Svetlana Makarovič: Zima vezilja

Zima se nezadržno poslavlja in daje prostor pomladi. Če bi radi ujeli še zadnje sledi žledu, ivja in snega; žvenket  ledu in steklenih niti, ki jih veze zima; pa tudi snežne rjuhe, ki skrivajo vse mogoče človeške smeti, preberite zbirko haikujev Svetlane Makarovič, Zima vezilja.

Haiku je tradicionalna japonska pesniška oblika, ki je danes razširjena po vsem svetu. Po vsebini in obliki sledi jasnim pravilom. Haikuji našega, zahodnega sveta so trivrstični in če le morejo sledijo pravilu 5-7-5 zlogov za posamezno vrstico. Haikuji vedno govorijo o nečem konkretnem, tesno povezanem s sedanjostjo. Konec je lahko odprt in šele v bralčevih mislih dobi dokončno obliko in pomen. Glavna ideja dobrega haikuja je ponavadi presenetljiva in se mora globoko zarezati v bralčevo razmišljanje in njegovo podobo sveta. Vsaj ena beseda v haikuju ponavadi označi to, v kateri letni čas je postavljeno dogajanje pesmi.

V drobni, lični knjižici Svetlane Makarovič je 45 haikujev. Odlični so. Večinoma.
Osupnejo, presenetijo in pretresejo. Vedno znova dajo misliti.

Nekateri so kristalno čist odsev zimske podobe narave.

Ledena sveča.
Na konici sončni sij.
Potlej se zjoče.

Drugi se z veliko naklonjenostjo, simpatijo, sočutjem in pretresenostjo obračajo k živalim.

Smrčki v brlogu.
Mrtva lisica v snegu.
Leskeče se žled.

Živali bi bile lahko tudi prispodoba za ljudi:

Zlomljena perut.
Jata je odletela.
Krik se ni slišal.

Nekateri razkrinkavajo sebičnost in ravnodušnost do bolečine drugih:

Deček negiben.
Rdeča lisa na snegu.
Jaz nisem mati.

Obsojajo vojno...

Meč je zarjavel.
Primrznjena je na njem
človeška solza.

... našo brezbrižnost in samozadostnost, ki se nam v haikuju neusmiljeno vrne kot bumerang.

Daleč so vojne.
Sekaj, sekaj smrečico.
Božični puran.

V drugih se razkriva zadrega, ki smo jo čutili ob beguncih, ki so potovali skozi našo državo.

Tujkino dete.
Ta zima ga bo vzela.
Potlej bo lažje.

S sarkazmom je obsodba krivice še hujša.

Nag in premražen.
Hišo bodo zrušili,
vija vaja ven.

In na koncu prav nič optimistično.

Ptički, vprašam vas.
Al' bo že skoraj pomlad.
Ko nas več ne bo.

Želela bi napisati, da je knjižica lahko odlično darilo prijateljem in sorodnikom. Tudi zaradi opreme in čudovitih risb Andreja Brumna Čopa. Pa ne morem. Zbirke haikujev s tako ostro vsebino se nekako ne spodobi podarjati ljudem, ki jih imaš rad. Prebrati se jih pa splača! In o vsebini premišljevati...
Tudi če menite, - tako kot jaz - da pisateljica, ki na smrt sovraži vse ljudi, ki se ne strinjajo z njo in njenim svetovnim nadzorom ter ob vsakem javnem nastopu preklinja in žali, nima pravice razsojati, kaj je zlo in kaj ne; ter poučevati ljudi kako bi se morali vesti drug do drugega.

★★★★☆

Makarovič, Svetlana

Zima vezilja

ilustriral Andrej Brumen Čop

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2016

86 strani

ISBN 978-961-01-4470-0

Haruki Murakami: Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja

Trije citati iz knjige Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja se mi zdijo pomembni in po mojem mnenju zaobjemajo vsebino celotnega romana.

Prvi odlomek je tisti, ki sem ga že navedla v svojem prejšnjem razmišljanju o Harukiju Murakamiju. Služi za zasnovo pripovedi in je osnovna ideja romana. Nič hudega, če ga citiram še enkrat:

Tsukuruja Tazakija je smrt privlačila iz povsem določenega razloga. Štirje prijatelji, s katerimi si je bil do tedaj zelo blizu, so mu nekega dne povedali, da ga nočejo več videti, da nočejo več govoriti z njim. Jasno, odločno, brez sence dvoma. Poleg tega mu niso povedali, zakaj so se tako odločili. On pa tudi ni vprašal.

Drugi pomembni citat iz romana lahko preberete na naslovnici slovenskega prevoda knjige, saj služi za podnaslov. Glasi se:

Lahko prikriješ spomine, ne moreš pa spremeniti preteklosti.

To je modrost, ki jo več kot deset let let po nesrečnem razhodu s prijatelji, Tsukuruju zaupa ženska, s katero se izredno rad videva in pogovarja.

Tretji citat je (verjetno po izboru urednika) na zadnji strani slovenske knjige:

...človeških src ne druži samo ujemanje. Najmočneje jih povežejo rane, vzajemna bolečina in ranljivost.

Ti trije odlomki bolj ali manj povzemajo celotno dogajanje romana. Iz njih se da sklepati, za kaj bo v romanu šlo.

Tsakuruja Tazakija ob koncu srednje šole zapustijo štirje dobri prijatelji, s katerimi je tvoril nerazdružljivo skupino - dokončno in jasno, ne da bi mu povedali zakaj. Zaradi tega je obupan in na robu smrti. Razmišlja o samomoru. Čez 16 let sreča žensko, Saro po imenu, ki mu je izredno všeč in s katero bi bil rad kaj več kot samo prijatelj. Ona mu svetuje, naj razčisti s svojo preteklostjo, sicer ne bo imel nikoli mirnega in normalnega življenja. Tsakuru - čeprav nerad, se spopade z neprijetnostjo iz preteklosti in se sooči z vzroki za dogodek, ki je imel tako velik vpliv na njegovo življenje. Takrat ugotovi, da ljudi bolj od veselja in sreče povezujejo skupne rane in bolečina.

Odlično. Zasnova in glavna ideja romana sta mi bili zelo všeč.
Simpatičen mi je bil tudi glavni protagonist romana. Umirjen in zanesljiv Tsukuru Tazaki, urejen in pozoren 36-letni moški. Delal je v poklicu, ki si ga je vedno želel - gradil in prenavljal je železniške postaje - in bil zaradi tega zadovoljen ter uspešen.
Imel je občutek za modo in ljubil je urejene, lepe in samozavestne ženske. Rad je bral in enkrat tedensko je hodil plavat. Bil naj bi dolgočasen in brezbarven, a jaz (in tudi nekatere ženske iz romana) ga nikakor nismo dojemale na takšen način. Zaradi takšnega razmišljanja je v romanu tudi precej prostora za romantiko.

Slog pisanja je preprost in jasen; lahko bi rekla tudi suhoparen, a nekako ustreza. Zdi se pravi za tako vsebino in za take osebe, kot si jih je zamislil pisatelj.
Kot se za Murakamija spodobi se v romanu najdejo tudi magični in fantastični dogodki. Bralci in oboževalci Murakamija bodo že vedeli, kaj mislim. Ni me motilo. Nenavadnosti niso bile tako izrazite, niso bile tako zelo neverjetne in pojavljale so se v takšni količini, da sem jih lahko v svojih možganih zadovoljno predelala.

