Shūsaku Endõ: Samuraj

Pustolovsko-zgodovinsko-religiozni roman japonskega pisatelja Shūsakuja Endõja, Samuraj (侍), je napisan po resničnih dogodkih. V začetku 17. stoletja je skupina japonskih ambasadorjev res odpotovala preko Tihega oceana v Novo Španijo (danes Mehiko) in nato dalje v Madrid ter Vatikan. Po sedmih letih se je nato po isti poti srečno vrnila nazaj na domačo Japonsko. Misija je bila zaradi svoje tragičnosti in nesrečne vpetosti v politične spremembe tistega časa za dolgo potisnjena v pozabo. Shūsaku Endõ je zgodbo samuraja Hasekure Rokuemona oživel na svojevrsten in zelo ganljiv način. S pomočjo založbe Sanje in v odličnem prevodu Iztoka Ilca smo roman pred kratkim dobili tudi Slovenci.

Hasekura je bil samuraj nizkega rodu. To pomeni, da nikoli ni sodeloval pri pomembnih političnih odločitvah države. Njegovi predniki nikoli niso imeli pomembnega položaja v političnih ali vojaških strukturah Japonske. Navodila je dobival od svojega neposredno nadrejenega - blagorodnega Ishida, ki je bil tudi njegov zaščitnik. Že z naslednjim v hierarhiji - z velikim gospodom, nikoli ni prišel v neposredni stik. Kot japonski plemič pa je bil vseeno lastnik zemlje - na ravnici nekje v severo-vzhodnem delu Japonske, kjer so bile tudi tri siromašne vasi s kmeti, ki so delali zanj.
V bistvu je bil Hasekura bolj kmet kot samuraj. Skupaj s svojimi tlačani je sekal drevesa v gozdu in pripravljal drva za zimo. Podobo neustrašnega samuraja, ki v bitkah vihti svoj meč, si ob Hasekuru Rokuemomu kar izbrišite iz misli.

In ta samuraj - v knjigi je večinoma poimenovan samo kot samuraj, brez imena - je dobil nalogo, da še skupaj s tremi drugimi samuraji, podobno nizkega rodu kot on sam, preko Tihega oceana odpotuje v Novo Španijo in se domeni glede trgovanja med Japonsko in Španijo. Na potovanju jih je spremljal padre Velasco - frančiškanski misijonar na Japonskem - uradno sicer kot prevajalec, a v osnovi predvsem z namenom, da bi mu uspešno opravljena misija pomagala pri širjenju krščanstva na Japonskem.

Odprava doživi marsikaj: od neviht na odprtem morju, ki jih komaj preživijo, preko prečkanja od žgočega sonca in vročine opustošene pokrajine današnje Mehike, kjer jih ogrožajo bojevita indijanska plemena, do pristanka v Španiji in nato v Vatikanu, kjer so osupli nad drugačnim načinom življenja. Večkrat si rečejo, da je svet res prostran, a kmalu za tem dodajo: a vendar so ljudje povsod enaki, ženejo jih enake želje, hrepenijo po istem, a tudi enako zlobno spletkarijo.
Evropski oblastniki jih sprejmejo različno - nikakor ne tako navdušeno kot so pričakovali, vedno zelo zadržano in sumničavo. Tudi zaradi tega se med člani misije kmalu začno pojavljati dvomi o marsičem: Zakaj so bili v resnici poslani na odpravo? Zakaj so za tako pomembno odpravo izbrali samuraje nizkega rodu? Kakšni so resnični nameni padra Velasceja?

Oče Velasce je drugi pomembni protagonist romana. Goreč misijonar, ki si je zadal nalogo narediti Japonsko krščansko. A pri tem mu ne gre - česar se dobro zaveda tudi sam, le za Božjo slavo, ampak tudi za lastne koristi. S svojim napuhom in samoljubjem je prizadel ogromno ljudi. Pomešal je Božjo in lastno voljo. Boga je celo zasovražil, ker se Njegova volja ni skladala z njegovo.
Japonska je bila izredno nedovzetna za krščanstvo. Njena kultura, način življenja in razmišljanje prebivalcev je bilo povsem neskladno s krščansko vero. A padra Velasca sta upor in odklanjanje samo še bolj podžigala v njegovi misijonarski gorečnosti. Preveliki gorečnosti, ki je na Japonskem povzročala nelagodje in nestabilnost.

Zgodba je tragična. Tragika je posebno velika zato, ker povprečno izobraženi bralec že od vsega začetka ve, da se bo misija japonskih poslancev in frančiškanskega misijonarja slabo končala. Japonska se je namreč v 17. stoletju - kmalu potem, ko je v romanu opisana odprava odrinila na odprto morje, povsem zaprla pred zunanjim svetom, tako da morebitne na novo sklenjene trgovske vezi, ki naj bi jih vpeljali odposlanci, niso imele prav nobene prihodnosti. In tudi krščanstvu na Japonskem je v tistem času začelo izredno slabo kazati, česar so se zavedali tudi v Vatikanu.
Žalostno je bilo brati, kako je plahnela gorečnost, kako sta izginjala navdušenje in upanje na nagrado po uspešno opravljeni nalogi, tako med japonskimi poslanci kot pri padru Velascu.

A v takšnih trenutkih - ko vse odpove, ko kaže, da je vse izgubljeno, ko postane jasno, da je bilo dolgo in težko potovanje nesmiselno in brez pomena, ko ponovno dobimo dokaz, da so mali ljudje samo drobni in povsem nepomembni koleščki v velikem mehanizmu državnih in cerkvenih institucij, potem je čas, da nastopi transcendentalnost. In takrat je velika verjetnost, da bodo evangelijski nauki prepričali celo Japonce; ljudje, ki so so bili drug do drugega nezaupljivi ali celo sovražni, pa se lahko zbližajo skoraj do prijateljstva. 

Roman Shūsaku Endõja, Samuraj, je enkraten fikcijski dokument enega najpomembnejših in najusodnejših zgodovinskih obdobij Japonske. Preko orisov japonskih odposlancev, njihovih družin in služabnikov sem dobila izvrsten vpogled v japonski način življenja in mišljenja. Marsikatere poteze japonskih državnikov, pa tudi običajnih ljudi, v preteklosti in danes, so mi zaradi tega romana lažje razumljive.
A največja odlika te knjige je mogoče vendarle ta, da jasno pokaže, od kod izvira neverjetna moč krščanske vere, ki že več kot 2000 let - enkrat kot plima, drugič kot useka - obliva naš svet.

Shusaku Endo
(1923-1996)
(vir:www.peterowen.com/shusaku-endo-wonderful-fool/)

★★★★☆

Endo, Shusaku
Samuraj
iz japonščine prevedel: Iztok Ilc
Sanje 2017, Zbirka Sanje, Roman
272 strani
ISBN 978-961-274-455-7

Florian Illies: 1913 (pomlad)

Približuje se najdaljši dan v letu. Na Rožniku bodo podelili kresnika za najboljši slovenski roman v preteklem letu. Po mojem mnenju so favoriti trije: Tadej Golob s kriminalnim romanom Jezero, Goran Vojnović z romanom Figa - precej drugačnim delom kot je bil njegov bestselerski prvenec, in Mojca Kumerdej z zgodovinskim romanom Kronosova žetev.

Z najdaljšim dnem v letu se začne poletje. Na Čarobni gori se šele v tem času razcveti pomlad. In Hans Castorp se čudi posmehljivi igri narave, ki je potek dogodkov uredila tako, da nastop poletja sovpada z začetkom krajšanja dolžine dnevov. V poletje je tako že na samem začetku vsajeno seme propadanja. Kakor tudi v vsa živa bitja.

A pomladi tega še ni čutiti!

