripomoček tudi Wikipedija. Vedno znova sem preverjala to ali ono osebo iz romana (seznam nastopajočih na začetku knjige pač ni zadostoval) in jo primerjala s tisto, ki je priznana s strani zgodovinske stroke. Določeni dogodki in poteze so tako postali razumljivejši, odprla pa se je še kakšna nova, do tedaj neprepoznavna plast pripovedi.

Glavna stranska oseba romana, kralj Henrik VIII, bi bil lahko v resnici ravno takšen, kot si ga je zamislila Hilary Mantel - v času dogajanja tega romana zaradi bolečin ob kronični rani na nogi razdražljiv in nevaren. Njegova želja, da dobi moškega potomca, je bila tako velika, da je zaradi nje tvegal marsikaj; obrnil tok angleške zgodovine in tvegal vojno z vsemi ostalimi evropskimi državami. 

Te velike želje po sinu nikoli nisem popolnoma razumela. Saj se je vendar kmalu po njegovi smrti izkazalo, da je njegova hči Elizabeta ne samo čisto v redu, ampak celo izjemna vladarica, ena največjih v vsej angleški zgodovini. 

No, zdaj, ko sem prebrala knjigo The Mirror & the Light, mi je ta njegova obsesija postala bolj jasna. Henrik seveda ni mogel vedeti, da se bo Elizabeta razvila v tako močno in dobro vladarico. Poleg tega se je v začetnih letih njene vladavine zgodilo ravno to, kar se je Henrik bal, da se bo zgodilo. Domači in tuji sovražniki so predpostavljali, da je šibka in so jo zato napadali in ogrožali z vseh strani. Pri moškem vladarju si česa takega verjetno ne bi upali. Zaradi tega je morala v svoje vladanje vložiti precej več truda in biti precej bolj močna in iznajdljiva, kot bi bilo to potrebno moškemu vladarju. 

Poleg tega Tudorji v času Henrika VIII niso preveč trdno sedeli na prestolu; pretenzije na prestol so bile pri drugih starih angleških družinah mogoče celo bolj upravičene kot pri njih. Ena izmed družin, ki so želele na angleški prestol, je bila družina Courtenay - angleška veja pomembne francoske plemiške družine, iz katere je izhajala tudi Beatrix von Courtenay, žena minezengerja Otta von Botenlaubna, o katerem sem pisala v prejšnjem članku. Kako majhen je svet!

 

Hans Holbein mlajši: Henrik VIII
(1536-37)

V romanu je zelo natančno opisano, kako je nastal ta najbolj znan portret Henrika VIII. V času nastanka slike Henrik še zdaleč ni bil tako postaven, kot bi lahko sklepali s portreta. Bil je precej bolj debel in zaradi rane na nogi (ki sploh ni naslikana) ni mogel takole odločno stati. Šlo je za čisto politično propagando, vključno z valolomom - češ še vedno lahko zaplodim sina. Da Henrik takole naravnost gleda v opazovalca slike, je menda predlagal Thomas Cromwell. Dobra odločitev:)

V luči tega je tako nekako lažje razumeti Henrikov nenehni občutek ogroženosti in njegovo veliko željo po moških potomcih, ki bi utrdili položaj Tudorjev. Vse to se da sklepati in razbrati iz poteka romana, a zdaj sem že zašla izven okvirov knjige. V času dogajanja romana je Elizabeta še otrok - ob materini smrti, Anne Boleyn, stara le 3 leta in razglašena za nezakonsko. V tem času še ni nihče pomislil na to, da bi bila lahko nekoč angleška kraljica. A njena nepomembna prisotnost nekje na obrobju dogajanja je vendar pomenljiva in vedno v območju bralčevega zavedanja.

Drugače je z njeno polsestro Marijo - Henrikovo starejšo hčerko iz zakona s prvo ženo Katarino Aragonsko - njo so si v času pripovedi romana nekateri dokaj jasno predstavljali na angleškem tronu - kot zagrizena katoličanka pa naj bi predstavljala tudi grožnjo Henrikovi vladavini. Mogoče je bil med tistimi, ki so želeli, da bi Marija na prestolu zamenjala Henrika, celo Thomas Cromwell. Namigovali so namreč, da se Thomas Cromwell namerava poročiti z Marijo, se zoperstaviti Henriku in zavladati Angliji. Tudi o tej pomembni temi v knjigi The Mirror & the Light - a na način Hilary Mantel.

Thomas Cromwell se je dobro razumel z ženskami. Njegov odnos do njih je bil vedno spoštljiv in ženske so to znale ceniti. Pomagale so mu z informaciji, ki jih je potem uporabil pri svojih načrtih. Ženske - večinoma dvorne dame, a tudi tiste nižjega rodu, so v romanu predstavljene kot izredno inteligentne. Prav verjetno so takšne v resnici tudi bile, saj so v tem nevarnem času na dvoru (in v bližini kralja) lahko preživele samo najspretnejše in najbolj premetene.

Spreten in premeten je bil tudi Thomas Cromwell. Odličen politik, ki je uspešno vijugal med spletkami različnih angleških družin in muhavostjo Henrika VIII. Vedno se je odločal pragmatično, korak pred drugimi in z mislijo na prihodnost. Na koncu se mu vseeno ni izšlo, a njegove življenjske zgodbe kljub temu ne moramo ocenjevati kot neuspešne. Kot sin kovača se je povzpel iz samega dna družbene lestvice na položaj tik za kraljem in kljub svoji prezgodnji smrti in nemilosti pri kralju uspel svoji družini zagotoviti uspešno prihodnost. Cromwellovemu sinu Gregoryju in nečaku Richardu je predvsem (ali samo) zaradi njunega očeta oziroma strica uspelo preživeti nemirne čase. Odločilno je postalo to, kar sta se od njega naučila, kako sta bila vzgojena in kako sta bila drugače zavarovana pred vsemi nevarnostmi, ki so grozile z dvora muhastega kralja. Njuni potomci so v naslednjih stoletjih pomembno krojili angleško zgodovino - pomislite samo na Oliverja Cromwella. Ali lahko kaj takega trdimo za Tudorje? Po Elizabeti jih ni bilo več.

A o padcu Thomasa Cromwella je bilo vseeno težko brati. Tako sem med branjem knjige naredila nekaj, kar pri dobrih knjigah še nikoli nisem naredila. Ko sem prišla do treh četrtin (ali pa celo štirih petin) romana in še vedno ni bilo jasno, zakaj bo Cromwell že čez nekaj tednov izgubil kraljevo naklonjenost, sem preskočila kar nekaj strani romana in prebrala zadnje poglavje - poglavje, v katerem je opisana njegova usmrtitev. 

O.K. Zajela sem sapo in prebrala. 

Za mano je:) Ko sem se soočila s tem in pustila, da se mi je stavek: He thinks, other can do it and so can I. - vtisne v možgane, sem se pomirjena vrnila strani nazaj in knjigo v miru prebrala do konca.