Do sem vse lepo in prav. Potem pa nastopi problem, zaradi katerega Tsukuru Tazaki ne bo moja najljubša knjiga leta.
Ko se glavni junak loti razčiščevanja preteklosti, vse skupaj postane za kanček preenostavno. Problemi se rešijo skoraj sami od sebe. Vzroki, ki so privedli do nesrečnega dogodka, so vsaj nekoliko za lase povlečeni. Zaključki so prehitro izpeljani in dokončani. Primanjkuje globine. Celoten roman, čeprav izredno lepo zasnovan in domišljen, postane nekoliko površinski; velike teme, o katerih se razpravlja, pa skoraj plehke.

V romanu je poleg Tsukureja še ena moška oseba, ki je izredno lepo orisana. To je njegov prijatelj iz študentskih let z imenom Haita. Ob skupnem poslušanju glasbe, branju in pogovoru sta preživela veliko lepih ur. Njuno prijateljstvo (vključno z namigi na homoseksualnost) sijajno zaživi pred bralcem in odseva pisateljevo veliko mojstrstvo. A kaj ko - vsaj po mojem mnenju - odnos med Tsukurejem in Haitom nima kakšne hude povezave z glavno zgodbo romana in sploh ne vpliva na njen potek, - tako da nekoliko neprijetno štrli iz osnovne podobe romana.

Kljub vsemu sem vesela, da sem knjigo prebrala. Odlomki, ki sem jih navedla (in še nekaj drugih), ki predstavljajo ogrodje, okrog katerega se zgodba razvija, so me navdušili. Tudi brezbarvni Tsukuru mi je bil všeč. Prav rada bi skupaj z njim v kakšni tokijski kavarni popila skodelico kave. Kave je Tsukuru v romanu popil res veliko.
A glejte, no! Pišem na enak način kot sem pred nekaj leti pisala o nekem drugem Murakamijevem romanu... Kaj naj bi to pomenilo?
No, kakorkoli že, zanimanje za Harukija Murakamija še vedno obstaja. V knjižnici sem si  že izposodila nemški prevod njegovega prvenca z naslovom Wenn der Wind singt; kupila pa sem tudi zbirko njegovih esejev, Von Beruf Schriftsteller.

★★★★☆

Haruki Murakami
1949
(foto: promocijski material) 

Murakami, Haruki
Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja
iz japonščine prevedel: Aleksander Mermal
naslov originala: Shikisai o motanai Tazaki Tsukuru to, kare no junrei no toshi
Mladinska knjiga, 2016, zbirka Roman
354 strani
ISBN 978-961-01-3675-0

Haruki Murakami, - in jaz

Najin medsebojni odnos je sila težaven.
Tisti, ki redno spremljate moje zapise, veste, da se zadnja leta ob podeljevanju Nobelove nagrade za književnost vedno znova zadovoljno oddahnem. Zakaj? Ker nagrade ne dobi že vrsto let glavni favorit - Haruki Murakami. Ja, takšna sem. Vse je boljše od Murakamija! Alice Munro, Patrick Modiano, Svetlana Aleksijević in Bob Dylon. Kaj potem, če od Aleksijevićeve nisem še nič prebrala. In kaj potem, če sem Dylonove pesmi prepevala pri tabornikih, a sploh ne vedela, da so njegove. Glavno, da Murakami ne dobi nagrade.

Tako hudi predsodki in skoraj zlonamerne želje, ki se jih kar malo sramujem - ampak samo malo - so posledica ene same Murakamijeve knjige, ki sem jo prebrala. Če ne bi bilo arhiva literarnega foruma Knjižni molji, sploh ne bi vedela, za katero knjigo gre in kaj je bilo tisto, zaradi česar od takrat dalje tega slavnega in priznanega japonskega pisatelja ne maram preveč.

Leta 2011 še nisem pisala literarnega bloga, - sem pa z velikim veseljem prebirala literarni forum Knjižni molji. Takrat je bila ta internetna stran izredno živahno stičišče navdušenih bralcev, ki so svoje mnenje o prebranih knjigah radi delili tudi z drugimi. Zdaj tam ni več tako živo. Razprave o prebranih knjigah so bile zanimive, argumentirane in vljudne; (skoraj) nikoli žaljive. Mnenje drugih se je poslušalo in spoštovalo.

14.06.2011 sem na Knjižnih moljih napisala naslednje:

======================

Haruki Murakami: Ljubi moj sputnik

To ste že tako vsi prebrali.
No, vredno je bilo prebrati, kakšna huda knjiga pa to ni. Prizori, ko ljudje in živali skrivnostno izginjajo in prehajajo iz realnega v nek drug svet, mi sede samo v strogo znanstvenofantastičnih delih.
Pritegnil me je naslednji odstavek iz knjige:
"Pravijo, da je v zgodbo, ki jo pišeš, nevarno vpletati sanje (resnične ali izmišljene). Le peščici pisateljev - in govorim o najbolj nadarjenih - je uspelo izpeljati nekakšen iracionalen spoj, kakršnega je najti v sanjah."
Se strinjam. In H.M. - po mojem mnenju - ni eden od njih. Je pa to, recimo, William Trevor.
Všeč mi je bil pa glavni moški lik s svojim umirjenim in brezbarvnim življenjskim slogom.

=======konec citata======

(Mimogrede, v zapisu je  omenjen William Trevor. Zanj sem si vedno želela, da bi dobil Nobelovo nagrado za književnost. Pa je ob koncu lanskega leta žal postalo jasno, da se to ne bo zgodilo. Wililam Trevor - po mojem mnenju najboljši sodobni pisatelj kratkih zgodb, je umrl. Kot v zadnjem letu še mnogo drugih velikih literarnih ustvarjalcev.)

Kakorkoli že, iz zapisa zgoraj je več kot jasno, zakaj mi roman Ljubi moj sputnik ni bil všeč. Običajni realizem (alá Tolstoj, recimo) imam še vedno precej rajši kot magični realizem. Torej, za moj okus preveč magičnosti in nadrealizma v Murakamijevih delih.

Pa vendar. Samo to še zdaleč ne more biti razlog, da je Murakami izpadel iz vseh mojih bralnih želja. Konec koncev se mi knjiga Ljubi moj sputnik kljub vsemu ni zdela tako zelo slaba. Celo glavni moški lik mi je bil všeč.

In sem začela raziskovati dalje.

Leta 2013 se je na forumu Knjižni molji razvila zanimiva debata o Harukiju Murakamiju. Začela jo je Kerstin, ki je razočarana, po več kot 200 prebranih straneh, odložila njegov roman 1Q84. Ni ji bil všeč. Nato so se oglasili še ostali: Katja10, Enka in insajder, pozneje tudi Toro, ter izrazili podobno mnenje; da so nekateri od Murakamijevih romanov čisto v redu knjige, kakšni hudi presežki pa nikakor ne in da je pisatelj prav gotovo precenjen.
Tako. To je bilo dovolj, da se knjig Harukija Murakamija nisem več dotaknila.