Po zimi leta 1913, poglejmo, kaj zanimivega se je dogajalo pomladi tistega davnega leta pred več kot sto leti - v umetnosti in na splošno v družbi tistega časa :)

1913 - POMLAD

Pomlad se začne z Veliko nočjo in na ta dan se je Franz Kafka končno opogumil in se iz Prage odpeljal v Berlin obiskat svojo ljubo Felicio, ki ji je pred tem mesece dolgo pisal strastna ljubezenska pisma. Če smo iz pisem izvedeli za vsako njegovo misel, razmišljanje in občutke; o tem pomembnem dogodku ne zvemo skoraj ničesar. O tem je napisal sila malo. Vsekakor je bil razočaran, ker ga Felicia ni pričakala na železniški postaji. Potem sta se le srečala, a kaj točno se je zgodilo, ne vemo. Verjetno je postalo jasno, da obstaja velika razlika med resnično Felicio in tisto umišljeno, na katero so bila naslovljena njegova ljubezenska pisma.
Kmalu po tem dogodku je podlegel melanholiji (kakor so takrat to imenovali) in se v nasprotju z mnogimi sodobniki sam zdravil. Po službi v zavarovalnici je popoldne še prostovoljno delal na eni izmed kmetij v okolici Prage.

20. aprila je Hitler na Dunaju praznoval 24. rojstni dan; istočasno sta se v Münchnu zakonca Braun z vozičkom sprehajala po parku. V vozičku je bila njuna šestmesečna hčerka Eva.

Aprilska številka National Geographica je bila v letu 1913 v celoti posvečena skrivnostnemu inkovskemu mestu Machu Picchu. Bralci so lahko prvič videli fotografije čudovitih ruševin, ki jih je v gorovju Peruja slabi dve leti pred tem odkril angleški raziskovalec, Hiram Bingham. Machu Picchu je postal svetovna senzacija, pa čeprav zasnovana na napačni predpostavki, da je bilo to mesto zadnje zatočišče Inkov pred Španci.

Konec maja je bilo politično živahno.

April 1913

V soboto 24.5. so se v Berlinu srečali vsi pomembni evropski voditelji. Povod za srečanje je bila poroka pruske princese Viktorie Luise. V gosteh pri nemškem cesarju Wilhelmu II sta bila tako britanski kralj Georg V kot tudi ruski car Nikolaj II - poleg še mnogih drugih evropskih kronanih glav. Manjkal je samo avstrijski prestolonaslednik Franz Ferdinand (točno tisti, ki bo čez približno eno leto ubit v Sarajevu). Ni bi povabljen, ker je bil neprimerno poročen. Vsi ti evropski monarhi, ki so prijateljsko nazdravljali mlademu paru in ki so si bili, mimogrede, tudi v sorodu, bodo že čez eno leto vsak na svoji strani frontne črte prve svetovne vojne, odgovorni za smrt stotisočih. Poroka v Berlinu je bilo njihovo zadnje "prijateljsko" srečanje pred vojno, ki je potem njihove medsebojne odnose in odnose držav, ki so jih vodili, močno in za vedno spremenila.
A to še ni vse.
Naslednji dan je vse te visoke goste v Berlinu dosegla šokantna novica z Dunaja. Tam je v noči s sobote na nedeljo eden izmed najvišjih vojaških predstavnikov Avstro-Ogrske monarhije, Alfred Redl, naredil samomor. Pravzaprav je bil nagovorjen v to. Na mizi v hotelski sobi, kjer je bival, se je skrivnostno pojavila pištola in Redl je pravilno prepoznal namig in se ustrelil. Vzrok za tako drastično potezo je bilo to, da so ga razkrinkali pri vohunskem delu za ruskega carja. Da je bila sramota še večja, se je kljub poskusom, da bi stvar zakrili, izkazalo, da je vohunil zato, ker je nujno potreboval večje količine denarja in sicer zato, da je lahko vzdrževal razkošni način življenja svojega ljubimca. Kako je to novico sprejel ruski car v Berlinu, se ne ve. Verjetno na zunaj povsem mirno in neprizadeto, kajti "forma" je v takšnih primerih zelo pomembna.

A pustimo politiko. Tudi to, da je ravno na to nedeljsko jutro, ko je bil Dunaj pretresen zaradi samomorilskega dogodka, Hitler zapustil prestolnico Avstro-Ogrske - da bi se izognil služenju vojske, in odpotoval v München. Tukaj je nadaljeval s svojim delom. Preko dopoldneva je slikal akvarel, ki ga je popoldne poskušal prodati, proti večeru pa je bral politične knjige. In vedno znova se je zmrdoval nad umetniškimi deli slikarjev njegove generacije, ki so stopali po poteh avantgarde. Že takrat so bila ta dela zanj izrojena in degenerirana - Entartete Kunst.

Ker je hermionin blog literarni blog, se raje pomudimo pri knjigah, ki so izšle v prvi polovici leta 1913.

Thomas Mann je izdal Smrt v Benetkah in pretresel svojo ženo Katio, ki ji je s tem le postalo jasno, da se v možu skriva tudi homoseksualna narava. Mogoče je tudi zaradi tega v tistem času tako rada in pogosto zahajala v različne senatorije. Tudi v tistega v Davosu, ki je bil navdih za Čarobno goro.
Pomladi leta 1913 je Thomas Mann svojim otrokom zaupal, da bo začel pisati novo knjigo - mislil je ravno na Čarobno goro -, ki bo smešna in zabavna. Od takrat dalje se je v pismih, ki jih je pošiljal otrokom, vedno podpisoval s črko Z. Z kot Zauberer ali čarovnik.

Naslednji pomembni roman pomladi leta 1913 so Sinovi in ljubimci, angleškega pisatelja D.H. Lawrenceja. A bolj kot nad svojim romanom je bil takrat mladi angleški pisatelj navdušen nad Friedo von Richthofen - šest let starejšo poročeno žensko, materjo treh otrok, ki je verjela v svobodno ljubezen. Skupaj z njo je odpotoval v hribe zgornje Bavarske in preživel nekaj nepozabnih mesecev, ki so pozneje služili za navdih njegovemu najslavnejšemu romanu, Ljubimec lady Chatterley.

Fischer Verlag,

Berlin 1913

(vir: Wikipedia)

To sta znana romana, ki sta postala klasika in se bereta še danes. A vendar v letu 1913 noben od njiju ni dosegel uspeha, ki ga je požela v aprilu 1913 izdana knjižna uspešnica Bernharda Kellermanna, Der Tunnel. Nekateri celo trdijo, da je bila to najuspešnejša knjiga prve polovice 20. stoletja. Leta 1922 je izšla tudi v slovenskem jeziku. V nekaterih slovenskih knjižnicah si jo lahko še vedno izposodite. Gre za znanstvenofantastični roman, ki se godi v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja - se pravi v prihodnosti, in pripoveduje o gradnji predora pod Atlantikom, ki bi povezoval Evropo in Severno Ameriko. Opisano je težko delo delavcev, njihovi upori in jeza, zapleti pri gradnji.  Po 26. letih gradnje predor uspejo dokončati, a takrat je projekt že zastarel in neuporaben. Letala prevažajo ljudi iz Evrope v Ameriko in takšen promet se izkaže za hitrejšega, udobnejšega ter cenejšega. Roman je preroški, saj je pisatelj pravilno predvidel razvoj letalskega prometa. Ni pa predvidel prve svetovne vojne.

Kakor je niso predvideli tudi mnogi drugi intelektualci tistega časa, na primer Norman Angell. Ta je s svojo študijo The Great Ilusions miril evropske intelektualce, ki so bili nervozni ob dogajanju na Balkanu. Po umiku Otomanov z Balkana so se namreč države kot so Bolgarija, Grčija, Albanija, Srbija in Črna Gora, spopadle za razdelitev izpraznjenih ozemelj; izbruhnili sta tako imenovani Balkanski vojni, ki sta grozili, da se razširita na ostalo Evropo. A Norman Angell je trdil - in vsi so mu radi verjeli - da do velike (svetovne) vojne ne bo več prišlo, kajti države naj bi bile gospodarsko, komunikacijsko in finančno preveč tesno povezane, da bi si dovolile medsebojni spopad. Zasledite kakšno podobnost z današnjim časom? Bankirji naj tudi ne bi dopustili, da se denar porablja za vojno, je trdil.