Trilogija o Thomasu Cromwellu, Hilary Mantel, je literarno delo, ki bo obstalo. Ko bo čez sto let kateri od inteligentih in razgledanih bralcev želel prebrati knjigo o Henriku VIII in ne bo zadovoljen s tudorskim kičem (no, ta šrot bo takrat že tako ali tako izpuhtel), pač pa bo iskal knjigo izjemne kakovosti, bo posegel po treh romanih Hilary Mantel. The Mirror & the Light je njihov vrhunec - najboljši in najbolj dodelan roman, a tudi roman, ki ga je od vseh treh najtežje brati. Nekaj zaradi vsebine, veliko pa zaradi zapletenega besedišča in kompleksne slovnice. V zadnjem romanu trilogije se povežejo ali pa razpletejo vse niti zgodbe, ki so bile začete v prejšnjih dve delih - premišljeno in jasno, zgodovinsko dosledno in verodostojno. Znane zgodovinske osebe izstopijo iz knjige žive, kot še niso bile. Čez sto let, ko bo tisti bralec bral, mogoče Thomas Cromwell ne bo več veljal za zlobnega, preračunljivega in pokvarjenega - takšnega kot ga rišejo vse knjige, drame in zgodbe do sedaj. Mogoče se bo v ljudeh oblikovala slika Thomasa Cromwella, osnovana na resničnih zgodovinskih dejstvih, takšnega, kot si ga je zamislila Hilary Mantel. Mogoče bo s tem končno poravnana krivica, ki se mu dela že skoraj pol tisočletja.

Kakorkoli že:) Čakam slovenske prevode knjig (prvi del z naslovom Volčji dvor, naj bi bil tik pred izidom), da trilogijo preberem še v slovenskem jeziku. Tiste literarne bisere, ki so zaradi mojega (ne)znanja angleščine neopazno zdrseli mimo mene, bi vendarle rada natančneje spoznala.

★★★★★

Pojte, ptice, pojte za mojo gospo

O pesnikih na svojem blogu ne pišem prav pogosto (če pa že, je to o Prešernu:) Danes torej za spremembo nekaj o poeziji.

Obstaja pesniška zbirka, v kateri so na približno 850-ih straneh zbrane pesmi 140-ih različnih pesnikov, ki so v zbirko prispevali preko 5200 kitic svojih pesmi. Pesmi so večinoma ljubezenske. 

Nič takega, boste rekli, antologija je res obsežna, a ne more biti nič posebnega. Pesni že skoraj vsak in vsi si zelo želijo svoje pesmi tudi objaviti, kvaliteta objavljenih pesniških zbirk pa je iz leta v leto slabša. Torej spet enkrat poezija, kjer je količina pomembnejša od kakovosti.

Ne, tokrat ne. Pesniška antologija, o kateri pišem, je nekaj povsem drugega, saj je izšla samo enkrat in samo v enem izvodu - ena sama knjiga, v kateri so pesmi napisane z veščo roko nekaj samostanskih bratov (tako nekako kot so to počeli v romanu Ime rože, Umberta Eca). Pesmi sta zbrala oče in sin, Rüdiger in Johannes Mannese iz Züricha, knjiga pa je nastala v letih od 1300 do 1340. Zbirka se po svojih dveh zbirateljih imenuje Codex Manesse, hranijo pa jo v Univerzitetni knjižnici v Heidelbergu (v digitalizirani obliki si jo lahko brezplačno ogledate tudi na spletu). Je najobsežnejša in najbolj znana zbirka nemških srednjeveških liričnih pesmi, ki so nastajale od leta 1150 pa do časa nastanka rokopisa. To so pesmi, ki so jih pisali in peli minezengerji - nemška različica provansalskih trubadurjev - po dvorih srednjeveške Nemčije, oziroma Svetega rimskega cesarstva. 

Vsebina pesmi je v večini primerov ljubezenska. Pesnik izpoveduje svojo (platonsko) ljubezen dvorni dami, časti njeno lepoto, se podreja njeni volji in ji služi vedno in v vsem. Ker je bilo to v razkoraku z resničnim življenjem v srednjem veku, položajem ženske in moškega v družbi ter njunega medsebojnega odnosa, vsebine teh pesmi ne gre jemati kot resnične. Pri pisanju in prepevanju teh pesmi gre bolj za nekakšno igro ali celo tekmovanje,  nekaj takega kot so bili viteški turnirji - na njih so vitezi preizkušali svoje fizične sposobnosti, s pisanjem liričnih ljubezenskih pesmi pa so med seboj tekmovali na duhovnem in moralnem nivoju.

Zaradi te dvoličnosti srednjeveške posvetne poezije in lažne romantike ala vitez Lancelot in Guinevere ali Tristan in Izolda, me ta vrsta umetnosti nikoli ni posebej zanimala in navduševala. Dokler nisem spoznala grofa Otta von Botenlaubna in njegove življenjske zgodbe. Bil je pravi minezenger - eden izmed tistih iz Codex Manesse, a vendar tudi veliko več - nekaj kar se ni popolnoma skladalo z mojo sliko o srednjeveških dvornih pevcih. Bil je izredno praktičen in racionalen človek, daleč od nekakšne romantične pesniške zasanjanosti - ob tem, da je v svojem življenju resnično doživel veliko ljubezen, točno tisto, o kateri ponavadi pišejo srednjeveški liriki. 

Ko sem hodila po njegovih sledeh - 25 km dolgi krožni poti, ki jo je sam prav gotovo mnogokrat prehodil - in prebrala vse, kar je o njem napisanega na spletu in na opisnih tablah ob njegovih spomenikih, je pred mano zaživela čisto konkretna življenjska zgodba človeka, ki je ob času velikih zgodovinskih trenutkov, ob boku velikih zgodovinskih osebnosti, živel dokaj obstransko in nepomembno življenje, ki bi zlahka utonilo v pozabo. Pa na srečo ni. Zahvala za to gre navdušencema iz daljnega 14. stoletja, ki sta zbirala pesmi minezengerjev in poskrbela za nastanek Codex Manesse. A še večja zasluga za ohranjanje spomina na Otta von Botenlaubna gre ljudem, ki so stoletja po njegovi smrti živeli in še živijo v krajih, kjer je on sam preživel zadnjih dvajset let svojega odmaknjenega življenja in skrbijo, da tisto, kar je ostalo za njim, ne izgine in se ne pozabi.

V Codex Manesse
je bil vsak pesnik predstavljen s celostransko sliko.
Otto von Botenlauben takole.
(vir: Universität Bibliothek Heidelberg)

Otto von Botenlauben se je rodil leta 1177 kot Otto von Henneberg v pomembni nemški plemiški družini, ki je imela svoja posestva v Turingiji in spodnji Frankoniji. Kot najmlajši, peti sin, v družinski zgodbi Hennebergov ni igral pomembne vloge. Kot mladenič je bil dvorjan pri cesarju Heinricha VI. Cesar, ki se je zanimal za kulturo in je tudi sam pesnil (nekatere od njegovih pesmi so prav tako kot Ottove objavljene v Codex Manesse) je okrog sebe zbiral mlade minezengerje, med njimi tudi Otta von Henneberga. Ta je svoje prve pesmi prav verjetno napisal ravno na dvoru cesarja Heinricha VI.  

Beseda minezenger je slovenska označba za pevca ljubezenskih pesmi v nemškem okolju od 12. do 14. stoletja - izhaja iz nemške besede Minnesänger; ki je sestavljanka iz Minne, ki pomeni ljubezen in Sänger, pevca. 

"Saget mir ieman, waz ist minne?" so se spraševali minezengerji in premišljevali o ljubezni med moškim in žensko; najprej samo kot platonsko, s časom pa vse bolj tudi kot čutno in telesno ljubezen.

Cesar Heinrich VI je bil sin slavnega cesarja Friedricha I Barbarosse - tistega, ki je poskušal meje svojega cesarstva razširiti od Severnega do Sredozemskega morja, ki je v Köln prinesel relikvije Svetih treh kraljev in ki je želel osvoboditi Jeruzalem izpod oblasti muslimanov. O vsem tem lahko berete v zgodovinskem romanu Umberta Eca, Baudolino. Friedrichu I Barbarossi večine od zgodaj napisanega ni uspelo doseči, a je vseeno postal eden najprepoznavnejših in najbolj cenjenih cesarjev Svetega rimskega cesarstva. 