Haruki Murakami
(1949)
(vir: Wikipedia)

A svet je širok in okusi ljudi so različni. V teku let se tudi spremenijo.
Obstaja več kot milijon Harukistov - tako oboževalci Murakamija in njegovih knjig imenujejo sami sebe. Navdušeno pričakujejo izid vsake nove knjige izpod njegovega peresa. Veseli bi bili, če bi se lahko srečali s pisateljem in mu dali v podpis svoj izvod knjige.
Povsod so. Največ jih je seveda na Japonskem. Veliko jih je v Nemčiji, kjer je pred kratkim izšla zbirka Murakamijevih esejev Von Beruf Schriftsteller (Po poklicu pisatelj), ki je požela veliko zanimanja. V teh esejih zadržani in skromni pisatelj piše o knjigah, branju ter seveda pisateljevanju in to na zelo intimen in oseben način.

V slovenski jezik je prevedena večina Murakamijevih romanov. Zaradi tega ne preseneča dejstvo, da je tudi pri nas veliko njegovih zvestih oboževalcev. Ena izmed njih je tudi moja prijateljica, skupaj s svojo hčerko. Ko je le-ta svojo mami vprašala, zakaj na hermioninem blogu ni napisanega nič o Harukiju Murakamiju, je prijateljica odgovorila: Tega avtorja se vzljubi morda počasi, a za vedno. Ta stavek mi je dal misliti...

Prijateljičino darilo, najnovejši v slovenščino prevedeni roman Harukija Marukamija, Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja, sem že začela brati. Po prebranih prvih 100 straneh moram priznati, da mi je knjiga prav všeč. Mogoče zaradi brezbarvnosti glavnega junaka;) takšnega, ki se mi je dopadel že v Ljubem sputniku.
Ne. Tale odstavek iz romana je tisti, ki me je prikoval h knjigi:

Tsukuruja Tazakija je smrt privlačila iz povsem določenega razloga. Štirje prijatelji, s katerimi si je bil do tedaj zelo blizu, so mu nekega dne povedali, da ga nočejo več videti, da nočejo več govoriti z njim. Jasno, odločno, brez sence dvoma. Poleg tega mu niso povedali, zakaj so se tako odločili. On pa tudi ni vprašal.

Mega! Poročam, kako bo šlo dalje :)

Natsume Soseki: Koprnenje

Roman Natsumeja Sosekija Koprnenje je kot počasna reka, ki se vije preko (japonske) pokrajine in le sem ter tja kdaj - ko naleti na kakšen zaobljen, iz vode štrleč kamen, poustvari slikovito brzico. Njena gladina je gladka in mirna; a če se ozremo v globino, vidimo bogastvo, ki površnemu opazovalcu ostane skrito. Mirna gladina reke je lahko dolgočasna. Ko nestrpni opazovalec čaka na novo igro vode, ki si utira pot mimo kamna na njeni poti, prav zlahka spregleda zaklade, ki se skrivajo v globini reke in so pravzaprav njena glavna dragocenost.
Na koncu svoje poti se ta reka ne izlije v neko drugo, večjo reko ali celo morje, mirno in brez pretresov; nasprotno - njen tok je naenkrat ostro prekinjen, kot da bi jo zagradili z jezom...

Z jezom mislim na konec romana. Ta je v maniri modernizma - takšen, kot ga imajo pogosto romani in kratke zgodbe pisateljev iz prve tretjine 20. stoletja. Na misel mi prideta Virginia Woolf in Katherine Mansfield. Konec romana Koprnenje je namreč popolnoma nedorečen. Odprt. Obvisi v zraku. Pustil me je osuplo in nepotešeno. Želela bi si nadaljevanje, rada bi izvedela še kaj. Mogoče vsaj kakšen komentar.
A ko je minilo nekaj časa, sem seveda ugotovila, da je takšen konec romana čisto v redu. Z branjem sem dobila povsem dovolj podatkov, da si ustvarim svojo sliko. In ta podoba romana je prav lahko drugačna od tiste, ki si jo bo ustvaril kakšen drug bralec. Kar je nekaj čudovitega.

Več stvari je pripomoglo k temu, da je roman Koprnenje prišel v moje roke. Želela sem prebrati nekaj japonskega, a ne Murakamija. Pravijo, da Murakami ni tipičen japonski pisatelj, jaz sem pa za začetek raziskovanja japonske literature želela nekaj tipično japonskega. Lahko bi poskusila z dvema od japonskih Nobelovih nagrajencev za literaturo. Mogoče pozneje. Lahko bi se po dvajsetih letih ponovno lotila Murasaki Šikibu ter njenega Princa in dvornih gospa - najstarejšega romana na svetu. Ne, roman je bistveno predolg in pitje vina iz ženskih čevljev..., na ja... Želela sem prebrati roman običajne dolžine, ki ga je napisal cenjen japonski pisatelj (ali pisateljica), ki je preveden v slovenščino neposredno iz japonskega jezika, ima zanimiv naslov in vsebino ter je dostopen kot elektronski vir za izposojo iz knjižnice.
Vse te prednosti ima roman Natsumeja Sosekija, Koprnenje.

Dogajanje romana je postavljeno v leto 1912, pretežno v Tokio. To je bilo za Japonsko prelomno obdobje, saj je v poletju tega leta umrl cesar Meiji - vladar, ki je končal večstoletno izolacijo države od ostalega sveta in začel uvajati vrsto reform, ki so Japonsko približale zahodnemu svetu in jo popeljale na pot velikega gospodarskega razvoja. V senci cesarjeve smrti in smrti njegovega generala, ki je svojemu vladarju skupaj z ženo sledil v smrt (na dan cesarjevega pogreba sta oba z ženo opravila obredni samomor) potekajo življenjske zgodbe treh moških: prvoosebnega pripovedovalca - mladega študenta, senseja in sensejevega prijatelja K. Sensej je poslovenjena beseda za sensei, ki pomeni učitelj, intelektualec, starejši moški, dostojanstvenik ali avtoriteta.

Zgodba se začne z naključnim srečanjem prvoosebnega pripovedovalca s sensejem. Spoprijateljita se - kot se lahko spoprijateljita mladenič in malo starejši, bolj izkušen ter dobro izobražen mož. Ob postopnem, zelo počasnem razvoju njunega poznanstva, je mladenič vse bolj navdušen nad svojim učiteljem; vse bolj pa ga zanima tudi njegova življenjska zgodba. Ta namreč ni preveč jasna. Nekaj je v njej, kar meče senco na senseja; nekaj je, s čemer sensej v svojem življenju ni poračunal in ga teži. Ta bol je povezana skrivnostnimi sensejevimi obiski tokijskega pokopališča Zoshigaja.

Zaradi dogodka v preteklosti trpi tudi sensejev odnos z ženo, pa čeprav na zunaj izgleda vse srečno, mirno in urejeno - gladko kot površina mirne reke. 
Sensejeva ne preveč zgovorna žena je poosebljena lepota in vdanost - a tudi naivnost in otroška nedolžnost, ki jo je potrebno varovati pred krutim svetom in pokvarjenimi ljudmi. Vsaj tako je bil prepričan sensej in takšno prepričanje je bilo - po mojem mnenju, vzrok za njegovo največjo napako v življenju.

