Friedrich Schiller: Marija Stuart

Čeprav sorodnici in obe kraljici, si v mnogih stvareh skoraj ne bi mogli biti bolj različni. Ena izredno lepa, druga ne preveč. Ena katoliške, druga protestantske vere. Ena večkrat poročena, druga preračunljivo samska. Ena s potomcem, druga brez. Eni je bila krona položena v zibko, druga se je zanjo morala boriti precejšen del svojega življenja. 

Največja in najusodnejša razlika med njima pa je bila vendarle ta, da se je ena vedno znova napačno odločala in za to plačala visoko ceno, druga pa je sprejemala modre odločitve in postala ena najpomembnejših kraljic v vsej zgodovini. 

To sta bili Marija Stuart Škotska in Elizabeta I. Angleška.

Biografija Marije Škotske se bere kot Game of Thrones - ravno tako napeta je, a s to prednostjo, da je resnična.

Do 26. leta starosti je Marija Stuart doživela že vse, kar je mogoče doživeti. Bila je kraljica Škotske in Francije; kot vnukinja sestre Henrika VIII pa je bila upravičena tudi do angleške krone - nekateri so menili, da celo bolj kot Elizabeta. Trikrat se je že poročila in trikrat ovdovela. Imela je sina Jamesa. Veljala je za izredno lepo in izobraženo.

Pa vendar. Vse to ji ni pomagalo, da ne bi po vrsti napačnih odločitev in nerodnih dejanj, postala ujetnica svoje sorodnice in tekmice, angleške kraljice Elizabete I. V njenem jetništvu je ostala celih 18 let in pol! Dokler ni bila obsojena izdaje in usmrčena z obglavljenjem.

Življenje Marije Stuart je bilo že mnogokrat opisano v prenekaterih knjigah in filmih, a prvo in mogoče tudi najpomembnejše delo, ki opisuje njeno življenje, je tragedija Friedricha Schillerja, Maria Stuart. Delo je bilo prvič uprizorjeno leta 1800 v Weimarju. Na slovenskih odrih smo si ga lahko ogledali že najmanj desetkrat, prvič leta 1896.

V drami so opisani zadnji meseci njenega življenja. 

Na začetku tragedije teče že devetnajsto leto ujetništva; dogajanje pa se razteza od trenutka, ko je izvedela, da je bila obsojena na smrt, pa do njene usmrtitve. 

Friedrich Schiller ni bil samo zdravnik, pesnik in dramatik, ampak tudi zgodovinar, in znanje o zgodovini Britanije 16. stoletja mu je pri pisanju drame prišlo zelo prav. Pri opisovanju zgodovinskih dejstev si je sicer dovolil kar nekaj umetniške svobode, a to tragedijo Maria Stuart naredi še bogatejšo.

Elizabeta in Marija se v resničnem življenju nikoli nista srečali, a Schillerja to ni zaustavilo pri tem, da ne bi za vrhunec svojega dramskega dela uporabil ravno fikcijsko srečanje kraljevskih tekmic in pogovor med njima. V tem pogovoru Marija in Elizabeta druga drugi ne ostaneta dolžni ničesar. Elizabeta se zviška obregne ob Marijino lepoto; Marija pa Elizabeto preseneti tako zelo, da le-ta ostane brez besed. Zabrusi ji, da je "bastardka" in da je pravzaprav ona, Marija, prava angleška kraljica, ne pa Elizabeta. Marijina nadaljnja usoda je s temi besedami zapečatena - ve se namreč, kdo ima moč in kdo odloča o življenju in smrti. 

A vendar se vlogi obeh kraljic v tem trenutku nekako zamenjata. To se v dejanju, v katerem je dialog med obema kraljicama, jasno začuti in tukaj se po mojem mnenju, skriva mojstrstvo Friedricha Schillerja. Čeprav se ve, da Marijo čaka le še smrt, je ona tista, ki je zmagovalka. Elizabeta si namreč nikoli ne bo mogla oprati moralne krivde, da je usmrtila povsem legalno - po vseh zakonih pravilno postavljeno kraljico.

Ljudje smo že ves čas naše zgodovine bolj ali manj enaki. Radi imamo zgodbe, kakršni sta bili življenjski zgodbi Marije Škotske in Elizabete Angleške. V 19. stoletju smo o njih pisali dramska besedila in jih uprizarjali na odrih; v današnjem času o njih snemamo filme in televizijske serije. 

