Man Booker Prize 2013 - Longlist

Vsako leto, ko so poletne počitnice na višku, literarna komisija v Veliki Britaniji razglasi kandidate za zelo zaželeno nagrado Man Booker Prize. Po tej nagradi se zgleduje tudi naš kresnik. Knjige, ki pridejo v ožji izbor za nagrado, imajo slavo in finančni uspeh zagotovljena. Nominirani pisatelji nimajo več težav z izdajo in promocijo morebitnih nadaljnjih knjig. Uspešna pisateljska kariera je bolj ali manj zagotovljena, pisatelju je omogočeno normalno delo brez hudih finančnih težav. Kaj bi si pisatelj želel boljšega?

Za letošnjo nagrado booker so kandidirali romani, ki so bili ali bodo izdani od oktobra 2012  do septembra 2013 in so napisani v angleškem jeziku; pisatelj pa je državljan Commenweltha, Zimbabveja ali Irske. Torej nobenih Američanov.
Finalisti bodo znani v začetku septembra, zmagovalec pa v oktobru.

Letošnji "Booker dozen" (ki sicer ni ducat, ampak trinajsterica) je naslednji:

• Tash Aw: Five Star Billionaire (Fourth Estate)
• NoViolet Bulawayo: We Need New Names (Chatto & Windus)
• Eleanor Catton: The Luminaries (Granta)
• Jim Crace: Harvest (Picador)
• Eve Harris: The Marrying of Chani Kaufman (Sandstone Press)
• Richard House: The Kills (Picador)
• Jhumpa Lahiri: The Lowland (Bloomsbury)
• Alison MacLeod: Unexploded (Hamish Hamilton)
• Colum McCann: TransAtlantic (Bloomsbury)
• Charlotte Mendelson: Almost English (Mantle)
• Ruth Ozeki: A Tale for the Time Being (Canongate)
• Donal Ryan: The Spinning Heart (Doubleday Ireland)
• Colm Tóibín: The Testament of Mary (Viking)

Seznam je menda izredno raznolik. Nekatere knjige niso niti še izdane (bodo v avgustu ali septembru). Več je žensk kot moških. Veliko je Ircev, sicer pa so pisatelji in pisateljice iz sedmih različnih držav. Nekaj je prvencev, nekaj je tistih, ki so bili že finalisti za bookerja, nihče od njih pa te nagrade še ni dobil. Ena od pisateljic je budistična svečenica. Nekatera nominirana dela so sestavljena iz večih knjig. Najdaljša knjiga ima preko 1000 strani, najkrajša komaj nekaj preko 100. Na seznamu ni sicer pričakovanih in znanih imen kot sta Margaret Atwood in JM Coetzee.

Sama ne poznam nobene od navedenih knjig. Ne poznam niti pisateljev ali pisateljic, ki so na seznamu. Slišala sem za Columa McCanna in doma imam njegovo biografijo o baletniku Nurejevu, a knjige še nisem prebrala.
Razočarana sem, ker na seznamu ni Kate Atkinson in njene odlične knjige Life After Life. Je mogoče komisija brala drugo knjigo kot jaz? ;-)

Kakor koli že, nominiranci so tu in veselim se novih bralnih užitkov! Komisiji, ki izbira bookerja zaupam nekoliko bolj kot komisiji za kresnika. Vem, da bom med knjigami na seznamu prav gotovo našla kakšno, ki mi bo všeč ali celo zelo všeč - če pa bo sreča mila, bom nad kakšno tudi navdušena. Med prebiranjem kandidatov za kresnika so takšni občutki bolj izjema kot pravilo. Kako tudi ne. Slovenija se težko primerja s celotnim bivšim Britanskim imperijem. Vendar pa - zanimiv podatek! - komisija, ki izbira bookerja, je izbirala med približno 150-imi deli, slovenska komisija pa le med nekoliko manjšim številom, med 130-imi.