Heinrich VI se je čutil poklicanega, da nadaljuje delo, ki ga je začel oče in je leta 1197 sklenil, da s svojimi nemškimi križarji odpotuje v Jutranjo deželo in osvobodi Jeruzalem. "Križ pa si je naložil" tudi njegov dvorjan Otto von Henneberg in odpotoval proti Palestini. Tudi sam je s svojo odločitvijo nadaljeval delo svojega očeta Poppa VI, ki je pred leti skupaj s Friedrichom I Barbarosso odpotoval na 3. križarski pohod v Sveto deželo in tam izgubil življenje.

A tudi tokrat se namen, da osvobodijo Jeruzalem, ni posrečil. Narobe je šlo že na samem začetku, saj je Heinrich VI še pred odplutjem proti Sveti deželi, komaj 32 let star, nepričakovano umrl. 

Otto von Henneberg je ostal v Akkonu - pristaniškem mestu na obali Sredozemskega morja, danes na ozemlju Izraela. Bilo je to glavno mesto ozemlja, ki so ga v tem času v Sveti deželi nadzorovali križarji, t.i. kraljevine Jeruzalem (v kateri pa ni bilo mesta Jeruzalem, tega so imeli v rokah muslimani). Tukaj je v naslednjih letih spoznal Beatrix von Courtenay iz francoske plemiške družine, bogato dedinjo obsežnih posestev v kraljevini Jeruzalem. 

Na tem mestu v Ottovo življenje vstopi velika ljubezen, o kateri je do sedaj pisal le v svojih pesmih.

Čeprav je bila Beatrix že zaročena z nekim drugim plemičem, ji je uspelo sami, ženski, brez moškega posredovanja, (oče je umrl, bratov ni imela), razveljaviti zaroko in se poročiti z Ottom von Hennebergom. Bila je to poroka iz ljubezni. Mogoče so jo očarale in zapeljale ljubezenske pesmi minezengrja in viteza Otta von Henneberga. Mogoče jo je preračunljivi minezenger s svojimi pesmimi zapeljal samo zato, da bi se prilastil njenega premoženja. 

Ne verjamem. Kot kažejo dogodki v naslednjih letih je bila ljubezen med Beatrix in Ottom globoka in je trajala do konca življenja. O tem pričajo tudi Ottove pesmi. Potem ko je spoznal Beatrix, se je namreč pogosto izneveril minezengerski tradiciji. Prenehal je opevati neke imaginarne dvorne dame in začel pesniti o svoji ženi. To je bilo za tisti čas sila nenavadno. Namišljena romantika srednjeveške lirike se je prelila v čisto pravo, iskreno in trdno ljubezen med možem in ženo.

Beatrix in Otto sta na svojem posestvu na Bližnjem vzhodu - imenovanem Seignure de Josceli (po Beatrxinem očetu), živela več kot dvajset let. V tem času se je vsaj Otto kar nekajkrat za kratek čas vrnil v Nemčijo: da se je udeležil volitev kralja ali cesarja, da je prevzel grad Bodenlauben, ki ga je podedoval (in se od takrat dalje začel podpisovati kot Otto von Bodenlauben), ko mu je umrla mama, sicer pa je ves čas živel v Sveti deželi. Obsežnih spopadov med križarji in muslimani v tistem času v teh krajih ni bilo in življenje para je verjetno potekalo mirno in srečno. Rodila sta se jima dva sinova, Otto in Heinrich (zadnji verjetno poimenovan po preminulem cesarju Heinrichu VI).

Pomemben trenutek v življenju viteškega para je nastopil leta 1219. Takrat je v Akkon prispel Frančišek Asiški. V mestu je ustanovil samostan, ki stoji in deluje še danes. A to ni bilo tisto najpomembnejše. Pomembnejše je bilo to, da se je Frančišek Asiški napotil k egiptovskemu sultanu Malik al-Kamilu in sicer kot nekakšen posrednik med muslimani in križarji. To je bila tvegana in pogumna odločitev, ki pa je imela presenetljive posledice. Sultan je bil menda navdušen nad Frančiškovim pogumom in modrostjo, tudi nad njegovo ljubeznijo do Boga. Zaradi Frančiška je bil pripravljen pogajati se s križarji in celo v določeni meri popustiti njihovim zahtevam. A te mirovne poteze križarji niso sprejeli. Trmasto so vztrajali pri svojem, na vsak način so želeli zavzeti Egipt in si nato prilastiti tudi Jeruzalem, kar je vodilo v nove in nove človeške žrtve.

Otto von Botenlauben pa je bil drugačen od njih. Prepričana sem, da je bolje razumel politični položaj na Bližnjem vzhodu kot marsikateri od križarjev in mogoče je znal celo pravilno predvidevati potek dogodkov v naslednjih letih. Bil je pragmatičen in praktičen človek. Leta 1220 sta tako Otto von Botenlauben in njegova žena Beatrix von Courtenay ocenila, da nima smisla vztrajati v Sveti deželi. Prodala sta vse svoje posesti in se napotila v Ottovo domovino Nemčijo. Tam sta potem skromno in odmaknjeno živela več kot dvajset let.  

In tukaj lahko začnemo stopati po njegovih stopinjah.

Grad Botenlauben, 
severni stolp.
Zastavo Otta von Botenlaubna 
(glej upodobitev iz Codex Manesse)
morajo zamenjati štirikrat letno, saj jo veter vedno znova raztrga.

Grad Botenlauben,
južni stolp in ostanki palacia

Logično je začeti na gradu Botenlauben. V tem gradu sta Otto in Betrix živela po prihodu v Nemčijo, ta grad pa je Ottu dal tudi njegovo drugo ime, Otto von Botenlauben. Ruševine gradu si je še vedno mogoče ogledati. Ležijo na vzpetini v okolici mesta Bad Kissingen in jasno kažejo, kakšen grad je to bil v času, ko sta tam živela Otto in Beatrix. Bil je to klasičen srednjeveški grad, utrdba (Burg) z jarkom, obzidjem, podgradjem oz. področjem pred gradom s hlevi, kurnikom in kovačijo. Za notranjim obzidjem je bil palacij s kuhinjo v pritličju in dvorano - edinim ogrevanim prostorom v gradu - v nadsropju, z drugimi bivalnimi in spalnimi prostori. Najbolj impozantna pa sta bila dva obrambna stolpa, v katera so se v primeru nevarnosti lahko zatekli tudi okoliški kmetje. Na tem gradu je Otto von Botenlauben sprejemal tudi obiske svojih pesniških prijateljev, med njimi prav gotovo Waltherja von der Vogelweide, najpomembnejšega minezengerja iz Codexa Manesse.

Na vzpetini, kjer stoji grad, vedno piha veter. Legenda pravi, da naj bi Beatrix nekoč, ko je izgubljena v sanjarjenju stala na balkonu, sunek vetra odnesel tančico z glave. Svoj dragoceni šlajer naj bi na vsak način želela dobiti nazaj, zato je - da bi spodbudila iskalno akcijo - obljubila, da bo na mestu, kjer bi odpihnjeno tančico našli, postavila samostan.

Če se z gradu spustimo v dolino - mimo pobočja, kjer je imel Otto von Botenlauben svoje vinograde, prav hitro tudi danes, ravno tako kot v začetku 12. stoletja, prispemo v z gozdom poraščeno pokrajino. Če sledimo poti, po kateri sta Otto in Beatrix pogosto hodila (in sledimo tančici, ki jo nosi veter:), po približno osmih kilometrih prijetne hoje po gozdu, pridemo v vas Aschach. 

