Halldor Laxness: Islandski zvon

Ob začetku druge svetovne vojne je bila Islandija najrevnejša evropska država; ko se je vojna končala, je bila najbogatejša. Kako je prišlo do tega, mogoče v enem naslednjih prispevkov. Zdaj gremo globje v zgodovino - v čas, ko Islandija ni stopala po poti napredka, v čas, ko je bilo življenje na Islandiji najtežje.

Roman Islandski zvon se dogaja v najtemačnejšem obdobju islandske zgodovine - v 18. stoletju.

Slavno obdobje, ko so Islandci kolonizirali Grenlandijo, odkrili Ameriko in je Evropejka - Islandka, seveda - na ameriških tleh rodila prvega imigrantskega otroka, je že davno minilo. Minil je tudi srednji vek, v katerem so se Islandci izkazali za velike pesnike, zapisovalce sag in razlagalce nordijske mitologije (pisala sem že o Snorrijevi Eddi).

V 18. stoletju je večina prebivalcev Islandije potrebovala vse svoje moči samo za to, da je preživela. Pa še to pogosto ni zadostovalo. Umirali so zaradi lakote in bolezni; pa še zatirani so bili s strani Dancev, ki so jim vladali, a se za deželo daleč stran na severo-zahodu niso preveč brigali, oziroma so njene prebivalce celo zaničevali.

Roman se začne simbolično. Po ukazu danskega kralja namreč pridejo na kraj, ki je za Islandce skoraj svet, snamejo zvon, ki ima za narod prav poseben pomen, ga razbijejo in odpeljejo na Dansko, ker tam po vojni s Švedsko potrebujejo baker in bron. Pisatelj bi dansko nadvlado težko prikazal bolj jasno in presunljivo.

Pripoved, ki sledi temu dogodku, je razdeljena v tri dele in vsak od njih je posvečen enemu od glavnih nastopajočih. Če smem tako napisati. Roman ima namreč številne nastopajoče, in za te tri, kakor glavne, lahko samo pogojno rečemo, da so nekoliko pomembnejši od ostalih. Tudi zato, ker se njihove zgodbe prepletajo, uberejo nepričakovane poti in dosežejo čudne konce. 

Veliko stvari ostane tudi zakritih. Zdi se, da imajo nastopajoči skrivnosti, ki jih bralcem knjige ne zaupajo, kar ustvarja prav posebno vzdušje. Ne vemo čisto točno, kaj jih žene v določena dejanja, zakaj nekaj naredijo in drugo ne, kaj si ob tem mislijo. Roman tako pogosto izpade nekoliko čudno ali celo čudaško.

Na primer:

Ko Jona Hreggvidssona bičajo zaradi tega, ker je ukradel ribiško vrvico in nemarno govoril o danskem kralju, ta prosi svojega mučitelja naj na biču naredi vozle, da bo kazen še hujša. Zakaj je to naredil in kaj si je ob tem mislil, ne zvemo.

Ker se Snaefridur Eydalin ne more poročiti z najboljšim moškim Islandije, za svojega moža izbere najslabšega možnega - pijanca, ki ne samo zapije posestvo, ampak svojo ženo celo proda za pijačo. Kajti: Rajši najslabšega, kakor prvega, ki je pri roki, je rekla. Kaj je hotela s tem dokazati in zakaj je to storila? Ni povedala. Vse skupaj pa je še dodatno čudno, ker se na koncu vseeno odloči, da poroči prvega, ki je pri roki.

Tako Jon kot Snaefridur sta odločna, trmasta in nepopustljiva. Podobna sta si, čeprav sta povsem drugačna drug od drugega. Jon je reven, neizobražen, surov kmet s samega dna socialne lestvice, ki pretepa svojo družino; ona je privilegirana sodnikova hči, izobražena in lepa. A oba se nekako podobno odzivata na stvari, ki ju doletijo, in zaradi tega je njuno življenje težje, kot bi lahko bilo. Takšna pač sta - verjetno nekako tipična za neizprosno Islandijo.

