Albertina: Od Moneta do Picassa

Senator prof. ddr. Herbert Batliner (1928) je v svoji poklicni karieri kot odvetnik zastopal številne nesramno bogate kliente. In ob tem tudi sam obogatel:) Znan je tudi po tem, da je (na nezakonit način) financiral nemško konservativno stranko CDU. Pa tudi daroval sredstva za orgle v Sikstinski kapeli v Rimu. 

V 60-ih letih prejšnega stoletja sta s soprogo Rito začela načrtno zbirati umetnine t.i. "klasične moderne". Takšno poimenovanje mogoče zveni nekoliko nerodno. Moderna umetnost je vendarle nekaj povsem nasprotnega klasični umetnosti in klasična moderna nekako ne more obstajati. A vendar je naziv "klasična moderna" še kako na mestu. 500 slik in kipov, ki sta jih zakonca Batlinar zbrala, sodijo namreč v sam kanon moderne umetnosti.

Herbert in Rita Batliner sta dolga leta živela v intimni družbi svojih slik in kipov, ki so jih poleg njiju lahko občudovali le še redki izbranci. Srečneži. Toda z leti zadovoljstvo ob pogledu na čudovite slike cenjenih slikarjev v sprejemnici, dnevnih sobanah ali spalnicah razkošnih stanovanj in vil vseeno začenja kopneti. Lastnina - pa čeprav je to čudovita slika, ne prinaša več tako velikega veselja, kot ga je na začetku. Predvidevam; vem pa ne.

Kakor koli že, zakonca Batliner sta leta 2007 svojo zbirko umetnin - iz dobrote ali preračunljivosti ali pa iz kakšnega tretjega vzroka - predala dunajski Albertini in to umetnostno ustanovo usmerila na popolnoma novo pot.

Herbertu in Riti Batliner sem globoko hvaležna za to, da sta omogočila, da v njunih umetninah uživa širši krog ljudi. Zelo širok krog ljudi. Za Slovence je Dunaj skoraj za vogalom, zakaj se torej umetnostni navdušenci ne bi podali na ogled te zbirke. Za običajne ljudi je vstopnina na razstavo 12,90 €, za mlade pod 26 let 8,50 € za otroke mlajše od 19 let (!) pa celo gratis. 

Zbirka Batliner ni enkratna samo zaradi čudovitih umetnin, ki jih poseduje, ampak tudi zato, ker obiskovalcu omogoča, da se na izredno prijeten in pregleden način seznani z vsemi umetnostnimi tokovi od konca 19. stoletja pa do 70-ih let 20.stoletja. Še na nobeni razstavi do sedaj mi ni bilo na tako preprost in jasen način razloženo, zakaj in kako je ena umetnostna struja zamenjala drugo, kako hitro so si sledile ena za drugo in katere so bile tiste stvari, ki so jih povezovale, kot na razstavi Monet bis Picasso v Albertini.

Zbirka Batliner kot učbenik klasične moderne

Vse se začne pri impresionizmu, konča pa pri Picassu - vmes pa je prostor še za mnogo drugega. Z razstavo v Albertini - in s katalogom k razstavi, smo dobili enkraten učbenik moderne likovne umetnosti.

Prva razstavna dvorana je posvečena impresionizmu. Da obiskovalcu že na samem začetku zastane dih, poskrbita dve sliki Clauda Moneta. Ena prikazuje zanj tako značilne lokvane, ki jih je pod trenutnim vtisom preslikaval s svojega ribnika v Givernyju; druga nosi naslov Hiša med vrtnicami;  barve na tej sliki so tako žive in oblike tako zakrite, da je komaj kaj za prepoznati, a je užitek ob opazovanju slike kljub temu veličasten.

V sobi impresionizma najdete tudi sliko Henrija de Toulouse-Lutreca iz časa, ko še ni slikal kabaretnih plesalk v Moulin Rougu. 17 letni fant je med rekonvalescenco - potem ko si je nekaj let poprej polomil več kosti, naslikal zanimiv portret konja.

Portret pa je prispeval k zbirki Batliner tudi Pierre-Auguste Renoir. Na tej razstavi mi je prvič postalo jasno, da je ta francoski slikar slikal na nek način zelo podobno kot naša Ivana Kobilica. Oba sta na "impresionističen način" - torej s hitrimi in nenatančnimi potezami čopiča, slikala predvsem ozadje, medtem ko sta osebe slikala jasno izdelano in ostro. 

V impresionistični sobi razstave Od Moneta do Picassa pa se nahaja tudi ena od slik Paula Cezanna. Če ste brali roman Umetnina, Emile Zolaja (ali pa vsaj moj zapis o tej knjigi), potem veste, kako pomenljivo je, da se Cezannove slike najdejo na vsaki pomembni razstavi modernega slikarstva.

Od Moneta...

Naslednji razstavni prostor je posvečen pointelizmu in fauvizmu - dvema umetniškima smerema, ki sta se razvili neposredno iz impresionizma, le da sta k barvi in vtisom pristopili bolj študiozno in analitično.

