Hamburk, Hamburk! kliče ji zvon...

Oton Župančič v Dumi pesni o domovini in razmišlja o tujini. Sprašuje se, ali bi bilo fajn, če bi se človek odselil. Že res, da je domovina lepa - vsa zelena in z nageljni okrašena, a velika mesta vabijo. 

Takole v pesmi moški glas odgovarja poetičnemu in romantičnemu ženskemu glasu, ki poveličuje življenje na vasi, v domovini:

Tvoji pesmi jaz zoprstavim pesem mest,

pesem obzidanih cest in korakov, po tlaku hitečih,

ritem rok in ramen, ki dvigajo kamen in hlod,

takt železnic, pod zvezdami vsemi enak,

tok velerek, ki jim tovor in breme je dika,

žic brnenje, ki vežejo sever in jug

in vodijo glas zapada k ušesom iztoka.

V velikih mestih je napredek, tam se z velikimi koraki stopa v prihodnost - doma pač ne.

Videl sem čela: kot da jim pod kožo lazijo želve,

ali to misel jih je razrila tako;

videl sem lica: v njih brazde za seme bodočnosti;

roke so stroju stregle ves dan,

ali zvečer je zablisnilo čelo to sajavo,

in oko je krožilo po svetih pokrajinah,

sanjalo smele sanje bodočnosti,

spremljalo silne kretnje govornika

in verovalo za rod, ki še rojen ni...

Čeprav je včasih hudo, se splača. Kajti zvečer se kljub celodnevnemu garanju zablisne čelo to sajavo. V tujini je optimizem, tam se smejo sanjati smele sanje prihodnosti, pa čeprav šele za naslednje rodove. Doma pač ne.

Hamburg je bil in je še vedno eno od takšnih velikih mest, o katerih je pesnil Oton Župančič v Dumi. Hamburg že stoletja vabi in obljublja lepše življenje množici ljudem, ki se zatekajo vanj.

Hamburg

Zgodba o uspehu se je začela s cesarjem Friedrichom Barbarosso. Ta je leta 1189 mesto razglasil za brezcarinsko območje, kar je bila ob iznajdljivosti ter ambicioznosti Hamburžanov velika spodbuda za hiter razvoj mesta. Vedno več ladij se je zasidralo v hamburškem pristanišču, ki je postajalo vse večje; vse več denarja se je obračalo, ker se je vse več trgovalo in mesto je postajalo vse večje in pomembnejše. 

Pesem velereke Elbe, ki teče skozi mesto in ji je tovor in breme dika, kot piše Oton Župančič, je postajala vse glasnejša, takt železnic, ki je tovor usmerjal dalje po kopnem, po vsej deželi, vedno izrazitejši. Za ritem rok in ramen v tej hamburški pesmi uspeha pa so poskrbeli delavci, ki jih je bilo vedno več in so prišli v Hamburg z vseh koncev Evrope. 

Mate je bil iz Bele krajine.

Elba

Čul sem vdovice jok:

"Moj Mate, jo, moj Mate!"

Pel je veliki zvon -

"Moj Mate, jo, moj Mate!"

Hamburk, Hamburk! kliče ji zvon...

tam ji v smrt omahnil je sin,

solze nobene bilo ni za njim,

znamenja ni za grob njegov.

Mate je najverjetneje raztovarjal blago z ladij - vreče s kavo, na primer, v Speicherstadtu, mestu v mestu, kjer so bila velika skladišča najraznovrstnejše robe. Nakladače in druge skladiščne delavce so najbolj potrebovali. 

Ali pa je delal v tovarni, kjer so predelovali kavčuk, ki je bila tudi v Hamburgu. Mogoče je bil eden izmed obrtnikov, ki so jih nujno potrebovali za najrazličnejša dela. 

Prav lahko, da je bila njegova smrt, ki je bila verjetno posledica težkega dela, majhen kamenček v plazu, ki je vodil k uporu delavcev proti izkoriščanju. 

Delavci so v Hamburgu pogosto stavkali in protestirali. Hamburg je bil v 19. stoletju eno od takšnih mest, za katera sta Marx in Engels predvidevala, da bodo postala žarišča delavske revolucije in socialnega preobrata - mesto, kjer se bo rodil socializem. No, kot vemo, se to ni zgodilo, a politična usmeritev mesta je od leta 1945 dalje jasno leva in Socialdemokratska stranka je (skoraj) vedno vladajoča sila. V zadnjem času pa postaja vse močnejša tudi skrajno leva stranka Die Linke.