Prebiranja kandidatov za bookerja se lotim takole:
- najprej preberem kratke obrazložitve in povzetke vsebine knjig na uradni Man Booker spletni strani in v kakšnem od priznanih angleških časopisov
- nato si na svojo tablico naložim brezplačno dostopne "Sample" knjig, ki so mi potencialno všeč in začnem z branjem
- če mi začetnih nekaj strani, ki so mi tako dostopne, ugaja, si katero od knjig kupim.
In spoznam kakšnega novega pisatelja ali pisateljico, ki piše romane po mojem okusu:-) in ga postavim na pedestal meni ljubih umetnikov. Ha.

Joan Lindsay: Piknik pri Hanging Rocku

(217 strani)

 Ko sem knjigo zagledala v naši knjižnici - na mizi, kamor polagajo najbolj iskane knjige - sem jo pograbila brez oklevanja. Pa ne zato, ker bi vedela, da je to dobra knjiga, ampak zaradi istoimenskega filma, ki sem ga gledala pred leti.
Film Piknik pri Hanging Rocku, avstralskega režiserja Petra Weira, me je - še skoraj otroka, tako presunil, da sem še nekaj dni po ogledu vztrajno razmišljala o vsebini in o dekletih v belih oblekah, ki se sprehajajo po surovi avstralski pokrajini. S tem filmom sem si zapomnila tudi ime Petra Weira in bila od takrat dalje še posebno pozorna  na vse druge njegove filme. Mimogrede, režiral je še nekaj odličnih filmov - Gallipoli, Priča, Društvo mrtvih pesnikov...

Ko sem knjigo prebrala, je bila moja najjasnejša misel ta, da je Piknik pri Hanging Rocku verjetno ena redkih knjig - in edina, ki se je sama spomnim, ki ne preseže kvalitete filma. Ne morem reči, da je slabša od filma, a vendar nima nobene dodatne vrednosti, ki ne bi bila vključena tudi v film.
Oba, knjiga in film, gradita na skrivnostnosti, grozečem ozračju in opisu samosvoje, surove avstralske narave. To je v obeh primerih odlično izvedeno. V knjigi pa sem vendarle pričakovala še nekaj več - mogoče nekoliko natančnejši prikaz razlogov, zakaj je kdo kaj storil. Tudi značaji oseb ne bi smeli biti orisani kot v kakšnem srednješolskem opisu oseb, ampak bi se morali postopno oblikovati pred bralci in razvijati iz vedenja oseb in dogodkov, v katere se zapletajo.
Sicer pa je knjiga prav dobra in prav nič se ne čudim, da je še vedno ena največjih avstralskih uspešnic in da turisti še vedno zahajajo ob vznožje Hanging Rocka in se sprašujejo, če se je tisto, kar je opisano v knjigi, res zgodilo.

No, vse kar je opisano v knjigi, se nikakor ni moglo zgoditi točno tako, kot je napisano. Vse dogajanje se začne na Valentinovo leta 1900, ko naj bi bila sobota, a pogled na stoletni koledar pove, da je bila 14. februarja tistega leta v resnici sreda. Pa to seveda ni pomembno. Kakor tudi ni pomembno, da v Melburških časopisih v tistih mesecih na začetku prejšnega stoletja ni bilo nobenih novic o pogrešanih dekletih in njihovi učiteljici. A pisateljica glede resničnosti dogodkov vseeno ostaja pomenljivo skrivnostna. Mogoče je to tudi eden od razlogov, da je bila knjiga takšna uspešnica. Njena skrivnostnost. In nejasen konec, ko nam ni prav nič jasno, kaj se je v resnici dogajalo, oz. si lahko mislimo eno ali drugo. So umrle, ko so padle v skalno špranjo? Ali pa so bile na delu skrivnostne sile, ki jih ne razumemo?
Pisateljica naj bi sicer v eni od verzij knjige v zadnjem poglavju vse dogajanje razložila, vendar se je potem skupaj z založnikom vseeno odločila, da tega ne bo objavila. To zadnje poglavje je bilo po njeni smrti menda kljub vsemu objavljeno kot samostojna knjižna enota, a naj bi bili bralci nad njeno vsebino razočarani.