Še najbolj predvidljivo in logično - da ne rečem normalno, postopa tretji od glavnih nastopajočih. To je Arnas Arnaeus, ki ga je pisatelj Halldor Laxness ustvaril po resnični zgodovinski osebi - po Arniju Magnussonu, ki se je v 18. stoletju trudil, da bi svojim rojakom izboljšal pogoje za življenje in pripeljal pravico na otok. Svoje življenje je posvetil knjigam in iskanju izgubljenih srednjeveških rokopisov sag - vse z namenom, da bi svoji deželi vrnil čast in slavo, ki jo je ta v preteklosti že imela. Za svoj cilj je bil pripravljen žrtvovati tudi ljubezen. A s svojim plemenitim ciljem je naredil več škode kot koristi. Tisti, ki jim je prinesel več pravic, tega niso razumeli in niso znali ceniti; tisti, ki so zaradi njega izgubili nekaj svojih privilegijev, so mu zamerili. Vsi njegovi napori in odrekanja se na koncu izkažejo za nepomembne in povsem odveč. Pa še rokopisi, ki jih je celo življenje zbiral, pogorijo v velikem požaru v Kopenhagnu.

Vsebina romana Islandski zvon je tragična. A ta tragika je prav posebna, ker je zavita v posmeh in čudaštvo, ki sem ju razumela kot edini možni obliki upora, ki so jo Islandci lahko izrazili proti tuji nadvladi in tudi krutim življenjskim pogojem, ki so jim bili izpostavljeni. Kot da jim kaj drugega kot sarkazem in ironija na pustem in surovem otoku sredi severnega Atlantika ne preostane. 

Trije glavni protagonisti romana izgubijo veliko, na koncu tudi odnehajo v svojih prizadevanjih in se vdajo v usodo, a to storijo na ponosen in dostojanstven način. 

Kot v kakšni stari islandski sagi.

★★★★☆

===================================================

Če želite nekoliko natančnejši vpogled v dogajanje romana Islandski zvon in v zgodovinsko ter naravno ozadje pripovedi, pa lahko sledite mojim literarnim potem po Islandiji.

Dogajanje v romanu večinoma poteka na dveh krajih na Islandiji: v Þingvelirju in v Skalholtu. Reykjavika, kjer danes živi večina Islandcev - natančneje dva od treh, v 18. stoletju še ni bilo.

Þingvellir
Razpoke med
evrazijsko in severno-ameriško tektonsko ploščo.
Najširša razpoka predstavlja
sotesko Almannagja.

Þingvellir ima za Islandce prav poseben pomen. Leži na prelomnici med evropsko in ameriško tektonsko ploščo, ki se oddeljujeta druga od druge, zaradi česar je pokrajina zelo slikovita. Razpoke med ploščama se kažejo z globokimi brezni, ostrimi prelomi, strmimi previsi, slapovi in vijugastimi rečnimi rokavi. Najveličastnejša je soteska Almannagja.

V Þingvellirju je od leta 930 dalje vsako poletje dva tedna dolgo zasedal Alþingi - islandski parlament, ki velja za najstarejši dalj časa delujoči parlament na svetu. Na njem so se zbrali predstavniki z vseh koncev Islandije. Odločali so predvsem o pravnih zadevah - uvajali in razlagali so nove zakone, in izvajali sodno oblast - reševali pritožbe z nižjih sodišč ter izvajali smrtne kazni. 

Čarovnike so sežigali na grmadah, moške so obešali ali obglavljali, ženske so utapljali.

Þingvellir

V romanu Islandski zvon je tako zelo pomenljivo, da ravno tukaj, v Þingvellirju, središču islandske samostojnosti in demokracije, iz hiše postave in pravice vzamejo zvon, ga razbijejo in odpeljejo na Dansko. 

Stavbe, na kateri je visel ta zvon, danes ni več; je pa na tem, skoraj svetem mestu, cerkvica in nekaj dodatnih hišic. 

Celotno področje pa je razglašeno za nacionalni park, ki je tudi na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine.

Þingvellir
mesto, kjer je bila
hiša postave in pravice z islandskim zvonom

V Þingvellirju ob reki Öxar je Jon Hreggvdisson čakal na svojo usmrtitev in najstnica Snaefridur se je neki večer ravno tukaj - po soteski Almanngja, sprehajala s svojim očetom sodnikom ter mu zastavljala neprijetna vprašanja; češ "oče ali bi me dal usmrtiti, če bi nekoga umorila" , "ali če bi se vlačila", on pa ji je nemočno odgovarjal "sodnikove hčere tega ne počnejo." 

