France Prešeren: Slovo od mladosti

Ko sem prejšnji dan spet enkrat brala Prešernovo Slovo od mladosti, se mi je utrnila misel, da sploh ne bi bilo tako zelo nenavadno, da ne rečem nemogoče, če bi se ta pesem znašla v eni izmed nalog pri pisnem delu mature iz materinščine na nemških gimnazijah. Prevedena v nemški jezik, seveda.  Letošnje leto sem se namreč ob spremljanju hčerke, ki je opravljala maturo na eni izmed bavarskih gimnazij, natančno seznanila s potekom le-te in ob tem lahko rečem, da bi bila pesem Slovo od mladosti idealna, da bi jo vključili vanjo. Naj razložim.

Bavarski maturantje imajo pri pisnem izpitu iz nemščine na razpolago 5 nalog. Naloga, ki je po mojem poznavanju še najbolj podobna slovenski maturi iz materinščine, je ta, da na osnovi teksta, ki jim je predstavljen, lahko napišejo esej ali novinarski članek. Ostale štiri naloge so interpretacije literarnih besedil (lirike, drame ali proze) ali pa strokovnega besedila. Na razpolago imajo 315 minut časa. V tem času morajo izbrati nalogo, ki se je bodo lotili, prebrati besedilo, ki jim je podano in napisati esej oz. interpretacijo. Ponavadi maturantje oddajo kot rezultat svojega dela okrog deset strani dolg tekst.

Pri tem je zanimivo to, da se z besedili, o katerih morajo pisati, ponavadi prvič srečajo šele na maturi. Besedila, ki so jim podana na maturi, v pripravljalnih letih na gimnaziji namreč niso analizirali ali se o njih učili. Pričakuje se, da bodo pri interpretaciji maturitetnih besedil znali uporabiti znanje, ki so si ga pridobili pri analizi vzorčnih tekstov iz prejšnjih let - analize kakšne od Schillerjevih dram ali Goethejevih pesmi, ki so jih predelali pri pouku nemščine. Vsako dodatno znanje, npr. iz literarne zgodovine ali drugih prebranih literarnih del pa je seveda zelo dobrodošlo, saj na ta način lahko lažje utemeljijo svoje razmišljanje, napišejo bogatejše besedilo in dobijo boljšo oceno. Ne morejo se torej konkretno pripraviti na maturo (prebrati romanov, o katerih bodo pisali na maturi), lahko pa uporabijo znanje, ki so ga zbirali vsa leta gimnazije.

Bavarski maturantje za Prešerna in njegovo Slovo od mladosti, seveda, še nikoli niso slišali. Iz pesmi, ki bi jo prebrali in z znanjem, ki so ga pridobili v preteklih letih pa bi vseeno lahko tako o Prešernu kot tudi o pesmi veliko sklepali in v svoje izpitne pole tudi veliko napisali. Zlahka bi lahko ugotovili, kakšen verz in kakšno rimo je uporabil pesnik, našli bi personifikacije in druge metafore. Iz letnice nastanka pesmi (ali pa še raje iz same vsebine pesmi) pa bi lahko sklepali na literarno obdobje romantike in se ob tem razpisali še o njim bolj znanih nemških predstavnikih te dobe. Če pa bi vse skupaj zaobjeli še bolj na široko, bi lahko napisali tudi kaj o Goetheju. Za nekaj strani pisanja bi že zadostovalo;)

Težje bi bilo z vsebinsko interpretacijo. A s tem imajo težave tudi slovenski dijaki. Ali pa kar vsi mladi na splošno. Koga od mladih, ki so na življenjskem razpotju, na meji odraslosti, ko so prepričani, da je še vse pred njimi in je še vse mogoče (kar vsekakor drži!) zanimajo modrosti starih, njihovi dvomi in spoznanja, njihova otožnost ob slovesu od mladosti.

Mladi - kakršne opisuje Prešeren v svoji pesmi, so polni idealov in upanja. Kajti mladost...

gradove svítle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v pušave,
povsod vesele lučice peržiga

Mladi ne verjamejo, da

...svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak veter nje nasproti tému vleče,
kogar v zibéli vid'la je berača,
de le petica da ime sloveče,
de človek toliko velja, kar plača.

Neprijetne izkušnje, ki jih doživljajo, hitro pozabijo.

pozabi koj nesreč prestanih škode,
in ran, ki so se komej zacelile,

Stari - katere opisuje Prešeren v svoji pesmi, pa vedo, da dobrih dejanj ljudje ne cenijo, da je zvesto ljubezen težko najti in da znanje, pravičnost in modrost niso pomembni. In to, da so dopustili, da so jim ta spoznanja usekale globoke rane, je njihov problem in ne problem mladih. 

Na takšen način si ponavadi pesem razlagajo srednješolci in zaradi takšne naravnanosti se v pesem ne morejo poglobiti in jo popolnoma razumeti - zaradi tega jih takšne vrste pesmi ne zanimajo in jih ne berejo.