Razstava klasične moderne seveda ne more mimo meni tako ljubega nemškega ekspresionizma. Na razstavi lahko uživate v delih (v hermioninem blogu že večkrat omenjenega) Ernsta Ludwiga Kirchnerja. Na razstavi so dela iz njegovega zgodnjega obdobja, ko je še obstajala umetniška skupina Die Brücke in slike iz njegovega poznega obdobja, ki jih je ustvarjal v Davosu (oz. na Čarobni gori;) 

V ekspresionistični sobi pa najdete dela še enega pomembnega slikarja iz skupine Brücke in sicer Emila Noldeja. Ko je Hitler temu slikarju prepovedal, da bi razstavljal svoje slike, se je Emil Nolde umaknil na sever Nemčije, čisto na mejo z Dansko in tam v samoti, obdan z negovanim vrtom, slikal cvetlična tihožitja in podobne cvetlične motive. Počel je nekaj takega, kar je počela tudi naša Ivana Kobilica, ko se je proti koncu življenja vrnila iz Sarajeva v Ljubljano. Tudi ona je slikala cvetje - malce drugače kot Emil Nolde, a vendar - nekakšen pobeg iz realnega sveta v magični svet cvetja, je čutiti pri obeh umetnikih. 

In ko sem že pri Ivani Kobilici - vsa zavzeta po ogledu njene retrospektivne razstave v Narodni galeriji v Ljubljani - mi je ob ogledu umetnin v dunajski Albertini postalo jasno še nekaj. Ivana Kobilica - četudi velika umetnica - si s svojimi slikami nikoli ni upala prestopiti meje spodobnosti in družbene primernosti ter zaradi tega nikoli ne bo sodila med tisto peščico likovnih umetnikov, katerih dela so resnično genialna in v vseh pogledih prelomna. Pri svojem delu se je namreč zadovoljila z manj kot je idealno in ni strmela za tem, da bi ustvarila nekaj revolucionarnega. Zlata sredina, kateri je pripadala, v umetnosti nima velikega pomena.

Veliko so si pa upali ustvarjalci, katerih dela so predstavljena v naslednji sobi dunajske razstave. Ta je posvečena ruski avantgardi - slikam, ki so jih ustvarili ruski slikarji v prvi tretjini 20. stoletja in so mešanica najrazličnejših, večinoma izredno drznih stilov. Nemogoče se je izogniti Marcu Chagallu - temu "umetniku stoletja", ki je živel skoraj 100 let in prisostvoval marsičemu. Ko se je v Parizu rojevala avantgarda, je bi zraven. Med Oktobrsko revolucijo je bil v St. Petresburgu. Ko se je rojevala Sovjetska zveza, je bil v Moskvi. V divjih dvajsetih letih je bil v Berlinu - v evropskem New Yorku. V zenitu moderne je bil spet v Parizu. Med drugo svetovno vojno je dobil zatočišče v New Yorku. Po vojni pa se je spet vrnil v Francijo in tam tudi umrl. V zbirki Batliner v dunajski Albertini so razstavljene njegove slike, ki so posvečene domovini, kjer se je rodil (Witebsk, Vaška scena) in domovini, ki jo je izbral - Franciji (Speča z rožami).

Če je Marc Chagall po tem, ko je Stalinova socialistična oblast začela preganjati slikarje Avantgarde, zapustil svojo domovino, je drugi pomembni predstavnik tega umetniškega gibanja - Kazimir Malevič, ostal v Sovjetski zvezi. V Albertini je njegova slika Mož v suprematistični pokrajini. Prikazuje moškega, ki gleda na stavbo zapora v daljavi. Malevič jo je naslikal potem, ko se je vrnil iz zapora. Na zadnjo stran slike je napisal, kaj naj bi slika prikazovala: Praznoto, osamljenost in brezizhodnost.

A od vseh slik ruske avantgarde, ki so razstavljene v Albertini, sta se me nekako najbolj vtisnili v spomin sliki Natalije Gončarove. Slikarka, ki jo do sedaj nisem poznala, je ustvarjala v slogu primitivizma in - zelo zanimivo! - v slogu rayonizma. Navdušena nad Einsteinovo teorijo relativnosti na svojih umetninah ni upodabljala samo tridimenzionalnih predmetov, ampak se je trudila prikazati še četrto dimenzijo - čas. Primer njenega rayonističnega likovnega dela iz zbirke Batliner je slika, ki prikazuje pava.

...do Picassa

Razstava del iz zbirke Batliner se zaključi - tako kot že naslov napoveduje, s Pablom Picassom. Ta genialni in vsestranski umetnik ne potrebuje posebne predstavitve. V njegovim delom posvečeni sobi najdete razstavljene kose poslikane keramike in nekaj za Picassa tako zelo značilnih slik. Meni je bila najbolj všeč Sredozemska pokrajina iz leta 1952; čudovite pa so tudi upodobitve njegovih žensk.

Ogled razstave Od Moneta do Picassa v dunajski Albertini je bil moj najlepši dogodek lanskega poletja. Ob prelistavanju in prebiranju kataloga razstave pa sem uživala še v mesecih za tem in uživam še danes. Albertino bom prav gotovo še kdaj obiskala.

Ogled razstave iz srca priporočam tudi vam.

Katalog k razstavi:

Monet bis Picasso
Masterwerke der Albertina
Die Sammlung Batliner
izdal: Klaus Albrecht Schröder

P. S. Ne zamudite pa tudi razstave del Ivane Kobilice v Narodni galeriji v Ljubljani, z naslovom Slikarija je vendar nekaj lepega...! Časa imate le še dva tedna. Tudi to razstavo si je več kot vredno ogledati. Če bi obstajal katalog k razstavi, bi o njej napisala še kaj več.