Saoirse Ronan kot Marija Stuart
(film Marija Škotska, 2018)

Najnovejši film o življenju Marije Stuart se ravno vrti v naših kinodvoranah. Vredno si ga je ogledati. 

V njem je Marija Stuart predstavljena kot odločna ženska, ki bi bila lahko ravno tako uspešna in mogočna kraljica, kot je bila Elizabeta, če ne bi imela te smole, da je bila obkrožena z napačnimi ljudmi. Ni imela pravih svetovalcev, na katere bi se lahko zanesla. Kar je pravzaprav razumljivo. Mati jo je namreč komaj petletno - da bi jo zaščitila, poslala na francoski dvor. Marija Stuart se je osemnajstletna vrnila na Škotsko in predstavljala motnjo v utečenem redu škotskega plemstva in regentov, ki so vladali v njenem imenu. Težko je uveljavljala svojo voljo. Težko je pridobila podporo za svoje odločitve. 

In potem je bilo tu še vprašanje vere - trenja med katoliki in protestanti; pa tudi Marijina radoživost in dovzetnost za moške čare.

Pri Elizabeti je bilo to drugače. Odraščala je v Angliji in imela možnost, da okrog sebe zgradi krog zaupanja vrednih ljudi, na katere se je lahko vedno zanesla, ki so ji pomagali in ji znali pravilno svetovati. Elizabeta je tudi vedela, da se bo z morebitno poroko njena moč zmanjšala in je zato zavestno ostala samska. A zaradi tega se je potem morala odreči drugim stvarem - npr. materinstvu in nasledniku na angleškem prestolu, ki bi bil njene krvi. In zaradi tega je verjetno res vsaj malo zavidala Mariji, kot je to predstavljeno tudi v filmu.

Višek dogajanja v filmu je prav tako kot v Schillerjevi drami srečanje obeh kraljic. Namišljeno, kot sem že prej napisala, saj do njega v resnici nikoli ni prišlo. Tudi v filmu so bile med obema izgovorjene hude besede in po tem srečanju se je tudi tukaj zapečatila Marijina usoda. Vendar pa filmskim ustvarjalcem, ki niso sledili zgodovinskim dejstvom in so tako posneli namišljeno srečanje med Marijo in Elizabeto, ne smemo zameriti. Zgodovinska verodostojnost filmske zgodbe o škotski kraljici Mariji Stuart s tem ni prav nič manjša. Marija in Elizabeta sta si namreč tekom svojih življenj izmenjali številna pisma in z njimi razvili globoko medsebojno razmerje, ki je bilo dovolj intenzivno tudi brez osebnega srečanja.

Zaradi zakonitosti filmske umetnosti je v filmu 18-letno Marijino ujetništvo skoraj prezrto. Zgleda tako, kot da bi bila Marija obglavljena takoj za tem, ko je prišla v Anglijo iskat Elizabetino zavetje. Odlično pa je prikazana Marijina namera, da se prihodnjim rodovom vtisne v spomin kot mučenica - obglaviti se je namreč pustila oblečena v rdeče perilo.

Povedati je treba tudi to, da je film rasno in spolno korekten - takšen, kot ga še nekaj let nazaj ne bi znali posneti. Na angleškem dvoru tako nastopajo številni temnopolti ljudje in to celo na izredno visokih položajih; Elizabetina prva dama je azijatka; ne manjka pa tudi gejevskih prizorov. Če je to tudi zgodovinsko korektno, ne vem - lahko pa presodite sami...

Škotska kraljica Marija Stuart še več kot 400 let po svoji smrti buri duhove. Zanima me, kaj bi menila o dramskih delih in filmih, ki so napisani in posneti po njenem življenju. Bi bila z njimi zadovoljna? Bi ji bilo vseeno? 

Mogoče pa bi jo zanimalo tisto edino, kar nas zanima, ko je vsega konec - to namreč, kaj se je zgodilo z njeno družino - v tem primeru, kako se je obrnilo z njenim sinom. 

No, glede tega bi bila lahko pomirjena. Njen sin James je postal kralj Škotske in po Elizabetini smrti tudi kralj Anglije. Bil je prvi kralj, ki je vladal tako Škotski kot Angliji. 

To pa je nekaj, kar si je želela doseči tudi Marija Stuart.

Friedrich Schiller
(1759-1805)