Tudi v Hamburgu so skvoterji.

Tile so na lastnino, ki ni njihova, napisali:

Za vsakim velikim premoženjem stoji zločin.

RWE razlastiti brez odškodnine.

Mogoče pa Mate ni bil pristaniški delavec. Mogoče je bil mornar in je umrl v pretepu v St. Pauli.

St. Pauli je še eno mesto v mestu. Tam so se - v začetku ilegalno - naselili ljudje, ki si niso mogli privoščiti življenja za obzidjem mesta. Svoja bivališča so zgradili na Hamburškem griču pred mestom. Kako varno je bilo življenje na eni ali pa na drugi strani mestnega obzidja, se je pokazalo v tridesetletni vojni v 17. stoletju. Švedi, ki so pridrveli s severa, Hamburga nikoli niso zavzeli, je pa bilo trdno v njihovih rokah vse okoli - tudi naselje St. Pauli. 

Pozneje so se v ta predel preselili ljudje, ki so opravljali kakšno umazano ali smrdljivo ali glasno delo, za katerega je bilo bolje, da je potekalo izven mesta in tako ni motilo življenja meščanov. V St. Pauliju pa so svoje zatočišče dobili tudi mornarji, ki so pripluli v Hamburg z ladjami z vseh koncev sveta. Kajti St. Pauli je z leti postajal vse bolj tudi kraj zabave in užitkov. Različni umetniki so se začeli zadrževati v tem predelu in ustvarjati. Vse več pivnic in gostiln je odpiralo vrata, tudi javnih hiš in gledališč. 

V enem izmed nočnih klubov v St. Pauliju so imeli  prve odmevne javne nastope člani skupine The Beatles, takrat še najstniki in komaj polnoletni (no, George še to ne). V St. Pauliju so pilili svoje glasbene sposobnosti, da so potem v Angliji lahko štartali na polno. Stoletje pred njimi je mladi Johann Brahms - da bi prispeval k družinskemu proračunu, v eni izmed pivnic igral na klavir in zabaval goste. Menda so ga doživetja v tej krčmi tako pretresla, da je imel v letih, ki so sledila, težave z normalnim spolnim življenjem.

Eduard Manet: Nana

To je slika, ki je navdihnila Zolaja, da je napisal roman Nana.

Ali pa je roman Nana navdihnil Maneta, da je naslikal to sliko.

Strokovnjaki si niso enotni.

V obeh primerih pa je Nana - čeprav Parižanka - zelo primerna poosebitev

hamburškega mestnega predela St. Pauli.

Tako je tudi zelo primerno, da to nekoč zelo škandalozno sliko, 

hranijo v Hamburger Kunsthalle.

Mornarji, ki so pripluli v hamburško pristanišče in potem čakali, da njihovo ladjo raztovorijo in spet natovorijo, so se v nočnih urah zabavali v St. Pauliju, popivali v krčmah in obiskovali bordele. Kakor so takšna mesta zabavna in navdihujoča, pa so pogosto tudi leglo kriminala. To je veljalo tudi za St. Pauli in Mate-mornar bi se prav lahko zapletel v kakšen prepir - recimo z zvodnikom ali lastnikom krčme, ali pa samo kakšnim mornarjem z druge ladje, se stepel, vročekrven, kot je bil;) in obležal na eni izmed stranskih ulic predela.

Še v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja je bil St. Pauli izredno nevarno območje, v katerem so vladali različni mafijski bosi, ki so nadzirali celotno prostitucijo. Alex (ali Karen Duve) iz romana Taxi, ki je takrat stranke vozila tudi po tem predelu Hamburga, se je marsikdaj znašla na robu resnih težav - in če že ni trepetala za življenje, se je pa bala, da jo bodo pretepli. Neprimernim izjavam, grozečim pogledom in nespodobnim povabilom se pa tako ali tako ni mogla izogniti.

