John Singer Sargent (1856-1925)

Eno izmed covid-19 nedelj sem preživela s Feliksom Krullom, eno pa z Johnom Singerjem Sargentom. Ne vem, katera je bila bolj prijetna:)

Covid-19 je vplival na dve stvari, ki me povezujeta s tem ameriškim slikarjem konca 19. in začetka 20. stoletja. Prva so muzeji, druga pa potovanja.

(vir:MET)

Med korona pandemijo so bili muzeji in galerije po vsem svetu zaprti. Žalostno za potencialne obiskovalce, še huje za muzeje in galerije. Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku je bil ob tem še posebno hudo prizadet. Ravno v času, ko je bil tam višek epidemije, bi MET moral praznovati pomembno obletnico - 150 letnico odprtja. Vse prireditve povezane s tem in še mnoge druge so odpadle. A kakor je že od nekdaj jasno - to namreč, da je vsaka stvar za kaj dobra, je bilo zaprtje muzejev velika priložnost, da kulturne institucije poudarijo digitalno stran svojih zbirk. 

Metropolitanski muzej se je ob tem zelo dobro odrezal. Ne samo to, da je marsikatera od njihovih umetnin zaradi covida-19 dobila digitalno predstavitev dostopno vsem, ki imajo internet, tudi različne publikacije, ki so jih izdali v preteklih letih, so v času korona epidemije postale prosto dostopne - med njimi tudi bilten, ki so ga leta 2000 izdali v čast Johnu Singerju Sargentu. Z veseljem sem ga prebrala, tisto nedeljo. Nekaj čez 60 strani čudovitih reprodukcij slik, ki jih imajo v MET-u, ob tem pa še nekaj besedila o slikarjevem delu in življenju. Vse je predstavljeno izredno pregledno in zanimivo. Publikacija je idealna za prvo resnejše srečanje s tem slikarjem - ravno pravšnja zame, tisto nedeljo:) Če pa želite prebrati še kaj več in poleg oljnih slik spoznati še njegove akvarele in risbe, si lahko ogledate še precej obsežnejši katalog njegovih del. Linka za obe publikaciji najdete ob koncu zapisa.

Sestre Wyndham
Lady Elcho, Mrs Adeano, Mrs Tenant
(vir:MET)

John Singer Sargent je znan predvsem po svojih čudoviti portretih, večinoma žensk iz ameriške visoke družbe preloma 19. v 20. stoletja. Oglejte si samo sestre Wyndham. Kot šopek belega cvetja na razkošni zofi so, v ozadju nad njimi, komaj vidna iz teme, pa je še njihova mama, ki jih opazuje s portreta. Zaradi takšnih slik je bil Sargent v času svojega življenja zelo iskan in cenjen portretist; umetnostna zgodovina pa ga kot enega od "social painters" - ni preveč cenila. Po krivem je bil dolga desetletja po svoji smrti močno podcenjen.

To je zelo krivično, še posebno zaradi tega, ker nikakor ni bil samo portretist visoke družbe, ampak mnogo več. Posebno spreten je bil v slikanju akvarelov. Slikal je naravo, a v povsem neobičajni perspektivi. Na njegovih pokrajinskih slikah skoraj nikoli ni upodobljeno nebo. Sargent je ponavadi slikal od zgoraj navzdol in samo delček tistega, kar je želel upodobiti - samo košček travnika, gozda ali gorski potok le na mestu, ko se prebija preko ene od skal. Tukaj se kažejo impresionistične značilnosti njegovih del - mogoče lahko napišem še bolj natančno - tukaj se kaže vpliv Clauda Moneta, ki ga je Sargent dobro poznal in ga celo obiskoval na njegovem posestvu Giverny. Vrt v Givernyju je sicer poznan po tem, da so tam nastale ene najlepših in najprepoznavnejših Monetovih slik. 

Čudoviti pa so tudi Sargentovi akvareli stavb, mostov, vodnjakov in fontan. Pogosto izgledajo že kot abstraktna umetnost, saj so naslikani s samo nekaj hitrimi potezami s čopičem, a vendar vedno povsem dovolj natančno, da opazovalec začuti tisto, kar je potrebno začutiti in dojame bistvo slike.

Neobičajni in za tisti čas provokativni so njegovi moški akti. Ob njih so se mnogi spraševali o Sargentovem zasebnem življenju, prijateljstvih in poznanstvih, a o tem ni veliko znanega. John Singer Sargent je bil zadržan človek, ki je užival v samoti, obdan z majhno, a izbrano družbo; a prijateljev mu kljub temu nikdar ni primanjkovalo - ne moških in ne ženskih.

Ko govorimo o akvarelih - še bolj pa o njegovih številnih risbah, ki jih hrani Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku, pridemo do tiste druge stvari, ki je zdaj v času covid-19 dobila povsem drugačne razsežnosti, kot jih je imela še pred nekaj meseci. Mislim na potovanja, ki trenutno sploh niso mogoča, John Singer Sargent pa jih je imel v svojih genih. Dobesedno. Potoval je še preden se je rodil. Čeprav je ameriški slikar, je na ameriška tla stopil šele, ko je bil star 20 let; tam pa tudi nikoli ni ostal prav dolgo. Pogosto je bil na poti.

(vir:MET)

Njegov oče je izhajal iz ene najstarejših ameriških družin in je bil po poklicu očesni kirurg, mati pa je izhajala iz filadelfijske trgovske družine. Leta 1855 sta predvsem zato, da bi si opomogla po smrti svoje prvorojenke, odpravila na potovanje po Evropi. Potovanje naj bi trajalo le kratek čas, a se je razvilo v nekaj stalnega. Sargentova mati Mary Newbold Singer je bila tista, ki si je želela takšno vrsto življenja - "nomadski način življenja", ga je imenovala. Pregovorila je svojega moža, da se je odrekel poklicnemu življenju, družina pa se je preživljala le s skromnimi prihodki, ki jih je dajala njena dediščina. 

John se je tako rodil na potovanju, leta 1856 v Firencah, njegova sestra Emily pa leto pozneje v Rimu. Do leta 1870 se je rodilo sedem otrok, a otroštvo je preživela samo še Johnova 14 let mlajša sestra Violete. Družina je zime preživljala v najetih vilah v južnih krajih Evrope - v Firencah, Rimu ali Nici; poletja pa v gorski pokrajini Švice, Avstrije in včasih tudi Nemčije. Kraj bivanja so izbirali glede na klimo, ki naj bi bila najbolj po godu bolnim otrokom, pozneje pa tudi glede na to, kje bo najbolje za mladega Johna. Ta je namreč že v otroštvu kazal izrazit talent za slikanje, starša pa sta ga pri razvijanju te sposobnosti podpirala. Že kot trinajstletnik je slikal odlične pokrajinske akvarele in portrete svojih staršev; v muzejih, ki so jih redno obiskovali, pa je preslikaval stare mojstre. 