In če že pišem o podobnosti tistega časa z današnjim, naj omenim še način reševanja osebnih problemov, ki je še kako značilen za današnji čas, poznali pa so ga tudi v letu 1913.
20. junija 1913 je brezposelni učitelj Ernst Friedrich Schmidt med opoldanskim odmorom vstopil v šolo v mestu Bremen in začel streljati. Umrlo je 5 deklic, starih med 7 in 8 let; 18 otrok in 5 odraslih pa je bilo hudo poškodovanih. Vzrok za dejanje: ni dobil dela kot učitelj v tej šoli.

Končajmo z največjim kulturnim dogodkom pomladi leta 1913 v Evropi. Konec maja je bila v Parizu premiera umetniškega dela, ki je eno ključnih 20. stoletja. A predstava je bila tako zelo nenavadna in nova, da je niti pariško občinstvo - za avantgardne predstave daleč najdovzetnejše evropsko občinstvo tistega časa - ni uspelo mirno pogoltniti. Gre za glasbeno-plesno predstavo z naslovom Le sacre du printemps; glasbo je napisal Igor Stravinski, plesno koreografijo pa slavni ruski baletnik Vaclav Nižinski.
Predstava je bila škandalozna! Če vas zanima, kako približno je izgledala, si oglejte spodnji videoposnetek. Posnet je bil ob ponovni postavitvi dela ob stoletnici premiere. Predstava je zvesto sledila originalni koreografiji.

Pozorni bodite že na uvodne tone fagota, ki so nenavadno visoki in ob katerih se je publika že začela posmehovati. Ko pa so na oder prišli plesalci, so se iz občinstva zaslišali prvi žvižgi, ki so se z nadaljevanjem predstave samo še stopnjevali. Le Maurice Ravel (saj poznate njegov Bolero) je vzklikal: Genialno! Hrup v dvorani je postal tako močan, da plesalci niso več slišali glasbe. A so plesali dalje. In glasbeniki so pod stoičnim dirigentskim vodstvom igrali naprej. Tudi potem, ko je direktor gledališča zapovedal ugasniti luč, ki je osvetljevala oder, z namenom, da bi se protesti publike vsaj malo pomirili.

Igor Stravinski je bil tisti večer globoko prizadet, a vendar še vedno prepričan, da je ustvaril glasbeno delo stoletja. Veliki umetniki so vedno samozavestni, sicer nikoli ne bi postali veliki.
Med publiko v dvorani je sedela tudi Coco Chanel. Njen mali salon za klobuke, ki ga je imela v Parizu, je bil tako kot ta predstava, nekaj posebnega. Coco Chanel je tisti večer prvič videla slavnega ruskega skladatelja Igorja Stravinskeja. In kmalu postala njegova ljubica:)

V leto 1913 se spet povrnemo ob koncu letošnjega poletja.

===========================================

Na hermioninem blogu najdete še:

• Florian Illies: 1913 (zima)

Yoko Ogawa: Zärtliche Klagen

Zärtliche Klagen (ali Nežne tožbe), v originalu やさしい訴え (Yasashii uttae), je naslov romana japonske pisateljice Yoko Ogawa kot tudi naslednje skladbe (Les Tendres Plaintes), ki ima v romanu zelo pomembno vlogo:

Predstavljajte si, da to skladbo igra moški, star okrog štirideset let, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v hiši sredi gozda, v hribih nekje vzhodno od Tokia. Čembalo, na katerega igra, je sam izdelal. Poslušata ga le dve ženski. Obe sta tesno povezani z njim - ena telesno, druga duhovno.
Vsak od teh treh je v bližnji ali malo bolj oddaljeni preteklosti doživel nekaj tragičnega. Vsi v neokrnjeni naravi, daleč od ponorelega sveta, iščejo zavetje in tolažbo. Vsi trije se zapletejo v svojevrsten ljubezenski trikotnik, ki pa je daleč od tega, da bi bil klišejski.

Moškemu je ime Nitta in je obetal postati velik pianist. A prišlo je, da naenkrat in povsem brez vzroka, ni več zmogel igrati pred občinstvom - niti pred enim samim poslušalcem ne. Neke vrsta trema se je pojavila in zaradi nje je bilo z njegovo kariero pianista nepreklicno konec. Preselil se je v samotni kraj v hribih in začel z novo dejavnostjo. Začel je izdelovati čembala in bil pri tem zelo uspešen.

Kaoru je Nittova mlada asistentka, ki se uči izdelovati čembala; pomaga pri delu in skrbi za to, da lahko njen učitelj nemoteno opravlja visoko specializirano delo izdelave glasbenih inštrumentov. V samoto se je zatekla potem, ko je neka ženska ubila njenega zaročenca.

Ruriko je prvoosebna pripovedovalka. Po poklicu je kaligrafinja. V družinsko počitniško hišico v hribih - nedaleč stran od Nittove hiše, se je umaknila od svojega moža, ki jo je varal in bil do nje tudi nasilen.

Med moškim in dvema ženskama se razvije svojevrstno razmerje. Obe ženski sta zaljubljeni v Nitta in ta je do obeh prijazen in pozoren, a ljubi lahko samo eno. Pogosto je redkobeseden in skrivnosten, a zaradi tega je verjetno še zanimivejši. Kar je v tem razmerju najbolj očitno - in v tem se ta odnos razlikuje od ostalih ljubezenskih trikotnikov, je to, da med vpletenimi ni prav nobene sovražnosti. Nekaj ljubosumnosti že, nikakor pa ne sovražne nastrojenosti, škodoželjnosti, privoščljivosti in drugih podobnih negativnih čustev, ki jih je v takšnih razmerjih ponavadi na pretek. Še najhujša je obsesija s tem, v prisotnosti katere od obeh žensk bo Nitta igral na čembalo.
Poudarek  je na drugih občutjih - na strahu pred zapuščenostjo in osamljenostjo, izgubo ljubljene osebe in pogumom prekiniti z nečem škodljivim ter se podati na nove življenjske poti. Pomembno vlogo pa imajo seveda tudi ljubezen, občutek pripadnosti in zaupanja, ki pa niso vedno nujno na relaciji moški-ženska.

Stil pisanja je takšen kot je naslov in kakršna je slika na naslovnici nemškega prevoda romana - nežen in občutljiv; lep in skoraj dišeč. Besedilo se bere tako, kot Ruriko včasih ure dolgo zre skozi okno in opazuje naravo, ki se razprostira neposredno za teraso njene počitniške hiše.

Življenjske zgodbe nastopajočih in njihova medsebojna razmerja se pred bralcem razkrivajo počasi. Med posameznimi novimi odkritji je dovolj časa, da si bralec ustvari svoje mnenje in svoje razmerje do napisanega. Za primerno razpoloženje poskrbijo opisi narave - gozda, gora in jezera v različnih letnih časih. Prekrasni utrinki iz narave - daleč stran od  hektičnega Tokia, so prav gotovo eden izmed vrhuncev romana. Tudi zaradi njih knjige, potem ko sem jo začela brati, nisem mogla odložiti, pa čeprav bi bilo zaradi drugih obveznosti to potrebno. Z njihovo pomočjo sem se preselila v nek drug svet; lep v svoji divjosti in odmaknjenosti. Drugačen kot je dandanes.