V naslednjih letih se je stanje izboljšalo in v St. Pauliju se lahko ljudje dandanes dokaj varno zabavajo globoko v jutranje ure. Mornarjev ni veliko, saj ladje danes raztovorijo precej hitreje kot so jih včasih - hamburško pristanišče je bilo vedno znano po tem, da znajo hitro raztovarjati in natovarjati ladje - je pa zato veliko turistov. St. Pauli postaja vse bolj urejen - da ne rečem luksuzni predel mesta, kjer najemnine stanovanj skokovito rastejo. Tisti prebivalci predela, zaradi katerega je ta del mesta tako barvit in samosvoj, si življenja v St. Pauliju pogosto ne morejo več privoščiti.

Speicherstadt
(v ozadju Elbphilharmonie)

A vrnimo se k Župančičevemu Mateju-delavcu. Če je bil res pristaniški delavec, je danes predel, kjer je delal, precej drugačen, kot je bil za časa njegovega življenja. Pristanišča na tem mestu namreč ni več. V času, ko so se pojavile velike kontejnerske ladje, so doki v pristanišču postali preozki in Elba na tem mestu preplitka, da bi se ladje lahko zasidrale. Danes se te ustavljajo nižje vzdolž reke. A predel nekdanjega pristanišča v zadnjih letih vseeno postaja eden najzanimivejših predelov Hamburga. Tukaj gradijo nov predel mesta, ki so ga poimenovali HafenCity, in je trenutno največji gradbeni projekt na svetu.

Zdaj tukaj ni več sajavih čel in rok, ki bi stroju stregle ves dan, kot bi rekel Župančič, a oko vseeno kroži po svetih pokrajinah. Mogoče še bolj kot kdaj koli prej. Ljudje, ki tukaj delajo in živijo ali pa študirajo iz živahnosti mesta črpajo enako energijo, kot so jo Mate in njegovi prijatelji, in z enakim optimizmom in navdušenjem zrejo v prihodnost.

Predelu kraljuje Elbphilharmonie, ki stoji na samem rtu, s treh strani obdana z reko Elbo; v njenem zaledju pa se potem širijo moderne stavbe najrazličnejših oblik, narejena iz zidakov, ki so bili vedno značilni gradbeni material v tem delu Nemčije, pa tudi iz veliko stekla in jekla. V teh stavbah so stanovanja, pisarne različnih podjetij in organizacij, trgovine, hoteli, galerije ter kavarne in restavracije. In oddelek univerze. Med modernimi stavbami pa so arhitekti sem ter tja ohranili in obnovili kakšno od stavb iz preteklosti in jo zelo okusno vključili v celoto. 

Najpomembnejše v HafenCityju pa je to, da mesto živi. Stanovanja so zasedena, lokali na obrežju Elbe polni gostov, otroška igrišča živa. Tukaj ljudje živijo, delajo, študirajo in ustvarjajo - tukaj sta svoboda in prihodnost. Ali kakor pravi Oton Župančič v Dumi:

Tu, to se žile življenja stekajo,

pota vesoljstva tukaj se sekajo,

ljubim jih s hrupom in šumom, ta velika mesta -

skoznje v svobodo gre, skoznje v bodočnost gre cesta.

Pri navdušenju nad Hamburgom pa velja biti kljub vsemu nekoliko previden. Ljudje se razlikujemo in všeč so nam različne stvari. V Hamburgu se vse vrti okrog pristanišča in ladij. Stanovanja s pogledom na Elbo in pristanišče so bolj iskana in dražja od tistih, ki tega pogleda ne nudijo. Lokali in klopce so vedno obrnjene proti Elbi in k velikim ladjam, ki so zasidrane v reki. Ljudje s teras in razglednih točk opazujejo, kako velikanski žerjavi raztovarjajo ladje ali kako kontejnerske ladje in vlačilci plujejo po reki. 

Pa vendar. Ali je to res nekaj lepega in očem prijetnega? Voda v Elbi je kalna in izgleda umazana. Žerjavi so pogosto zarjaveli in nekatere od ladij prav nič bleščeče.

A to je potem to, o čemer že ves čas pišem in poskušam jasno predstaviti - to, kar je čutil tudi Župančič, in upesnil v Dumi.

V vsem tem - mogoče ne tako prijetnem za oči, se vendar skriva nekaj zelo človeškega. To je strmenje po napredku, po nečem boljšem, ki človeka napolnjuje in navdihuje, ki ga dviga vse višje. To je tista sila, ki je človeka iz jam dvignila med zvezde, in nad njo se vedno znova navdušujem. 

