Mihail A. Bulgakov: Mojster in Margareta

Hudič pride v Stalinovo Moskvo in povzroči vraga neprijetnosti.

Tako bi lahko na kratko označili nenavadni fantazijski roman Mihaila A. Bulgakova, Mojster in Margareta.

Dvajseta leta prejšnjega stoletja so bila za umetnost pomenljiva leta. V Weimarski republiki je ustvarjala skupina Bauhaus, katere estetski in obenem izredno praktični predmeti za vsakdanjo rabo še vedno navdušujejo. Medtem ko so se v Združenih državah nesramno bogati, ki še niso slutili prihajajoče recesije, zabavali na bahaško potratnih zabavah (roman Veliki Gatsby), Evropa še vedno ni uspela zaceliti globokih ran prve svetovne vojne (roman Na Zahodu nič novega), obenem pa je že slutila prihajanje novega zla v obliki nacizma in fašizma. Duh časa so v svojih delih ujeli ekspresionistični slikarji. Naš Srečko Kosovel je v tem času napisal nekaj preroških ekspresionističnih pesmi ter naredil še korak dalje in ustvarjal v stilu konstruktivizma, kar mnogi niso razumeli še dvajset let pozneje. V tridesetih letih je ustvarjala Virginia Woolf, napisala nekaj svojih najpomembnejših literarnih del in utrla pot modernizmu. V tem času je nastal  mogoče najkontraverznejši roman 20. stoletja, Ulikses, irskega pisatelja Jamesa Joyca. In v tem času - leta 1928, je začel pisati svoj nenavadni roman tudi ruski pisatelj Mihail A. Bulgakov. Za razliko od večine ostalih omenjenih umetnikov izida svojega dela ni dočakal. Sovjetski komunistični sistem je izid knjige Mojster in Margareta dovolil šele leta 1966.

Roman Mojster in Margareta se začne v Patriarhijskih ribnikih v Moskvi, kjer se dva literata - urednik pomembnega umetnostnega časopisa M. A. Berlioz in mlad pesnik Bezdomni, pogovarjata o Jezusu Kristusu. Berlioz je namreč pred časom pri pesniku naročil daljšo protiversko pesnitev, a s pesmijo, ki jo je Bezdomni napisal, urednik ni bil zadovoljen. Že res, da je bila glavna oseba pesnitve - Jezus, dovolj črno obarvana in opremljena z vsemi slabimi lastnostmi, a vendar je pesnik s svojo pesnitvijo naredil veliko napako.

Berlioz je hotel pesniku dopovedati, da poglavitno ni to, kakšen je bil Jezus, slab ali dober, temveč to, da tega Jezusa kot osebe sploh nikoli ni bilo in da so vse pripovedi o njem kratko malo izmišljene, najnavadnejši mit.

Sredi te razprave se je dvojici pridružil neznanec, za katerega se pozneje izkaže, da je Hudič. Ta zatrdi, da Jezus prav gotovo obstaja, saj je bil on sam zraven, ko ga je Poncij Pilat obsodil na smrt, navzoč pa je bil tudi pri njegovi usmrtitvi. Literata ne vesta, kaj naj si mislita ob takšni trditvi. Še najverjetnejša razlaga za čudno govorjenje je to, da je neznanec nor. Pa jima Hudič predloži dokaz za svojo trditev. Izkaže se namreč, da neznanec ne pozna samo tega, kar se je dogajalo v preteklosti, ampak zna napovedovati tudi prihodnost. Tako pove, da večerne seje moskovskega slovstvenega združenja ne bo, ker je Anuška (Kdo za vraga je Anuška?) že kupila in tudi polila sončnično olje, in da bo Berlioz umrl tako, da mu bo ženska odrezala glavo. Ni mi potrebno posebno poudarjati, da se vse, kar Hudič napove, tudi zgodi... Na tragično komičen način.

Po prihodu Hudiča v Moskvo so se tam začele dogajati čudne stvari. Nekaj ljudi je izginilo, nekaj jih je izgubilo razsodnost in so pristali v psihiatrični bolnišnici. Nekaj jih je bilo celo ubitih. V Moskvi so pogorele štiri hiše. Ruski bankovci so se pred očmi  presenečenih spreminjali v tujo valuto ali pa v ničvreden papir. Dame so samo v spodnjem perilu zapuščale gledališko predstavo. In nekateri Moskovčani so videli prelepo golo čarovnico, ki je na metli letela preko mesta; kakor tudi mačka, ki je hodil po zadnjih nogah in želel kupiti tramvajsko vozovnico.

Zdi se, da je za vse neprijetne pripetljaje v Moskvi kriv Hudič, a vendar vse skupaj ni tako zelo preprosto. Hudič ni takšen kot si ponavadi predstavljamo, da bi moral biti. Hudič naj bi se z vsemi svojimi močmi boril proti dobremu in podpiral zlo, a Hudič iz Bulgakovega romana ni takšen. Nikakršno poosebljenje zla ni, ampak zlo le razkriva. Tako razgalja slaba nagnjenja in grehe Moskovčanov - njihov pohlep, napuh, nečimrnost in razuzdanost. Še bolj čudno in prav nič hudičevsko pa je njegovo postopanje v primeru, ko naleti na nekaj dobrega - recimo na ljubezen in predanost. Od Hudiča bi pričakovali, da bo takšne stvari poskušal preprečiti in uničiti, pa jih, nasprotno, spodbuja in varuje. Malce čuden Hudič je to. Večkrat se mi je zdelo, da je samo druga oblika absolutno dobrega Boga, mogoče celo njegov sodelavec, ki pa je takšen, da je ljudem bližji in lažje razumljiv.