O pač, vedno znova. Snaefridur ve to iz zgodovine in iz lastnih izkušenj.

Reka Öxar
mesto, kjer so utapljali hudodelke

Drugi kraj, kjer poteka precejšen del pripovedi, je Skalholt. Tudi ta kraj je tako kot Þingvellir na področju Golden Circle - poti, ki jo oberejo prav vsi turisti, ki pridejo na Islandijo. Pa vendar je Skalholt precej slabše obiskan od ostalih znamenitosti na Zletem krogu. Na prvi pogled to ni prav nič čudno, saj je na tem mestu dandanes le cerkev z nekaj okoliškimi stavbami in nekaj arheološkimi izkopaninami. 

Bogastvo Skalholta ni v njegovem izgledu, njegov pomen je zgodovinski. Skalholt je bil namareč od leta 1050 pa do 1800 sedež islandskih škofov, ki so bili edini, ki so tudi v času danske nadvlade ohranili nekaj samostojnosti in moči, da vplivajo na razvoj in življenje Islandcev. 

V okviru škofovskega sedeža je delovala tudi šola, kjer so se mladi talentirani Islandci pripravljali na svoj nadaljnji študij na Danskem, Norveškem ali v Nemčiji. Primerno znanje so lahko pridobili samo na tej šoli.

Skalholt
že deseta cerkev na tem mestu

Šolo v Skalholtu je obiskovala tudi sodnikova hči Snaefridur iz romana Islandski zvon. Učila se je latinščine, historije, zvezdoznanstva in druge učenosti, ki daleč presega vse, kar je v navadi in običajno pri bitjih ženskega spola.

V Skalholtu je bil nastanjen Arnas Arnaeus, ko je bil na Islandiji in je raziskoval stare srednjeveške rokopise. Tukaj so potekala njegova skrivna nočna srečanja s Snaefridur.

V Skalholt je priromala ostarela mati Jona Hreggvidssona, da bi prosila milosti za svojega na smrt obsojenega sina. Čudila se je nad stotinami koč iz šotnih ruš in nad leseno stolno cerkvijo z zvoniki in visokimi okni v zlomljenih lokih. Želela je govoriti s škofovo ženo ali škofovko, kot jo naslavljajo v romanu, Snaefridurjevo starejšo sestro Jorunn, ki pa je ni bilo doma. Odpotovala je proti zahodu, da bi se opomogla po tej strašni pomladi. Pomlad je bila namreč na Islandiji najtežji čas, saj je bilo pomanjkanje hrane ob koncu zime največje. Ljudje so umirali bolj kot običajno in na kamnitih tleh škofofske hiše v Skalhaltu so pogosto ležali mrliči - trupla ljudi v stiski, ki so pri škofu iskali pomoč. Tako kot je to počela mati Jona Hreggvidssona.

V romanu Islandski zvon pisatelj imena takratnega skalholtskega škofa, moža Snaefridurjeve sestre, ne omeni, a tudi njega je Halldor Laxness ustvaril po resnični zgodovinski osebi - po škofu Jonu Vidalinu. To je bil visoko izobražen mož in pesnik, ki je veliko pomagal tudi Arniju Magnussonu pri zbiranju starih islandskih rokopisov, zavzemal pa naj bi se tudi za revne.

No, v romanu nista bila škof ali njegova žena tista, ki bi preprečila usmrtitev Jona Hreggvidsona, kakor se je nadejala njegova mati. Pomagala sta Snaefridur - četudi njeni motivi za to ostajajo skrivnostni, in plemeniti Arnas Arnaeus.

Vatnajökull
največji evropski ledenik

Ko je Jon Hreggvidsson bežal iz Þingvellirja se je povzpel tudi na ledenik - v romanu imenovan le Jökull (ali ledenik), da bi se ohladil in da bi ugotovil, v katero smer naj gre, zakaj z ledenikovega vrha je bilo mogoče pregledati vso pot proti severu.

Sicer pa je večinoma potoval le po pušči - bolj ali manj stari lavi, predvidevam.

Začela sem z drugo svetovno vojno, pa naj z njo tudi zaključim.