Torej s Prešernovimi in drugimi pesmimi srednješolcev ne bi smeli obremenjevati in jih z njimi mučiti na maturi? Jein. Ja in ne. Postopka, kako analizirati pesem bi se že morali naučiti in biti za to tudi ocenjeni, ampak vsako pesem, ki jo je napisal Prešeren ali pa kakšen drug od (slovenskih) pesnikov pa le ne bi bilo potrebno znati razčleniti in navesti tisto varianto interpretacije, za katero so slišali pri pouku in je profesorju najljubša. Bolje bi bilo, če bi jih potem, ko bi se naučili temeljnih prvin interpretacije lirike, enostavno presenetili s kakšno neznano pesmijo - pesmijo, za katero še niso slišali. Verjetnost, da bi vzbudili njihovo zanimanje, bi bila po mojem mnenju večja, kot je sicer. Mogoče bi kateri od dijakov ob prijetnem presenečenju, ki bi ga povzročila tako predstavljena pesem, segel po še kateri drugi pesmi tega istega pesnika. Mogoče. Tako pa so dijaki ponavadi prenasičeni z določenimi pesniškimi imeni in njihovimi pesmimi in zaradi tega, potem ko jim to ni več potrebno, nikoli več ne posežejo po branju lirike. Pesmi, ki so pravzaprav pisane za druga, bolj zrela bralčeva obdobja, tako težko, ali pa sploh nikoli ne pridejo do publike, ki so ji pravzaprav namenjena. Kar je velika škoda.

Zato sploh ne bi bilo neumno, če bi bavarski dijaki na svojem zrelostnem izpitu pisali o Prešernovem Slovesu od mladosti, kakor tudi ne bi smelo vzbujati zgražanja, če bi slovenski dijaki na maturi razmišljali o kakšni pesmi pesnika izven slovenskega kulturnega območja, za katerega še nikoli niso slišali in ga ni v učnem načrtu gimnazij. Prepričana sem, da bi se ob takem pristopu k slovenskemu jeziku in literaturi njihova kreativnost lahko sprostila do širin, ki se jih le težko predstavljamo. Vsekakor pa ne bi bilo zagrenjenosti in bolečin v trebuhu, ki silijo na bruhanje, ko kdo samo omeni nekaj, kar diši po uradno priznani literarni kakovosti.

Arthur Schnitzler: Pozna slava

Eduard Saxberger, glavni junak Schnitzlerjeve novele Pozna slava, je okrog sedemdeset let star gospod z Dunaja (spet smo tam in spet smo na začetku prejšnjega stoletja), neporočen in brez otrok, ki že več kot petintrideset let dela kot uradnik. Njegovo življenje je mirno. In dolgočasno. A ni bilo vedno tako. V mladosti je tudi pesnil in celo izdal svojo pesniško zbirko z naslovom Popotovanja. Ampak saj veste - umetniki in vsi ostali - kako je s tem. Že samo zaradi naslednjega odlomka je novelo vredno prebrati.

"To je pač stara zgodba. Na začetku nam je dovolj lastno veselje pri ustvarjanju in udeleženost nekaj malega tistih, ki nas razumejo. Toda končno, ko vidiš, kaj vse se uveljavlja poleg tebe, si pribori ime in celo slavo - bi vendarle rad, da slišijo in cenijo tudi tebe. Takrat pa potem pridejo razočaranja! Nevoščljivost nenadarjenih, lahkomiselnost in zlonamernost recenzentov in potem strašna otopelost množice. Postaneš utrujen, utrujen, utrujen. Imel bi še veliko povedati, toda nihče noče poslušati, nazadnje pa celo sam pozabiš, da si bil nekoč eden tistih, ki so hoteli ustvariti nekaj velikega, ki so morda celo ustvarili nekaj velikega."

A vse kaže, da bo ostareli pesnik kljub vsemu doživel nekaj slave, pa čeprav bo to le pozna slava. Neko popoldne se namreč pri njem oglasi mladenič - predstavi se kot pisatelj, in pove, kako navdušen je nad njegovo, pred več kot trideset leti izdano in že popolnoma pozabljeno pesniško zbirko. Saxbergerja tudi prosi, da bi ob priliki enkrat posvetil kakega od svojih prostih popoldnevov (mladenič se zelo izbrano in spoštljivo izraža) umetniškemu krožku mladih ljudi z imenom Navdušenje, ki se vsak večer srečuje v eni od dunajskih kavarn. Eduard Saxberger je ganjen in z veseljem privoli.

Tako se začnejo srečanja med ostarelim pesnikom in druščino mladih in ambicioznih umetnikov, ki imajo občutek, da so zapostavljeni in premalo cenjeni. Srečanja so polna spoštovanja in občudovanja do Eduarda Saxbergerja, ki tako končno vsaj enkrat v življenju postane slaven in pridobi časti, ki mu menda pripadajo.

Vendar pa..., da ne bi preveč pričakovali. Zgodba gre po sledeh, ki jih je pustil zgornji odlomek iz knjige. Slava je opoteča, le redko takšna, kakršno si je slavljenec zamišljal. Ravnodušnost boli - pa naj bo v obliki vljudnostnega aplavza ali novičke v časopisu. Floskule in brezbrižne pripombe zadenejo globoko in naredijo težko popravljivo škodo. Tako otopelost lahko vzbudi celo olajšanje in neke vrste zadovoljstvo. A pri vsem skupaj je najhuje to, da tudi ustvarjalnost in prožnost duha s staranjem pešata in besede se kar ne morejo več povezovati v lepe stavke ter tekoče rime.

Vse to in še mnogo več je Arthur Schnitzler mojstrsko zaobjel v svoji, šele pred kratkim odkriti noveli Pozna slava. Njegova žena jo je do zadnjega varovala pred javnostjo, pravijo da zato, da bi zanjo iztržila kar najvišjo ceno. 

Naj na tem mestu omenim, da je neobjavljena zapuščina tega, vedno visoko cenjenega in slavnega židovskega literata doživela svojevrstno usodo. 