V knjigi nastopa tudi Jezus - tukaj imenovan Ješua Han-Hasri, in sicer kot stranska oseba v pripovedi o Ponciju Pilatu. Ti odlomki knjige so zelo zanimivi. Mesto Jeruzalem pred bralcem zažari zelo živo. Opis nevihte je enkraten.
Ješua je dober in zelo človeški, a vendar tudi precej drugačen od tistega, ki ga poznamo iz evangelijev.
Sicer pa je v teh poglavjih poudarek predvsem na Ponciju Pilatu; pisatelj razjasnjuje njegove občutke in razmišljanja - najbolj slabo vest, ki ga muči zato, ker je Ješua poslal v smrt. Poleg tega Pilat obžaluje, da ni sprejel njegovega povabila na sprehod in pogovor z njim.

V bistvu so mi bili odlomki knjige, v katerih nastopa Poncij Pilat, bolj všeč kot tisti izrazito nadrealistični s Hudičem in njegovimi pomagači v glavni vlogi. Tako me zabava pri hudiču, ki naj bi bila višek romana, ni preveč ganila, in tudi preobrazba žensk v čarovnice ni bila ne vem kaj. Dolgočasila sem se kot se je dolgočasila Margareta, ko so ji gostje - najrazličnejši nepridipravi, nekaj ur zaporedoma neprekinjeno poljubljali koleno.

Čudovita je naslovna ljubezenska zgodba med Mojstrom in Margareto! On je pisatelj, ki je napisal roman o Ponciju Pilatu, ki pa ga nihče noče objaviti; ona pa je njegova vdana ljubica in prijateljica, ki prepozna genialnost romana in svojemu ljubemu ves čas stoji ob strani - tudi ko se mu zaradi nesprejetosti zamrači um in pristane v psihiatrični ustanovi. Do tega para čutita simpatijo tako Ješua kot Hudič. Proti koncu knjige medsebojno sodelujeta in mu priskrbita lepo posmrtno življenje.
Levi Matej - edini Ješuov učenec in njegov posrednik, reče Hudiču: "[Ješua]... te prosi, da vzameš mojstra s seboj in ga poplačaš z mirom."
Hudič: "Zakaj pa ga ne vzamete vi k sebi, v svetlobo?"
Levi Matej: "Ni si zaslužil svetlobe, zaslužil si je mir."

Romaneskna junaka Mojster in Margareta imata biografske značilnosti Bulgakova in njegove žene Jelene Sergejevne Šilvaskaje. Jelena je tako kot Margareta občudovala svojega ljubega, verjela v njegovo delo in več kot 25 let po moževi smrti dosegla, da so njegov roman končno izdali. V romanu je govor o zgorelem rokopisu in tudi Bulgakova prva različica romana Mojster in Margareta je bila zažgana.

Po tem, kar sem napisala, se mogoče sprašujete, kaj v knjigi je vendar tisto, kar je oblastnike v Sovjetski Zvezi tako zelo motilo, da niso dovolili izida knjige? Bulgakov v romanu Mojster in Margareta na zelo prefinjen način kritizira komunistično oblast in to bi ljudje takratne Rusije med prebiranjem romana z lahkoto začutili. Ironično in mestoma sarkastično opisuje paranojo oblasti pred tujci, njeno obsedenost s tujo valuto in tudi dvoličnost družbe, kjer naj bi bili vsi enaki, a je bila že za ogled malo boljše prireditve ali za udeležbo na zabavi umetnostnega združenja potrebna posebna dovolilnica.
Sicer pa se Bulgakov v romanu ponorčuje še iz marsičesa drugega - med drugim iz birokracije, ki je sama sebi namen, in arogantnosti ničvrednih umetnikov (ki jih sicer prav rad naslavlja s priimki slavnih mož).

Roman ruskega pisatelja Mihaila A. Bulgakova Mojster in Margareta je glede na čas, v katerem je nastal, precej drzen in nenavaden; zame - današnjo bralko, pa (četudi imam rada slike Salvadorja Dalija;) nadrealistični dogodki opisani v knjigi niso preveč izjemni. Velik plus romana sta satira in kritika takratnega časa; lepo pa je predstavljeno tudi življenje pisatelja in njegova prizadetost ob nesprejemanju literarnega dela, ki ga je ustvaril.
Roman se je splačalo še enkrat prebrati (od prvega branja pred večimi leti mi je v spominu ostalo le to, da nastopajo hudič in čisto prave čarovnice na metlah), ni pa to roman, ki bi me skoz in skoz navdušil. A kakor koli že, Bulgakovu je z Mojstrom in Margareto uspelo preseči čas in se uvrstiti med klasike svetovne literature. Posmrtno je dosegel pisateljsko slavo in mogoče tudi mir. Če verjamemo v pravljice, je ta mir lahko enak tistemu, ki ga je Hudič namenil tudi Mojstru.

Mihail A. Bulgakov in Jelena Sergejevna
(vir: formulalubvi.com)

Bulgakov, Mihail A.
Mojster in Margareta
iz ruščine prevedel: Janez Gradišnik
spremno besedo napisala: Vera Brnčič
Cankarjeva založba, 1971 (Zbirka Sto romanov, 56. zvezek, v dveh delih)
196 + 235 str.