Kratek medklic: 

Takšen nomadski način življenja družine Sargent mi je dal misliti. Zbujal mi je ambivalentne občutke. No, vseeno bolj pozitivne kot negativne;), saj imam rada potovanja. Zamislite si, da leto za letom potujete, živite nekaj tednov ali mesecev v enem kraju, se potem preselite nekam drugam in tako obhodite celo Evropo, leto za letom in mesto za mestom, počasi in brez stresa, si ogledate to ali ono in greste dalje. Vrnete se v mesto, kjer ste pred časom že bili, srečate ljudi, ki jih že poznate in tam živijo ali pa spoznate nove ali pa se po naključju srečate s tistimi, ki potujejo tako kot vi in se mogoče z njimi celo domenite, da se v določen kraj ali na določeno turo, razstavo ali ogled podate skupaj. Nekaj zelo prijetnega je to. No, tako nekako je potovala družina Sargent - podobno kot marsikatera ameriška družina v tistem času.

Nomadski način življenja pa ima seveda tudi precej negativnih strani. Potujoči nimajo pravega doma, nimajo mesta, kjer bi lahko pognali korenine. Tudi tega, kako bi bilo s takšnim načinom življenja v primeru epidemije, kakršna je ta s covid-19, si ne upam misliti.

Poleg tega otroci ob takšnem načinu življenja nimajo stabilnega okolja za svoj razvoj in rednega šolanja. Za izobrazbo Johna Singerja Sargenta je skrbel kar njegov oče. Učil ga je aritmetiko, geografijo in glasbo. Tako mimogrede pa se je John naučil še gladko govoriti italijansko, francosko in nemško. A stari starši iz Amerike svojih vnukov vendarle nikoli niso videli...

Ko je bil John Singer Sargent star okrog 18 let je začel z resnim študijem slikarstva v Parizu. Bil je nadarjen študent, ki je ustvarjal slike, ki so jih cenili do te mere, da so bile marsikatere od njih razstavljene v pariškem Salonu. Če hočete spoznati, kako pomembno je bilo razstavljati v Salonu, preberite Zolajev roman Umetnina.  

Potem pa je prišlo do škandala, ki bi Johna Singerja Sargenta skoraj stal uspešne slikarske kariere... Naslikal je spodnji portret.

Madame X
(vir:MET)

Nad sliko, poimenovano Madame X, so se zgražali kritiki in laična publika, Sargent pa je vedel, da je ta slika tisto najboljše, kar je ustvaril v življenju. Kritiki so menili, da je koža lepotice na platnu prebleda, izraz obraza aroganten, drža telesa pa preveč drzna. Mati modela je zahtevala, da se slika odstrani z razstave in Sargent je bil prisiljen sliko popraviti - desno naramnico obleke, ki je na originalni sliki zdrsela po rami navzdol, je - da bi slika zgledala bolj spodobno, naslikal nazaj na ramo, tako kot to lahko opazujemo na sliki danes. Zaradi razočaranja, ki ga je doživel s to svojo umetnino, se je preselil v London in potem tam živel bolj ali manj do konca življenja.

Če ni potoval! Ko se je bližal petdesetemu letu starosti, mu je bilo slikanja portretov dovolj - še več, portrete je začel sovražiti in znancem, ki so si vseeno še vedno želeli, da jih portretira, je namesto razkošnih oljnih slik ponudil le risbe - in ko je opravil svojo patriotsko dolžnost do domovine, s tem da je poslikal nekaj sten v knjižnicah in muzejih po Ameriki, se je ponovno podal na pot. Vrnil se je na mesta, ki jih je obiskal kot otrok - ponovno prepotoval Evropo, dodatno pa se je odpravil še na bližnji vzhod. Slikal je notranjost Hagije Sophije, muslimanske ženske in prerisoval hieroglife s sten staroegipčanskih templjev in grobnic. Slikal je stavbe in gondoljerje v Benetkah, a spet nekoliko drugače kot vsi umetniki pred njim - ozko in omejeno, skoncentrirano le na določen detajl, nikoli panoramsko. 

Potoval je vse do začetka prve svetovne vojne, potem pa se je umaknil preko Atlantika in se zadrževal v Kanadi ali pa na Floridi. Še naprej je slikal akvarele in risal risbe. 

V svojem življenju je naslikal okrog 900 oljnih slik in več kot 2000 akvarelov, neprešteto množico risb. To so težko predstavljive številke izredno kreativnega umetnika. Veliko njegovih del hrani Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku. 

John Singer Sargent je umrl leta 1925 v Londonu za posledicami srčnega infarkta.

Umetnost lepša življenje. Biografije umetnikov navdihujejo.

Umetnost je tista, ki nam je v času karantene, samoosamitve in omejenega gibanja, krajšala ure in bogatila življenje. 

Na to nikakor ne bi smeli pozabiti, ko se odločamo o tem, kakšno pomoč in spodbudo si v teh časih zaslužijo umetniki.

VIRA:

• "John Singer Sargent in The Metropolitan Museum of Art": The Metropolitan Museum of Art Bulletin, v. 57, no.4 (Spring, 2000)
• American Drawings and Watercolors in The Metropolitan Museum of Art, John Singer Sargent; by Herdrich, Stephanie L., and H. Barbara Weinberg, with Marjorie Shelley (2000)

Thomas Mann: Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla

Knjiga Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla je izšla leta 1954, manj kot leto dni pred pisateljevo smrtjo. Thomas Mann je bil takrat star skoraj 80 let in Feliks Krull je njegov zadnji roman. Precej se razlikuje od njegovih ostalih knjig, a vendar je tudi tipično "njegov". Vsi njegovi romani in kratke zgodbe (razen Smrt v Benetkah) vsebujejo humor in ironijo - nekateri več, drugi manj, Izpovedi Feliksa Krulla so pa ena sama parodija, se pravi smeh in šaljivost na kvadrat. 

Thomas Mann se posmehuje hohštaplerstvu in narcisoidnosti, konzervativnim oblastnikom in naprednim kulturnikom, zapeljanim ženskam in zaljubljenim gejem, pisateljem in znanstvenikom. A to še ni vse. Thomas Mann gre dalje. Njegov zadnji roman je tudi parodija na temo razvojnih romanov (ki jih je pisal tudi sam, spomnite se na Čarobno goro:) in memoarov - v tem primeru povsem konkretno: spominov, ki jih je v svojem pompoznem slogu pisal Johann Wolfgang von Goethe, Dichtung und Wahrheit. Ko je nekdo star 80 let in je tako slaven ter cenjen, kot je bil sredi prejšnjega stoletja Thomas Mann, si to lahko privošči. 