Halldor Laxness je roman Islandski zvon pisal med drugo svetovno vojno, ko je bila Islandija okupirana s strani Američanov, Dansko - državo, ki je stoletja vladala Islandiji, pa so zasedli Nemci. Boj proti Nemcem je tako na nek način postal tudi boj proti Dancem in boj za neodvisnost Islandije, ki so jo prebivalci otoka ob koncu vojne tudi dosegli. Takšno vrsto razmišljanja zlahka zaslutimo tudi v romanu.

Na sliki je hiša, v kateri je od konca druge svetovne vojne pa do svoje smrti živel Halldor Laxness z družino. Danes je to njegovo prebivališče muzej. Stoji nedaleč stran od glavne ceste, ki vodi v nacionalni park Þingvellir in je za turiste, ki potujejo po Golden Circle in si ogledujejo najbolj znane islandske naravne znamenitosti, tako rekoč na poti.

Hallgrimur Helgason: 60 Kilo Sonnenschein

To je roman o tisočletni zgodovini Islandije. Tisoč let je veliko - ali pa tudi ne. Leta lahko minejo, kot bi trenil, če čas pravzaprav stoji. Tako je bilo na Islandiji od časa prvih stalnih naseljencev v 10. stoletju, pa do konca 19. stoletja. Nič se ni spreminjalo, vse je bilo tako, kot je bilo že ves čas. Potem pa je v enega izmed islandskih fjordov priplula norveška ladja in vse se je tako rekoč čez noč postavilo na glavo. Islandija je začela stopati po novi poti, ki je to otoško državo prav kmalu pripeljala v družbo najuspešnejših sodobnih držav. V ta prelomni trenutek islandske zgodovine - v čas prehoda 19. v 20. stoletje, je postavljeno dogajanje romana Hallgrimura Helgasona, 60 Kilo Sonnenschein.

Zgodba se vije okrog življenja petnajstletnega fanta z imenom Gestur Eilifsson, ki je sin treh očetov.

Prvi oče je njegov biološki oče, Eilifur Gudmundsson - za nekatere morilec, za druge nič manj kot svetnik. Preko njegove življenjske zgodbe spoznamo tisto staro Islandijo, ko so prebivalci otoka živeli nespremenjeno, generacijo za generacijo enako, 999 let dolgo. Je zgodba o življenju kmečkega hlapca, ki je šele potem, ko se je začel približevati petdesetemu letu starosti, toliko privarčeval, da si je lahko kupil majhen kos zemlje. Šele ko je postal kmet, se je lahko tudi poročil in ustvaril družino, kajti dekle in hlapci so v tistem času na Islandiji živeli v skoraj v suženjskem razmerju s svojimi gospodarji, ki jim niso dovolili, da bi se poročali.

Roman se začne, ko se Eilifur s tremi kilogrami moke, ki jih je po oderuški ceni kupil v nekaj dni hoje oddaljenem kraju, na sveti večer vrne na svoje kmetijo in tam najde zemljanko, v kateri je živela njegova družina, zasuto s sneženim plazom. Žena in hčerka sta umrli, dveletni sin Gestur pa je preživel, ker se je prikopal do krave in s tem do toplote ter hrane v obliki mleka. 

Svojega biološkega očeta se Gestur ni spominjal.

Njegov drugi oče je trgovec Kopp. Ta ga je vzel k sebi, potem ko je njegov pravi oče - da bi poplačal dolg za tiste tri kilograme moke, odplul z ladjo, ki je šla lovit morske pse. Kopp je Gesturjev najljubši oče, pa čeprav - kako ironično! - je to ravno tisti trgovec, ki je njegovemu očetu Eilifurju z oderuštvom in trdosrčnostjo, življenjsko tragedijo ob izgubi žene in hčerke, pa tudi kmetije, še dodatno zagrenil.

Z življenjem pri družini trgovca Koppa se Gestur nauči brati in pisati. Živi življenje ljudi v "lesenih hišah", se pravi tistih, ki so toliko premožni, da si lahko privoščijo les iz tujine in si z njim zgradijo hišo. Na Islandiji namreč ni gozdov; prvi stalni prebivalci so tistega, ki je tam nekoč bil, hitro izsekali, in les je tako postal dragocen gradbeni material, ki so si ga lahko privoščili le redki.

