Haruki Murakami: Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja

Trije citati iz knjige Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja se mi zdijo pomembni in po mojem mnenju zaobjemajo vsebino celotnega romana.

Prvi odlomek je tisti, ki sem ga že navedla v svojem prejšnjem razmišljanju o Harukiju Murakamiju. Služi za zasnovo pripovedi in je osnovna ideja romana. Nič hudega, če ga citiram še enkrat:

Tsukuruja Tazakija je smrt privlačila iz povsem določenega razloga. Štirje prijatelji, s katerimi si je bil do tedaj zelo blizu, so mu nekega dne povedali, da ga nočejo več videti, da nočejo več govoriti z njim. Jasno, odločno, brez sence dvoma. Poleg tega mu niso povedali, zakaj so se tako odločili. On pa tudi ni vprašal.

Drugi pomembni citat iz romana lahko preberete na naslovnici slovenskega prevoda knjige, saj služi za podnaslov. Glasi se:

Lahko prikriješ spomine, ne moreš pa spremeniti preteklosti.

To je modrost, ki jo več kot deset let let po nesrečnem razhodu s prijatelji, Tsukuruju zaupa ženska, s katero se izredno rad videva in pogovarja.

Tretji citat je (verjetno po izboru urednika) na zadnji strani slovenske knjige:

...človeških src ne druži samo ujemanje. Najmočneje jih povežejo rane, vzajemna bolečina in ranljivost.

Ti trije odlomki bolj ali manj povzemajo celotno dogajanje romana. Iz njih se da sklepati, za kaj bo v romanu šlo.

Tsakuruja Tazakija ob koncu srednje šole zapustijo štirje dobri prijatelji, s katerimi je tvoril nerazdružljivo skupino - dokončno in jasno, ne da bi mu povedali zakaj. Zaradi tega je obupan in na robu smrti. Razmišlja o samomoru. Čez 16 let sreča žensko, Saro po imenu, ki mu je izredno všeč in s katero bi bil rad kaj več kot samo prijatelj. Ona mu svetuje, naj razčisti s svojo preteklostjo, sicer ne bo imel nikoli mirnega in normalnega življenja. Tsakuru - čeprav nerad, se spopade z neprijetnostjo iz preteklosti in se sooči z vzroki za dogodek, ki je imel tako velik vpliv na njegovo življenje. Takrat ugotovi, da ljudi bolj od veselja in sreče povezujejo skupne rane in bolečina.

Odlično. Zasnova in glavna ideja romana sta mi bili zelo všeč.
Simpatičen mi je bil tudi glavni protagonist romana. Umirjen in zanesljiv Tsukuru Tazaki, urejen in pozoren 36-letni moški. Delal je v poklicu, ki si ga je vedno želel - gradil in prenavljal je železniške postaje - in bil zaradi tega zadovoljen ter uspešen.
Imel je občutek za modo in ljubil je urejene, lepe in samozavestne ženske. Rad je bral in enkrat tedensko je hodil plavat. Bil naj bi dolgočasen in brezbarven, a jaz (in tudi nekatere ženske iz romana) ga nikakor nismo dojemale na takšen način. Zaradi takšnega razmišljanja je v romanu tudi precej prostora za romantiko.

Slog pisanja je preprost in jasen; lahko bi rekla tudi suhoparen, a nekako ustreza. Zdi se pravi za tako vsebino in za take osebe, kot si jih je zamislil pisatelj.
Kot se za Murakamija spodobi se v romanu najdejo tudi magični in fantastični dogodki. Bralci in oboževalci Murakamija bodo že vedeli, kaj mislim. Ni me motilo. Nenavadnosti niso bile tako izrazite, niso bile tako zelo neverjetne in pojavljale so se v takšni količini, da sem jih lahko v svojih možganih zadovoljno predelala.

Do sem vse lepo in prav. Potem pa nastopi problem, zaradi katerega Tsukuru Tazaki ne bo moja najljubša knjiga leta.
Ko se glavni junak loti razčiščevanja preteklosti, vse skupaj postane za kanček preenostavno. Problemi se rešijo skoraj sami od sebe. Vzroki, ki so privedli do nesrečnega dogodka, so vsaj nekoliko za lase povlečeni. Zaključki so prehitro izpeljani in dokončani. Primanjkuje globine. Celoten roman, čeprav izredno lepo zasnovan in domišljen, postane nekoliko površinski; velike teme, o katerih se razpravlja, pa skoraj plehke.

V romanu je poleg Tsukureja še ena moška oseba, ki je izredno lepo orisana. To je njegov prijatelj iz študentskih let z imenom Haita. Ob skupnem poslušanju glasbe, branju in pogovoru sta preživela veliko lepih ur. Njuno prijateljstvo (vključno z namigi na homoseksualnost) sijajno zaživi pred bralcem in odseva pisateljevo veliko mojstrstvo. A kaj ko - vsaj po mojem mnenju - odnos med Tsukurejem in Haitom nima kakšne hude povezave z glavno zgodbo romana in sploh ne vpliva na njen potek, - tako da nekoliko neprijetno štrli iz osnovne podobe romana.

Kljub vsemu sem vesela, da sem knjigo prebrala. Odlomki, ki sem jih navedla (in še nekaj drugih), ki predstavljajo ogrodje, okrog katerega se zgodba razvija, so me navdušili. Tudi brezbarvni Tsukuru mi je bil všeč. Prav rada bi skupaj z njim v kakšni tokijski kavarni popila skodelico kave. Kave je Tsukuru v romanu popil res veliko.
A glejte, no! Pišem na enak način kot sem pred nekaj leti pisala o nekem drugem Murakamijevem romanu... Kaj naj bi to pomenilo?
No, kakorkoli že, zanimanje za Harukija Murakamija še vedno obstaja. V knjižnici sem si  že izposodila nemški prevod njegovega prvenca z naslovom Wenn der Wind singt; kupila pa sem tudi zbirko njegovih esejev, Von Beruf Schriftsteller.

★★★★☆

Haruki Murakami
1949
(foto: promocijski material) 

Murakami, Haruki
Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja
iz japonščine prevedel: Aleksander Mermal
naslov originala: Shikisai o motanai Tazaki Tsukuru to, kare no junrei no toshi
Mladinska knjiga, 2016, zbirka Roman
354 strani
ISBN 978-961-01-3675-0