Arthur Schnitzler je umrl leta 1931 in tako ni doživel nacističnega preganjanja židov, so pa to doživele njegove knjige, ki so bile med tistimi, ki so gorele ob Hitlerjevem čiščenju knjižnic in knjigarn. Neobjavljeno zapuščino Arthurja Schnitzlerja, med katero je bila tudi novela Pozna slava, so sorodniki s pomočjo britanskega študenta na Dunaju, Erica Blackalla, in britanske ambasade leta 1938 po priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu uspeli rešiti - v kartonskih škatlah, zapečatenih z britanskim žigom, so jo poslali v Cambridge. Pozna slava je bila tako leta 2014 "na novo odkrita" in prvič objavljena. Samo leto pozneje pa smo jo v prevodu Jerneje Jezernik dobili tudi v slovenskem jeziku.

Arthur Schnitzler
(1862-1931)

S tem (zaenkrat) končujem z zapisi o Arthurju Schnitzlerju in njegovih delih. Prebrala sem vse njegove novele, ki so (bile do sedaj) prevedene v slovenski jezik. K branju vabim tudi vas. Meni so polepšale poletni dopust.

Arthur Schnitzler: Poročnik Gustl; Gospodična Else

Zaradi novele Poročnik Gustl je Arthur Schnitzler izgubil vojaške čine in mesto Oberarzta v rezervni sestavi avstro-ogrske vojske. Z novelo naj bi namreč vojaški časti domovine prizadel veliko in nepopravljivo škodo. Kaj takega si danes težko zamislimo, a dunajska družba tistega časa je bila okorna in zlagana, navidezni časti je pripisovala prevelik pomen. To se je zgodilo leta 1900.

Približno dvajset let pozneje je Arthur Schnitzler napisal še eno novelo, tokrat z naslovom Gospodična Else. V slovenskem prevodu sta obe deli izšli v isti knjigi, kar je bila pravzaprav logična odločitev. Noveli sta si namreč podobni - pišeta o na nek način podobnih stvareh, le da ena z moškega, druga pa z ženskega vidika.

                                                                

Tisto, kar obe noveli najtesneje povezuje in je vidno že na prvi pogled, pa je pripovedovanje v obliki monologa. Poročnik Gustl in gospodična Else nam v svojem monologu razkrijete vse svoje misli - tako tiste, ki so preoblikovane na takšen način, da so primerne za zunanji svet, kakor tudi tiste, ki si jih upata priznati le sama sebi. Na takšen način dobimo enkraten vpogled v osebnosti glavnih junakov, obenem pa tudi v širšo družbo okoli njiju. Zelo fajn. Mi je bilo všeč. 

Gustl je aroganten, napihnjen in razuzdan mlad moški, Else pa je spogledljiva, nečimrna, a inteligentna mlada lepotica. 

Tako Gustlu kot Else se tekom pripovedi nenadoma zgodi nekaj, kar izzove njune moralne norme in ju postavi pred velik izziv in vprašanje, kako naprej. Z njunim lahkotnim in brezskrbnim življenjem je v trenutku konec. Pri Gustlu je to nekaj smešnega in z današnjega vidika nepomembnega; pri Elsi pa nastopi dilema, ki jo prav lahko in pogosto srečamo še danes. Zaradi družbe in časa, v katerem živita, sta zaradi tega soočena z nič manj kot smrtjo. Oba sta namreč v takšni stiski, da se zdi edini možni izhod le samomor.

In zdaj sledi najboljši del:) Soočena z bližino smrti, se Gustlu in Else odprejo oči za vse zlaganosti, ki spremljajo njuni življenji in življenja ostalih ljudi. Ob nenehnem premišljevanju in premlevanju dogodkov se približata tako liberalnim stališčem, da bi se z lahkoto vživela v današnji čas. Otreseta se okov zaostale Avstro-Ogrske, ki je izgubila korak s sodobnim svetom. 

Arthur Schnitzler je bil preroški. Dobro je poznal takratno družbo, dobro je poznal ljudi svojega časa in iz tega je pravilno sklepal o tem, kar bi bilo potrebno spremeniti in o tem, v katero smer bo šel svet v naslednjih letih in desetletjih.

A Gustl in Else svojo preobrazbo doživita le v mislih in le ob soočenju s smrtjo. To je že veliko, a ne dovolj, da bi prišlo do kakšnih velikih in usodnih sprememb. Nihče od njiju se bistveno ne spremeni in družba ostaja enaka nazadnjaška, kot je bila prej. Else pa je kot ženska še dodatno prikrajšana in doživi usodo, ki je v romanih 19. in začetka 20. stoletja ponavadi rezervirana za ženske, ki so štrlele iz povprečja. Tukaj Arthur Schnitzler še ni imel poguma, da bi žensko obravnaval enakovredno moškemu - tako v njenih mislih kot tudi dejanjih - nekaj takega si je drznil storiti šele nekaj let pozneje v svoji Sanjski noveli.

Arthur Schnitzler: Sanjska novela

Uf, s kakšno lahkoto me je Arthur Schnitzler (1862-1931) že na prvi strani Sanjske novele prestavil na Dunaj ob začetku prejšnjega stoletja in mi v samo nekaj stavkih orisal idilično družinsko življenje - v vsem njegovem bogastvu ali pa v vsem njegovem, skoraj neznosnem kiču.

"Ura je devet," je rekel oče, "treba bo spat." Ko pa se je sklonila k otroku še Albertina, sta se roki staršev srečali na ljubljenem čelu, in nežni smehljaj, ki zdaj ni bil več namenjen samo otroku, je pospremil pogled, ki sta si ga izmenjala. Vstopila je gospodična in opomnila malo, naj staršema vošči lahko noč; ubogljivo je vstala, ponudila očetu in materi ustnice, našobljene za poljub, in se mirno prepustila gospodični, ki jo je odpeljala iz sobe. Fridolin in Albertina, ki sta zdaj ostala sama v rdečkastem soju viseče svetilke, pa sta nemudoma zopet povzela že pred večerjo načeti pogovor o včerajšnjem plesu v maskah.