Piknik pri Hanging Rocku priporočam kot prijetno poletno branje vsem, ki imajo radi knjige iz zvrsti "mistery" ali pa knjige z viktorijansko vsebino. Še posebno pa tistim, ki si še niso ogledali filma posnetega po tej literarni predlogi.

Film Piknik pri Hanging Rocku, režiserja Petra Weira (iz leta 1975)

D.H. Lawrence: Sinovi in ljubimci

(488 strani)

Sinovi in ljubimci, Lawrencejevo prvo omembe vredno delo, je bilo izdano točno pred 100 leti. Knjiga nikoli ni bila tako razvpita in ni izzvala takšnega škandala kot 15 let pozneje napisan Ljubimec lady Chatterley, a vendar je tudi ta knjiga provokativna in na določen način prelomna.
V bralnem krožku časopisa Guardian so jo bralci v juniju izbrali za knjigo meseca - se pravi knjigo, ki se v juniju bere, med branjem komentira, uredniki pa v zvezi z njo in pisateljem napišejo članek ali dva. Zanimiva izkušnja, ki sem se ji pridružila tudi jaz.
Zaključek ob koncu junija je bil ta, da je bila večina bralcev, pa tudi voditelj bralnega krožka, s knjigo več ali manj nezadovoljna. Pa vendar knjiga ni slaba.  V njej je kar nekaj izredno dobrih stvari, zaradi katerih je knjigo vredno prebrati. Ima pa tudi precej pomanjkljivosti.

Najkrajši povzetek dokaj obsežnega romana je naslednji citat iz knjige:

"Rodila ga je, ga ljubila, imela nase priklenjenega in njegova ljubezen se je vračala k njej, da ni mogel biti svoboden, živeti svojega življenja, resnično ljubiti druge žene."

Ne gre ravno za Ojdipov kompleks fiksiran v odraslosti, a vendar za dokaj podoben, predvsem pa pogostejši odnos, zaradi katerega trpijo matere in njihovi sinovi že celotno človeško zgodovino.
Bolestna - zavestna ali podzavestna - navezanost sina na mater in obratno, ki ima pogubne posledice za vse vpletene, je v knjigi razčlenjena do najmanjše podrobnosti. Takšna natančnost pri opisovanju je sicer zaradi brezčasnosti problema dobrodošla, a pogosto zelo mučna, posebno ko sinovi nastopajo kot ljubimci.
Z lahkoto in zanimanjem sem brala o "zametku" vseh težav - neuspešnem zakonskem odnosu med materjo in očetom, ki ima za posledico to, da žena namesto k možu svojo ljubezen usmeri k sinovom. Dobro sem prenašala tudi opise medsebojne ljubezni med materjo in sinom ter njun zapostavljajoč, skoraj ponižujoč odnos do moža oz. očeta. Nikakor pa mi ni šlo pri razvlečenih poskusih, ko se sinovi trudijo zaživeti polno življenje s svojimi partnericami, pa jim ne gre in ne gre. Toliko mučeništva na obeh straneh nisem mogla prebavati in sem tako knjigo z vsakim poglavjem vse težje brala.

Na srečo pa v Sinovih in ljubimcih ne gre samo za razglabljanje o zgrešenih medosebnih odnosih. Odlično je prikazano rudarskega življenja v Angliji na začetku 20.stoletja. Ob branju knjige si zlahka  predstavljamo, kako trdo je bilo to življenje. Otroštvo se je zgodaj končalo. Jasno postane, zakaj je bilo toliko alkoholizma. Poleg tega so nam razložene tudi čisto konkretne stvari, kot je npr. to, kako so določali višino plače in kako je bilo z dohodkom družine, če se je rudar poškodoval. To mi je bilo zanimivo