S svojim tretjim očetom - Lasijem, ki je bil dober prijatelj njegovega pravega očeta Eilifurja - se Gestur ponovno vrne k ljudem, ki živijo v "zemljankah", se pravi k tisti veliki večini prebivalcev Islandije, ki so živeli v bivališčih vkopanih v zemljo in pokritih z rušo. Lasi je mil in dober človek, spreten mizar, zraven pa še pesnik. Gesturja ima zelo rad, ta pa ga ne more in ne more vzljubiti. Spomini na življenje pri "Kaufepapa" - kakor Gestur ljubkovalno kliče svojega drugega očeta v nemškem prevodu romana - so preživi. Kakšna dragocenost so ljudje, kakor je Lasi, se Gestur zave šele ob koncu romana. Tako kot je snežno bel začetek romana, ko Eilifur išče svojo kmetijo in se razgleduje po pokrajini, pokriti s snegom, ki je zakril vse sledi človeškega bivanja, je snežno bel tudi konec, ko sneg sili v usta in nos in človek ne ve, kje je zgoraj in kje je spodaj.

Vse dogajanje v knjigi je omejeno na en sam fjord. Ta se imenuje Segulfjödur, leži na severni obali Islandije in je izmišljen. S težko prehodnimi gorami je ločen od ostalih fjordov in tako predstavlja zaprt svet, v katerem niti ceste ali vozila s kolesi niso potrebna. Vse se opravi peš ali pa s čolnom, vse je potrebno prenesti z lastnimi rokami. Zemlja nudi le boren pridelek. Vsak dan je zaradi grozljive klime in vremena treba biti boj za golo preživetje. Zaradi tega človeška čustva otopijo, telesa se hitro postarajo, srca zmrznejo in vsak žarek dobrote in ljubeznivosti v tem krutem svetu zažari bolj kot 60 kilogramov sončne svetlobe. 

60 kilogramov sonca (ali nekaj podobnega) - kakor je naslov romana, je tudi vzdevek enega izmed nastopajočih v romanu, ki bi bil lahko ohlapna islandska različica našega Krjavlja. Je brezdomec, ki hodi od hiše do hiše in pripoveduje zgodbe; s tem, ko skrbi za dobro voljo svojih gostiteljev, pa si priskrbi dnevni obrok in prenočišče. Je tudi - kakor sam rad reče, predstavnik vseh tistih, ki so jih izpostavili; se pravi vseh tistih otrok, ki so jih nezakonske ali pa samo revne matere  po rojstvu pustile pred vrati kakšne hiše ali pa kar v snegu, ker pač niso mogle skrbeti zanje in jih preživljati. 60 kilogramov sonca je bil eden redkih, ki je takšen način islandske kontracepcije preživel. Drugi je Olgeir, nekaj mesečni dojenček, za katerega skrbi Gestur proti koncu romana. Ta del romana, ko petnajstletni otrok skrbi za dojenčka, ki ga nihče ne mara, je še posebno ganljiv; ima pa tudi velik simbolični pomen. Olgeir ima namreč eno samo oko in je s tem na nek način povezan z enim od najpomembnejših nordijskih bogov. Tudi bog Odin je namreč brez enega očesa in tako kot mali Olgeir ga je žrtvoval za neko višjo, zelo pomembno in lepo stvar. Mali in nemočni, telesno prizadeti dojenček, ki ga nihče ne mara, in bi umrl, če ga ne bi Gestur vzel v svoje varstvo, tako kar naenkrat postane simbol in predstavnik prebivalcev nove Islandije. Kajti ob začetku 20. stoletja je na Islandiji novo zamenjalo staro - pa če se je to zadnje, ki je vladalo stoletja, temu še tako upiralo. Razmerja med ljudmi so se spremenila. Tisti, ki do sedaj niso pomenili nič, so začeli pridobivati veljavo in samozavest.

Znanilka teh velikih in korenitih sprememb je bila norveška ladja, ki je neko poletje zaplula v Segulfjödur. Bila je polna svežih slanikov, ki jih je bilo potrebno očistiti, nasoliti in shraniti v velike posode, da se ne bi pokvarili in bi jih tako lahko prodali. Potreba po spretni delovni sili je bila velika in kar naenkrat so dekle in hlapci, ki so brez upanja, da bo kdaj bolje, garali po kmetijah za golo preživetje, dobili priložnost, da si s svojim delom bistveno izboljšajo življenje. Prvič so v rokah držali bankovce in življenje je dobilo nekaj več smisla. Islandija je začela stopati po poti industrializacije, ki je prinesla skokovit napredek, tako ljudem kot tudi deželi sami.