Občudovala sem njegov slog pisanja in jasnost izražanja, ki sta bili leto pred smrtjo, v visoki starosti, še vedno precizni in ostri kot nož. In smejala sem se ob njegovi inteligentni hudomušnosti, ki še nikoli ni bila tako čista in brezkompromisna.

Feliksa Krulla bi, če bi živel v današnjem času, označili za tistega, "ki se znajde". Saj veste, kaj to pomeni. V osnovi nekaj slabega, ne pa povsem neprimernega. Opisovali bi ga z vsaj nekaj občudovanja, kančkom nevoščljivosti, a tudi z nepogrešljivo merico zgražanja. 

Feliks Krull ponavadi ne postopa tako, kot bi bilo po črki zakona, morale ali pa splošno priznanih pravil obnašanja potrebno ali pa pričakovano, ampak vedno znova izrablja to ali ono slabost tega in onega ter jo izkoristi v svojo korist. Ne moremo reči, da njegova dejanja izhajajo iz hudobije ali pokvarjenosti, a vendar so vedno znova tako naravnane, da se obrnejo njemu v prid. Ljudje, ki jih srečuje, mu, ne da bi jih v to posebno silil, sami padajo v naročje, ponujajo dragocenosti in se na splošno ravnajo po njegovih željah. Ob tem se celo smehljajo od zadovoljstva. S pomočjo takšnega ravnanja Felks Krull žanje uspehe, kjerkoli se pojavi in se hitro ter odločno vzpenja po družbeni lestvici.

Kar pa je ob vsem tem najbolj čudno, a tudi čudovito obenem, je to, da s svojo prikupnostjo in ljubeznivostjo začara tudi bralca knjige in ga zlahka pridobi na svojo stran. Vzljubila sem ga, pa čeprav sem vedela za vse njegove prevare in blefiranja. Nastopajoči v knjigi, moški in ženske, bogati in revni, učeni in neuki, ki vsi po vrsti naivno drug za drugim podlegajo njegovim čarom, tako nikakor ne zaslužijo pomilovanja in obsojanja.

Na začetku knjige je Feliks Krull star okrog 40 let in se malce utrujen od vseh doživetij spominja svojega dotedanjega življenja. Rojen je bil v 70-ih letih 19. stoletja v majhnem mestu ob Renu, v družini, ki se je preživljala z izdelavo šampanjca. Že kot otrok je kazal posebne sposobnosti, ki jih je do potankosti razvil in uporabil v svojem nadaljnjem življenju. Že zgodaj je znal ponarejati pisavo drugih, simulirati bolezen, zapeljevati in se pretvarjati. Ostali otroci so se ga izogibali, a to ga ni prav nič prizadelo, saj je bil vedno prepričan, da je nekaj več od njih - da je izrezljan iz boljšega lesa. 

Ko je očetovo podjetje v času, ko je postal polnoleten, zaradi slabe kakovosti šampanjca, ki ga je pridobivalo, bankrotiralo, je moral sam zaslužiti za svoje življenje. Boter mu je priskrbel službo v luksuznem hotelu v Parizu. A še preden je Feliks odpotoval v Francijo, se je moral nekako izogniti služenju vojaškega roka v Nemčiji. To je naredil izredno prepričljivo s svojo sposobnostjo pretvarjati se in simulirati. Eden najboljših odlomkov v romanu je to.

V pariškem hotelu ga najprej zaposlijo kot liftboya, a s svojo prikupnostjo (s svetlimi lasmi, modrimi očmi in temno poltjo, telesom, ki ga primerjajo s telesom grškega boga Hermesa), predvsem pa s svojim prijetnim govorjenjem, hitro napreduje do glavnega natakarja. V tej službi se sreča z ljudmi iz visoke družbe, ki jih občuduje in na vsak način tudi sam želi postati eden izmed njih. To mu prav hitro tudi uspe. Njegovo spretno občevanje z ljudmi pa tudi to in ono srečno naključje ga pripeljejo do tega, da se kot mlad bogataš odpravi na enoletno luksuzno potovanje okoli sveta. Lizbona je njegova prva postaja in zdi se, da ga bo tukaj vsaj ena od žensk, ki si jo je namenil zapeljati, spregledala in razkrinkala...

Ko je Feliks Krull začel s svojim študijskim potovanjem, sem začela brati s še dodatnim zanimanjem in veseljem. Kajti mladi blefer se je čisto iskreno začel zanimati tudi za paleontologijo, razvoj živalskih vrst in človeka. Poleg tega so bila vsa  njegova doživetja tako lepo zastavljena in so obetala toliko novih zanimivih pripetljajev ter razmišljanj, da sem eno od karantenskih nedelj brala skoraj neprekinjeno od jutra do večera. Takrat se je zgodilo tudi to, da me je od nelagodja začelo stiskati v trebuhu, kajti zadnji strani knjige sem se približevala vse preveč hitro. 

Nelagoden občutek pa ni bil kar tako. Na zadnji strani knjige me je čisto zares čakalo grenko spoznanje in ja, tudi presenečenje. Roman se namreč v trenutku, ko se je Feliks Krull pripravljal, da se vkrca na luksuzno ladjo, ki ga bo odpeljala proti Buenos Airesu, konča. Tako enostavno je to. Nekaj trenutkov sem se še hrabrila z mislijo, da so mi mogoče v antikvariatu, kjer sem knjigo našla, prodali le prvi del romana, a je lažno upanje hitro splahnelo. Thomas Mann romana Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla ni nikoli dokončal. Med bralce je poslal le prvi del Feliksovih memoarov. Škoda. Še danes ni popolnoma jasno ali mu je pri pisanju enostavno zmanjkalo časa ali pa je bilo pomanjkanje volje - v pozni starosti je tudi to mogoče - vzrok, da romana ni dokončal. 

Feliks Krull je bil rojen pod srečno zvezdo - na to namiguje že njegovo ime. Prav gotovo je bil tudi hohštapler - kakor je poimenovan v originalnem naslovu romana (Die Bekenntnisse des Hochstaplers Felix Krull) in nekaj malega pustolovec. V veliki meri pa je bil prav gotovo predvsem blefer, kakor so ga posrečeno označili v naslovu nove izdaje slovenskega prevoda romana, ki bo zdaj zdaj izšel pri založbi Beletrina. Ja, Feliks Krull je aktualen tudi danes in njegove Izpovedi je vredno predstaviti tudi novi generaciji bralcev. Ne zamudite tega klasičnega umetniškega zalogajčka mojega najljubšega, v vseh pogledih genialnega pisatelja, Thomasa Manna.