Cenim Lawrencejev pogum, da si je daljnega leta 1913 upal pisati o delikatni temi patoloških odnosov med materjo in sinovi ter sinovi in njihovimi ljubimkami. Izvedba sicer ni najboljša, a tema je večna in zato je knjiga klasika. V romanu je veliko avtobiografskih potez in Lawrence je pisanje knjige izkoristil za lastno psihoanalizo oz. katarzo. Pisanje knjige Sinovi in ljubimci mu je pomagala pri preseganju svoje lastne pretirane navezanosti na mater in nezmožnosti ustvariti pristni partnerski odnos. Pogum za takšno iskrenost imajo redki pisatelji in to cenim.

Na koncu naj napišem, da bo knjiga verjetno všeč vsem, ki jih zanima življenje delavskega razreda v Angliji pred stotimi leti - opisi so iz prve roke in brez časovne distance; še bolj pa tistim, ki so "malo psihiatra" oz. jih zanima razglabljanje o medsebojnih človeških odnosih. Ostalim bralcem pa bo knjiga verjetno večinoma dolgočasna, predvsem pa predolga.

David Herbert Lawrence (1885-1930)

Tea Obreht: Tigrova žena

(365 strani)

Tea Obreht je bila rojena leta 1985 v Beogradu. Ob začetku vojne leta 1992 se je z mamo in starimi starši po materini strani umaknila na Ciper in nato v Egipt. Zdaj živi v Združenih državah Amerike in je cenjena mlada pisateljica. Leta 2011 je za svoj prvenec Tigrova žena dobila nagrado Orange in s tem postala najmlajša dobitnica te nagrada. S svojim delom je pometla z vso konkurenco, vključno z največjo favoritinjo Emmo Donoghue in njenim znanim delom Room ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu (naslov je Soba).
Knjiga Tigrova žena je posvečena pisateljičinemu dedku Štefanu Obrehtu - Slovencu, po katerem je pisateljica prevzela tudi svoj priimek.

Knjiga je seveda fiktivna, a že od prvih strani dalje nam je jasno, da sta glavna nastopajoča - dedek in njegova vnukinja, v veliki meri avtobiografski podobi pisateljice same in njenega starega očeta.
Podobno je s krajem dogajanja. Balkanska država, v kateri poteka dogajanje, je sicer izmišljena, a vendar je bralcu hitro jasno, da je govor o Srbiji in njeni vojni z okoliškimi pokrajinami ter narodi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Sarobor bi bil lahko Sarajevo, Marhar Mostar; ali pa tudi ne - le za Mesto lahko sigurno rečemo, da je Beograd. Na zgodovinsko točnost v tej knjigi ne moremo računati, a nič hudega.

V nasprotju z mojimi pričakovanji Tigrova žena ni knjiga o balkanski vojni. Tudi ni pripoved o dedku, za kar mi je skoraj žal, saj je dedek v tistih redkih poglavjih, ki so posvečeni samo njemu, izredno simpatično in všečno prikazan.
Pač pa je to knjiga, v kateri imata osrednje mesto dve zgodbi z značilnostmi magičnega realizma. Magičnega realizma ne maram preveč, a v tej knjigi ga je ravno toliko in v takšni obliki, da racionalnost ne trpi preveč.