Aschach tudi dandanes nima bistveno več hiš in prebivalcev, kot jih je imel pred skoraj tisoč leti in tudi danes je najbolj prepoznavna zgradba v vasi grad. V začetku 12. stoletja je bil lastnik gradu Ottov starejši brat Poppo VII. Grad, ki danes stoji v vasi, je sicer povsem drugačen, kot je bil tisti izpred skoraj tisoč let, saj je bil v 16. stoletju povsem na novo zgrajen, a lega je ostala ista. Se pa od takrat dalje menuje Schloss in nič več Burg, v slovenščini pa je še vedno grad, saj nimamo dveh različnih imen za utrjeno ali pa bolj reprezentativno grajsko zgradbo.

Otto von Bodenlauben pa svoje poti v Aschach ni izkoristil samo za obisk sorodnikov, v vasi je imel tudi svoj mlin, ki ga je bilo prav tako potrebno kdaj pa kdaj obiskati.

Ko iz Aschacha ponovno zavijemo na gozdno pot, po približno štirih kilometrih prispemo v vas Frauenroth. To je kraj, ki se ima za svoj nastanek zahvaliti izključno Ottu von Botenlaubnu in njegovi ženi Beatrix. Tukaj so namreč našli Beatrixino tančico(; ki jo je odpihnil veter, medtem ko je sanjarila na vetrovnem gradu Botenlauben dobrih deset kilometrov zračne linije stran. Tukaj sta leta 1231 Otto in Beatrix res začela graditi cistercijanski samostan.

 

Frauenroth
s samostansko cerkvijo v ozadju

Legenda o nastanku samostana je romantična, kot so romantične pesmi minezengerja Otta von Botenlaubna, a resnica je bila precej bolj kruta in je zahtevala veliko odrekanja. Da sta Otto in Beatrix priskrbela dovolj denarja za izgradnjo samostana, sta postopno odprodala grad Botenlauben in vsa njegova fevdalna posestva. A kaže, da na to vendarle nista gledala kot na preveliko žrtev, saj je bila prodaja družinskega posestva potem, ko je postalo jasno, da bodo oba sinova, snaha in vnuk odšli med duhovnike, menihe in redovnice, pravzaprav razumska odločitev. Še enkrat se je pokazalo, kako racionalen in praktičen je bil Otto von Botenlauben. Namesto da bi objokoval izumrtje svojega rodu (kar bi na njegovem mestu vsekakor počel angleški kralj Henrik VIII - ko že ravno berem knjigo The Mirror & the Light), je naredil nekaj, kar je v tistem času predstavljalo višek človekoljubja in velik prispevek k razvoju in napredku nekega okoliša. Beatrix in Otto sta rodovitno zemljo iztrgala gozdu, poskrbela za preživetje ne tako majhne skupine ljudi, poleg tega pa s samostanom v odročni kraj prinesla tudi znanje. Zaradi njiju je kakšen od njunih podanikov več znal brati in pisati; marsikateri pa je zaradi znanja o zdravilih, ki je prišlo skupaj z redovnicami, živel dalje in z manj bolečinami.

Je pa letnica začetka gradnje samostana vseeno pomenljiva. V tem letu je namreč umrla Ottova sorodnica po materini strani, Elizabeta Ogrska. Svetnica, ki je živela na gradu Wartburg (ravno tam kot nekaj stoletij pozneje Luther, ko je na skrivaj prevajal Sveto pismo v nemščino), je s svojim življenjem in verovanjem verjetno pomembno vplivala na Ottovo in Beatrixino odločitev, da postavita samostan.

Danes sta od samostana Frauenroth ostala samo še cerkev in nekaj obzidja. Samostan je bil namreč med tridesetletno vojno v 17. stoletju popolnoma uničen. Kljub temu pa se je presenetljivo dobro ohranila nagrobna plošča viteškega para z gradu Botenlauben, ki si ga je v samostanski cerkvi mogoče tudi ogledati. Otto in Beatrix sta bila namreč pokopana v samostanu Frauenroth. Otto je umrl leta 1244 v za tisti čas zavidljivi starosti sedeminšestdesetih let, njegova žena Beatrix pa samo leto za njim. 

Le dve leti pred svojo smrtjo je še enkrat poprijel za meč in uničil blizu Frauenrotha stoječ grad Burkardroth, kjer so bili nastanjeni roparski vitezi, ki so ogrožali samostan.

Življenjska zgodba Otta von Botenlaubna - minezengerja, križarja, ustanovitelja samostana - in njegove žene Beatrix von Courtenay me je čisto prevzela. (Ha, saj se vidi iz doolžiine tega zapisa:) Iz davne preteklosti, o kateri ponavadi pričajo le legende, ruševine in okrušeni kosi kamna, je zasijala tako jasno in razločno, da bi jo skoraj lahko zatipala. 

Življenje Otta in Beatrix je bilo nenavadna mešanica avanture in običajnega vsakodnevnega življenja, romantike in grobe realnosti, svetosti in posvetnosti, človekoljubnosti in krutih (križarskih) ubojev, umetnosti in visokih idealov, medsebojne ljubezni. Mogoče me je pritegnila ravno zaradi te raznolikosti in zato, ker se na koncu vendarle vsi dogodki zložijo v čudovit vzorec življenja, ki navdihuje že stoletja.

Nagrobna plošča
Otta von Bottenlaubna
in 
Beatrix von Courtenay

P. S. 

Naslov mojega pisanja, Pojte, ptice, pojte za mojo gospo (Singet, vogel, singet miner frouwen) je začetna vrstica ene najbolj znanih pesmi Otta von Botenlaubna. 

Spodaj pa si lahko preberete še eno izmed Top 3 njegovih pesmi, oziroma njeno prvo kitico - najprej v srednjeveški, nato v sodobni nemščini, na koncu pa v zelo približni slovenščini.

Wie sol ich den ritter nû gescheiden

und daz schœne wip,

die dicke bî ein ander lâgen ê?

dâ rât ich in rehten triuwen beiden

und ûf mîn selbes lîp

daz sie sich scheiden und er dannen gê.

mâze ist zallen dingen guot.

lîp und êre ist unbehuot,

ob man iht langer lît.

ichn singe eht anders niht wan: es ist zît.

stant ûf, ritter!"

Wie soll ich den Ritter und die schöne Frau,

die schon häufig die Nacht miteinander

verbracht haben, nun voneinander trennen?

Weil ich ihnen treu ergeben bin und aus

Sorge um mein eigenes Leben rate ich beiden,

sich zu trennen und dass er fortgehen soll.

Es ist gut, in allen Dingen Maß zu halten.

Leben und Ansehen sind gefährdet,

wenn sie noch länger liegen bleiben.

Ich singe doch nichts anderes als: es ist Zeit.

Steh auf, Ritter!

https://lyricstranslate.com

(Kako naj viteza in lepo gospo, 

ki sta že večkrat skupaj preživela noč, 

prepričam, da se je potrebno ločiti?... 

V vseh stvareh je potrebno imeti mero. 

Življenje in čast sta ogrožena, če bosta še naprej skupaj. 

Zato kličem nič drugega kot to: Skrajni čas je. 

Vstani, vitez!)

Stefan Zweig: Zvezdni trenutki človeštva

Včasih - pravzaprav zelo zelo redko, pridejo dan, ura ali pa samo minuta, ki so tako odločilni in pomembni, da usodno spremenijo potek zgodovine. Kateri so ti zvezdni trenutki človeštva, ki so spremenili tok zgodovine, in nas pripeljali na točko, kjer smo zdaj, je težko določiti. Njihova izbira je vedno vsaj v določeni meri vprašanje okusa. Vsak, ki se zanima za zgodovino, bo izbral svoje favorite. 