★★★★★

Thomas Bernhard: Mraz

Kirurg, dr. Strauch ima brata slikarja. Že dvajset let se nista srečala in pred dvanajstimi leti sta si zadnjič izmenjala pismi. Ker se hoče pobotati z njim, pošlje svojega praktikanta, študenta medicine, ki na kliniki opravlja famulaturo (tako se temu reče v Avstriji), da odpotuje k bratu in poizve, kako je z njim.

"Brat," je rekel [dr. Strauch], "je neporočen kot jaz. Je, kakor pravijo, človek premišljevanja. Vendar brezupno zmeden. V primežu greha, sramu, strahospoštovanja, očitkov, instanc - brat je tip sprehajalca, torej človek, ki ga je strah. Surovina. In ljudomrznik."

Študentova naloga je, da - ne da bi prebudil sumničenje, da je kakorkoli povezan z bratom zdravnikom - opazuje slikarja, opiše njegovo vedenje, potek njegovega dne; pridobi informacije o njegovih pogledih, načrtih, izjavah, sodbah. 

Študent torej odpotuje v odročen gorski kraj z imenom Weng, kjer živi slikar. O svojih opažanjih in doživetjih, pa tudi lastnih premišljevanjih piše dnevnik. Knjiga je tako sestavljena iz 27-ih dnevniških zapiskov za 27 dni, kolikor jih študent preživi v Wengu; temu pa je dodanih še šest pisem, ki jih je študent napisal svojemu mentorju.

Med slikarjem in študentom se dokaj hitro razvije zaupno razmerje. Skupaj se sprehajata po gozdu in posedata v gostilni. Pogovarjata se in opazujeta ljudi. Izkaže se, da je slikar hudo bolan, tako fizično kot psihično. Ima hude glavobole in bolečine v nogah. Depresiven je. Človek nad prepadom. Razmišlja o smrti in samomoru. V življenju ne najde stvari, ki bi bila vredna njegovega napora. S svojim vedenjem in premišljevanjem ima velik vpliv na študenta, ki začne dvomiti o marsičem - tudi o tem, ali je izbral pravi poklic.

Dogajanje v knjigi je izredno temačno in pesimistično. Mrzlo. K temu pripomore tudi mesto Weng s svojimi nenavadnimi prebivalci. Vsi so spočeti v pijanosti. Kot z dobro pretolčenim mesom rokujejo moški s svojimi ženskami in narobe, drugi z drugimi kot s podrejeno slaboumnostjo. Primitivizem je tu dobrina. 

Poosebljenje vsega grdega, vulgarnega, gnusnega in brezsramnega je birtinja v gostilni, kjer študent prebiva. Pred časom je svojega moža naznanila policiji, da so ga zaprli, tako da lahko zdaj neovirano prešuštvuje z vsemi vprek. Tudi zgodbe drugih prebivalcev Wenga, s katerimi se študent pogovarja, ali pa mu o njih pripoveduje slikar, niso dosti lepše.

Knjiga Thomasa Bernharda, Mraz, je neprijetno branje. Lahko bi jo primerjala s sliko, ki ima razkošen okvir (okvirna zgodba romana je odlična in ogromno obeta!), a platno je namenoma poslikano v temnih odtenkih najgrših barv, ki jih zmore slikarska paleta. Motiv, ki je upodobljen, je oduren. Bi lahko rekli, da je slika umetnina? Mogoče. Verjetno. Tehnika slikanja je dobra in nekateri detajli so čudoviti. A to ni slika, ki bi mi bila všeč.

★★☆☆☆

Thomas Bernhard
(1931-1989)
(vir: Twitter)

Yoko Ogawa: Darilo števil

Če bi japonski naslov romana pisateljice Yoko Ogawa dobesedno prevedli v slovenščino, bi se glasil Profesorjeva priljubljena formula. Nekaj nenavadnega je v teh japonskih pismenkah, da jim prevajalci v druge jezike ne sledijo preveč natančno - vsaj kar se naslova tiče;) V nemškem prevodu je tako naslov romana Skrivnost Eulerjeve formule, v slovenskem Darilo števil; a daleč najbolj neprefinjen od vseh je naslov angleškega prevoda, ki je kar Gospodinja in profesor. 

Pa bi si formula, ki jo ima profesor matematike tako zelo rad - v težkih trenutkih pa pomirja tudi gospodinjo, vsekakor zaslužila, da je v naslovu. Knjiga Darilo števil je namreč roman o lepoti matematike in to lepoto najbolje opisuje najelegantnejša matematična enačba, ki povezuje pet za matematiko izredno pomembnih števil: 1, 0, pi, e in i. Profesor jo enkrat tekom romana napiše na papir in prepir med ženskama se v trenutku pomiri.

Eulerjeva enačba

Ostareli profesor matematike je približno 20 let pred časom dogajanja v romanu doživel prometno nesrečo, pri kateri je utrpel poškodbo možgan. Od takrat dalje njegov spomin traja samo 80 minut. Kaj to pomeni? Ne samo to, kar pogosto vidimo pri starostnikih z motnjami spomina - da se namreč dobro spominjajo tistega, kar se je dogajalo pred več kot 20-imi leti, ne vedo pa več, kaj so jedli za kosilo - profesor tudi oseb, ki jih je videl le dve uri nazaj, ne prepozna več. Življenje z njim je zaradi tega silno zapleteno in ni čudno, da nobena od gospodinj, ki skrbijo zanj, pri njem ne zdrži dolgo. Dokler ne pride prvoosebna pripovedovalka - mlada ženska, samohranilka, s svojim 10-letnim sinom in prevzame zahtevno delo. Ona in njen sin uspeta s profesorjem razviti malce nenavadno, a iskreno in prisrčno medsebojno razmerje.

Gospodinja se mora vsako jutro, ko pride na delo, vedno na novo predstaviti, saj se je profesor ne spomni več. Sledi nekaj minut zmedenosti in zadržanosti, potem pa profesor le dojame vsebino listka, ki ga ima pritrjenega na obleki. Tam je namreč skica ženskinega obraza, pod njo pa piše "moja nova gospodinja" in profesor vsako juto znova ugotovi, da ženska pred njim ni neznanka, da je že bila pri njem in je tako lahko do nje bolj sproščen. Žalostno, a tudi malce smešno in zabavno je to opisano. Čez nekaj časa napis na listku dobi še dodatek "in njen sin Root", knjiga pa s tem postane roman o matematiki.