Po tem začetnem delu se zgodba preseli ven iz Tokia, saj se pripovedovalec umakne na podeželje, na obisk k svojim staršem. Njegov oče je hudo bolan in umira. Po mišljenju je povsem drugačen od senseja; prav tako kot on, pa tudi pripovedovalčev oče veliko razmišlja o minevanju in smrti.
Ta del pripovedi je zanimiv tudi zato, ker z njim bralci dobimo natančen vpogled v način življenja na Japonskem. Zvemo, kakšni odnosi vladajo ali so vladali med zakonci, med otroki in starši, med sorojenci... Mirna reka se vije dalje... Potem pa naenkrat pride do preobrata - tiste hude brzice na reki - ko pripovedovalec zaradi več strani dolgega pisma, ki mu ga je poslal sensej, na vrat na nos zapusti domačo hišo in umirajočega očeta ter se z vlakom odpelje proti Tokiu. Kako neverjetno in obsojanja vredno je to njegovo dejanje, se bralci, ki smo brali o medsebojnih družinskih odnosih v pripovedovalčevi domači hiši, prav dobro zavedamo.

Tretji del romana je potem vsebina sensejevega pisma. V njem učitelj mladeniču zaupa svojo življenjsko zgodbo. Zdaj je čas, da nastopi tudi sensejev mladostni prijatelj, imenovan K (tudi v originalu napisano s tiskanim K, ne pa s kakšno od pismenk). To je tisti del romana, ki vsebuje največje dragocenosti in opisuje tisto, za kar se v tem romanu sploh gre. Imamo ljubezensko zgodbo, imamo hrepenenje po znanju in duhovnosti, imamo prijateljstvo; na drugi strani pa prevaro, sebičnost, ki vodi v osamljenost, a tudi slabo vest in željo po kesanju, ki pa se ne more uresničiti tako, kot bi si to želeli. Enkratno. Vse te težnje in občutja so izražena zelo jasno in tako mojstrsko zložena skupaj, da se lahko pisatelju samo poklonim v globokem spoštovanju.

Občudovanje je še toliko večje zaradi sloga pisanja, ki ga je izbral pisatelj. Stavki so kratki in jedrnati, brez dodatnega okraševanja, jasni in precizni, skoraj sterilni. Iz njih pogosto veje hlad; lahko bi rekli tudi brezčutnost ali trdosrčnost. Na takšen način je težko pisati o tako globokih in gorečih občutkih, ki prevevajo glavne protagoniste. A kakor sem že večkrat omenila: Mirna vodna površina še zdaleč ni vse, kar ta romaneskna reka ponuja bralcu, ki zna biti potrpežljiv.

V romanu je veliko avtobiografskih elementov. Najzanimivejši je mogoče primer posvojitve otroka. Tako Natsumeja Sosekija kot tudi enega od glavnih protagonistov romana Koprnenje so starši dali v posvojitev. Kaže, da je bil to na Japonskem dokaj pogost in običajen dogodek - tudi v družinah, ki niso bile v finančni ali kakšni drugi stiski. Natsumeju Sosekiju sta se starša odrekla, ker sta se sramovala njegovega rojstva. Menda sta bila že prestara za to, da bi bilo še spodobno, da se jima rodi otrok - ona je bila pri štiridesetih, on pa v petdesetih letih starosti.

Zgodba se pogosto navezuje tudi na politične dogodke tistega časa. Tako pripovedovalčev oče umira za isto boleznijo kot je umrl cesar Meiji - za odpovedjo ledvic kot zapletom sladkorne bolezni. Obredni samomor cesarjevega generala zaradi krivde in za poravnavo v preteklosti storjene napake, pa je imela tudi na senseja velikanski vpliv.

Roman Natsumeja Sosekija, Koprnenje opisuje življenje človeka, ki je zaradi prevare izgubil zaupanje v svet in v ljudi okrog sebe, a je kljub temu uspel živeti dalje, ker je verjel, da mu je v tem sebičnem svetu individualizma uspelo ostati dober človek. Ko pa se tudi ta vera izkaže za napačno, skoraj ni več možnosti za srečen konec.

Odličen roman, ki ga priporočam iz vsega srca*.

★★★★★

Natsume Soseki
1867-1916
(vir: Wikipedia)

Natsume, Soseki
Koprnenje
iz japonščine prevedel Iztok Ilc
naslov originalnega dela: Kokoro: Sensei no Isho
El. knjiga, Sanje 2014, Ljubljana
288 strani
ISBN 978-961-274-261-4

*V izvirniku in tudi v mnogih prevodih ima knjiga naslov Kokoro, kar v japonščini pomeni srce - lahko pa tudi duša, čustvovanje - ali pa kar vse to skupaj.

Otfried Preußler: Krabat

Začnimo pri Lužiških Srbih. Pod tem imenom jih poznamo Slovenci, sami sebe imenujejo Serbja ali Serby, Nemci pa jim pravijo Sorben. So zahodno-slovanska etična skupina, ki živi na skrajnem vzhodu Nemčije. Kljub majhnosti in življenju sredi germanskega sveta, jim je uspelo ohraniti svoj jezik, svojo kulturo in svoje običaje. Govorijo poljščini, češčini in slovaščini podoben jezik, imajo pa dvojino kot naša slovenščina. Njihova zastava je v slovanskih belo-modro-rdečih barvah. V času nacizma so jih želeli zbrisati s sveta, danes pa imajo v Nemčiji status uradno priznane manjšine in mnoge s tem položajem povezane pravice, med katerimi je tudi pravica do šolanja v svojem jeziku.

Med kulturno zapuščino Lužiških Srbov spada tudi saga o Krabatu. Preußler je zanjo slišal že v otroštvu in navdušila ga je tako zelo, da je pozneje v življenju napisal svojo različico zgodbe. Njegova zgodba se na določenih mestih strogo drži originala, pogosto pa si je pisatelj dovolil precejšno svobodo. 

Mladinski roman Krabat je izšel v letu 1971 in doživel velik uspeh. Nagrajen je bil z najpomembnejšo nagrado za mladinsko književnost tako v Nemčiji kot tudi na Poljskem. Mladi bralci ga berejo še danes - malo tudi zato, ker je pogosto v učnih načrtih nemških šol ;) Knjigo imamo prevedeno tudi v slovenski jezik.

Zgodba pripoveduje o štirinajstletnem fantu z imenom Krabat (=Hrvat:), ki se je v hudih časih, ko je po Nemškem divjala tridesetletna vojna, zatekel v mlin v Koselbruchu. Tam so že živeli gospodar mlina in enajst vajencev. Prav kmalu se izkaže, da to ni navaden mlin, pač pa šola črne magije. Gospodar mlina je povezan s hudičem in zna čarati; čarovniške veščine pa uči tudi svoje vajence. V zameno za znanje mu morajo biti fantje pokorni in cele dneve težaško delati v mlinu. Krabatu je v začetku življenje v mlinu všeč. Uživa v tem, da ima čarobno moč, da se lahko spremeni v krokarja in leti po zraku. Tudi druščina ostalih fantov mu prija, pa čeprav se ga le-ti predvsem v začetku večkrat grobo in nesramno privoščijo. Krabat se posebno tesno spoprijatelji z najstarejšim in najbolj sposobnim vajencem Tondom. Ko Tonda na silvestrsko noč umre v skrivnostnih okoliščinah, Krabat spozna, da se v mlinu dogaja še kaj hujšega kot samo črna magija.

Eden izmed vajencev, Juro po imenu, ki se pred gospodarjem pretvarja, da je kratke pameti, v resnici pa je tudi on že velik čarovnik, mu pove, da mora gospodar vsako leto na silvestrski večer žrtvovati enega izmed svojih vajencev v zameno za to, da sam ostane pri življenju. Ponavadi izbere najpametnejšega in najsposobnejšega vajenca - tudi s tem namenom, da se znebi morebitnega konkurenta, ki bi ga s svojo čarovniško močjo lahko premagal.