Yoko Ogawa je roman Zärtliche Klagen napisala leta 1996, ko še ni bilo interneta in mobilnih telefonov. Brez teh dveh stvari in verjetno še kakšnih, so tri glavne osebe imele možnost, da so svoja medsebojna razmerja gradila na povsem drugačen način, kot bi jih sicer. Nastal je izredno zanimiv in topločloveški roman, ki me je prevzel.

Druga stvar, ki me je silila v to, da knjigo preberem v enem dahu, je bila glavna junakinja romana. Ruriko je vendarle tista, ki ima kot prvoosebna pripovedovalka v romanu največ prostora in je tudi najbolj natančno orisana. Zasluži si osrednje mesto v knjigi. Všeč mi je bila s svojim pretanjenim občutenjem in dojemanjem najbolj drobnih nians v razmerju z ostalima dvema junakoma. Všeč mi je bila njena neposrednost in tudi jasna vprašanja, ki jih je zastavljala Nittu, pa tudi Kaoru, in so posegala v samo jedro njihovega medsebojnega razmerja.

Pravijo, da Yoko Ogawa vse svoje romane - in teh ni malo! - piše vedno na isti način. Če je to res, Nežne tožbe nikakor ne bodo njen edini roman, ki ga bom prebrala. Takšni romani, ki jih ženejo osebe, ne pa toliko zgodba sama, so mi vedno všeč.
Čeprav roman proti koncu izgubi nekaj zagona in vznemirljivosti, postane za kanček preveč predvidljiv, nekatere  poteze nastopajočih pa prisiljene, je to odličen roman, ki mi je odprl vrata v povsem nov svet, takšen, v kakršnem bi vsaj za nekaj časa prav rada živela.

★★★★☆

Yoko Ogawa
(vir:Tadashi Okochi/Picador USA)

Ogawa, Yoko

Zärtliche Klagen
naslov originala: Yasashie uttae
iz japonščino v nemščino prevedla: Sabine Mangold
Verlagsbuchhandlung Liebeskind 2017
270 strani
ISBN 978-3-95438-073-2

Mojca Kumerdej: Kronosova žetev

 Z zgodovinskim romanom Mojce Kumerdej, Kronosova žetev sem imela težave. Ob prebiranju knjige je namreč moje razpoloženje nihalo od velikega navdušenja in prepričanja, da berem enega najboljših slovenskih romanov vseh časov, do velike jeze in težko premagljive želje, da knjigo za vedno odložim - kaj odložim! zalučam v  kot ali pa celo skozi okno. A če se ob prebiranju knjige pojavljajo tako nasprotujoči se občutki, ni nikoli dobro odnehati. V takšnih primerih gre namreč skoraj vedno za izjemno knjigo, kajti samo izjemne knjige so sposobne v bralcu vzbuditi tako zelo različna čustva in dojemanja.

Do sedaj sem bila prepričana, da je roman Katarina, pav in jezuit, Draga Jančarja, tisti, ki je najbolje ujel duh časa na prelomu srednjega in novega veka na Slovenskem. Ne, Kronosova žetev je boljša.Vraževerje. Stranpoti krščanstva. Verski razkol. Dvomi o obstoju Boga. Zametki razsvetljenstva. Preganjanje krivovercev. Čarovništvo. Vse to in še marsikaj drugega, kar se je dogajalo v tistem času na Slovenskem, je pisateljica predstavila tako živo in sočno, da se mi je zdelo, da sem tudi sama zraven. Še več. Ob intenzivnem dojemanju občutkov nastopajočih me je -  dobesedno - stiskalo v prsih in mi jemalo sapo. Za nameček pa sem pogosto kar tako mimogrede dobila še kakšno zanimivo informacijo, ki mi je določeno zgodovinsko dogajanje osvetlila z drugačno lučjo. Na primer, nobena umetnostno zgodovinska knjiga ali pa dokumentarni film na to temo, mi niso uspele tako nazorno in jasno pokazati namena baročne umetnostne smeri - v slogu katere so opremljene številne cerkve, kot je to storila Mojca Kumerdej v enem samem odstavku:

Ne gre pozabiti, da ima ljudstvo rado dramatično dogajanje in ne pustih prilik v puščobnih, vsega okrasja oskubljenih cerkvah. Ljudstvo ima rado zavaljene angelce in njihove nadnaravne rogate sovražnike, ljudstvu paše, da jih s cerkvenih poslikav strašijo angeli z meči in sulicami, pa hudobci z iztegnjenimi jeziki,... Ljudstvo ne mara abstrakcije, ampak preproste, trdne reči.

Tukaj gre seveda za razlike med katolicizmom in protestantizmom - ter o tem, kako so z baročno umetnostjo zadovoljili želje ljudstva in ga tudi zaradi tega lažje ponovno privedli pod okrilje katoliške veje krščanstva.

Ljudstvo. Preprosto neuko ljudstvo ima v romanu pomembno vlogo. Predstavljeno je, kot da bi bilo ena sama oseba, več ali manj enotna v svojih občutkih in mišljenjih, dvomih in predsodkih. Tudi močna v svoji številčnosti - če ne bi bila tako dovzetna za manipulacije. In tukaj je še en razlog, da bralca začne stiskati v prsih. Slovensko ljudstvo s konca 16. stoletja je zastrašujoče podobno tistemu iz 21. stoletja. Že res, da smo bolje izobraženi in imamo več informacij, kot so jih imeli naši predniki izpred 400 let, a z nami manipulirajo na enak način; takrat sicer s prižnice, danes pa preko medijev, a tehnika striženja ovc ostaja bolj ali manj enaka. To je v knjigi jasno prikazano. Tudi podobno neverjetno neumne davke nam predpisujejo kot je bil v romanu na primer davek na svetlobo, pa se s tem kar nekako sprijaznimo.
O davku na vode, in to tako na potočke, ki se vijejo skozi fevd, kot na vodo, ki se nakaplja iz nebes, bi prav tako veljalo razmisliti.
Poleg tega slovensko ljudstvo že stoletja ostaja nezaupljivo do tujcev in se rado naslaja nad nesrečo drugih, še posebej šibkejših od sebe. Ljudstvo je vulgarno in škodoželjno. Tako je s tem.

Ljudstvo ima v romanu poglavja dolge monologe, pa tudi dialoge samo s seboj, in iz njih lahko zveste marsikaj. Veliko prostora je namenjeno tudi razmišljanju o tem ali Bog sploh obstaja in klasičnemu ter vedno znova ponavljajočemu se ter zato sila dolgočasnemu vprašanju, kako je mogoče, da Bog - neskončno dober kot je, dopušča toliko trpljenja.
Kakor je bilo vse to zanimivo brati, pa vendar v tem tiči tudi prva stvar, zaradi katere bi knjiga lahko pristala na cesti, ki pelje mimo hiše, v kateri živimo. Ljudstvo je namreč opisano tako posmehljivo in cinično, da se mi je koža ježila. Pisateljica ljudstvo ponižuje in obenem pomiluje. A to je moj problem in ne problem romana. Cinizem v kakršni koli obliki težko prenašam, a mnogim drugim je ravno to najbolj všeč.

Drugo, kar me je motilo je bila pristranskost - ali drugače povedano, črno-bela označba odnosa med katolicizmom in protestantizmom. Vse slabe lastnosti so v knjigi pripisane edinole katoliški Cerkvi. Tam so največji grešniki in pokvarjenci, tudi morilci in pedofili, zažigalci čarovnic; protestanti se pa vedno znova izkažejo za edini glas razuma. Mogoče so malo strahopetni, a koga ne bi bilo strah, če bi živel v takšnih časih in s takšnimi ljudmi, kot so katoliški oblastniki;). A tako črno-belo v resnici ni bilo. Če omenim samo čarovništvo - poleg preganjanja protestantov, druga pomembna tema romana -  tudi protestantje so verjeli v čarovnice (Trubar, na primer) in v Nemčiji so jih enako zagrizeno kurili na grmadah kot katoliki. Na to se tako rado pozablja.