Kadar je namreč profesor zmeden in ne ve, kaj bi in kako naj postopa s sogovornikom, ki mu je tuj, začne pripovedovati o stvareh, ki jih ima najraje in na katere se najbolje spozna. Začne pripovedovati o številih. Tako mora gospodinja ob svojem prihodu, preden jo profesor prepozna, vedno znova odgovarjati na vprašanja kot so "Katero številko noge imate?", "Kdaj imate rojstni dan?" ali pa "Kako se glasi vaša telefonska številka?" Pogovor potem lahko steče, saj profesor o vsaki številki, ki jo gospodinja navede, ve povedati kaj zanimivega. Da je n.pr. število praštevilo, da gre za število, ki je "spoprijateljeno" z drugim številom, ali pa da je popolno število (to je število 28, če slučajno ne veste;). 

Profesor pa z matematičnim imenom krsti tudi njenega sina. Zaradi njegove ploščate lobanje, ki spominja na strehico matematičnega korena, je idealno ime zanj Root. "Oh, da steckt ein kluger Verstand drin", reče profesor na samem začetku romana in ga poboža po laseh, dečku in njegovi bistrosti pa s tem pokloni velik kompliment.

Če imate radi matematiko, boste roman z veseljem brali. Če pa jo sovražite in ob njej dobite neprijeten občutek v trebuhu, obstaja velika verjetnost, da jo boste ob branju na novo vzljubili, se ob njej sprostili, predvsem pa začutili njeno lepoto. Čudovite stvari so skrite v številih, njihovih lastnostih in zaporedjih, profesor pa o njih pripoveduje s takšnim žarom, lepo in razumljivo, da zanje navduši tudi gospodinjo, ki v tej smeri nima nobene prave izobrazbe.

Knjiga pa ni samo roman o matematiki, skrivnostih in darilih, ki nam jih nudijo števila, ampak je tudi roman o prijateljstvu in razumevanju, a tudi tragičnih dogodkih, ki za vedno zaznamujejo posameznikovo življenje in usodno spremenijo njegov potek. Tukaj sta tragičen odnos med profesorjem in njegovo svakinjo ter tragičnost odnosa med gospodinjo in njeno materjo. 

Če bi se Yoko Ogawa odločila, da piše na takšen način, kot pišejo mnogi sodobni pisatelji in pisateljice - da bi namreč svojemu romanu dodala novo knjigo, ki bi dodatno osvetlila to isto dogajanje ali pa bi ga predstavila skozi oči drugega od nastopajočih (tako kot sta to, recimo, naredili Kate Atkinson in Rachel Joyce), bi lahko Darilu števil, dodala roman, ki bi natančneje osvetlil vsaj razmerje med profesorjem in njegovo svakinjo. V romanu je njun odnos prikazan le v obrisih, a v sebi skriva ogromno bogastvo, ki bi ga Yoko Ogawa prav sigurno znala preoblikovati v še enega od njenih krasnih romanov.

V knjigi je veliko govora tudi o baseballu, ki je na Japonskem izredno priljubljen šport. Rada ga imata oba, profesor in Root (jaz pa malo manj;). Tudi ta šport v sebi skriva lepoto števil, pisateljica pa ga uporabi predvsem zato, da prikaže veliko veselje in srečo, ki jo sprožijo čisto majhne stvari. 

Zanimivo, kaj vse je pisateljica uspela na tako prefinjen način zaobjeti v svojem kratkem romanu, gladko in oblo, brez ostrih robov in štrlečih oglišč.

Yoko Ogawa piše nežno, tiho in umirjeno. Takšne so tudi osebe njenih romanov -  pogosto krhke in občutljive; zdi se, kakor da se bodo zdaj zdaj sesule same vase. A to je le površen vtis, ki je napačen. Protagonisti njenih romanov v sebi vedno skrivajo tudi nekaj močnega in odločnega, zaradi česar živijo bogato, čeprav ne vedno tudi srečno življenje. 

Roman za nežne človeške duše. A brez kiča in lažne romantike.

★★★★☆

Marlen Haushofer: Stena

Na mojem literarnem koledarju je bila prejšnji teden predstavljena avstrijska pisateljica Marlen Haushofer. To bi bilo pravzaprav za pričakovati, saj je leto 2020 pisateljičino jubilejno leto. Prejšnjo soboto smo namreč zabeležili 100-letnico njenega rojstva, tri tedne pred tem pa še 50-letnico njene smrti. Vendar pa pri založbi Aufbau ob izbiranju pisateljev in pisateljic za koledar še niso mogli predvidevati, kako pomenljiva bo uvrstitev Marlen Haushofer v enega od aprilskih tednov njihovega koledarja za leto 2020. Zdaj je namreč čas, ko velika večina Evrope tiči v izolaciji in samoti - najbolj znan in najpomembnejši roman Marlen Haushofer, Stena, pa se vrti ravno okrog teh dveh stvari in je tako še kako aktualen. A podobnosti z zdajšnjim trenutkom s tem še ni konec. V obeh primerih - tako v romanu kot tudi v našem resničnem življenju, imamo opravka še s katastrofo, ki življenje ljudi obrne na glavo. Mi imamo covid-19, prvoosebna pripovedovalka v romanu pa ima Steno. Tako je namreč poimenovala nevidno pregrado, ki je nenadoma zrasla pred njo in jo ločila od ostalega sveta.

Ženska pri nekaj čez štiridesetih skupaj s svojo sestrično in njenim možem prispe na nekajdnevni oddih v lovsko kočo nekje v hribih. Njena gostitelja še isti večer odideta na obisk v bližnjo vas, a se od tam več ne vneta. Ko se naslednje jutro še sama odpravi v vas, da bi ju poiskala, ji pot preseka nevidna in neprehodna pregrada. Ko jo natančneje razišče in označi, ugotovi, da je zaradi nje odrezana od ostalega sveta, izolirana na sicer precej velikem, a nenaseljenem ozemlju v hribih. Resničnih mej Stene in ozemlja, na katerem se lahko giba, ne more določiti. Kako in zakaj je Stena nastala, ne ve. Lahko pa predvideva, da je to nekakšno skrivno orožje ene izmed svetovnih vojaških velesil. Z določenih razglednih točk si lahko skozi steno, ki je popolnoma prosojna, ogleda svet na drugi strani. Pogled ni preveč ohrabrujoč. Na prvi pogled se sicer zdi vse povsem normalno - polja zelenijo, gozdovi šumijo, sonce sije in hiše stojijo nepoškodovane - a vse je zapuščeno. Nikjer ni videti živega človeka ali živali, pač pa le njihove okamnele ostanke - kot bi opazovali ostanke ljudi izkopane v Pompejih. Prvoosebna pripovedovalka tako sploh nima velike želje, da bi odšla v svet na oni strani Stene in ostane v svojem izoliranem svetu - sama. Družbo ji delajo le pes, mačka in krava, ki so se po spletu okoliščin tudi znašli na tej strani Stene.