Tisti nežni smehljaj, ki zdaj ni bil več namenjen samo otroku.... in to, da sta povzela že prej načeti pogovor..., lepo povedano. 

A družinska idila je, seveda, samo površinska. Arthur Schnitzler je bil znan po tem, da je v svojih literarnih delih odpiral neprijetne teme, ki so nemalokrat razburkale okorno, neiskreno in zlagano dunajsko visoko družbo. Brez zadržkov je pisal o erotiki in spolnosti, o prostituciji, ki ni vedno samo zgodba o izgubljenih ženskah iz razvpite ulice, o nezvestobi.

Pri Fridolinu in Albertini iz zgornjega odlomka, je bilo tisto, kar je vodilo pod površino njunega zglednega zakonskega odnosa, pogovor o plesu v maskah prejšnji večer. Izkaže se namreč, da imata oba zakonca neizživete erotične fantazije, da sta oba vsaj kdaj sanjarila o moškem ali ženski, ki nista bila njuna mož ali žena. Pri Albertini se to najpogosteje kaže v sanjah (hej, saj smo v času, ko je bil Sigmund Freud zelo popularen); pri Fridolinu pa v njegovih nočnih blodnjah po Dunaju.

Ko se zakonca pogovorita o včerajšnjem plesu v maskah in še o dogodkih z lanskoletnega letovanja na Danskem, ki niso ravno takšni, da bi se z njimi zgledni zakonci lahko hvalili, se Fridolin, malo razburjen in razočaran, odpravi k umirajočemu dvornemu svetniku, kjer ga preseneti - vsaj sam sebi to zatrjuje, ravnanje svetnikove hčerke, ki mu izpove ljubezen; nato zaide v razvpito ulico k ženski, ki je v bistvu najbolj prijetno, celo najnedolžnejše bitje od vseh; nakar sledi še tisto najbolj čudno. Znajde se v hiši, kjer se zbira skrivnostna druščina moških in žensk, oblečenih v nune in menihe, ki tekom večera odvržejo vsa svoja oblačila razen mask in plešejo in počnejo, kar že počnejo. Tam ga sramote in ponižanja reši neznana gola, a z masko zakrita ženska.

V tej sanjski noči in še v naslednjem dnevu ima Fridolin dovolj časa, da občuti in se sooči z globljimi plastmi in temnejšimi odtenki družbe. Ob tem pa se mu tudi njegovo lastno življenje pokaže v povsem drugačni luči. Zlagano in neiskreno je. Vendar pa - kakor pravi njegova žena Albertina ob koncu novele: "... resničnost neke noči, in celo resničnost vsega človeškega življenja, ne pomeni hkrati tudi njegove najgloblje resnice."

Novela poleg psihološke analize nekega zakonskega odnosa, omogoča tudi enkraten vpogled v dunajsko meščansko življenje tistega časa. 

Posebno zanimiv se mi je zdel opis Fridolinovega delovnega dne. To je bil delavnik zdravnika, ki je bil zaposlen v bolnišnici, poleg tega pa je imel še svojo zasebno prakso - v Sloveniji bi ga zmerjali z "dvoživko". Delati je začel zgodaj zjutraj, končal pa je ponavadi šele pozno zvečer, a še takrat ne povsem, saj je vedno ostala "pripravljenost", zaradi katere so ga lahko kadarkoli poklicali na dom h kakšnemu od bolnikov, če se mu je zdravstveno stanje poslabšalo. Užival je spoštovanje in vedno je imel čas za umirjen zajtrk z družino in dovolj dolg odmor za kosilo. Iz novele je jasno razvidna organizacijska shema zdravstva in sicer do takšnih podrobnosti, da sem izvedela celo to, kolikokrat na dan in kako je v bolnišnici potekala vizita in koliko bolnikov je dr. Fridolin pogledal v dveh urah svoje popoldanske zasebne prakse. Osem:) 

Sanjska novela Arthurja Schnitzlerja je čudovita psihološka študija najintimnejših medčloveških odnosov, ki so večni in vedno aktualni, obenem pa tudi krasna upodobitev vsakodnevnega življenja (višjega) srednjega razreda na Dunaju pred nekaj več kot stotimi leti.

Zelo zanimivo branje, ki mi je odkrilo še enega pisatelja, ki ga do sedaj nisem poznala, a ga bom kmalu prav gotovo spet brala.

Po noveli je slavni Stanley Kubrick (2001: Odiseja v vesolje) posnel svoj zadnji film, Eyes Wide Shut, s Tomom Cruiseom in Nicole Kidman v glavnih vlogah. Dogajanje je namesto na Dunaj ob prelomu v 20. stoletje postavljeno v sodobni New York.

Amélie Nothomb: Eine heitere Wehmut

Zanimivo, o čem vse je mogoče pisati. Lahko bi si mislili, da je Amélie Nothomb o Japonski napisala že vse, kar ji je ležalo na srcu. O svojem otroštvu - natančneje, o prvih petih letih življenja, ki jih je preživela tam, je pisala v romanu Metafizika cevi. O grozljivi izkušnji zaposlitve v enem od velikih japonskih podjetij je pisala v knjigi S strahospoštovanjem, o svojem japonskem zaročencu pa v knjigi - v nemškem prevodu z naslovom Der japanische Verlobte. 