Čarovniški proces, opisan v romanu - takšen, ki je ušel izpod nadzora, je višek romana. Opis je avtentičen - tako je vse skupaj pogosto res potekalo, lahko tudi kot oblika maščevanja. Na razstavi o preganjanju čarovništva v Frankoniji, ki sem si jo pred časom ogledala, so bile predstavljene resnične zgodbe obtoženk in proces opisan v slovenskem romanu Kronosova žetev bi bil prav lahko eden izmed njih.

Pisateljica je v romanu uspela ustvariti nekaj zanimivih oseb. Knezoškof Wolfgang je eden izmed njih. Čeprav je Mojca Kumerdej nanj (in tako simbolno tudi na vso katoliško Cerkev) nalepila najodvratnejše in najslabše človeške lastnosti, ki si jih je mogoče zamisliti, je to vseeno oseba, katere lucidno točne, preroške in celo modre misli, so vredne razmisleka. Pisar Miklavž Nikolaj Paulin je drugi mislec, ki uživa v filozofskem razmišljanju in svoje misli rad tudi zapiše. A misli o temeljnih bivanjskih vprašanjih so pri občutljivih ljudeh, kakršen je Miklavž, lahko tudi zelo nevarne. Čeprav sta si oba moška zelo različna, pa imata oba - zanimivo! - enako željo, da zapustita zakotno slovensko deželo in se preselita nekam daleč stran. Kajti: 

Saj ne, da bi bilo drugje kaj bistveno bolje kot doma. A dobro je na vsake toliko časa začeti z novim življenjem.

Ženske so v romanu označene tako, da se niti skrajne feministke ne bi mogle pritoževati. Pametne so, pogumne in drzne. Mimogrede pometejo s tistimi, ki jih želijo opehariti in izkoristiti. Nikakor niso takšne, kakršne bi po mnenju ljudstva morale biti:

Ne gre pozabiti, bila je ženska in ženski možgani, ki so manjši in lažji od moških in tudi bolj razredčene mase, niso narejeni za težka razmišljanja, ampak za razumevanje starševskih in kasneje moževih navodil, za vzgojo otrok in vodenje gospodinjstva, za družabne obveznosti in plese, prostor se v ženskih možganih najde za vezenje, nekaj malega za lahkotno muziciranje....

Knjiga Mojce Kumerdej, Kronosova žetev seveda še zdaleč ni slab roman. A jaz sem od njega kljub vsemu pričakovala bistveno več. Kaj novega in drugačnega mi je pravzaprav prinesel? Pravo štimungo obdobja, v katerem se dogaja. Sočen in bogat jezik. Modre filozofske misli. In to je to. Resnične zgodbe o čarovniških procesih predstavljene na razstavi v Iphofnu so se mi globlje zarezale v dušo kot njihova fikcijska varianta v pričajočem romanu. O protireformaciji na Slovenskem pa že več kot trideset let poslušam eno in isto in roman Kronosova žetev je to splošno znano in priznano resnico še enkrat debelo podčrtal. Samo to in prav nič več. A pisateljičina odločitev, da piše na tako enoznačen črno-bel način, konec koncev le ni bila slaba. Roman je ravno zaradi tega v slovenski družbi, kakršna trenutno je, dobil nagrado ali dve več.

Mojca Kumerdej
(foto: Jože Suhadolnik/Delo)

Kumerdej, Mojca
Kronosova žetev
Ljubljana, Beletrina, 2016
409 strani
ISBN 978-961-284-176-8

Isabel Allende: Japonski ljubimec

Ali ste vedeli, da so bila tudi v Združenih državah Amerike med 2. svetovno vojno koncentracijska taborišča? Interniranci so tudi tam morali skoraj čez noč zapustiti svoje domove, spakirati vsak svoj kovček - en sam!, da so jih potem odpeljali daleč stran, v zanje namenjena bivališča - barake, nekje proč od naselij. Tam so potem vse do konca vojne živeli pod budnim nadzorom stražarjev in bolj ali manj izolirano od ostalega sveta.
Tudi o tem piše Isabel Allende v svojem zadnjem romanu.
Vendar pa to nikakor ni osrednja tema romana Japonski ljubimec. Šlo naj bi za nekaj drugega. Za ljubezensko zgodbo. Za lepo ljubezensko zgodbo.

Njo - Almo - so leta 1939 starši kot desetletno deklico s Poljske poslali k svojim bogatim sorodnikom v San Francisco, da bi jo zavarovali pred grozečo vojno in Hitlerjevim preganjanjem židov. On - Ichimei - je bil v ZDA rojen fant japonskih staršev - oče je bil vrtnar pri Alminih sorodnikih, vzgojen v japonski tradiciji in po napadu Japoncev na Pearl Harbor v decembru 1941 skupaj s svojo družino in mnogimi drugimi ameriškimi državljani japonskega porekla, z Zahodne obale evakuiran v koncentracijsko taborišče v notranjosti Združenih držav Amerike. Američani so namreč pričakovali morebiten napad Japoncev ravno na zahodni obali ZDA in so v preventivne namene s tega področja izselili vse prebivalce, ki bi lahko na kakršen koli možen način pomagali sovražniku pri zavzetju države. Alma in Ichimei, istih let, sta bila tako do določene mere v podobnem položaju - on je bil v milejši obliki koncentracijskega taborišča, ki se ga je ona uspela izogniti. Mogoče ju je ravno to nekoliko zbližalo.

Ja, ker na tem mestu že nastopi osrednja težava povezana z njuno ljubezensko zgodbo.
Ne vem, kako in zakaj sta se Alma in Ichimei zaljubila, kaj je bilo tisto, kar ju je povezovalo, in kako je mogoče, da je bila njuna ljubezen tako goreča, dolgotrajna in nepremagljiva. Pisateljica sicer vztrajno in goreče razlaga, kako zelo sta se ljubila - od otroštva pa do smrti - a jaz tega strastnega razmerja (pa naj mi oprosti, kdor more) nisem posebno globoko občutila. Niso me prepričali - ne Alma in Ichimei, in ne Isabel Allende. Meni je njuna ljubezenska zgodba delovala prisiljeno in umetno. Ne vem od kod neki so izvirali goreči ljubezenski doživljaji, misli in besede, ki jih je roman vse poln - iz oseb, kakršne je ustvarila pisateljica v tem romanu, že ne.
Ne vem, mogoče Isabeli Allende in njeni knjigi delam krivico, mogoče je problem v meni in ne v ljubezenski zgodbi. Kakorkoli že - s tem, ko me zgodba med Almo in Ichimeijem ni prevzela, je knjiga na žalost izgubila vso svojo moč in pomen. Zdaj lahko pišem samo še o obrobnih stvareh, ki jih je v knjigi zelo veliko (mogoče celo preveč) in so večinoma zelo dobro predstavljene in izbrane, ter z njimi poskušam zapolniti vrzel, ki jo je pustila neprepričljiva ljubezenska zgodba.

V romanu se namreč dogaja še veliko več kot samo strastna in goreča ljubezen med Almo in Ichimeijem. Poleg že opisanega postopanja ameriške države s svojimi državljani japonskega porekla, so v knjigi opisani dogodki in osebe, ki nas opozorijo na dogajanje v Evropi med drugo svetovno vojno. Tu ima pomembno vlogo Almin brat Samuel - ki je dvakrat umrl... Iz knjige lahko izveste tudi to, da padec Sovjetske zveze pol stoletja pozneje mnogim njenim republikam, na primer Moldaviji, ni prinesel velikih sprememb; vsaj kar se revščine tiče. Potem je tu tako pereča tema, kot je pedofilija; in nekoliko manj tista o homoseksualnosti in AIDS-u. Tisto, kar se mi je pa zdelo najboljše, pa je bilo razpredanje o staranju in smrti - kako grozno mora biti, ko pešajo telesne sposobnosti in ko veš, da ne bo več bolje in da je na koncu samo še smrt. Dogodki in pogovori na to temo, se mi zdijo ena boljših strani knjige.