Prva zgodba govori o tigrovi ženi - gluhonemem muslimanskem dekletu, ki po spletu okoliščin pristane v zakonu z nasilnim moškim in se nato spoprijatelji z na pol udomačenim tigrom, ki je ob bombardiranju Mesta leta 1941 pobegnil iz tamkajšnjega živalskega vrta. Takšno druženje ženske in tigra v sovaščanih sproži val predsodkov, zgražanja in obsojanja ter celo želje po linču.
Druga zgodbe je zgodba o nesmrtnem možu, ki za kazen, ker se je zameril svoji teti Smrti, ne more umreti. V svoji nesreči se zaradi tega ves čas zadržuje na mestih, kjer ljudje umirajo, a je večinoma slabo sprejet. To je zgodba o smrti; zgodba o tem, kako se ljudje smrti bojimo in kako drugače kot odrasli smrt sprejemajo otroci.
V teh dveh zgodbah se razkrije kakšna mojstrica je pisateljica. Enkratno ji je uspelo ustvariti malce grozljivo splošno ozračje, a ob tem poudariti milino posameznih dogodkov. Recimo, preprosta prošnja nesmrtnega moža: "Vode, prosim." je v meni sprožila tako izrazite občutke sočutja, da sem bila prav presenečena.
Tudi sicer so posamezna dejanja v teh zgodbah izredno živo predstavljena - npr. lov na tigra, ko so lovci na zunaj tako pogumni, znotraj pa jih gloda hud strah; ali pa večerja pred bombardiranjem Saroborja, ko ostareli natakar streže svojo zadnjo večerjo. Otožno, vendar sijajno.
Osebe v teh dveh zgodbah so mojstrsko orisane. Mož tigrove žene npr. pod svojo agresivnostjo skriva še druge značajske lastnosti, ki jih pisateljica zelo lepo predstavi. Vaške gospodinje v svojih pogovorih o tigrovi ženi razkrivajo nizkotnost obrekovanja in predsodkov, ki jim  ljudje tako radi podležemo.

Obe zgodbi sta bistveno zaznamovali dedkovo življenje; dedkovo življenje pa je imelo mogočen vpliv na vnukinjo Natalijo. To nam avtorica ves čas dopoveduje, meni kot bralki pa ni preveč jasno, zakaj je tako in na kaj sta ti zgodbi tako zelo vplivali.To se mi zdi šibki del romana. Kot da bi bila Natalija in njen dedek samo nekakšen vezni člen magičnim pripovedkam, ohlapna okvirna zgodba.
Če o dedku še nekaj zvemo, o Nataliji razen tega, da je mlada zdravnica in da je na zdravniški odpravi na vojno področje, ne vemo skoraj nič. Kar je škoda. Možno je sicer, da nam Natalija vsega ni želela povedati, kajti v knjigi je omenjeno tudi to, da vse zgodbe niso za vsakogar, a dvomim, da je bil to pisateljičin namen.
V okvirni zgodbi, kjer nastopa Natalija, je sicer navzoča še ena magična pripoved - o bolnih ljudeh, ki  kopljejo po vinogradu in iščejo truplo sorodnika, da bi ga primerno pokopali in tako dosegli svojo ozdravitev, a tudi ta spada bolj v kontekst prejšnjih dveh zgodb, kot pa da bi pripomogla k boljšemu razumevanju Natalije in njenega dedka.

Tako je glavni poudarek knjige na omenjenih (sicer odličnih) zgodbah, ki so polne magičnosti, vraž in ljudskih običajev, ostalo dogajanje pa je bolj ali manj skrčeno le na okvirno zgodbo in komaj naznačene osebe.
Pa dobro, ni potrebno, da sem preveč kritična. Prvenec pri tako mladi pisateljici ne more biti idealen.Tigrova žena je vseeno sijajno delo, ki zasluži vso pozornost. Kaže na skoraj neverjetno zrelost mlade pisateljice, ki ima velik talent in bo verjetno napisala še kakšno dobro knjigo. Ime Tea Obreht si velja zapomniti.

Tea in Štefan Obreht

Kresnik 2013 - negativna selekcija

vir: splet

Podelili so kresnika. Letos je nagrado dobil:

• Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela (Beletrina) 

Podeljevanje kresnika spremljam že vrsto let. Vedno preberem vsaj nekaj knjig s širšega in ožjega seznama kandidatov za nagrado.

Nikoli, ampak res nikoli, nisem imela občutka, da bi  komisija odločala pristransko ali po navodilu nekoga drugega ali celo glede na politiko uredništva časopisa Delo. Z izborom sicer vedno nisem bila najbolj zadovoljna, a na splošno sem imela vedno dober občutek, da se je delalo pošteno in da je imela komisija tehtne razloge za odločitev, ki jo je sprejela.