Hallgrimur Helgason
1959
(vir: Wikipedia)

Nekaj moram napisati še o stilu pisanja. Ta je nenavaden, celo šokanten, a vendar čudovit in zelo primeren. Do zdaj sem bila prepričana, da je skrajno neprimerno, če se o tragičnih stvareh, kakršne najdemo v tem romanu, piše ironično in s sarkazmom - dveh stvareh, ki jih že tako ali tako težko prenašam. A Hallgrimur Helgason z vsakim poglavjem svojega romana dokazuje, da je to še kako mogoče, še več, na opis dogajanja je prilepil celo obešenjaški humor, pa vsebina romana ni prav nič izgubila na svoji resnosti in kvaliteti. Premisleka vredni dogodki so se zaradi grotesknosti, ki jih spremlja, še konkretneje zarisali v moje možgane. Tako Eilifurjeva tragika ob izgubi žene in hčerke postane še izrazitejša, ker nerodno opleta z njunima truploma, ki jih je v zimsko zaledeneli pokrajini težko zakopati, vse skupaj pa se dodatno zaostri, ko pastor med pogrebno mašo zaspi zaradi pijanosti ter nato celo pade v odprti grob, v katerem sta druga na drugo že postavljeni krsti, pod plazom nesrečno umrlih matere in hčerke.

Poleg groteske pa v romanu najdemo tudi sledi magičnega realizma. Prebivalcem fjorda Segulfjödur tako nekoč vihar odpihne cerkev, ki nato nepoškodovana pristane v morju, kjer še nekaj časa plava na površini, ne da bi se potopila, in verniki imajo celo čas, da jo poskusijo ponovno povleči na obalo. 

Magična je na Islandiji tudi prva poletna noč, ki traja točno 29 minut, in je polna čudovitih barv zahajajočega in ponovno vzhajajočega sonca. Samo zgodnje pomladanska pokrajina je žalostna v svoji goloti, ki je zaradi svetlobe vedno daljših dni še bolj uboga. Opisi islandske narave, vremena in letnih časov ustvarjajo enkratno vzdušje, ki omogoča, da Islandijo začutimo v vsem njenem bogastvu.

Roman Hallgrimurja Helgasona, v nemškem prevodu z naslovom 60 Kilo Sonnenschein, je čudovit roman o Islandiji in njenih ljudeh. Čeprav je dogajanje postavljeno v čas borih 13 let ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, je to roman o tisoč letih Islandije. Pisatelj se namreč tekom pripovedi pogosto ozira nazaj in na nevsiljiv ter sila prijeten način komentira dogodke iz islandske preteklosti. Ob tem se iz svojih sodržavljanov pogosto tudi ponorčuje - kar ni tako nenavadno, saj Hallgrimur Helgason ni samo pisatelj, ampak se med drugim preživlja tudi kot stand-up komik. S svojim sarkazmom se zapiči predvsem v pijančevanje, ki je za Islandce tako zelo značilno, posmehuje pa se še njihovi trdovratni vraževernosti in tudi nesposobnosti. Konec koncev so bili vendarle Norvežani tisti, ki so Islandcem odprli oči za biznis s slaniki, sami se tega niso spomnili, pa čeprav so jim včasih slaniki dobesedno zapolnili fjord in se zaradi njih še s čolnom ni bilo mogoče prevažati.

Lahko bi rekli, da je knjiga zbirka najrazličnejših zgodb, ki so na mojstrski način povezane v roman. Ta je ganljiv in tragičen, a vendar tudi optimističen in upanja poln. V svoji surovosti je skrajno poetičen. Njegovo glavno sporočilo je verjetno to, da je človeško življenje neverjetno trdoživo in težko uničljivo - ki vztraja in se bori, tudi če se zdi, da je vse brezupno.

Največ sreče, veselja in smisla pa nam v življenje prinese priložnost, da lahko skrbimo za neko drugo življenje, ki nam je v svoji nebogljenosti zaupano v varstvo.

★★★★★