No, tu je nova knjiga o njej tako ljubi deželi.

Nastala je ob priložnosti, ko se je Amélie Nothomb - zdaj nekaj čez 40 let stara in že slavna belgijska pisateljica, po šestnajstih letih ponovno vrnila na Japonsko, da bi naredila nekakšno romarsko pot po stopinjah, ki jih je pred leti pustila v tej deželi. Spremljala jo je ekipa francoske javne televizije, ki naj bi ob tem posnela tudi dokumentarni film.

Za naslov knjige je uporabila japonsko besedo natsukashi, ki pomeni nekaj takega kot vesela otožnost. Opisuje trenutek, ko se v naši zavesti pojavi kakšen lep spomin, ki nas še posebno razveseli. Je nekaj drugega kot nostalgija. Proustove magdalenice - tako v knjigi Eine heitere Wehmut, so bolj natsukashi kot nostalgija.

Z veselo otožnostjo se pisateljica potem sprehaja po krajih in mestih, kjer je v preteklosti živela, se srečuje z ljudmi, ki jih je poznala in se spominja svojega življenja na Japonskem. 

Najbolj ganljivo, a obenem tudi najbolj težko, je srečanje z varuško, ki je skrbela zanjo v prvih letih življenja. Gospa je stara, že nekoliko dementna in živi sama v enem od socialnih stanovanj, zapuščena od svojih otrok. Žalostno.

Bralec - in tudi pisateljica sama, sta pa vendar najbolj vznemirjena ob pričakovanju njenega srečanja z bivšim zaročencem. Srečanje je prisrčno, a zadržano - kakor je to ponavadi v takšnih primerih. 

Z Rinrijem se odpravita na eno izmed tokijskih pokopališč, kjer sta nekoč, stara enaindvajset let, preživela celo noč - ležala sta na enem od grobov in skozi cvetoče veje češenj gledala v nebo.

Japonska se je v času od njenega zadnjega obiska precej spremenila. Če ne drugega se ji je pripetila Fukušima. Področje, ki ga je leta 2011 uničil tsunami, je bi edini kraj, ki ga je Amélie Nothomb med svojim romanjem obiskala in ni bil kraj, kjer bi že kdaj prej bila. 

V času, ko je bila v Evropi, pa je Japonska doživela še več drugih naravnih katastrof. Potres v Kobeju leta 1995 je uničil hišo, v kateri je stanovala družina Nothomb. Edina stvar, ki je ostala od nje in se jo je Amelie še spominjala, so bile kanalizacijske cevi. Zanimivo, vrtec pa, ki ga je obiskovala (in sovražila do dna srca), je ostal bolj ali manj nepoškodovan in nespremenjen.

Eine heitere Wehmut je lahkotna in kratkočasna avtobiografska zgodba pri bralcih zelo priljubljene pisateljice, ki še vedno piše zanimivo, šaljivo ter ganljivo in to o stvareh, o katerih se zdi, da je že vse napisala. 

Obvezno branje za vse ljubitelje Amélie Nothomb, ki pa morajo preden vzamejo v roke ta roman nujno prebrati vsaj njeno Metafiziko cevi, S strahospoštovanjem in Japonskega zaročenca.

★★★★☆

Ian McEwan: Machines like me

Velika Britanija, osemdeseta leta 20. stoletja. Premierka Margaret Thatcher je ravnokar napotila ladje kraljeve flote proti Falklandskem otočju in začela vojno z Argentino. 

Vse lepo in prav. Potem pa Ian McEwan v zgodbo svojega romana uvede Alana Turinga - še vedno čilega in zdravega, ostrega in prodornega uma. Tukaj se potem zasvetijo prve svarilne lučke, ki namigujejo, da s knjigo nekaj ne bo v redu. Leta 1982 - v času dogajanja romana Machines like me, bi moral biti namreč Alan Turing že 30 let mrtev.

Za tega velikega znanstvenika, matematika in kriptologa, očeta računalništva in umetne inteligence sem izvedela šele pred kratkim, potem ko sem si ogledala film The Imitation Game. Njegova življenjska zgodba je v filmu zelo lepo predstavljena; glavni poudarek pa je na njegovem najodmevnejšem delu, ki ga je opravil med drugo svetovno vojno. Takrat je namreč pod okriljem britanske obveščevalne službe v Bletchley Parku vodil skupino, ki je uspela razbiti nemški šifrirni sistem in tako razvozlati njihova vojna sporočila. Tudi Taddyjeva žena Nancy iz romana God in Ruins je delala tam;)

Njegova uspešna znanstvena pot pa se je po vojni hitro končala, ker je bil obsojen zaradi homoseksualnosti, ki je v tistem času v Veliki Britaniji veljala za kaznivo dejanje. Po priznanju krivde je imel dve možnosti: ali gre v zapor ali pa privoli v hormonsko zdravljenje. Odločil se je za drugo. Psihično dotolčen je leta 1954 naredil samomor. 

Kaj bi se zgodilo, če bi se Alan Turing v petdesetih letih prejšnjega stoletja odločil drugače, kot se je, in namesto hormonske kastracije izbral zaporno kazen? No, na tej možnosti in predpostavki temelji roman Machines like me. Ian McEwan je s svojim romanom ustvaril alternativni svet, ki je tudi zato, ker je bilo Alanu Turingu omogočeno, da raziskuje in dela še naprej, tehnološko precej bolj razvit, kot je naš. 