Po tem pogovoru Krabat nima več želje, da bi ostal v mlinu. A šole črne magije ni mogoče kar tako zapustiti... Pravzaprav obstaja samo en način kako oditi iz mlina in zapusti gospodarja. Na silvestrski večer - zwischen den Jahren - mora priti v mlin dekle in zaprositi za vajenčevo svobodo. Opraviti mora tudi preizkušnjo na smrt in življenje. Če jo uspešno opravi, je njen fant - in tudi vsi ostali vajenci, rešen, gospodar umre in mlin pogori.

Zgodba je zanimiva, napeta, včasih tudi presenetljiva, polna temačnih čarovnij, a tudi prijateljstva in medsebojnega tovarištva. Za pravo razpoloženje poskrbijo še kratke zgodbe, ki se vpletajo v glavno zgodbo in so ponavadi tiste, ki sestavljajo orginalno sorbiško sago o Krabatu. Pripovedujejo jih vajenci drug drugemu ali pa jih vajencem pripoveduje gospodar.
Nasprotje med dobrim in zlem, svetlim in temnim, svetim in hudičevim je odlično prikazano. Prav nič dušebrižniško ali kako drugače pokroviteljsko ni. Ko bereš knjigo, enostavno veš, da je eno v redu, drugo pa nikakor ne.

Dogajanje v romanu je tesno povezano s potekom koledarskega leta. Ob tem (mladi) bralec na neprisiljen način izve, kako tesno povezano z naravo so ljudje v preteklosti živeli. Natančno so spremljali izmenjavo letnih časov, spremembe vremena in trepetali za svoje posevke. Čas je bil razmejen s krščanskimi prazniki. Na zanje značilen - temačen način so te praznike praznovali tudi v mlinu. Nov vajenec je v mlin vedno prišel takoj po začetku novega leta - da je nadomestil tistega, umrlega na silvestrsko noč - tja do sv. treh kraljev enkrat. Čas do velike noči je bil zanj najtežji. Težko je moral delati, pa še vsi so se norčevali iz njega. Na sobotni večer pred veliko nočjo, ko so v bližnji vasi zvonili zvonovi, so vajenci smeli oditi iz mlina. Odšla sta po dva in dva skupaj. V mlin so se morali vrniti do sončnega vzhoda. Po vrnitvi so medse vzeli najmlajšega vajenca, zanj priredili praznovanje in ga posvetili v prve čarovniške skrivnosti. Od takrat dalje jim je bil enak in pred njim niso več ničesar skrivali - tudi tega ne, da se v mlinu ob vsaki mladi luni meljejo človeške kosti...

Knjiga vsebuje tudi lepo ljubezensko zgodbo. Krabat je namreč na enem izmed predvelikonočnih odhodov iz mlina spoznal dekle, ki ga je imela toliko rada, da je bila zanj pripravljena tvegati tudi življenje. Poimenoval jo je Kantorka - beseda v jeziku Lužiških Srbov označuje dekle, ki v zboru na veliko noč poje solo. Njenega pravega imena Krabat ni poznal, niti ga ni želel poznati, saj tako ni bilo možnosti, da bi zanj izvedel tudi gospodar, ki je imel tako veliko moč, da se je lahko vtihotapil tudi v misli in sanje svojih vajencev. Če bi namreč gospodar vedel, katero dekle je pripravljeno rešiti Krabata iz mlina, bi jo nemudoma ubil. Kar se ne bi zgodilo prvič...

Krabat in gospodar
(iz filma Krabat, 2008)

Krabata sem brala skupaj s sinom, ki je knjigo moral prebrati pri predmetu nemščina. Ker njegova nemščina še ni tekoča, mu je učiteljica posodila tudi DVD s filmom posnetim po knjižni predlogi, da bi mu bilo branje romana lažje. Čisto fajn film. A kakor je ponavadi v takšnih primerih, je tudi tokrat knjiga bistveno boljša od filma. Precej bogatejša je tako glede zgodbe kot tudi nastopajočih oseb. Pomena določenih dogodkov prikazanih v filmu sva se v celoti zavedala šele, ko sva prebrala tudi knjigo.

Sicer pa tukaj v šolah knjige za domače branje berejo drugače kot v Sloveniji. Ne bere jih vsak učenec sam zase doma, ampak knjigo bere razred skupaj. To pomeni, da določena poglavja skupaj preberejo pri pouku in se o tem tudi pogovorijo, naredijo kakšno nalogo; potem pa učenci dobijo še navodilo za branje doma in ob tem tudi število strani, ki jih morajo prebrati, n.pr. do naslednjega tedna. Potem se spet pogovorijo o prebranem. Tako - po koščkih prebrana knjiga, ni tako zelo debela in grozljivo predolga za prebrat, da bi mladim bralcem vzela veselje do branja.

Knjiga Otfrieda Preußlerja, Krabat je odličen mladinski roman, ki je bil všeč tudi mojemu sinu, ki sicer ni ne vem kako velik ljubitelj knjig. Knjiga malo spominja na tiste o Harryju Potterju, ki so bile, kot vemo, napisane bistveno pozneje kot Krabat. No, meni Krabat deluje bolj bogato in polno; ne tako banalno in površinsko kot Harry. Obe knjigi poudarjata, da sta prijateljstvo in ljubezen pomembni stvari v življenju; Krabat pa naredi še korak dalje in zatrdi:

Več kot moč in slava - četudi čarovniška, je vredna človekova svoboda.

★★★★★

Otfried Preußler
1923-2013
(vir: preussler.de)

Preußler, Otfried
Krabat - Ausgabe mit sorbischer Sage
Thienemann in der Thienemann-Esslinger Verlag, Stuttgart, 2016
ilustracije Herbert Holzing
269 strani
ISBN 978 3 522 20227 5

slovenski prevod:
Krabat 1, 2
Mladinska knjiga, 1979
254 strani

Elena Ferrante: Genialna prijateljica

Fenomen Elene Ferrante je izjemen.

Do nedavnega nismo vedeli, katera italijanska pisateljica se skriva pod tem psevdonimom in piše svetovne uspešnice. Svojo identiteto je vse od začetkov pisateljevanja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja skrbno skrivala. V enem izmed dopisnih intervjujev je povedala, da brez anonimnosti ne bi mogla pisateljevati - vsaj tako dobro ne, kot to zdaj počne.

Njeni romani so cenjeni tako med bralci kot tudi med kritiki. Prodajajo se v milijonskih nakladah. In ravno finančni tokovi, ki se ob tako velikih nakladah knjig prelivajo z enega na drug bančni račun, so bili vzrok, da se je razkrila pisateljičina resnična identiteta. Eden izmed italijanskih raziskovalnih novinarjev je namreč menil, da običajna prevajalka literarnih del samo s prevajanjem - pa četudi je odlična pri svojem delu in poročena z možem, ki je pomemben ter vpliven v italijanskem literarnem svetu - ne more zaslužiti tako veliko denarja, kot ga je zaslužila - kot se je pozneje izkazalo, prevajalka (in pisateljica) iz Rima, ki si je nadela psevdonim Elena Ferrante.