Če je ne prepoznate ali ne cenite preveč, tudi nič hudega. Ženski glas v Dumi, ki ljubi drugačen, bolj nežen in mehak način življenja - značilen za domovino, ima tudi svoj prav. Manj je včasih več. Jaz pa ostajam z Otonom Župančičem, ki ni mogel skriti navdušenja nad silo napredka in to kljub Matejevi nesrečni ter obžalovanja vredni usodi. To je energija, ki jo je v Hamburgu jasno čutiti. Že zaradi te energije, ki vse preveva, in pogledov, ki so operjeni v prihodnost, je mesto vredno obiskati. Če že ni mogoče tam živeti ;) 

Sicer pa je vreme tisto, ki zbija vrednost temu mestu. Za moj okus je v Hamburgu čisto preveč vetra in oblakov. In vlage. Kadar pa dežuje - in to je zelo pogosto - dežnik ne pomaga. Obuti je potrebno gumijaste škornje in si ogrniti pelerino. Potem pa nekako gre. Tudi za literarni sprehod po mestu.

================================================

KRATEK LITERARNI SPREHOD PO HAMBURGU:

Nikolaikirche

Kateri zvon kliče Hamburk, Hamburk in vdovi iz pesnitve Duma naznanja smrt sina Mateja, ni znano. V Hamburgu je veliko cerkva.

Mogoče je to vseeno zvon Nikolajeve cerkve, ki ima najvišji zvonik v mestu in tretjega najvišjega v Nemčiji. Ko so se mornarji vračali z morja, je bil ravno ta zvonik tisto, kar so najprej opazili, in jih je pozdravilo ob vrnitvi v domače mesto.

Danes je Nikolajeva cerkev razvalina. Pustili so jo takšno, kot je ostala po bombardiranju med drugo svetovno vojno. Postala je protivojni spomenik.

Ob razvalinah te cerkve je posedala Leja iz romana Andreja Skubica, Krasni dnevi, in razmišljala o nesmiselnosti vojne.

U-Boot 434

Med drugo svetovno vojno so naciji v hamburškem pristanišču na veliko izdelovali podmornice. Fantje iz romana Siegfrieda Lenza, Der Mann im Strom, so iz tistih, ki jih zavezniki med bombardiranjem niso popolnoma uničili, odstranjevali baterije in jih drago prodajali. A kot vemo iz romana, je bila to življenjsko nevarna dejavnost. 

A podmornica z zgornje slike ni ena izmed tistih.

To je U-434, ki je bila ena največjih ruskih nejedrskih vohunskih podmornic iz časa hladne vojne. 

Vohunila je ob vzhodni obali ZDA, zdaj pa je muzej.

Kako je podmornica  prišla v Hamburg?

  Kot nam je povedala vodička (ki je nemško govorila z nezgrešljivim ruskim akcentom), je podmornico mestu Hamburg (v času, ko sta bili Rusija in Nemčija še v dobrih medsebojnih odnosih) prodal eden od ruskih oligarhov, ki ima zaradi te geste še vedno možnost, da v primeru, če pride v Hamburg, lahko prenoči v kapitanovi kabini. Ta je zaradi tega za obiskovalce zaprta. Lahko pa si ogledate vse ostale prostore v podmornici in prav hitro ugotovite, zakaj so med posadko sprejemali le majhne mornarje. 

pokopališče Ohlsdorf v Hamburgu

Matejeva mati iz Župančičeve Dume je nesrečna, ker ne ve, kje je pokopan njen sin. 

Hamburk! - Misel ji blodi okrog,

pa ne ve, kam naj poleti,

kje se naj na grob spusti,

da potoči nanj solzo.

A vendar skoraj ni dvoma, da je pokopan - tako kot vsi ostali Hamburžani - na pokopališču Ohlsdorf. To je pokopališče v obliki parka in je največje svoje vrste na svetu.

Na pokopališču Ohlsdorf je tudi Garten der Frauen - mesto, kjer so obeležena imena najpomembnejših žensk, ki so se rodile, živele ali delale v Hamburgu. Med njimi je tudi ime Hedwig von Schlichting - ustanoviteljice sester Erika in ene pomembnejših oseb iz romana Wolfa Serna, Große Elbstraße 7.

 

obeležje v obliki polža v Vrtu žensk,
- med ostalimi je omenjena tudi
Hedwig von Schlicting