V romanu Machines like me imajo tako že v 60-ih letih 20. stoletja samovozeče avtomobile; digitalna komunikacija preko interneta ter mobilnih telefonov je mogoča že v 70-ih; v 80-ih letih pa napoči čas za prve androide, ki jih je skoraj nemogoče ločiti od ljudi. Ravno leta 1982 petindvajset takšnih "umetnih ljudi" prvič pošljejo na trg - 13 je ženskih in 12 moških. Eve - tako se imenujejo ženske predstavnice, kljub visoki ceni pokupijo že v prvem tednu, a tudi Adamov - tistih, ki zgledajo kot moški, se kaj hitro ne more več dobiti.

Enega od Adamov kupi tudi glavni junak romana. Charlie Friend je nekaj čez trideset let star moški, ki se preživlja z nečem, kar bi lahko imenovali laično borzno posredništvo - sedi za računalnikom, kupuje in prodaja ter ob tem nekaj malega zasluži. Je prej reven kot bogat, denar za Adama pa je dobil s prodajo hiše, ki jo je podedoval od svojih staršev. Odločitev za nakup je bila drzna (kaj vse drugega bi si lahko privoščil s tem denarjem!), a Charlieja sta že od nekdaj zanimali elektronika in antropologijo - The child of the coupling was Adam. Tisto bistveno, kar ga je dokončno prepričalo v nakup androida, pa je bilo dejstvo, da si je enega od njih nabavil tudi Alan Turing - Charliejev veliki idol. 

Vsakega od Adamov in Ev je bilo potrebno po nakupu še nekoliko dodatno sprogramirati - mu določiti osebnostne lastnosti. To je lastnik naredil s tem, da je določil, kako močno bo pri njegovem androidu izraženih pet velikih dimenzij osebnosti (t.i. OCEAN - kot je te dimenzije predstavil tudi prof. Bloom v tečaju Introduction to Psycology, o katerem sem že pisala) kot so ekstra- oz. introvertiranost, stabilnost oz. nevrocizem, odprtost za nove izkušnje ali pa ne itd. Charlie se je ob tem upravičeno bal, da bo z Adamom ustvaril svojo lastno psihološko repliko in se je zato odločil, da bo sam določil le polovico Adamovih osebnostnih dimenzij; odločitev glede preostale polovice pa je prepustil svojemu dekletu Mirandi. Adam je tako na določen način postal njun skupni otrok. Kakor lahko berete v romanu, je bilo to prav lepo zamišljeno, a ne tako zelo uspešno izvedeno...

Adam je bil fascinanten že s svojim izgledom (temnolas, atletsko grajen lepotec), hojo, govorjenjem in vedenjem, a vendar je bilo tisto, kar je najbolj navduševalo, njegov briljanten razum, ki je bil bistveno boljši od človeškega. Adam se je zelo hitro učil po principu strojnega učenja in se je zavedal samega sebe. Znal je čustvovati in umetniško ustvarjati. Haikuji so bili tisto, v kar se je posebej poglobil, kajti v tej kratki pesniški obliki naj bi bila prihodnost. Vsa druga velika literatura - romani, n.pr., naj bi bili namreč po Adamovem mnenju zapisani koncu, saj njihova vsebina vedno izhaja iz kakšnega od nesporazumov ali napak, teh pa bo z razvojem umetne inteligence in umetnih ljudi vse manj. The lapidary haiku, the still, clear perception and celebration of things as they are, will be the only necessary form.

Lahko bi nas bilo strah, da se bodo Adami in Eve s svojo genialnostjo in sposobnostmi, ki na vseh nivojih presegajo človeške, obrnili proti ljudem in se do njih na kakršenkoli način sovražno vedli. Ne, to se ne zgodi. V teh umetnih ljudeh so bile namreč vgrajene zelo visoko zastavljene moralne norme - vedno so se odločili za pravičnost in nikoli niso lagali. 

Vendar pa je tukaj potem tičala tudi vsa njihova tragika - za naš nepopolni svet so bili namreč preveč idealni. Naš svet je bil za njih preveč kontradiktoren. Pomislite samo na to, kako polni nasprotij smo ljudje: dopuščamo, da milijoni umirajo zaradi bolezni, za katere poznamo zdravilo, radi imamo živa bitja, a dopuščamo, da številne vrste izumirajo, milijoni ljudi živijo v revščini, čeprav je na svetu toliko dobrin, da bi zadostovale za vse in tako dalje. Vsa ta nasprotja so Adame in Eve begale in jih silile v osebno stisko. Nič nenavadnega torej, da so nekateri od prvih 25-ih človeških robotov, ki so jih poslali na trg, naredili samomor - na njim specifičen način. Dve Evi, ki sta bili skupaj prodani nekomu v Riadu, sta bili prvi.

Tudi med Charliejem, Mirando in njunim Adamom se razvijejo trenja, ki vodijo do usodnih posledic. Včasih se odnosi med njimi zdijo naravnost smešni (glej, saj gre vendar samo za stroj!), a v osnovi je razmerje med njimi vendarle predvsem tragično. Ianu McEwanu je uspelo prikazati kar nekaj dilem - predvsem moralnih, ki nas mogoče čakajo ob nadaljnjem razvoju umetne inteligence in našem življenju z njo. Knjiga je napisana izredno zanimivo. Zgodba vleče.