Ob nezaželenem razkritju njene prave identitete se je Elena Ferante oglasila s kratkim sporočilom, v katerem je potrdila resničnost novinarjevih zaključkov o njeni pravi identiteti, a obenem prosila tudi za obzirnost. Prosila je, da ji bralci, novinarji in vsi ostali omogočijo, da še naprej ustvarja čim bolj anonimno in odmaknjeno. Pozornost literarnega sveta naj se obrača k njenim romanom, ne pa k njej kot pisateljici. Zdi se, da so naslovljeni vsaj v določeni meri upoštevali pisateljičino željo in po velikem bumu ob razkritju njenega pravega imena konec lanskega oktobra, je prava identiteta Elene Ferrante ponovno poniknila v anonimnost. Njeni romani pa živijo svoje lastno življenje dalje.

Roman Elene Ferrante, Meine geniale Freundin - v slovenščini je roman pred kratkim izšel pod naslovom Genialna prijateljica, je v Nemčiji od izida v avgustu 2016 dalje ves čas med tremi najbolje prodanimi knjigami s področja beletristike. Do izida novega Herryja Potterja je bila čvrsto zasidrana celo na prvem mestu. Zadnji teden pa si ji je na lestvici uspešnic pridružil še roman, ki je njeno nadaljevanje - v nemščini je namreč ravnokar izšel nov roman Elene Ferrante z naslovom Die Geschichte eines neuen Namens.

Roman Genialna prijateljica je prvi del tako imenovane Neapeljske tetralogije, v kateri Elena Ferrante opisuje življenje dveh prijateljic, Lenù in Lile. Lenù je okrajšava za Eleno in ta je v romanu prvoosebna pripovedovalka; lahko tudi kar pisateljica Elena Ferrante sama.

Začetek romana je enkraten! Točno takšen, da bralca uroči in mu vzbudi zanimanje za nadaljnje branje. Če boste prebrali prolog k romanu, knjige ne boste mogli več spustili iz rok. Vsaj tja do konca prve polovice ne...

Lilin sin Rino - štiridesetletnik, ki še vedno živi skupaj s svojo mamo, ker v življenju še nikoli ni počel kaj pametnega, pokliče Lenù in ji pove, da je mama izginila brez sledu. Dobesedno brez sledu. Za njo ni ostalo ničesar - ne obleke, ne čevlji, ne knjige. Še na fotografijah, na katerih je bila skupaj s sinom, je bil njen obraz izrezan. Kako in zakaj se je to zgodilo?
Njeno dolgoletno prijateljico dogodek ne preseneti preveč. Razjezi se in sklene, da bo tokrat drugače, kot je bilo vse do sedaj v njenem razmerju z Lilo. Enkrat bo ona - Lenù, tista, ki bo imela zadnjo besedo, pa čeprav je to šele pri 66-ih letih. Ne bo dovolila, da Lila s svojim izginotjem izbriše vse svoje življenje.
Tako sede za računalnik in začne popisovati svojo in Lilino življenjsko zgodbo - od samega začetka in z vsemi podrobnostmi.

Zgodba nas ponese v revno četrt Neaplja, v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Lila in Linu sta predšolski deklici z ne preveč svetlimi izgledi za svojo prihodnost. Že od vsega začetka je jasno, da ju čaka podobna usoda kot njuni mami - življenje v revščini in nevednosti, tudi nasilju in vulgarnosti, v omejenem območju revne, zanemarjene, močno patriarhalno usmerjene in tudi nevarne četrti Neaplja, imenovane Rione.

A deklici sta vendar tudi nekaj posebnega. Predvsem si že od otroških let dalje prizadevata, da bi svoji življenji imeli v svojih rokah in bi ga usmerjali po svojih željah. Obe se zavedata, da je znanje izredno pomembno. Obe sta zelo bistri in v osnovni šoli odlično uspevata. A na tem mestu že nastopi prva pomembna in usodna težava v njunem življenju. Njuno nadaljnje izobraževanje ni tako samo po sebi umevno, kot se nam zdi v današnjem času. Znajdeta se na razpotju, kjer se bosta njuni življenjski poti ločili druga od druge; Lenù po številnih dvomih starša le dovolita, da nadaljuje s šolanjem; Lilo pa oče v jezi vrže skozi okno, ko ga le-ta prosi, da bi ji dovolil nadaljnje šolanje.

A njuno prijateljstvo živi dalje. Hja, prijateljstvo... Odnos med Lilo in Lenù še zdaleč ni tako preprost, da bi ga lahko enostavno označili le z besedo prijateljstvo. Lila je tista, ki je v tem odnosu glavna. Lenù vedno stopa vsaj korak za njo. V šoli je vedno malo slabša od nje. Ni tako pogumna, poštena, odločna in drzna kot je Lila. Prijateljstvo med dvema dekletoma je vsaj v tem začetnem romanu Neapeljske tetralogije, ki opisuje leta otroštva in odraščanje, predvsem odnos, v katerem je veliko tekmovalnosti, občudovanja, želje po biti to, kar je prijateljica, in tudi kar nekaj zavisti in nevoščljivosti.

Prijateljstvo je tisto, za kar v tem romanu gre. Prijateljstvo med dvema mladima ženskama. Moški so tukaj in na splošno v knjigi šele v drugem planu. Eleni Ferrante je uspelo bralcem odnos med Lenù in Lilo predstaviti v vsej njegovi razsežnosti in bogastvu, v dobrih in slabih stvareh.

Mogoče ga je opisala celo malo preveč natančno... Ob opisovanju šolanja, šolskih tekmovanj in takšnih ter drugačnih mladostniških zapletov je po mojem mnenju nekoliko pretiravala. Dolgočasila sem se, ko sem brala o vsem tem. A ni bilo preveč hudo! Nagrajena sem bila z izredno lucidnim vpogledom v misli in občutenje dveh samosvojih in odločnih deklet, ki sta bili trdno odločeni, da se iztrgata iz nazadnjaške in omejujoče patriarhalne skupnosti. To jima na koncu tudi uspe - Lenù z nadaljevanjem šolanja, Lilu pa s poroko z bogatim ženinom.

Pa vendar. S knjigo ne morem biti najbolj zadovoljna. Neapeljska četrt Rione mi ni bila všeč in njeni prebivalci so mi bili s svojim vedenjem, mišljenjem in pogledom na svet zoprni.
K neprijetnemu občutku ob branju je pripomogel tudi pisateljičin način pisanja, ki je mestoma zelo suhoparen in hladen. Čeprav pogosto zelo rada hodim po stopinjah pisateljev in njihovih literarnih junakov, tokrat nimam prav nobene želje, da bi v Neaplju iskala ulice, po katerih sta hodili Lenù in Lila - ter cela množica stranskih oseb, za katere se pogosto ne ve jasno, kakšno vlogo igrajo v romanu.

A na srečo vse te pomanjkljivosti - kot jih sama razumem, ob koncu romana izgubijo svoje osti. Zdi se, da je ob zaključku romana pisateljica spet trdno prijela za vajeti zgodbe in ponovno prevzela nadzor nad osebami in potekom romana. Dramatičnost, ki smo ji priča na začetku romana, se pokaže tudi ob zaključku - mogoče še v večji meri in na usodnejši način. Tudi zaradi tega je knjigo vredno prebrati.