Stefan Zweig je v knjigi Zvezdni trenutki človeštva (Sternstunde der Menschheit) zbral 14 takšnih dogodkov, ki so po njegovem mnenju usodno vplivali na potek zgodovine. Ker sem brala izdajo iz leta 1943, vam lahko poročam samo o 12-ih od njih. Dva dodatna pomembna zgodovinska trenutka (s Cicerom in Woodrowom Wilsonom v glavni vlogi) sta bila namreč dodana šele pri poznejših izdajah. V slovenskem prevodu knjige najdete vseh 14 zvezdnih trenutkov človeštva.

Preden začnem pisati o njih, je potrebno omeniti, da Zweigov zgodovinski pogled seveda ne more segati preko časa njegove smrti. Njegov pogled na zgodovino se tako konča z drugo svetovno vojno, ki ga je, velikega pacifista, tako zelo strla, da si je leta 1942 vzel življenje.

Kateri so torej tisti trenutki človeške zgodovine, ki so se velikemu Stefanu Zweigu zdeli zvezdni?

Naštela bom datume, vi pa poskusite ugotoviti, za kateri dogodek gre. 

Težko bo:) No, vsaj zame bi bilo. Uganila bi samo enega, mogoče dva od njih.

Zvezdni trenutki si v kronološkem redu sledijo takole:

• 29. maj 1453
• 25. september 1513
• 21. avgust 1741
• 25. april 1792
• 18. junij 1815
• 5. september 1823
• januar 1848
• 22. december 1849
• 28. julij 1858
• konec oktobra 1910
• 16. januar 1912
• 9. april 1917

Med temi dvanajstimi zgodovinsko pomembnimi trenutki sta velika bitka in zavzetje slavnega mesta (no, ta dva datuma bi mogoče uganila:). So znanstvena odkritja in raziskovalne ekspedicije. So datumi nastanka velikih glasbenih del in so usodni dnevi v življenju treh pisateljev. Je tudi potovanje v zapečatenem vlaku iz Züricha preko Nemčije v Rusijo. Ja, to je bil Lenin, ki se je iz izgnanstva vračal v domovino, da začne revolucijo.

Veliki glasbeni deli, katerih nastanek je opisan v knjigi, sta marseljeza in oratorij Mesija. Prvo je ustvaril Rouget de Lisle (kdo le pozna tega skladatelja) v Strasbourgu za krepitev morale francoskih vojakov, ki so se odpravljali na pohod preko Rena. Koračnico so poimenovali po mestu Marseille šele pozneje, ko je melodija izgubila stik s svojim komponistom in je ponarodela. 

Oratorij Mesija Georga Friedricha Händla je bil slaven že od samega začetka dalje. Vsi so vedeli, da Händel, potem ko je štiri leta prej skoraj umrl za posledicami možganske kapi, spet piše nekaj velikega - tri tedne sploh ni odšel iz svoje sobe in v tem času skoraj ni jedel in spal. Krstno izvedbo oratorija so nestrpno pričakovali in ko je do nje končno prišlo, so se gospe odrekle razkošnim krinolinam, gospodje pa vojaški opremi, da je bilo v dvorani, kjer so oratorij izvajali, prostora za čim več poslušalcev.

Zweigovi opisi posameznih zgodovinskih dogodkov so bolj leposlovno kot strokovno delo - bolj kratke zgodbe ali novele kot eseji. Pravijo, da se včasih ni povsem držal zgodovinskih dejstev. Pogosto je kakšnega od detajlov prekomerno poudaril, drugega pa zamolčal, z enim samim namenom, da bi bila dramatičnost zgodovinskega dogodka kar največja. Tudi prav. Meni je bilo všeč, ker razumem njegovo navdušenje - celo vzhičenost nad zgodovino in ljudmi, ki so jo oblikovali, marsikateremu od dandanašnjih bolj racionalnih bralcev pa se bo mogoče njegov slog pisanja zdel preveč vznesen ali celo napihnjen. Vendar naj vas potolažim, Stefan Zweig ni nikoli domišljav, pač pa ponižen in spoštljiv do velikih ljudi preteklosti. Sicer pa je njegov stil pisanja na nek način podoben tistemu, ki ga je ubral eden izmed njegovih junakov - raziskovalec, ki je želel kot prvi stopiti na južni tečaj, a so ga prehiteli in je na poti nazaj proti domu, potem ko je postalo jasno, da bo umrl od lakote in mraza, svoji ženi in prijateljem, pa tudi kar celotnemu angleškemu narodu, pisal vzhičena pisma.

O literarnih ustvarjalcih, ki so oblikovali človeško zgodovino, Stefan Zweig piše še posebno zavzeto. Ostareli Goethe se mi je prav smilil, ko sem brala o tem, kako je - že 73 let star - v svojih Marienbadskih elegijah na najbolj intimen in oseben način predeloval svojo ljubezen do 19-letne Ulrike von Levetzow, ki je ravno takrat zavrnila poroko z njim. Zakaj je ta dogodek zvezden, vam ne znam razložiti, je pa vseeno lep in ganljiv. Fajn je bilo brati o njem.

O zadnjih dneh življenja Leva Nikolajeviča Tolstoja, njegovem skrivnostnem pobegu od doma, je Stefan Zweig pisal v obliki dramskega besedila. Zanimivo. To naj bi bila drama, ki jo je Tolstoj želel napisati, a mu ni nikoli uspelo.

Še en zelo znan in pomemben pisatelj je opisan v knjigi. Dogodek, ki je zaslužil, da gre v zgodovino, je njegova (fake) usmrtitev. Izredno živo sta opisana groza in strah na smrt obsojenega, njegova stiska in obup. Zato, da se zgodba še posebno dotakne bralca, jo je Stefan Zweig napisal kot pesnitev. Na smrt obsojeni nesrečnik se imenuje Fjodor Mihajlovič Dostojevski.

Knjiga Zvezdni trenutki človeštva, Stefana Zweiga, je čudovit in zelo oseben pogled na najpomembnejše dosežke človeštva skozi oči in preko peresa enega največjih poznavalcev zgodovine in navdušencev nad njo. Uživala sem v vsaki posamezni zgodovinski skici in izvedela veliko novega. Pisateljevo navdušenje nad posameznimi heroji preteklosti (hja, heroji... takšnimi ali drugačnimi) se je prelilo tudi vame.