Da je pisateljica lahko zaobjela tako široko paleto dogajanja, je v roman vključila številne osebe in dogajanje postavila na različna prizorišča. Tako se je lotila opisa kar štirih generacij ameriške družine Belasco - družine, kamor je s Poljske prišla Alma. Z opisom štirih generacij družine Fukuda - Ichimeijeve družine, pa zvemo kar nekaj o japonski kulturi, tradiciji, običajih in verovanju. Ob bok glavni zgodbi med Almo in Ichimeijem, je pisateljica postavila še eno ljubezensko zgodbo - tisto med Alminim vnukom Sethom in njeno negovalko Irino - iz Moldavije. Da se bralci lahko soočimo s tragiko staranja in približevanja smrti, je velik del dogajanja postavljen v dom starejših. Ja, in oskrbovanci na smrtni postelji se zaljubljajo v svoje mlade negovalke in jim zapuščajo milijonsko dediščino. Tudi za takšen kliše je prostor v tem romanu.
Iz San Franciska potujemo v Boston in preko Atlantika v Evropo ali preko Pacifika na Japonsko. Večkrat za krajši ali daljši čas.

Ker je roman normalne dolžine, si lahko predstavljate, kako malo prostora je s tem dano vsaki od teh tem, ki sem jih naštela. Ne more biti drugače, kot da je vse hitro povedano. Zapisalo se mi je tudi površno - hitro in površno povedano, a tega vseeno ne morem napisati. Isabel Allende je vendarle dobra pisateljica. Napisala je ogromno število knjig in v dolgih letih pisateljevanja je veščino pisanja romanov izbrusila do vrhunskosti. Dogajanje v romanu je dobro zastavljeno in ritem pripovedovanja ter gradnja dramatičnosti sta odlični - tukaj se vidi, da je roman pisala mojstrica. A dogodkov je vendar toliko, da bralec komaj lovi sapo, pri branju romanov pa nisem rada zadihana.

Vsekakor je roman Japonski ljubimec eden tistih, ki ga poganja zgodba, ne pa osebe. Pa vendar vsaj ena od oseb romana zasluži, da o njej nekaj napišem. To je seveda Alma - glavna junakinja. Tisto, kar bom napisala o njej, bralcem, ki se navdušujejo nad romanom Japonski ljubimec, ne bo všeč. Jaz Alme nisem doživela tako, kot bi jo morala in kot je to želela pisateljica. Meni se je Alma bolj kot predana in goreča ljubimka, zdela razvajena, vase zagledana, bogata ženska, ki je izredno sebična in prepričana, da lahko pod krinko velike (kaj velike, neskončne) ljubezni ljudi okrog sebe hladnokrvno prizadene in izkoristi. Kaj več ne morem napisati, sicer bo to spojler, ki vam bo uničil mnogo veselja ob branju. Mogoče napišemo kaj med komentarji. Tam so spojlerji dovoljeni.

Zaradi nevarnosti pokvarkov tudi ne morem natančno pisati o - po mojem mnenju - vrhuncu romana, ko se je pokazala možnost, da bi roman lahko postal odličen in bi se iz lahkotno potekajoče pripovedi, kjer se nastopajočim sicer ves čas dogajajo hude stvari, a se le-te tako gladko in preprosto razrešijo, da je prav neverjetno, preoblikoval v globlji in zahtevnejši literarni izdelek, takšen, kakršne imam rada. Do tega vrhunca pride v poglavju Tijuana (verjetno je takšen naslov tudi v slovenskem prevodu, ne samo v nemškem, katerega sem brala), na začetku zadnje četrtine romana. To je bil čas, ko se je odločalo med veliko ljubeznijo ter udobnim življenjem. In odločitve tistega trenutka ne bi bile plemenite, če ne bi bilo strahu pred bolečino. Dogajanje okrog tega je pisateljica čudovito in enkratno predstavila. Vsi delamo napake in se napačno odločamo. In s tem je potem potrebno živeti. Srce mi je začelo hitreje biti, ko sem brala o tem, in sama pri sebi sem si rekla: "Ja, zdaj pa bo!" ... Pa ni bilo. Ostalo je tako, kot je bilo. Pisateljica zarodka drugačne zgodbe ni razvijala in roman je ostal takšen, kot je ves čas bil in se je tako tudi končal. Škoda.
Potem sem si mislila, da mogoče vsaj Ichimeijeva pisma - romantično lepa in premišljeno razporejena med posameznimi poglavji, mogoče ni on sam napisal. Pa tudi iz tega ni bilo nič. Na, ja.

Roman Isabele Allende, Japonski ljubimec je povsem drugačen kot njen prvenec z naslovom Hiša duhov, ki sem ga pred časom brala in me je čisto navdušil. Japonski ljubimec je bolj lahkoten in preprostejši, pa čeprav so teme, s katerimi se ukvarja, sila pomembne in resne. Pa nič hudega. Pisateljica, kot je Isabel Allende, si lahko privošči tudi takšne romane. Iz intervjuja, ki sem ga brala ob izidu Japonskega ljubimca v angleškem jeziku, je prav lahko razbrati, da je roman pisala v svojo lastno tolažbo in veselje v težkem življenjskem obdobju, skozi katerega je ravno takrat šla. Tudi o tem lahko preberete v mojem mnenju o romanu Hiša duhov.
Bi bilo pa zelo zanimivo, če bi po romanu posneli film. Za režiserja predlagam Stevena Spielberga:)

Ob vsaki predstavitvi romana Japonski ljubimec ali pa na platnicah knjige lahko skoraj vedno preberete, da roman pripoveduje o veliki in lepi ljubezenski zgodbi.
Ne, tukaj ni nobene velike in lepe ljubezenske zgodbe!
Prave ljubezni se ne spotaknejo ob tako banalnem kamnu, kot sta rasizem in želja po udobnem življenju.

★★★☆☆

Isabel Allende
(vir: http://www.sierranevada.edu)

Original:

El amante japones
Plaza&Janes, Barcelona, 2015

Prevoda:

Japonski ljubimec

iz španščine v slovenščino prevedla: Veronika Rot
Mladinska knjiga, 2016, zbirka Kapučino
336 strani
ISBN: 978-961-01-4073-3

Der japanische Liebhaber
iz španščine v nemščino prevedla: Svenja Becker
Suhrkamp Verlag, Berlin 2015
335 strani
ISBN: 978-3-518-42496-4

Stephen King: The Bazaar of Bad Dreams

V knjigi The Bazaar of Bad Dreams je zbranih 20 kratkih zgodb Stephena Kinga. Zbirka je v Združenih državah Amerike izšla leta 2015. Nekatere od zgodb so bile že pred izidom te zbirke objavljene v različnih časopisih ali pa tudi samostojno, nekatere pa so bile s to zbirko prvič predstavljene bralcem. Nekatere od njih so bile že nagrajene. Knjiga je obsežna, saj ima več kot 500 strani. A dolžina literarnega dela nas pri Stephenu Kingu ne bi smela presenetiti. Kakor so nekateri od Kingovih romanov zelo debeli, so nadpovprečno dolge tudi nekatere od njegovih kratkih zgodb, ali bolj pravilno, novel.

Debele in težke knjige mi ni bilo potrebno držati v rokah in prenašati s seboj - pa ne zaradi tega, ker bi jo brala na kindlu, ampak zato, ker sem jo poslušala kot zvočno knjigo; med dolgimi vožnjami z avtomobilom, skupaj z ostalimi člani družine - v nemškem prevodu z naslovom Basar der bösen Träume in v odlični interpretaciji igralca Davida Nathana. Poslušanje kratkih zgodb med vožnjo z avtomobilom je še posebno primerno - bolj kot poslušanje kakšnega daljšega literarnega dela. Če namreč koncentracija ob poslušanju ene izmed zgodb popusti, ni še nič izgubljenega. Prav verjetno je, da bo ob naslednji zgodbi drugače in za posamezni okus poslušalca bolj zanimivo. Pri poslušanju romana, na primer, pa izgubiti rdečo nit pripovedi - lahko tudi zaradi slabega znanja jezika, ni dobro.