Roman Elene Ferrante, Genialna prijateljica ima odličen začetek in še boljši konec; vmes pa veliko čudovitih pasaž - posebno ob koncih posameznih poglavij, modrih misli in jasnih pogledov v prijateljstvo dveh deklic, a na žalost prav toliko izredno dolgočasnih odlomkov, pretiravanj in nelogičnosti, ob katerih sem se mučila in mučila, da se bolj ne bi mogla. Pisateljičin stil pisanja je racionalen in prav nič sentimentalen, kar je dobro za to, da roman ne zaide v vode samopomilovanja in solzavosti, vendar pa knjiga zaradi tega pogosto deluje preveč hladno in brezčutno. 

Ob Genialni prijateljici me tako prevevajo mešani občutki. Ne vem, ali bom zbrala voljo in pogum ter se lotila še nadaljevanja - druge knjige iz Neapeljske tetralogije.
No, v knjigarni sem nemški prevod romana, Die Geschichte eines Namens (v slovenščini bo roman izšel z naslovom Zgodba o novem imenu) že imela v rokah in prebrala sem tudi nekaj začetnih strani. Zgodba se nadaljuje točno v trenutku, kjer se je dogajanje prvega dela ostro in odsekano končalo - na Lilini poroki. In Lila se na dogodek, ki jo je močno prizadel, ne odzove tako, kot pričakuje in si želi njena genialna prijateljica Lenù...

★★★★☆


Originalna izdaja:

• L'amica geniale, Edizoni e/o, Rom, 2011

Nekateri prevodi:

• Genialna prijateljica, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2016, iz italijanščine v slovenščino prevedla Anita Jadrič
• Meine geniale Freundin, Suhrkamp Verlag Berlin, 2016, iz italijanščine v nemščino prevedla Karin Krieger
• My Brilliant Friend, Europa Edition, 2012, iz italijanščine v angleščino prevedla Ann Goldstein

Mit o Winnetouju

Karl May (1842-1912), najbolj bran nemški pisatelj vseh časov, je Winnetouja spoznal leta 1860, ko je kot inženir pomagal pri izgradnji ameriške transkontinentalne železnice. Na svoji poti je proga prečkala tudi ozemlje indijanskega plemena Apači. Poglavar tega plemena je bil Winnetou. Vsi vedo, da je bil to pogumen in pravičen, predvsem pa ponosen in plemenit indijanski vojščak; miroljuben, če se je le dalo, a pogosto venderle goreče bojevit, če so bile kratene pravice njegovega plemena.

Apači niso želeli, da bi železniška proga tekla po njihovem ozemlju. Slutili so, da ne bo prinesla nič dobrega. In res je transkontinentalna železnica Indijancem v naslednjih letih popolnoma spremenila ustaljeni način življenja. Še več: Indijanci so bili z njeno izgradnjo prignani na rob preživetja. Beli priseljenci so se lahko s pomočjo vlaka hitreje in bolj množično podajali proti zahodu ter se lažje polaščali indijanskega ozemlja. Z vozečega vlaka so za zabavo streljali na bizone, od katerih so bili Indijanci življenjsko odvisni. Lov na bizone je bil tako množičen, da je bila ob koncu 19.stoletja ta živalska vrsta tik pred izumrtjem.

Indijanci so se v tem razburkanem obdobju ameriške zgodovine borili za svoje pravice, a bili vedno znova izigrani. Karl May, zdaj z vzdevkom Old Shatterhand - tudi sam s poudarjenim občutkom za pravičnost in poštenost, je v tem neenakopravnem boju med belimi priseljenci in Indijanci, stopil na stran slednjih in rodilo se je veliko ter globoko prijateljstvo med dvema možema, ki sta si bila po rasi in načinu življenja zelo različna, a po moralnih vrednotah, ki sta jim sledila, še kako podobna.

O tem čudovitem prijateljstvu je Karl May napisal veliko število avtobiografskih romanov, ki so postali svetovne uspešnice. Po vrnitvi v Nemčijo je imel dr. Karl May tudi številna predavanja, na katerih je natančno opisoval svoja doživetja v Ameriki, odgovarjal na vprašanja oboževalcev in razkazoval predmete, ki jih je prinesel s potovanja. Mit o Winnetuju je bil rojen.

Romane o Winnetouju imamo tudi v slovenskem jeziku. Ne vem, če še vedno navdušujejo mlade bralce, pred 20-imi, 30-imi leti so jih še prav gotovo. Tudi mene.

V letu 2016 sem prebrala kar nekaj knjig, ki sem jih enkrat v preteklosti že brala. Winnetou seveda ni bil med njimi. Še več: prepričana sem, da ga nikoli več ne bom prebirala, pa čeprav zavzema častno mesto v moji knjižnici. Nekatere knjige se namreč lahko berejo le v določenem življenjskem obdobju - Winnetou nekako v drugi polovici osnovne šole, mogoče tudi na začetku srednje. Če jih beremo v drugih obdobjih življenja, izgubijo svoj čar.

S knjigami o Winnetouju sem torej zaključila. Še vedno pa lahko malo nostalgično pogledujem v preteklost. Ali pa si ogledam film o Winnetouju! Tisti, posneti v 60-ih letih prejšnjega stoletja, so bili velika uspešnica. Mene so navduševali skoraj tako zelo kot knjige. Pierru Briceju, ki je v filmih upodobil Winnetouja, sem celo napisala pismo (ki ga sicer nisem nikoli odposlala) in ga prosila za avtogram. 

A tudi filme so včasih snemali drugače, kot jih danes. Bi mi bili še vedno tako všeč, kot so mi bili pred leti? Bi me še vedno prepričale lično vezéne in krojene indijanske tunike? Bi se mi Winnetoujeva sestra Nšo-či z obrazom belke še vedno zdela verodostojna Indijanka? Kdo ve. Vsekakor pa bi bila pred leti izredno vesela, če bi bili filmi tako lahko dosegljivi kot so danes in bi si jih lahko ogledala, kadar koli bi si želela.

Pierre Brice kot Winnetou in
Lex Barker kot Old Shatterhand
(vir: iz fima Winnetou I, 1963)

Zaradi takšnih vprašanj se mi zdi čudovito, da so v letu 2015 posneli nove filme o Winetouju in jih premierno prikazali v času med letošnjim božičem in novim letom na televizijskem programu RTL.
Naloga je bila težka in je od ustvarjalcev filma zahtevala veliko poguma. Težko je namreč konkurirati uspešnim - skoraj kultnim filmom, pa čeprav so bili posneti pred več kot 50-imi leti. No, Winnetouja 2016 je bilo prav zabavno in kratkočasno gledati.

Posneti so bili trije celovečerni filmi. Prvi ima naslov Winnetou - Eine neue Welt, in pripoveduje zgoraj omenjeno zgodbo o gradnji železniške proge preko apaškega ozemlja ter začetkih prijateljstva med Winnetoujem in Old Shatterhandom. Drugi film govori o dogodkih opisanih v romanu Zaklad v Srebrnem jezeru, in ima naslov Winnetou - Das Geheimnis vom Silbersee; tretji del z naslovom Winnetou - Der letzte Kampf, pa je nastal na podlagi knjige Winnetou III in opisuje zadnje skupne dneve Winnetouja in njegovega belega brata Old Shatterhanda. Mit o pogumnem in ponosnem indijanskem vojščaku torej še vedno živi.