Knjigo lahko berete kot Robinsona Crusoe-ja ali pa kot roman Julesa Verna, Skrivnostni otok. Tako kot v teh dveh knjigah gre tudi v romanu Stena v prvi vrsti za preživetje. Glavna junakinja knjige mora s pomočjo stvari, ki so ostale v lovski koči, dobrinami, ki jih nudi okolica, predvsem pa s svojim razumom in spretnostjo, preživeti sebe in živali, ki so ji prepuščene v oskrbo. Njeno življenje ni nikakršna idila v stilu "vrnimo se k naravi", ampak je eno samo garanje. Treba je saditi krompir in fižol, treba je kositi seno, molzti kravo in pospravljati hlev. Včasih je potrebno na lov po divjad ali ujeti postrv v potoku. Treba je žagati in sekati les za kurjavo. Roke postanejo ožuljene, koža potemnela od sonca, sklepi in mišice bolijo. Ves ta vsakodnevni boj za preživetje in skrbi, ki so povezane s tem, so opisane izredno nazorno in z njimi lahko dobimo tudi predstavo, kako je še pred le nekaj desetletji izgledalo težaško življenje kmetov.

A težko fizično delo ni bilo tisto najhujše, kar je doletelo glavno junakinjo romana. Precej težje kot trdo kmečko delo, je bilo psihično vzdržati. Zakaj si ne enostavno vzeti življenja in si s tem prihraniti trpljenje? se je včasih spraševala. Temne misli so bile najhujše v zgodnjih jutranjih urah. Dejstvo, ki ji je pomagalo, da ni obupala, je bila skrb za njene živali. Zaradi njih je vztrajala, kajti vedela je, da so brez nje zapisane smrti. Knjiga Marlen Haushofer je tako tudi čudovita pripoved o ljubezni med človekom in živalmi ter njihovi medsebojni povezanosti. Enkratno so prikazani različni značaji - če smem tako napisati, psa in mačke; obnašanje krave, njihova podobnost, pa tudi drugačnost v primerjavi z ljudmi. Deli knjige, kjer imajo živali glavno vlogo (in to so najobsežnejši deli knjige) so najlepši odlomki knjige.

Knjiga je pisana kot poročilo, ki ga pripovedovalka piše med tretjo zimo, ki jo preživlja v izolaciji. Takrat je že izgubila upanje, da bo nekdo prišel in jo rešil - četudi bi bil to zmagovalec neke vojne, ki je za svoje orožje uporabil Steno. Ne piše iz veselja do pisanja, tudi ne zato, da bi njeno pisanje nekoč nekdo bral, ampak iz nuje, da je razum ne bi popolnoma zapustil. Natančno in kronološko opisuje posamezne dneve in mesece svoje samote, ob tem pa včasih zaide tudi v globoka premišljevanja o smislu življenja, smrti in življenju, rasti in odmiranju, ljubezni. Povsem iskrena je, kajti zdaj ni več potrebe, tako kot je bilo to v času pred katastrofo, da bi sebi in drugim lagala in se pretvarjala. Čas v minutah in urah ni več pomemben; pomembni so le letni časi. Ko tako piše, ugotavlja, da se je povsem spremenila in postala povsem druga ženska - drugačna je od tiste pred katastrofo, drugačna je od tiste z začetka osamitve. Zaradi teh sprememb, ki jih je zasledila v sebi, tudi preneha delati daljnosežne načrte in se osvobodi skrbi glede prihodnosti. To, da ji bo nekoč zmanjkalo svetlobe (sveče enkrat pogorijo) in streliva za puško, je ne straši več. Bo že nekako. Znašla se bo in postopala trenutku primerno. In prav mogoče je, da bo takrat spet čisto drugačna ženska kot v tem trenutku in so zato vsa predvidevanja in načrti, ki bi jih delala zdaj, brez pomena. 

Knjiga je pisana izredno zanimivo. Čeprav je potek dogajanja kronološki, si pisateljica pogosto dovoli, da pogleda nekoliko v prihodnost in nam zaupa kakšno skrivnost, ki bi jo sicer smeli izvedeti šele na naslednjih straneh knjige. To je zelo dobrodošlo in povečuje napetost pripovedi. Tako na primer izvemo, da se bodo pojavile nove živali, ki bodo mladiči tistih prvih treh (Kako je to mogoče?) in da bodo nekatere od živali poginile (Kako le in kdaj se bo to zgodilo?) Prav tako pa lahko predvidevamo, da se bo proti koncu pripovedi zgodilo nekaj izredno tragičnega. Ki pa se bo razrešilo tako jasno in odločno, da bodo zadovoljne tudi najzahtevnejše feministke današnjega časa. No, tega zadnjega se ne more predvideti in je en majhen spojlerček;)

Roman Marlen Haushofer, Stena, ni samo nekakšna robinzijada. Prav tako je mnogo več kot le feministični roman o ženski, ki si je izborila svobodo in novo življenje. Je roman o bistvenih in najpomembnejših stvareh v življenju, ki se razjasnijo šele takrat, ko nas doleti nekaj hudega in povsem nepričakovanega ter nam popolnoma spremeni življenje.

★★★★☆

William Trevor: Love and Summer

Naslov knjige namiguje na poletno ljubezensko romanco. Ali pa avanturo. Koliko romanov je bilo že napisanih na to temo! A tako čudovitega, kot je Love and Summer, verjetno še niste brali. Ali pa že dolgo ne. Zame to vsekakor velja. 

Ona je Elli, najdenka, vzgojena v samostanu, zdaj pa mlada žena pred kratkim ovdovelega farmarja. On je Florian, edini otrok slikarskega para, ki nekaj let po smrti staršev prodaja propadajočo vilo, v kateri je odrasel, da bi z denarjem, ki ga bo dobil, začel novo življenje nekje v tujini.

Smo v podeželskem mestu na Irskem z imenom Rathmoye, some years after the middle of the last century.

William Trevor piše v kratkih stavkih in poglavjih. Še znotraj posameznega poglavja pogosto spremeni perspektivo pripovedovanja. Postopoma uvaja nove osebe in le počasi razkriva njihove skrivnosti. Z opisi njihovih čisto navadnih dnevnih opravil in enkratnimi dialogi, uspe ustvariti osebe, ki so čudovito človeške in bralca ne pustijo ravnodušnega. Za vsakega od njih sem trepetala, za nobenega od njih mi ni bilo vseeno. To so osebe, ki sprejemajo svoje življenje in tragedije, ki jih doletijo, racionalno in zrelo. Ne pritožujejo se in živijo dalje. Ne obupajo, čeprav niso srečne. Vse to in še čudoviti opisi narave, večinoma v zgodnjih jutranjih urah, zvečer ali pa ponoči, pripomorejo k nastanku svojevrstnega razpoloženja. Vzdušje v romanu je melanholično, a še zdaleč ne žalostno. Čeprav bi mogoče pričakovali, tudi pesimistično ni.