Stephen King je mojster kratkih zgodb - to se iz zbirke Bazar hudih sanj že lahko reče. Zgodbe se ponavadi počasi razvijajo in traja kar nekaj časa, da bralec dojame njihovo glavno idejo. Ponavadi je takšen način pisanja čisto v redu, saj se na ta način gradi dramatičnost in se spodbuja bralčevo zanimanje; včasih pa je opis raznih nepomembnih dogodkov (kot se pozneje izkaže) predolgo in zato dolgočasno. V takšnih primerih sem imela občutek, da se pisatelj kar malo norčuje iz bralca in zanalašč zavlačuje ter po zgodbi trosi določene podatke samo zato, da bi bralca speljal na krivo pot. Takšno početje pa pisateljem ponavadi zamerim.

Vsebina zgodbe je večinoma tipično "Kingovska". Imamo avtomobile na avtocestnih počivališčih, ki požirajo nič hudega sluteče mimovozeče. Veliko je zelo nenavadnih, paranormalnih pripetljajev; dogajanje pa je postavljeno tudi v paralelna vesolja. Pisatelj se sprašuje o smislu življenja, pogosto piše o smrti, tudi življenju po njej ter na te teme razvija različne neverjetne, a tudi zanimive hipoteze. Fajn. Mi je bilo všeč.

Kar je značilno za to zbirko kratkih zgodb, je tudi to, da Stephen King pred začetkom vsake od njih nagovori bralce. Ponavadi pove, kaj ga je pripravilo do tega, da je zgodbo napisal ali pa razloži kakšne posebne okoliščine v povezavi z zgodbo.

Včasih pa se tudi opravičuje, na primer v nagovoru k zgodbi Ur, kjer ima slabo vest, ker je zgodbo napisal za potrebe Amazona, bolj natančno za reklamo njihovega kindla, ali pa Kindle Singles - kratkih zgodb, ki jih Amazon prodaja po ceni evra ali dva.
Kakorkoli že, zgodba je več kot zanimiva. Pripoveduje o učitelju angleščine Wesleyu Smithu, ki pri Amazonu naroči bralnik kindel. Da je z bralnikom nekaj narobe, opazi že, ko ga prvič prime v roke. Kindel je namreč roza barve, pa čeprav so v tistem času pri Amazonu izdelovali le bele. Izkaže se, da je roza kindel namenjen nekemu drugemu Wesleyju Smithu, in ta Wesley Smith živi v drugem, paralelnem vesolju. V tem drugem vesolju je Ernest Hemingway živel tri leta dalj kot v našem in napisal še štiri knjige, ki jih Amazon zdaj ponuja svojim bralcem; razlike so še pri mnogih drugih znanih pisateljih, Shakespearu, na primer. Ko glavni junak raziskuje svoj kindle, ugotovi, da ima dostop tudi do različnih časopisov. Ko išče številko The New York Timesa iz novembra 1962, presenečen ugotovi, da v enem izmed paralelnih vesolj ta dan časopis sploh ni izšel. Vzrok: začetek 3. svetovne vojne, ki jo je sprožil raketni napad s Kube.

Všeč mi je bila tudi zgodba Življenje po smrti (Afterlife ali Leben nach dem Tod), v katerem pisatelj opisuje, kaj doživlja glavni junak zgodbe William Andrews, potem ko je umrl zaradi črevesnega raka. Izbirati mora med dvema možnostma. Lahko "resnično umre", se pravi popolnoma izgine, razpade, tako da za njim ni nobene sledi več in tudi nobenega posmrtnega življenja, lahko pa se odloči za ponovno rojstvo v svoji lastni osebi, s to pripombo, da se svojega prejšnjega življenja ne bo spominjal. Na ta način mu je dana možnost, da se ob pomembnih trenutkih svojega življenja odloči drugače, kot se je in tako popravi kakšno od svojih napak. Preden Wiliam Andrews sprejme odločitev, izve tudi to, da se je že večkrat moral odločati na ta način, saj je že večkrat umrl in že večkrat živel svoje življenje, ki pa je bilo kljub mnogim poskusom vedno enako, z enakimi napakami in slabimi odločitvami.

Smrt ima pomembno vlogo tudi v drugih zgodbah. Tako v kratki zgodbi z naslovom Osmrtnica (Obits ali Nachruf) ljudje umrejo že, če se zanje napiše osmrtnica; v zgodbi Sipina (The Dune ali Die Düne), so pa njihova imena napisana v pesku in sicer manj kot mesec dni pred smrtjo. V zgodbi Mister Yummy ali Mister Sahneschnitte se ljudem nekaj dni pred smrtjo prikazujejo napovedovalci smrti v obliki prividov ljudi, ki so jih srečali v preteklosti in so imeli pomemben vpliv nanje. Ostarelemu geju se tako pokaže mladenič podoben Davidu Bowieju; z izbiro vsebine zgodbe pa je pisatelj dobil še priložnost, da napiše kakšno besedo o AIDS-u in o moči spolnosti, ki jo ima ta na potek človeškega življenja. 

Zgodba z naslovom Zopern mulc (Bad Little Kid ali Böser kleiner Junge) je prej kot v angleškem izšla v nemškem in francoskem jeziku. Stephan King v uvodu k zgodbi razloži zakaj je bilo tako. Pove, da ima sicer raje Rolling Stonse kot Beatlese, a navdih za to zgodbo je vseeno dobil s pesmijo, ki so jo prepevali Beatlesi. To je pesem Bad Boy. In zakaj prva objava v nemškem jeziku? Kot poklon Nemcem, saj so to pesem Beatlesi največkrat zaigrali v svojih zgodnjih letih, ko so nastopali v Hamburgu.
Zgodbo Böser kleiner Junge pripoveduje na smrt obsojeni zapornik svojemu odvetniku na večer pred usmrtitvijo. Pove, kar ni povedal na sodišču in je pravi vzrok za to, da je hladnokrvno in brez obžalovanja ubil okrog sedem let starega fanta. Za to zgodbo bi lahko rekli, da je srhljivka.

Nekoliko grozljiva je tudi zgodba Mali zeleni bog trpljenja (The Little Green God of Agony ali Der kleine grüne Gott der Qual), - vsaj v izvedbi Davida Nathana je grozljiva. Njena glavna ideja je - vsaj po mojem mnenju - ta, da je potrebno ljudem vedno verjeti, ko zatrjujejo, da jih strašno boli.

Tommy pa sploh ni kratka zgodba, ampak je pesem v prostem verzu, posvečena hipiju, ki je umrl leta 1969 zaradi levkemije. Napisana naj bi bila za resnično osebo.

Večina zgodb iz zbirke Stephana Kinga The Bazaar of Bad Dreams mi je bila všeč. Če ne zaradi drugega pa zaradi pisateljeve domišljije in sposobnosti domisliti si najrazličnejše hipoteze in teorije kot odgovor na življenjska vprašanja, ki se jih prej ali slej vsi zastavljamo. Občudujem tudi pisateljev občutek za ljudi, njegovo sposobnost vživljati se v druge in njegovo natančno opazovanje sveta okrog sebe.
Včasih me je jezila počasnost pripovedovanja, dolgoveznost in razpletanje o nepomembnih stvareh. Včasih sem bila razočarana nad koncem zgodbe, saj je pripoved v začetku obetala precej več, kot se je pa potem na koncu iz nje izcimilo. A večina zgodb ima kljub vsemu presenetljive preobrate in konce, ki osupnejo.
Zgodbe na splošno niso tako zelo strašljive ali grozljive, kot bi lahko sklepali iz naslova. Vsaj zame ne. Mogoče zato, ker niso preveč verjetne.