Ob branju knjige tako nisem mogla mimo tega, da ne bi tudi sama izbrala svojih favoritov - 12 zvezdnih trenutkov človeštva, ki so po mojem zelo osebnem mnenju pomembno vplivali na človeško zgodovino ali njen potek celo usodno preobrnili. Tukaj so:

• pred 70 000 leti: skupina samo okrog 100-ih ljudi, ki so sicer že čisto takšni, kot smo mi, zapusti Afriko in v naslednjih tisočih letih naseli celotno zemeljsko oblo
• od 1350 do 1335 p.n.št.: faraon Ehnaton in njegova lepa žena Nofretete izvedeta versko in kulturno revolucijo, ki ji v 3000 letni zgodovini Starega Egipta ni para
• od 768 do 814: Karl Veliki položi temelje združeni Evropi
• 1450: Johannes Gutenberg izumi tisk; knjige postanejo dostopne večjemu krogu ljudi
• od 1509 do 1547: Henrik VIII popolnoma spremeni politično in versko usmeritev Anglije in tlakuje pot, ki bo omogočila njegovi hčerki Elizabeti I dolgo in uspešno, za Anglijo izredno pomembno obdobje vladanja (ko že ravno berem tretji del trilogije o Thomasu Cromwellu, Hilary Mantel:)
• od 15. aprila do 15. maja 1874: v Parizu poteka prva razstava impresionistov (ki se takrat še niso imenovali impresionisti:)
• božič 1914: vojaki na frontnih črtah prve svetovne vojne prekinejo z bojevanjem, se srečajo s svojimi nasprotniki in skupaj preživijo božič
• november 1924: Thomas Mann izda roman Čarobna gora
• 1954:  švedski kardiolog Inge Gudmar Edler skupaj s fizikom Carlom Hellmuthom Hertzem razvije ehokardiografijo in s tem utemelji najpomembnejšo neinvazivno diagnostično metodo za prepoznavo srčnih bolezni
• 20. julij 1969: človek pristane na Luni
• 9. november 1989: padec Berlinskega zidu
• 23. december 1990: Plebiscit o samostojnosti Slovenije

Kateri so pa vaši zvezdni trenutki človeštva?

Sándor Márai: Sveče so dogorele

Številke so v kratkem romanu madžarskega pisatelja Sándorja Máraia, Sveče so dogorele, zelo pomembne. Številke kot leta življenja, leta čakanja, leta prijateljstva, letnice. Vse se lepo ujema, vse se (počasi) razjasni.

V gradu nekje na Madžarskem petinsedemdesetletni graščak, general, čaka na obisk mladostnega prijatelja. Pred enainštiridesetimi leti sta se zadnjič videla. Štiriindvajset let otroštva in mladosti sta preživela skupaj - najprej kot kadeta, nato kot mlada vojaka na Dunaju - nerazdružljiva prijatelja. 

Dan po njunem zadnjem srečanju je Konrad, ne da bi se poslovil, odšel neznano kam in general o njem ni čul nobenega glasu več. Osem let po prijateljevem odhodu je umrla tudi generalova žena Krisztina, stara le trideset let. Zdaj, ob njunem ponovnem srečanju, se piše leto 1940.

No, pa sploh nimamo občutka, da je dogajanje postavljeno tako globoko v 20. stoletje. Zdi se namreč, da se je čas v generalovi graščini ustavil v letu 1899. Vse je še tako, kot je bilo tedaj, na zadnji večerji generala, Konrada in Krisztine. Zdi se, da smo še vedno v času Avstro-Ogrske monarhije. V enainštiridesetih letih samote je imel general dovolj časa, da je natančno premislil o vseh dogodkih, ki so se zgodili v preteklosti, predvsem pa o tistem usodnem pripetljaju na lovu daljnega leta 1899. 

Roman je bolj ali manj le generalov monolog. Tudi potem, ko prijatelja sedita pri večerji, ki poteka povsem enako kot pred enainštiridesetimi leti, govori večinoma le general. Konrad posluša in se ne vmešava v generalovo premišljevanje in razlago. A človek tudi s svojim molkom veliko pove. Konrad je s skopimi besedami in molčanjem tako zgovoren, da resnica ob koncu, ko sveče dogorijo in se obisk približuje koncu, pride na dan jasno in brez velikih besed.

General se je namreč vsa leta spraševal, zakaj je Konrad tako nenadno odpotoval, kaj se je zgodilo in kakšna je bila njegova - generalova, krivda pri vsem tem. Razmišlja o maščevanju, nezvestobi, prevari, a na prvem mestu o prijateljstvu. To zdrži tudi desetletja ločitve, izdajo in prevaro. 

A kaj, ko si svoja življenja zapletamo s tem, da za prijatelje (ter življenjske partnerje) ponavadi izbiramo ljudi, ki so drugačni od nas. Nezadržno nas vleče k njim. V resnici pa bi morali izbirati ljudi, ki so nam podobni, kajti samo takšni ljudje nas lahko razumejo in nam v stiski stojijo ob strani.  

Kot lahko le ljudje enake krvne skupine v nevarnosti pomagajo drug drugemu, lahko duša pomaga drugi le, če ni drugačna od nje.

Ljudem, ki jih ljubimo, odpustimo tudi nezvestobo. Kajti: Ali ni zvestoba le grozljiva oblika egoizma? Ali človeka, ki mu zvestoba ne prinaša sreče, sploh resnično ljubimo, ko od njega zahtevamo, da nam je zvest?

Enainštirideset let je general razmišljal o najpomembnejših življenjskih dilemah, sestavljal resničnost in iskal resnico. Iz dejstev, ki jih je poznal, je lahko uganil resničnost (kako so dogodki sledili drug drugemu, kakšen je bil potek dogajanja tistega dne leta 1899), a za odkritje resnice je potreboval prijatelja Konrada. Kajti za dejanji vedno stoji namen in namen je tisto, kar je najpomembnejše. Vse je v namenu in v tem, zakaj je nekdo nekaj storil.

Generala, vsekakor glavnega junaka romana, je težko natančneje označiti. Po eni strani je tipičen moški tistega časa, vojak, konzervativen in seksističen (ob načinu življenja, ki ga je izbral in živel v času od 1899 pa do ženine smrti, mi je od groze zastajal dih), discipliniran in hladen. Na drugi strani pa je tudi izredno občutljiv in dovzeten. Na koncu, ko v celoti dojamemo njegov način razmišljanja in zvemo do kakšnih zaključkov je prišel in kakšne odločitve je sprejel, pa ne moremo, da ga ne bi občudovali. Mogoče je ta mnogoličnost generalove osebnosti, ko ne vemo povsem točno, kdo in kakšen je, zakaj enkrat naredi tako, drugič pa povsem drugače, ena izmed redkih slabosti romana. Ali pa človek po dolgih letih samote in nenehnega razglabljanja o eni in isti stvari, ki se je zgodila nekoč v preteklosti, z leti postane takšen. Tudi o staranju, takšnem ali drugačnem, v knjigi Sveče so dogorele. 

Pripoved, četudi večinoma le monolog, je grajena izredno napeto. Drama o dveh prijateljih in ženski med njima se pred očmi bralca razvija premišljeno in dovršeno. Skrivnosti le počasi, a umerjeno pronicajo na dan; razjasnijo se šele takrat, ko za njih napoči najprimernejši čas. Mojstrsko.

(Knjigo sem brala v nemškem prevodu, z malce nenavadnim naslovom Die Glut; 

knjigo pa imamo tudi v slovenščini)

Sándor Màrai je bil dokaj skrivnosten pisatelj. Rodil se je leta 1900 v madžarskem mestu Kassa. Študiral je v Budimpešti in pozneje v Leipzigu. V svojem poklicnem življenju je pisal članke za različne nemške časopise, prevajal Kafko, Trakla in druge nemške pisatelje v madžarščino in veliko potoval. Čeprav madžarski pisatelj, je bil pravzaprav brez prave domovine. Njegova prava  domovino je umrla z razpadom Avstro-Ogrske monarhije. Avstro-Ogrska monarhija je tudi prostor, v katerem se vedno znova odvijajo pripovedi njegovih romanov. Ti so nastali večinoma v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja in so bili pri bralcih zelo priljubljeni.

Drugo svetovno vojno je Sándor Márai preživel na madžarskem podeželju, bolj ali manj skrito, saj je bila njegova žena židinja. Leta 1948 se je odselil z Madžarske, najprej v Neapelj in nato v Združene države Amerike ter tam živel do konca svojega življenja. Njegovi romani so poniknili v pozabo - večinoma zato, ker njihova vsebina ni bila ravno po željah povojne madžarske oblasti. Na Madžarskem sicer njegovi romani nikoli niso bili  prepovedani, a literarni kritiki so o njih pisali tako negativno, da so jih popolnoma uničili.