Med branjem pa sem uživala tudi v primerjanju povsem konkretnih zgodovinskih in političnih dogodkov, ki so se pripetili v paralelnem svetu romana Machines like me s tistimi iz našega resničnega sveta. Podobni so si, a včasih tudi usodno drugačni. Če sem že na začetku omenila Falklandsko vojno - ta v romanu dobi vzdevek Falklandska katastrofa, in je Margaret Thatcher stala premierskega stolčka, tako hud poraz za Veliko Britanijo je pomenila. John Kennedy je v 60-ih letih skoraj umrl v atentatu in Jimmy Carter je na  predsedniških volitvah porazil Ronalda Reagana. Če bi se spoznala na angleško politiko, bi takšnih simpatičnih razlik opazila še mnogo več. Tako pa mi je v spominu ostala samo še ta, da so se Beatlesi (tudi John Lennon:) v času dogajanja romana še enkrat zbrali skupaj in izdali album Love and Lemons, ki je bil derided for its grandiosity, for failing to resist the lure and overreach of an eighty-strong symphony orchestra.They could not master such forces, was the general drift, with half a lifetime's store of guitar chords. Nor did we wish to be told again, the Times critic complained, that love was all we needed, even if it were true, which it was not.

Sicer pa so v McEwanovem paralelnem svetu tudi znani pisatelji ustvarili malce drugačna literarna dela, kot smo jih vajeni: Heller je napisal Catch-18, Fitzgerald The High-Bouncing Lover, Orwel The Last Man in Europe in Tolstoj All's Well that Ends Well. Pa si mislite, kateri romani so to;)

Knjige Iana McEwana rada berem - čeprav nekatere bolj kot druge. Nekatere so tudi precej boljše od drugih. Večino od njih imamo prevedene tudi v slovenski jezik.

Če bi tiste njegove knjige, ki sem jih prebrala, razporedila na nekakšno osebno lestvico kakovosti, bi bil na daleč najvišjem mestu roman Pokora, čisto spodaj, skoraj za brcniti stran, pa Amsterdam. Ostale njegove knjige bi bile nekje vmes. Verjetno še vedno velja, kot sem pred leti napisala na forumu Knjižni molji, da bi bila Sobota točno v sredini lestvice. V spodnjo polovico bi potem vtaknila Solar, v zgornjem delu pa bi bili romani Otrok o pravem času, Tujca v Benetkah in Na obali Chesil. 

Machines like me Pokore ne more zriniti z vrha seznama, ji je pa tako blizu, kot ji ni bila blizu še nobena od drugih McEwanovih knjig.

★★★★☆

Ian McEwan
(1948)
(vir: Wikipedia)

Drago Jančar: Postaje

Knjiga ima tako originalni uvod, da me je prijelo, da poiščem zemljevid sveta in začnem nanj risati črte in krivulje. 

Zamislite si, da bi na takšen zemljevid narisali vse poti, ki ste jih kdajkoli naredili - od otroških korakov pa do zadnjih korakov starca tik pred smrtjo. Prve črte bi bile čačkice v domačem kraju, potem bi se raztegnile do kraja srednje šole, univerze; nato bi na debelo začrtovale vsakodnevno pot do prve, druge, mogoče celo tretje službe. Tanke črte, ki bi se samo enkrat potegnile čisto na drug konec sveta, bi predstavljale eksotična potovanja, ki jih človek naredi le enkrat v življenju. In tako dalje. 

Mogoče bi tako kot Drago Jančar presenečeno ugotovili, da se te krivulje na nekaterih krajih zavozlajo in zgostijo, da nastajajo stične točke, čudna križanja in prepletanja.

Na svojih številnih potovanjih - ki so bila večinoma literarne narave - si je Drago Jančar tudi kaj zabeležil in skušal kaj premisliti. Z iluzijo, da je mogoče zadržati trenutek minevajočega časa, ob kavi na pločniku bulvarja ali v samotnem trenutku ob reki; v zmoti vseh pisateljev, da je mogoče ohraniti trenutek, ki pripada večnosti. 

Nastala je zbirka popotnih zapiskov, premislekov in zgodb. Postaje.

Zapisi so odlični. Rišejo sliko intelektualca, svetovljana, gorečega Evropejca, borca proti takšnemu ali drugačnemu nasilju. Odsevajo težko predstavljivo širino znanja s področja zgodovine, literature, umetnosti na splošno, kulture in politike. Nekatera od njegovih razmišljanj so preroška. Vse skupaj pa je zavito v dobro poznan pisateljev slog pisanja.

Veliko zapisov se ukvarja z vojno na Balkanu v 90-ih letih. Pretresljiv je zapis o Vukovarju - mestu, kjer se je Jančar pred vojno pogosto ustavljal, ko se je vračal v Slovenijo. Bilo je to lepo baročno mesto z rečnim pristaniščem, ki se je med vojno ob srbskem obleganju mesta, pred očmi Evrope in sveta, ob ignoriranju hrvaških oblasti spreminjalo v ruševine in goreče tramove.

Na temo vojne ob razpadu Jugoslavije je v knjigi tudi zapis, ki ga je Drago Jančar v lanskem letu (tudi na modri zofi Frankfurtskega knjižnega sejma) pogosto podal kot odgovor na neprijetno vprašanje, ki so mu ga vedno znova zastavljali - kakšno je njegovo mnenje o tem, da je Nobelovo nagrado za književnost dobil Peter Handke. Peter Handke je na temo jugoslovanske vojne napisal Pravičnost za Srbijo, Drago Jančar je kot odgovor njegovemu eseju napisal Kratko poročilo iz dolgo obleganega mesta. V njem je izredno jasno opisal življenje Sarajevčanov v času vojne, z vsemi grozovitostmi, ki so jih doživljali; brez hrane in elektrike, ves čas v strahu za svoje življenje. Napisano je podkrepil še z enim dodatnim, čisto konkretnim zapisom, ki ima naslov Misijonar in njegova pravičnost.