Letos na žalost ni tako. Že od razglasitve deseterice dalje imam žalosten občutek, da se je med  slovenskimi knjigami lanskega leta, kandidatkami za kresnika, delala negativna selekcija. V deseterico niso prišle vse dobre knjige. Najboljša iz deseterice se ni uvrstila v finale. In med petimi finalisti je zmagala (druga) najslabša knjiga. 

To je slabo za slovensko književnost in slabo za ugled nagrade kresnik.

Aleksandra Kocmut: Zaskorjena

S poezijo si nisva preveč domači. V družbi s prozo se počutim precej prijetneje. Do poezije čutim tudi nekakšno spoštovanje, zaradi česar se s pesmimi ne morem tako iskreno spoprijateljiti kot z romani.

Pa vendar se zgodi, da me kdaj pa kdaj kakšna pesem sama najde in takrat osupnem nad njeno lepoto ali jedrnato natančnastjo opisa občutkov, večne resnice ali človeškega dvoma. Nekaj takega se mi je zgodilo tudi ob prebiranju pesmi Aleksandre Kocmut. Mnoge so odlične, nekatere pa celo takšne, da te ne izpustijo niti takrat, ko jih še enkrat in potem še enkrat prebereš. In odzvanjajo v zavesti še dolgo časa.

S pesmimi Aleksandre Kocmut sem se prvič srečala na sila nenavadnem mestu - med komentarji vročih novic s slovenske politične scene. Nekdo je namreč želel vsaj nekoliko umiriti napete strasti med temi in onimi nestrpnimi komentarji ideološko razklane Slovenije in je med posamezne objave načrtno in potrpežljivo spuščal Aleksandrine pesmi, ki so v celotni zadevi delovale zelo pomirjajoče.

In potem sem dobila v dar Zaskorjeno. Pesmi v tej zbirki so zelo intimne in naslov je povsem pravi. Res, kot da bi pisateljica dovolila, da pokukamo pod skorjo ženske duše. Pesmi namreč polzijo izpod skorje na površino in razkrivajo tisto, kar je skrito nekje globoko znotraj in je samo približno razpoznavno.

Pesmi pripovedujejo o lepoti in teži pesništva. Kako se pesem rojeva.....

Vonjala sem te

V sebi.

Že dneve....

Danes si prišla.

Bitje živo.

Pesem.

(iz Si prišla)

... in o tem, kako se pesnica počuti v današnjem svetu  - pesem je v sonetni obliki:

Če bi se vsevdilj trudila,

Da svetu moja pesem všeč naj bo,

Bi samo sebe znova zatajila;

Zato papir odlagam in pero.

(iz Pesnik se pospravi)

Izredno so mi bile všeč pesmi iz drugega razdelka, ki opisujejo razmerja med moškim in žensko, ob koncu katerih ženska ponavadi ostane "odpihnjena" in "rahlo odkrušena".

Bila pa sem le nitka s šala,

Ki je odpadla, ko si se odel,

A ona je nanosila zrcala,

Da videla sem tisočkrat,

Da si odšel....

(iz Nitka)

ali pa opis odtujenosti v odnosu...

Sediva si nasproti

Hripava od

Nespregovorjenosti

In luščiva suhe stroke

Časa

(iz Nespregovorjenost)

Nekatere izmed pesmi o odnosu med moškim in žensko ne skrivajo brutalnosti, nad katero osupneš že na samem začetku:

Na mokri strani peska trsje vene.

Zamolklo se oglašajo škržati,

Medtem ko moški v srajci in kravati

Trenira boks s telesom svoje žene.

(iz Trstika)

Pesem Trstika je ena izmed najboljših na to temo.

In vdano čaka tistega trenutka,

Ko več ne bo je vzburjenje pojilo

In se vse sladje bo že izmedilo.