Sándor Márai je po drugi svetovni vojni živel samotno življenje. Pisal je samo še dnevnike in z nikomur se ni družil - tudi z madžarskimi literati v tujini ne. Nekako je bil podoben generalu iz svojega romana Sveče so dogorele. 

In spet se bomo vrnili k številkam, ki imajo v romanu pomenljivo vlogo, pomembne pa so bile verjetno tudi za pisatelja samega. Nobeno naključje ni - vsaj po mojem mnenju - da si je Sándor Márai po točno enainštiridesetih letih življenja v tujini, leta 1989, vzel življenje. 

General je po enainštiridesetih letih čakanja izvedel resnico, Sándor Márai pa po enainštiridesetih letih prostovoljnega izgnanstva na žalost ni doživel uspeha, ki so ga le nekaj let pozneje, po usodnih političnih spremembah v Evropi, prinesli njegovi na novo odkriti romani. Navdušenje bralcev - posebno nad romanom Sveče so dogorele, je bilo izjemno in ni bilo omejeno samo na Madžarsko.

Roman Sveče so dogorele je čudovita knjiga o prijateljstvu (ki mi jo je priporočila prijateljica:). Če si želite prebrati natančno in ganljivo študijo prijateljskega razmerja, z vsemi vrhunci in padci, je to knjiga za vas. Tudi zgodba je odlična. Že od samega začetka romana sicer vemo, da so središče dogajanja razmerja v ljubezenskem trikotniku dveh moških, ki sta prijatelja, in ženske, ki je enemu izmed njiju žena, a to še zdaleč ni klasičen ljubezenski trikotnik, o katerih smo že tolikokrat brali. V knjigi gre za precej več - gre za razmišljanje o najpomembnejših življenjskih dilemah, o človeških čustvih, o naših dejanjih, ki naj bi bila takšna, da so vredna človeka, a to na žalost niso vedno. Ne sme vas motiti nekaj bidermajerskega patosa in kiča, nostalgije po Avstro-Ogrski monarhiji, ki sili tudi iz mojega zapisa o knjigi, pa boste ugotovili, da v rokah držite pravo malo umetnino, mogoče celo klasiko.

★★★★★

Sándor Márai
1900-1989
(vir: Wikipedia)

Niklas Natt och Dag: 1793

Številka 1793 z naslova knjige je seveda letnica. V to leto je namreč postavljeno dogajanje kriminalnega romana švedskega pisatelja Niklasa Natta och Daga.

Kaj se je v tem letu dogajalo v Franciji, je več ali manj znano. Minila so že več kot tri leta, odkar je padla Bastilija in francoska revolucija je bila v polnem teku. Giljotina je že utečeno opravljala svoje krvavo delo. Ravno v tem letu so obglavili kraljico Marijo Antoinetto.

Kako pa je bilo v tem času v Stockholmu in na Švedskem, ni tako splošno znano. Če ste brali pred leti tudi v Sloveniji izredno priljubljen zgodovinsko-ljubezenski roman Annemariee Selinko, Désirée, (ali pa ste si ogledali istoimenski film z Marlonom Brandom v vlogi Napoleona), potem veste, kaj se je dogajalo na Švedskem kakšnih 20 let pozneje. Naslovna junakinja - nesojena Napoleonova ljubezen, se je namreč po spletu naključij znašla na Švedskem in se povzpela celo do prestola. 

A v devetdesetih letih 18. stoletja je mladi Napoleon šele začel graditi svojo vojaško in politično kariero; na Švedskem pa je vladal kralj Gustav III. Ta se je podobno kot vsi takratni evropski vladarji bal, da bi se francoska revolucija razširila tudi v njegovo deželo. Pri oceni politične situacije na Švedskem pa se je nekoliko uštel. Menil je, da je - podobno kot v Franciji, preprosto ljudstvo tisto, ki bi mu lahko škodovalo, vendar pa so bili  na Švedskem plemiči tisti, ki so kovali zaroto proti kralju. Gustava III so v marcu 1792 na plesu v maskah v kraljevski operi v Stockholmu ubili predstavniki plemstva. 

Mimogrede, ta dogodek je služil kot navdih Verdiju za njegovo opero Ples v maskah. 

Švedska se je po umoru kralja znašla v veliki politični krizi. V deželi je zavladal kaos. Različne politične frakcije so se borile za moč in prevlado. Gospodarstvo je pešalo. Da denar ljudi ne bi romal v žepe tujih trgovcev, so prepovedali, da bi se ljudje pisano in bogato oblačili. Obleke so morale biti preproste, brez okraskov, sive barve. Zapoved takšnega oblačenja je bila seveda izredno neumna odločitev, ki ni prav nič pomagala k boljšemu gospodarskemu položaju Švedske. Kakor tudi ni imela nobenega pozitivnega učinka prepoved pitja kave. Ta napitek je ravno v tem času postal izredno priljubljen, oblast pa ga je prepovedala, da bi preprečila zbiranje ljudi, posedanje ob kavi in kovanje zarot.

Ta nemirni in nevarni čas v Stockholmu je Niklas Natt och Dag izbral za prizorišče svojega kriminalnega romana 1793.

(vir: https://www.selmastories.se/artikel/ska-vi-ga-en-promenad-genom-stockholm-som-det-sag-ut-1793-du-och-jag/)

V odpadnih vodah manufakture za predelovanje mesa, med razpadajočimi živalskimi ostanki, najdejo truplo mladega moškega. Truplo je brez nog in rok, z iztaknjenimi očmi, polomljenimi zobmi in odrezanim jezikom, uničenimi ušesi. Že pri površnem pregledu trupla je jasno, da so bile amputacije narejene postopno in premišljeno, z dovolj vmesnega časa, da so se rane lahko zacelile in da je bilo trpljenje žrtve ob odstranjevanju udov kar največje. Anestezije takrat še niso poznali.

Primer umora raziskujeta Cecil Winge in Jean Michael Cardell. 

Mickel je birič ali nekakšen policist nižjega ranga (kot bi ga mogoče označili v današnjem času). V vojni, ki jo je zgoraj omenjeni Gustav nekaj let pred tem začel proti Rusiji, je izgubil roko in svoj PTSD utaplja v alkoholu. Še vedno pa je močan mož, silak, ki si dodaten denar služi kot "venmetač" v krčmi. Njegova proteza - lesena roka, je orožje, ki ubija; povzroča pa mu tudi velike težave, saj so fantomske bolečine v udu, ki ga ni več, pogosto neznosne.

Cecil Winge je pravnik, ki s svojo inteligenco in pragmatizmom kazniva dejanja, ki jih raziskuje, vedno spretno razreši. Ob tem se že ubada z mislimi in prepričanji, ki so za forenziko 18. stoletja še nekaj povsem neverjetnega. Meni namreč, da vseh umorov ni metati v isti koš. Winge že loči med naklepnim in nenaklepnim umorom, kar je bilo za pravo 18. stoletja še nekaj neločljivega, takšnega, ki zasluži enotno smrtno kazen z obglavljenjem, z nekaj mučenja pred tem. 

A kakor je Cecil Winge zelo uspešen kriminalist, se njegovi dnevi žal iztekajo. Boleha namreč za tuberkulozo, ki je že v zadnjem stadiju bolezni. Ves bled in suh je, nenehno kašlja in krvavo izkašljuje. Tisto, kar ga še drži pri življenju, je želja, da bi razrešil še ta zadnji primer in priskrbel pravico mlademu moškemu, ki so ga grozovito mučili in umorili. 