Med branjem romana je bilo, kot da bi sedela na klopci na trgu Rathmoya - poimenovanega enostavno The Square, in od tam spremljala usode posameznih prebivalcev okraja, ki se kot nekakšne niti vlečejo skozi mesto. Nekatere od njih mesto tudi zapustijo in sežejo vse do farme, kjer živi Elli s svojim možem, ali pa gredo do vile Shellhanagh, ki jo Florian prodaja; ena pa vodi tudi do ostankov graščine Lisquin. Ta nit je mogoče najdebelejša, saj pelje do kraja, kjer sta se Elli in Florian srečavala; ali pa - če to ni bilo mogoče, v skrivališču pred ruševinami drug drugemu puščala sporočila.

Nekatere od niti se usodno križajo, a s tem ne mislim nujno in samo poti, ki jih ubirata Elli in Florian. Tukaj je družina Connulty, ki poseduje polovico Rathmoya z rudnikom, pubom in Bad&Brakfast nastavitvijo. Po smrti matere - z njenim pomenljivim pogrebom, ki nas s svojim plastičnim opisom v trenutku prestavi v tako značilno irsko povojno okolje - se z vodenjem družinskih podjetij ukvarjata brat in sestra, dvojčka srednjih let. Njun medsebojni odnos lahko opišemo kot ljubeznivo prenašanje drug drugega, ki pa je prepredeno tudi z zamero in razočaranjem, če že o sovraštvu ne moremo govoriti.
Miss Connulty ima v celotni zgodbi še posebej pomembno mesto. Na prvi pogled se zdi, da je le ena izmed dobro znanih zagrenjenih, zoprnih ostarelih žensk, ki so še ljubosumne in maščevalne po vrhu, a ni tako zelo preprosto. Na prav pomenljiv način je povezana z Elli, a ne tako, kot bi mogoče pričakovali.

Tukaj je potem še dementni Orpen Wren, ki živi istočasno tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti in je bil pred več leti urejevalec knjižnice pri družini, ki je živela v graščini, ob ruševinah katere se zdaj srečujeta Elli in Florian. V njegovih zmedenih možganih se oblikujejo neverjetni zaključki in bolna predvidevanja, ki pa vendar nosijo zrnca resnice. Te lahko pozoren poslušalec pravilno razbere, lahko pa si jih razlaga tudi tako, da se kar najbolje prilagajajo njegovemu mišljenju in njegovi predstavi o dogajanju v Rathmoyu. Orpen Wren v roman prinese tudi nekaj humorja.

In na koncu - tukaj je še Ellin mož Dillahan, ljubezniv moški, ki je najbolj srečen (to je sicer le redko), kadar je na polju ali pa sam z Elli. Še vedno ni prebolel tragične smrti svoje prve žene in otroka, še posebno zato, ker je prepričan, da je za njuno smrt kriv on sam. Zakon med njim in Elli je dogovorjeni zakon, ki temelji na prijateljstvu in razumevanju - kot idealna rešitev za oba od njiju. Prav veliko ljubezni pa v njunem odnosu ni.

Te "stranske poti" romana Love and Summer so enako pomembne kot ljubezenska zgodba med Elli in Florianom. Zanimive in ganljive so. Približajo nam ljudi iz Rathmoya tako zelo, da jih vzamemo za svoje. Poleg tega pisatelju uspe v vsakem od njih poiskati nekaj dobrega in to na primeren način, ki ni patetičen ali pretiran, še dodatno poudariti. Tako dobimo jasen občutek, ki budi upanje, da so ljudje v svojem bistvu vendarle dobri in drugim ne želijo nič slabega. Iz tega potem veje tisti optimizem, ki ga klub vsej tragiki, ki spremlja prebivalce Rathmoya, v knjigi jasno začutimo.

A osrednja nit romana vseeno ostaja zgodba o Elli in Florianu ter njuni ljubezni. Je nežna in lepa, ne da bi bila sentimentalno osladna. Ljubezni ne čutita na enak način, a ob njej oba dozorita in odrasteta. Dogodki tistega poletja ju zaznamujejo za vedno. Pozitivno in prijetno, čeprav ne preveč srečno. 

Roman Love and Summer je tipično Trevorjevo delo - nežno in tiho, krhko in dragoceno. Spet enkrat so nepomembni, vsakdanji ljudje s svojimi običajnimi življenjskimi zgodbami iztrgani pozabi, ki jih sicer vedno doleti. Čudovito delo, ki ob poplavi novodobnih romanov, deluje nekoliko starokopitno, a zadane v srce. Priporočam.

Lahko pa poskusite tudi kakšno drugo knjigo enega mojih najljubših avtorjev. Vse so si dokaj podobne. V slovenščini je pred letom dni izšla zbirka Trevorjevih kratkih zgodb z naslovom Po dežju; preveden pa imamo tudi njegov roman Lucy Gault.

★★★★★

William Trevor
(1928-2016)
(vir: LitHub)

Yoko Ogawa: Hotel Iris

Ko mi v teh časih nekdo omeni Japonsko, mi skozi možgane šine ena sama misel: Japonci pa znajo! Japonci vedo, kako je potrebno postopati s covid-19, kako se vesti v času epidemije in kako eksponentno krivuljo širjenja virusa približati linearni, ne da bi pod silo takšne ali drugačne grožnje popolnoma ustavili javnega življenja.

Kakor se mogoče to čudno sliši, a branje japonske literature v času pandemije mi na nek način vliva zaupanje in budi upanje. Tam nekje so namreč oni, ki se spoznajo, ki vedo, kako se rešiti iz neprijetnega položaja in mogoče se nam zdaj tudi posveti, da se od njih lahko tudi česa naučimo, ne pa da nanje gledamo kot na neke vrste simpatične čudake.

Dobra sodobna japonska literatura seveda niso samo knjige Harukija Murakamija. Yoko Ogawa je ravno tako spoštovana ter slavna kot njen moški kolega - sicer bolj na Japonskem kot drugod po svetu, saj piše vsaj tako dobro kot on - če ne celo bolje. Njen roman Zärtliche Klagen mi je bil zelo všeč in v teh turobnih časih sem si zaželela prebrati nekaj podobnega, kot je bila ta knjiga. Med kopico romanov Yoko Ogawe, ki so prevedeni v nemški jezik, sem izbrala Hotel Iris, ker ga imamo tudi v slovenskem jeziku - direktno iz japonščine ga je prevedel Luka Culiberg, kar je še posebna dragocenost.