(iz Trstika)

Ker imam že od nekdaj rada vse, kar je povezano z vesoljem, tudi razmišljanja, ki se utrneje ob spoznanju, kako majhni in krhki smo v primerjavi z njegovimi razsežnostmi, kar sproži tudi misli o transcendenci, mi je bila veličastna pesem Lepa Vida Kozmična.

Ker v času več ne morem potovati,

Le po prostoru švigam kot svetloba;

Je dolga pot do kozmičnega roba,

Lepo do tja se z Vozom je peljati...

...Da me nemara ljubljeni moj psuje,

Ker sem pustila mu samo spomine,

In da vreščanje, ki ga včasih čujem, 

Pripada bitju moje popokovine...

(iz Lepa Vida Kozmična)

Oh, še veliko drugih pesmi je, ki so vredne prebiranja: Epilog jeseni, kjer mraz zime pada tudi na človeško dušo, Polje posebne vrste, ki je pokopališče, Preveč odej preko nas, ki nam onemogočajo, da bi bili kot otroci, Pomladna pravljica o tem, kdaj pokazati svoje najboljše.

Pesniška zbirka  Zaskorjena bo pri nas doma še dolgo na vidnem mestu - tako, pri roki, da mimogrede lahko pokukaš vanjo.

Aleksandra Kocmut je vsestranska umetnica. Njena knjiga Trije razlogi je uspešnica, ki jo je v knjižnicah zaradi velike iskanosti le težko dobiti. Knjiga spada v žanr lahkotnejše ženske literature. Napisala je tudi več knjig za otroke. Poleg tega je avtorica priročnika Pravipis, zbirka pogostih pravopisnih kavljev z nekaj napotki za brskanje po e-slovarjih,  ki je izraz njenih prizadevanj, da bi se znali izražati v lepši in pravilnejši slovenščini. Njeno najbolj smelo delo pa je po mojem mnenju grozljivka Jedci rži, ki je bila letos po krivici spregledana pri izbiri za nagrado kresnik.

Aleksandra Kocmut Kerstin

Kate Atkinson: Life After Life

(480 strani)

Knjiga se začne z uspešno izvedenim atentatom na Hitlerja leta 1930. Nadaljuje se s smrtjo atentatorke, Ursule Todd,  še preden ji uspe prvič v življenju vdihniti zrak - vzrok zadušitve: okrog vratu ovita popkovnica. Tretji prizor: v snežni noči zdravniku le uspe priti k porodnici in še pravi čas prerezati popkovnico, tako da do zadušitve ne pride. In v takšnem slogu naprej:-) Življenje na življenje.

Knjiga se poigrava z mislijo, kaj bi bilo, če bi imeli več poskusov, kako preživeti svoje življenje. Če bi obstajala nekakšna reinkarnacija in bi lahko svoje življenje ponavljali in z vsako novo možnostjo vse bolj izboljševali.

Knjiga pokaže, kako pomembne so lahko posamezne, na videz nepomembne odločitve in kako se lahko zaradi njih tok našega življenja popolnoma spremeni. Odločitev 16-letnice ali bo svojemu vrstniku, ki jo želi poljubiti, to dovolila, ali pa ga bo odgnala s klofuto, ima tako povsem različne dolgoročne posledice na njeno življenje.
Glede na to, kako se glavna junakinja odloča, spremljamo več vzporednih zgodb, ki se dogajajo od leta 1911 do leta 1967. Te zgodbe variirajo tako zelo, da Ursula v eni od njih preživi 2.svetovno vojno v Nemčiji in to zelo blizu samemu Fürerju, v drugi pa v Londonu. Zgodba iz Londona pa se spet razdeli v dva kraka - v enem Ursula izpod ruševin rešuje žrtve bombandiranja, v drugi je sama žrtev bombandiranja in sicer v isti ulici in kleti, kjer pozneje sodeluje v reševalni akciji. Tako pride do zanimivih primerjav med različnimi vidiki enih in istih dogodkov z enimi in istimi osebami.