Najnovejši filmi o Winnetouju se tako kot jaz nekoliko z nostalgijo ozirajo na preteklost in na v 60-ih letih posnete filme s Pierrom Bricejem v naslovni vlogi. V najnovejših filmih nastopata dva igralca, ki sta igrala tudi v starih filmih o Winnetouju. Eden je srbski igralec Gojko Mitić. Pred 50-imi leti je bil velika filmska zvezda v Vzhodni Nemčiji, saj je upodobil številne indijanske like v filmih, ki so jih snemali na vzhodni strani Berlinskega zidu. V novih filmih po romanih Karla Maya igra Winnetoujeva očeta Inču-čuna. 

Drugi igralec je Mario Adorf. V filmih iz šestdesetih let prejšnjega stoletja je igral zelo pomembno vlogo nepridiprava Santera. Zaradi te vloge so ga ljudje na ulicah zmerjali z "morlicem". Bil je namreč tisti, ki je v filmu ubil tako Winnetoujevo sestro Nšo-či kot njunega očeta. V novi različici filmov je še vedno negativni lik, imenuje se enako kot pred leti in upodablja očeta tokratne negativne osebe, Santera Jr.

Na nostalgično pogledovanje v preteklost nakazujejo tudi kraji snemanja najnovejših filmov. Filmi so bili posneti na istih lokacijah kot pred 50-imi leti - večinoma na Hrvaškem. Lika, Velebit, Gorski Kotar, Plitvička jezera in nacionalni park Krka so bili odlična kulisa za dogajanje na ameriškem Divjem zahodu. Že zaradi tega si je filme vredno ogledati.
Ker pa v tokratnih filmih ni bilo veliko prostora za ljubezensko zgodbo med Winnetoujem in Ribanno - omenjena je bila le v pogovoru ob večernem tabornem ognju, tudi ni bilo potrebe za snemanje v Postojnski jami :(
Enak ostaja tudi zaključek serije filmov - tudi tokrat se Winnetou žrtvuje za svojega brata Old Shatterhanda. Drugače pač zgodbe o Winnetouju ni mogoče zaključiti.

Kaj pa je v novih filmih drugače?

Dogajanje je precej bolj realistično prikazano, manj je idealiziranja Indijancev in igralci delujejo verodostojnejše kot tisti pred več desetletji.
Indijanci niso več nekakšni otroci narave, ki se sicer radi razjezijo in naredijo kaj nevarnega, a so v osnovi vendarle kljub vsemu zelo naivni.

 Kreshnik Xhelilaj kot Winnetou in
Wotan Wilke Möhring kot Old Shatterhand
(vir: © RTL / Nikola Predovic, RatPack, 2016) 

Glavni igralci so odlično izbrani. Mehiška igralka Iazua Larios kot Nšo-či izgleda in se vede kot resnična Indijanka. Wotan Wilke Möhring kot Old Shatterhand je podoben Karlu Mayu, kakršnega poznamo s fotografij. Tudi njegov razvoj od zadržanega in skromnega nemškega mladeniča v zagrizenega zagovornika in borca za pravice Indijancev je odlično prikazan. Njegova preobrazba iz mehkega, nežnega mladeniča v zrelega, skoraj grobega in surovega moža Divjega zahoda je enkratna.

Prepričana sem, da so ustvarjalci filma najtežje našli igralca za vlogo Winnetouja, a jim je tudi to izjemno dobro uspelo. Winnetouja igra albanski igralec Nik Xhelilaj, ki je predvsem s svojim izgledom in nekoliko manj z igranjem čisto dobro opravil svoje delo. Verjetno ne bo ponovil uspeha svojega predhodnika Pierra Briceja, ki je bil kar 35 krat na naslovnici priljubljene revije BRAVO, - zdaj so vendarle drugačni časi, pa vendar gledalci najnovejših filmov o Winnetouju nad njim ne bi smeli biti razočarani.

Je pa v novih filmih precej manj akcijskih prizorov - se pravi, precej manj bojevanja in streljanja, manj mrtvih in manj spektaktla kot v starih filmih. Mene to ni motilo, marsikoga, ki pričakuje klasični vestern, pa verjetno bi.

Iazura Larios kot Nšo-či
(vir: RTL, 2016)

Filmi z Nikom Xhelilajem v naslovni vlogi so tudi rasno in kulturno korektnejši od svojih predhodnikov in tako močno posegajo v vsebino romanov Karla Maya ter zgodbo razvijajo po novih poteh. 

V romanu in v obeh sklopih filmov o Winnetouju, se Nšo-či noro zaljubi v Old Shatterhanda, ta pa v vsakem primeru drugače reagira na njeno ljubezen. V romanu je njegova poteza najbolj rasistično obarvana - Karl May Nšo-či namreč zavrne in ji pove, da se on kot belec nikoli ne bi mogel poročiti z Indijanko. V filmih iz 60-ih let je njegova poteza že milejša - njeno možitveno potezo sicer zavrne, a ko mu mrtva leži v rokah, globoko pretresen prizna sebi in ostalim, da jo je ljubil iskreno in globoko. Kaj se zgodi z Nšo-či in Old Shatterhendom v zadnji različici filmov, ki smo jih gledali med božičem in novim letom, zaradi nevarnosti spojlerjev ne bom pisala. Lahko pa povem, da je njun medsebojni odnos povsem drugačen kot je bil do sedaj. Ha, za romantike tudi precej bolj všečen!

Menda v Nemčiji že leta za božične ali velikonočne praznike vsaj na kakšnem od televizijskih programov vrtijo filme o Winnetouju. No, z novo serijo fimov imajo dovolj gradiva za nekaj naslednjih let.

Meni so bili najnovejši filmi o Winnetouju všeč - predvsem zaradi igralcev in posnetkov narave, ki niso dosti slabši od tistih iz starih filmov. In zaradi nostalgije. Glede vsega ostalega pa... No, kar prav je, da nimam več želje, da bi brala Karla Maya. V najboljšem primeru bi se med ponovnim prebiranjem spraševala, kje vendar je tisto, kar me je pred leti tako zelo navduševalo. In odgovor na vprašanje, zakaj le sem se tako zelo spremenila, da me takšne stvari več ne prevzamejo, bi me prav verjetno vsaj malo razžalostil...

Karl May kot Old Shatterhand, (leta 1896)
(vir: Das-Karl-May-Wiki)

P.S.
Romani Karla Maya in vsi nastopajoči junaki, vključno z Winnetoujem, so seveda izmišljeni. Zaradi tega je začetni del mojega prispevka potrebno brati previdno;) Karl May je svoje bralce dolga leta prepričeval o nasprotnem in vztrajno trdil, da se je vse, kar je opisal v svojih knjigah, resnično zgodilo. To je bila še ena od prevar moralno zelo oporečnega moškega - čisto drugačnega, kot se je predstavljal v liku Old Shatterhanda. Zaradi svojih nepoštenosti je bil večkrat celo zaprt. O lažnivosti Karla Maya je v svojem romanu Po njihovih besedah pisala tudi slovenska pisateljica Katarina Marinčič, finalistka za kresnika 2015.
V današnjem času, ko so informacije lažje dosegljive, bi literarno prevaro Karla Maya hitreje razkrinkali, kot so jo pred več kot sto leti. S tem pa bi bili bralci po vsem svetu na žalost prikrajšani tudi za čisto pravi mit - mit o Winnetouju.