Kriminalna zgodba je zanimiva in napeta. Veliko je drobnih presenečenj in lažnih namigovanj, ki pa me niso jezile. Ena izmed stranpoti zgodbe je tako široka, da sem skoraj izgubila pregled nad zgodbo, a sem bila potem, ko se je izkazalo, kako nepomembna je za potek dogajanja, vseeno zelo hvaležna zanjo. 

Vznemirljiva zgodba romana v zgodovinsko zanimivem obdobju že zadostuje za to, da je knjigo vredno prebrati. A knjiga ponuja še nekaj, kar zadnje čase privlači številne bralce kriminalk, da vedno znova posegajo po romanih, ki jih pišejo skandinavski avtorji. Tudi za roman 1793 je namreč značilna tipična severnjaška temačnost. Ker je dogajanje postavljeno v 18. stoletje, je ta lahko še dodatno poudarjena. Med branjem sem bila vesela, da berem knjigo in ne gledam filma, ki bi bil posnet po tej knjigi. Moji možgani so bili namreč na odsekih, kjer sem brala o grozljivih in mučnih stvareh, prikladen filter, ki me je zavaroval pred preveč živimi slikami; moja fantazija je ohromela in mi preprečila preveč nazorne predstave mučenj in drugih grozodejstev, ki jih je v knjigi kar nekaj in so dokaj natančno opisane.

V romanu 1793 ni samo temačno in mrzlo, v Natt och Dagovem Stockholmu  je tudi vse umazano, prekrito z blatom in urinom, povsod nenehno smrdi - po razpadajočih truplih, a tudi po železu zaradi krvavih izločkov tuberkuloznega bolnika. Nekateri od nastopajočih so prisiljeni lizati blato s škornjev, drugi jesti svoje iztrebke, da bi lahko preživeli; nekatere silijo plesati do smrti, da bi ukrotili njihovo odločnost, drugim lug razžira obraz in okončine prav do kosti. Takšne stvari so v romanu 1793 pogoste in mogoče je z njimi pisatelj vseeno nekoliko pretiraval. No, preveč moteče vendarle niso bile.

Vsem grozodejstvom nasproti je pisatelj namreč kljub vsemu postavil tudi precej pozitivnih in celo lepih stvari. Najboljša med njim je vsekakor pripravljenost preiskovalcev umora, da prideta zadevi do dna, čeprav to ne bi bilo ravno nujno potrebno in poskrbita za pravičnost. Imamo pa tudi prostovoljno žrtvovanje življenja za življenje drugega in imamo ljubezen, ki pošast spremeni v človeka - četudi ta preobrazba ne vzdrži preveč dolgo. Lepe pa so tudi večerne in jutranje slike Stockholma, mesta med mostovi.

Švedski pisatelj Niklas Natt och Dag je bil rojen leta 1979. Če bi njegov priimek prevedli v slovenščino, bi se glasil Noč in dan. Je potomec ene najstarejših švedskih plemiških družin. Za Bavarsko RTV je, malo za šalo in malo zares, povedal, da so njegovi predniki, ki so bili vedno vojaki, v 17. stoletju, v času tridesetletne vojne, ropali po Nemčiji in si prikradli veliko denarja. To bogastvo je  potem v naslednjih generacijah izpuhtelo in Niklas Natt och Dag se mora preživljati z lastnim delom (Kako hudo... :) Do nedavnega je bilo to novinarstvo. Glede na uspeh, ki ga je doživel njegov prvenec, 1793, tako na Švedskem kot tudi drugod po Evropi, pa bo lahko od zdaj naprej živel od pisanja knjig. Na knjižnih policah je namreč že drugi primer Wingeja in Cardella, tokrat z naslovom 1794.

Roman Niklasa Natt och Daga, 1793, je prav fina skandinavska zgodovinska noir kriminalka.

★★★★☆

Niklas Natt och Dag
(vir: piper.de)

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

Letošnji prejemnici kresnika mogoče delam krivico... 

A kaj ko nikakor ne morem mimo tega, da ne bi napisala, da sem med branjem romana Ivana pred morjem, Veronike Simoniti, imela občutek, da berem nekaj, kar že poznam, nekaj kar sem nekoč nekje že brala, nekaj, kar mi ne bo prineslo nič novega.

Knjiga me je spominjala na roman Figa, Gorana Vojnovića. Tudi tam imamo hišo, ki je po smrti enega od starih staršev ostala prazna in je povod najrazličnejših spominov ter dobrodošla podlaga za družinsko zgodbo treh generacij.

Knjiga me je spominjala tudi na roman Olga, Bernharda Schlinka. Tudi tam glavna junakinja piše pisma in čaka nanje; le-te potem nekdo naključno odkrije in prebere, kar je potem vzrok za najraznovrstnejša razmišljanja in predvidevanja.

Zaradi fotografije noseče Ivane je nemogoče, da ne bi pomislila na roman Draga Jančarja, In ljubezen tudi. Jančarjeva fotografija je bolj običajna in manj šokantna kot ta od Veronike Simoniti, a zgodba, ki se vije okrog Jančarjeve, je precej bolj globoka in ganljiva ter manj predvidljiva od tiste, ki jo razrešuje prvoosebna pripovedovalka iz romana Ivana pred morjem.

Ja, in ko smo že pri neimenovani prvoosebni pripovedovalki, Ivanini vnukinji ... s svojim zoprnim francoskim možem je takšna, kot bi pobegnila iz katerega od romanov Brine Svit.

V romanu Kameno seme, ki ga je Veronika Simoniti napisala pred približno petimi leti, je bil njen stil pisanja izredno čist in jasen, skoraj sterilen. Vsaka beseda je bila skrbno izbrana in postavljena na natančno premišljeno mesto. Tega v tem zdajšnjem romanu nisem zasledila ali občutila, čeprav je način pisanja še vedno izredno dovršen. Pa ne vem ali je to nekaj dobrega ali nekaj slabega - ne vem, ali mi je bil stil pisanja v Kamenem semenu ljubši od tega v Ivani pred morjem. Vsekakor pa je tokrat dogajanje izredno zgoščeno in koncentracija dogodkov je velika. Prevelika. Vendar pa,... kako bi sicer na manj kot dvesto strani romana stisnili življenjske zgodbe treh žensk iz treh generacij z vsemi burnimi zgodovinskimi okoliščinami, ki so jim bile izpostavljene.

Uf, recenzije knjig, za katere menim, da zaslužijo tri zvezdice, res najtežje napišem. Kajti knjiga Veronike Simoniti, Ivana pred morjem, nikakor ni slaba knjiga. Imamo zgodbo, ki pritegne in imamo protagoniste, ki so verodostojni. Moj najljubši je partizan umetnik:) Tudi stavki pripovedi gladko tečejo, lepo zvenijo in veliko povedo. Fajn.

A romanu vseeno nekaj manjka. Iz knjige kljub vsemu seva nekakšna praznina. Votlost. Mogoče zato, ker je vse tako zelo predvidljivo, dolgočasno in že tolikokrat videno, oziroma prebrano. A konec koncev, tudi zgodbe večine resničnih ljudi so takšne - navadne.

Takšne ostanejo četudi so ovite v bleščeč in vsekakor čudovit ovojni papir slovenskega jezika v njegovi najboljši obliki.

★★★☆☆

Veronika Simoniti
(vir:https://veronikasimoniti.wordpress.com/2018/04/27/uber-die-autorin-in-deutsch/)
(foto:BoBo)