Glavna junakinja se teh svojih različnih poti življenja jasno ne zaveda, vendar pa jih vseeno nekako čuti. Občasno ima kakšen "Deja vu", ali pa naenkrat začuti hudo tesnobo (v vzporedni zgodbi se je na tem istem mestu dogajanja namreč zgodilo nekaj hudega) ali pa naredi kakšno nenavadno dejanje (npr. porine služkinjo po stopnicah), da bi preprečila kakšen hujši dogodek (v tem istem primeru smrt zaradi španske gripe).

Občudujem pisateljico, ki je uspela vse te najrazličnejše niti posameznih zgodb splesti v tako lepo mrežo celotnega dogajanja knjige. Vzorec spletanja nikoli ni tako zapleten, da bi imeli težave z razumevanjem, čeprav je tudi res, da so nekateri deli končnega izdelka precej boljši kot drugi. Šibke so se mi zdele zgodbe, ki se dogajajo v nacistični Nemčiji - precej površne in klišejske, medtem ko so tiste iz Londona v času nemškega bombandiranja naravnost enkratne.
Najbolj pa mi je bil všeč začetni del knjige, ki opisuje Ursulino otroštvo. V tem delu najdemo nekaj izredno lepo orisanih oseb, posebno Ursuline matere; a tudi obe služkinji in bratje ter sestra zelo živo stopijo pred bralca. Tudi oče je prikazan izredno občuteno in povsem jasno mi je, zakaj ga je Ursula v vseh zgodbah imela tako zelo rada. Knjiga je tako tudi odlična družinska pripoved.

Pisateljici je s to knjigo uspelo pokazati, kako krhko je naše življenje in kako hitro se lahko zgodi, da ga izgubimo. Po vsakem smrtnem dogodku glavne junakinje se dogajanje ostro prekine. V bralcu to vzbudi žalost in obžalovanje, in to kljub temu da ve, da se bo pripoved kmalu vrnila nekaj nazaj in bo Ursula imela možnost novega življenja in drugačnih odločitev. Kljub temu sem ves čas trepetala za Ursulo, kajti kljub nerealnim izkušnjam nekakšne nesmrtnosti, je delovala zelo resnično ter verodostojno in mi je tekom knjige postala zelo ljuba.
Glede na to pisateljici še malo bolj kot bi ji sicer zamerim občasno norčevanja iz bralcev. Včasih, ko sem se že oddahnila, ker je Ursula preživela neko nevarno situacijo (kar ji v eni od vzporednih zgodb ni uspelo), se je zgodila kakšna banalnost in na Ursulo je spet "padla tema", kot je v knjigi opisana njena ponavljajoča se smrt. To res ni bilo potrebno.

Kate Atkinson je znana kot pisateljica uspešne detektivske serije o Jacksonu Brodieju, bivšem policistu, ki dela kot zasebni detektiv. Knjige iz serije so: Case Histories, One Good Turn, When Will There Be Good News?, Started Early in Took My Dog. Po knjigah je bila posneta tudi televizijska serija.
Veliko uspeha pa je požel tudi njen prvenec Behind the Scenes at the Museum, ki je postal Whitbreadova knjiga leta. Knjiga je družinska kronika, ki pripoveduje o življenju štirih generacij žensk. Nobene od teh knjig še nisem prebrala, a glede na prijetno izkušnjo, ki sem jo dobila z njeno zadnjo knjigo, Life After Life, bo katera od njih zelo verjetno prišla na seznam knjig, ki bi jih rada prebrala. 

Life After Life naj bi bila njena do sedaj najboljša knjiga. Uvrstila se je med letošnje finalistke za Women's prize, a zmagati ni uspela. Ravnokar so namreč razglasili letošnjo zmagovalko Women's prize for fiction (do letos imenovano Orange, naslednja tri leta pa Bailey's) in to je A.M. Homes in njena knjiga May We Be Forgiven?

Kate Atkinson