Takole piše:

Handke in Pavić se vozita po Srbiji in odkrivata resnico o vojni, medtem ko je vsa Bosna porušena, ko je stolčena ena tretjina Hrvaške, se Handke in Pavić vozita po Srbiji, kjer ni, kot je nekdo zapisal, počila niti ena šipa, vozita se v Studenico in vse jima je jasno, kdo je agresor in kdo ne, kdo je začel in kdo ne, katere nacije so velike in katere male, katere države resne in katere otročje.

Drago Jančar se s svojimi zapisi bori za to, da tega, kar se je dogajalo v Sarajevu, na način kakršen se je to dogajalo, nikoli ne bi pozabili. 

Kajti: Nevednost in pozaba delata ljudi preveč samozavestne in arogantne.

Zgodovinsko pomembnega leta 1991 je Drago Jančar veliko potoval. Pomladi je bil ob izidu svojega v ruski jezik prevedenega romana Severni sij (v nakladi 20 000 izvodov!) v Moskvi in je lahko z lastnimi očmi opazoval zadnje trenutke Sovjetske Zveze. Iz Moskve je takoj odpotoval v Washington DC na premiero svoje gledališke igre Zalezujoč Godota in tako spoznal tudi pogled ameriškega sveta na usodno leto. 

V času tik pred slovenskim plebiscitom, ko se je tudi v Nemčiji čutila napetost ob prihajajočih dogodkih, pa je bil v Feldafingu na Bavarskem. Živel je v idilični pisateljski rezidenci, vili Waldberti, ob Starenberškem jezeru. Sprehajal se je po okolici, razmišljal o Ludviku II. Bavarskem, ki se je utopil (ali pa so ga utopili) nedaleč stran v tem jezeru, se pogovarjal z ljudmi, opazoval pokrajino, naredil izlet v München in Dachau in pisal - mislim - čeprav ni nikjer jasno povedano, svoj roman Katarina, pav in jezuit.

Zapisek Feldafing je prvi v knjigi Postaje in je eden mojih najljubših. V tem zapisku sem našla dve stvari, ki tudi mene vedno znova očarata in navdušita. Ena je ljubezen do zgodovine kraja, na katerega me je popeljalo potovanje, kajti - kot pravi Drago Jančar, kdor nima rad zgodovine, naj ne potuje; saj le v primeru, da poznamo in nas zanimajo dogodki, ki so se v zgodovini dogodili na mestu, kamor smo pripotovali, lahko kraj razumemo in podoživimo.

Drugo so drobna presenečenja ali pa neverjetna naključja, ki - tako Jančar - človeku dajo misliti, da svet nekdo na neviden način z nasmeškom ureja. Zgodi se namreč, da mi, ne da bi posebej načrtovala, v pravem trenutku v roke pride prava knjiga; taka, ki je posebno pomenljivo povezana s krajem, na katerega sem pripotovala. Že večkrat se mi je zgodilo kaj takega in kaže, da se to dogaja tudi pisatelju Postaj.

V zbirki Postaje so pogosto omenjena literarna dela različnih avtorjev. Leta 1979 si je mladi Drago Jančar med potovanjem po Nemški demokratični republiki privoščil šalo, ki bi prav lahko imela podobno usodne posledice, kot jih je imela šala, ki jo Milan Kundera opisuje v svojem romanu z naslovom Šala. 

Jančarjevo razmišljanje o Vukovarju je povezano s knjigo mladega pisatelja Siniše Glavaševića, Zgodbe iz Vukovarja. 

Knjigo, ki ga je spremljala v Feldafing, pa se kot slučajno, vsaj nekoliko, dogaja tudi v tem kraju. Napisal jo je Ödön von Horváth (ampak ni bila tista z naslovom Mladost brez Boga, o kateri sem pisala;).

Omembe teh leposlovnih knjig so me naravnost vabile, da jih nekoč vzamem v roke in preberem. Kakor so me vabili nekateri od zapiskov, da obiščem kraje, po katerih je pisatelj potoval: Korčulo, Brione, Vodnjan in konec koncev tudi Bohinj. Opisi krajev, njihova zgodovina pa tudi miti, razmišljanja o njih, so tako prepričljivi in zanimivi, da se skoraj vonjajo borovci, sivka, žajbelj, rožmarin in vse mogoče drugo opojno dišeče šavje z zvenečimi imeni.

Knjiga se konča z nekaj kratkimi zgodbami, ki so, seveda, tudi povezane s potovanji. Moja najljubša je bila tista na koncu, z naslovom Angel ga ni zapustil. Malce šaljiva je in pripoveduje o tem, kako pisatelji včasih izgubijo navdih in kako hrepenijo po tem, da bi se vendarle zgodilo nekaj - dobrega ali slabega, kar bi jih pahnilo v razpoloženje, da bi spet lahko pisali. V takšnih primerih so dobrodošle tudi sanje - pri nekaterih so drzne, pri drugih bolj skromne. Zgodba je tipično Jančarjeva - z  mistiko, ki je previdno vmešana v sicer čisto realno, skoraj kriminalno zgodbo, in to na tako prefinjen način, da se ne ve več, kaj je res in kaj ne; kje se začnejo in kod končajo sanje.

Popotniški zapiski Draga Jančarja, Postaje, pokažejo, kako zelo bogata so lahko naša potovanja, če se znamo pravi trenutek ustaviti, pogledati okrog sebe, poslušati in kaj premisliti. Jasne nam postanejo stvari, do katerih bi se sicer le težko prikopali. Na ta način marsikaj bolje razumemo in zaradi tega potem bolje in bogatejše živimo - tudi takrat, ko ne potujemo. 

★★★★★