Želela sem prebrati nekaj počasi potekajočega, liričnega; roman, kjer bodo osebe pomembnejše od zgodbe, same in osamljene; nekaj, kar se dogaja na robu sveta, v samoti, v naravi. Takšne so ponavadi knjige Yoko Ogawe. Z romanom Hotel Iris sem dobila vse to in še mnogo več. In tisto "več" je kočljiva zadeva. Samo za močne živce in dober želodec. Če bi bila knjiga daljša samo za poglavje ali dva, bi zame  postalo tisto "več" krepko "preveč".

V enem izmed manjših japonskih obmorskih turističnih krajev stoji hotel Iris. Vodi ga vdova s svojo 17-letno hčerko Mari. V hotelu imajo nekoč gosta, ki se spre - ne spre, ampak stepe s prostitutko, ki ga je obiskala v sobi. Kljub temu da je dogodek za gosta več kot sramoten, skrajno ponižujoč in vzbuja veliko zgražanje, moški - star krepko preko 60 let, dostojanstveno zapusti hotel. Na Mari naredi to gromozanski vtis. V naslednjih tednih in mesecih se med njo in moškim razvije nenavadno ljubezensko razmerje.

Da nam njun odnos ne vzbuja prevelikega gnusa in da ga vsaj do neke mere razumemo, moramo Mari in Prevajalca vsaj nekoliko bolje spoznati. Kako je moškemu iz hotela resnično ime, v romanu ne izvemo. Mari mu pravi kar Prevajalec, ker je pač prevajalec in se preživlja s tolmačenjem iz ruskega v japonski jezik. Pa da ne bi mislili, da prevaja rusko leposlovje, klasike kot sta Tolstoj ali Dostojevski. Kje pa. Njegovo delo je prevesti, na primer, navodilo za uporabo kreme ali pa pripravo čaja ali pa - v najboljšem primeru, prevesti zdravniško odpustnico iz ruske bolnišnice. Nič kaj zadovoljstvo vzbujajoče delo je to.

Prevajalec se počuti nepomembnega. Tudi zapuščenega in osamljenega, saj nima ne prijateljev in ne sorodnikov. Nihče ga ne potrebuje in nihče ga ne bi pogrešal, če bi nenadoma izginil. Živi na osamljenem otoku, sam s sabo in svojimi ruskimi knjigami ter slovarji.

Ko se začne družiti z Mari - ravno tako osamljeno osebo, brez prijateljev in družabnega življenja (socialnih omrežij, kot npr. Twitter, takrat še ni bilo:), se pokaže kot izredno prijazen in vljuden človek. Neskončno je hvaležen za znanstvo z njo. Piše ji poetična, ljubeznivosti polna in skrajno ganljiva pisma. Ko skupaj obiščeta zabaviščni park in jesta sladoled, je prikupno neroden in zmeden. Ne znajde se najbolje, a v Marini družbi uživa z vso svojo dušo in zelo se boji tega, da bi jo izgubil.

A to je le ena plat Prevajalčeve osebnosti. 

Kakor ima dve plati tudi Marina podoba. Ena je tista, ki je za njeno oblastno mamo - podoba ubogljivega in spodobnega dekleta, podoba, ki se ohranja s pomočjo Marine inteligence, pretkanosti, iznajdljivosti in seveda tudi laži; druga je za Prevajalca - tistega z otoka. 

Kajti kadar je Prevajalec v svoji hiši na samotnem otoku, se iz dobrodušnega starejšega moškega spremeni v nekaj povsem drugega - sadista, ki pri svojih grozljivih dejanjih ne pozna meja. In, ja, izkaže se, da je Mari mazohistka, ki se idealno prilega vzorcu nasilja svojega več kot pol stoletja starejšega ljubimca. Kaj Prevajalec počne z Mari in kaj ta z užitkom prenaša in celo hrepeni po tem, si normalno človeško bitje težko predstavlja. Yoko Ogawa vse natančno in zelo nazorno opiše. Ponižanja in bolečine so vsaj tako velike, če ne še večje, kot tiste iz Zgodbe o O. 

Naj omenim samo eno, najbolj nedolžno. Prevajalec nekoč Mari ukaže, naj mu zamenja nogavice na nogah in pri tem uporablja samo usta. Mari - gola, kot je vedno ob takšnih seansah, v strahu, da ne bo obrcana, po vseh štirih steče v spalnico in potem z usti odpira predale v omari ter z glavo išče nogavice. Ko jih najde, jih potem previdno in z vso skrbnostjo - samo z ustnicami, zobmi in jezikom nekako spravi preko prstov, narta in pete na Prevajalčevo golen vse tja do kolena. A brez skrbi in zgražanja! Njegove prepotene noge so zelo čiste in nohti kratko pristriženi, dlačice na prstih pa med ljubkovanjem prijetno ščemijo;)

Tako sem to potem brala in se čudila, kako je mogoče o spolnem nasilju pisati poetično in lirično, kako ostarelega pohotneža ne morem enostavno sovražiti, kajti pravzaprav se mi je v resnici smilil in celo razumela sem ga. Njegova dejanja so bila obupen krik k prepoznavnosti in temu, da ga vsaj nekdo nikoli ne bi pozabil.

Ko se proti koncu romana naenkrat in povsem nepričakovano pojavi Prevajalčev nečak - postaven mlad fant, nekaj let starejši od Mari, se mi je zazdelo, da bo Mari vendarle našla neko običajnejšo pot v spolno življenje kot to, ki jo je živela s Prevajalcem. A ob teh pričakovanjih sem pač pozabila na tisto najpomembnejše, kar ohranja takšne sado-mazohistične odnose. Mari tega odnosa, pa naj bo še tako čuden in celo življenjsko nevaren, enostavno (in v nasprotju z mano, tukaj navzočo kot bralko) sploh ni želela prekiniti.

No, konec romana je vseeno genialen! Več ne želim napisati. Zelo mi je bil všeč.

Kakor mi je bila - na splošno gledano - všeč tudi knjiga kot celota. Umetnost je na tako genialen način v eni sami zgodbi povezati nasilje z ljubeznijo in lepoto ter tako pretanjeno osvetliti povsem nasprotne plati enega samega človeškega življenja. Osamljenega človeškega življenja.
Tako grozljivo lepo je, da zastane dih. Kakor zastane dih v grlu, ki ga stiska svileni šal.

★★★★☆

Yoko Ogawa
(vir: Twitter)