Z zgodbami iz bazarja nočnih mor je tako, kot je na splošno s Stephenom Kingom: kakor so nekateri od njegovih romanov nadvse odlični, so drugi skoraj neprebavljivi. Tako so me nekatere zgodbe navdušile, med poslušanjem drugih pa sem zaspala in to s prijetnim občutkom, da sem se izognila nečemu sila dolgočasnemu in nezanimivemu.

★★★★☆

Stephen King
(1947)
(vir: http://heroichollywood.com/wp-content/uploads/2016/08/Stephen-King-.jpeg)

King, Stephen: Basar der bösen Träume
naslov originala: The Bazaar of Bad Dreams
Wilhelm Heyne Verlag, München, 2016, in der Verlangsgruppe Random House GmbH
zvočna knjiga, 3mp3-CD-ji
čas predvajanja: 20 ur in 15 min

John Steinbeck: O miših in ljudeh

Nekatere knjige so kot dragi kamni. So sicer bolj ali manj natančno obdelane, a dragi kamni so tako ali tako. Roman Johna Steinbecka O miših in ljudeh, je kakor diamant - majhen sicer, a izredno natančno izbrušen. Brez ene same napake. Dragocen in izjemen.
Da je tako, se opazi že na prvih straneh knjige.

Zgodba se začne z opisom narave - bolj natančno, obrežja globoke in zelene reke Salinas v Kaliforniji.
Voda je topla, ker v soncu lesketajoče polzi po rumenem pesku, preden doseže ozek tolmun. Na enem bregu zlato gričevje zlagoma prehaja v mogočno skalnato Gabilansko gorovje; na drugi strani, kjer se razprostira dolina, breg prekrivajo drevesa - vrbe, vsako pomlad sveže in zelene,...
Na ta kraj, ki ga zaradi izvrstnega opisa začutimo s skoraj vsemi čutili (resnično; skoraj sem vohala močvirnate zaplate tam blizu in šumenje posušenega listja na peščenem bregu pod drevesi) neko poletno popoldne prideta dva moška. Postopno - stavek za stavkom, katerih sporočilnost je natančno odmerjena, že v prvem poglavju izvemo, kdo sta ta moška, kakšna sta, kam sta namenjana in kaj sta že doživela. Lahko tudi domnevamo, kaj se bo zgodilo. Vsi ti podatki so skriti v namigih in pogosto pridejo do nas neposredno iz Georgejevih in Lenniejevih ust - tako se namreč glavna junaka naše zgodbe imenujeta, v dialogih med njima. Tudi pogovorni jezik, ki ga uporabljata, nam veliko pove. Enkratno. To prvo poglavje me je začaralo s svojo dovršenostjo. Iznad besed in stavkov sem čutila še marsikaj več kot le suhoparni slovarski pomen posameznih izrazov. Takšne knjige imam rada.

Lennie je velik in močan, George je bolj majhen. George je pameten, Lennie je kratke pameti. Prijatelja sta in skupaj potujeta od ranča do ranča, kjer poprimeta za delo in tako kaj malega zaslužita. Pogosto morata na hitro zapustiti delovno mesto, ker Lennie zaide v težave. Kar udari koga ali pa ga stisne, ne da bi se tega dobro zavedel. Velika stvar, ki ju druži, je želja, da bi nekoč imela svoj lasten kos zemlje, na katerem bi se lahko preživljala.

Naslednja kmetija, na katero George in Lennie prideta, je za njiju, seveda, usodna. Že od vsega začetka je jasno, da se bo zgodilo nekaj tragičnega. Dramatičnost se stopnjuje od strani do strani, dokler tik pred koncem ne doseže svojega vrhunca, ki ga bralec obenem pričakuje in ugane, a vendar tudi ne. V vsakem primeru pa dogajanje vzbudi sočutje in ganjenost. Tudi žalost, ker se upi - četudi preprosti in majhni, ne morejo uresničiti.

Osebe v tem kratkem romanu so dobro predstavljene. So verodostojne, čeprav v veliki meri črno-belo zaznamovane. Bralec ponavadi razume, zakaj so takšne kakršne so, in je zato prizanesljivejši do njihovih slabih lastnosti. Tako na primer gospodarjeva snaha na koncu ni le spogledljivka in pokvarjenka - verna podoba Eve, ki je s svojo zapeljivostjo in zvijačnostjo zakuhala vse človeško zlo in trpljenje (O, kako radi pisatelji moškega spola uporabljajo to prispodobo!), ampak preprosto dekle, ki na najboljši (in najlažji) možni način išče svoje mesto pod soncem. Njen mož je kliše bojazljivca in nasilneža, preddelavec Slim pa razumnega in dobrega človeka. S črncem Crooksom je pisatelj dobil nekaj prostora za obračun z rasizmom. Vse osebe skupaj pa nazorno orišejo življenje preprostih in revnih ljudi brez varne prihodnosti, v Ameriki v času velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Čudovito se mi je zdelo prepletanje opisov narave z ostalim dogajanjem. Pisatelj pogosto začne z popisom pomembnega dogodka s tem, da najprej pogleda na okolico dogajanja, najraje na naravo, potem pa od nekod v prizor vstopijo še osebe. Tisto, kar je strašljivo, je to, da je narava tako zelo ravnodušna do dogodkov, ki so za nastopajoče usodni; nekako vzvišena je in neprizadeta v svoji lepoti.

Veliko je tudi simbolizma, predvsem v povezavi z živalmi. Lennie bi rad imel zajčke, a je zadovoljen tudi z mišmi, samo da lahko boža nekaj mehkega. Mehek pa je tudi žamet na ženskih oblekah in mehki so negovani ženski lasje.
Starega psa ustrelijo, ker "Kaj pa še ma od življenja? Ne more jest, ne vid, še hodit ne more, ne da bi ga bolel... In smrdi ko kuga." Usoda starih onemoglih delavcev na ranču na žalost ni veliko boljša od usode starih psov.

Roman Johna Steinbecka, O miših in ljudeh bi bil prav lahko le družbeno-politično angažirana pripoved, ki izpostavlja težki položaj ameriškega kmečkega prebivalstva v preteklosti, pa je mnogo več. Krivice, ki so se dogajale revnim in zapostavljenim in se jih začuti iz romana, so po mojem mnenju samo ozadje za nekaj še pomembnejšega - za prikaz odnosov med ljudmi. S tem ne mislim samo na prijateljstvo med dvema zelo različnima človekoma, glavnima junakoma, ki je verjetno osrednja tema romana in tako še posebno poudarjena. V romanu so izpostavljeni tudi osamljenost, zapuščenost in brezup - stanja, ki jih lahko razrešijo in potešijo le iskreni medosebni odnosi.

Roman se konča tam, kjer se začne - na obrežju zelene in globoke reke Salinas. Tragično, a ne povsem brezupno. Namiguje na to, da je človeku konec koncev le omogočeno, da vsaj v določeni meri, sam odloča o svoji usodi. In v ljudeh, ki so razumni in dobri, najde tudi razumevanje in uteho.

Vzemite si popoldne ali večer in preberite ta drobni dragulj ameriškega klasičnega leposlovja. Ne bo vam žal. Lahko uživate že samo v mojstersko napisani zgodbi.

Jaz sem ga prebrala na veliki petek. Vsebina je kar primerna dnevu.

★★★★★

John Steinbeck
(1902-1968)
(vir: TheAmericanreader.com)

Steinbeck, John: O miših in ljudeh
prevedla: Danica Čerče
naslov originala: Of Mice and Men
Maribor, Mariborska literarna družba, 2007, Zbirka Antares; 29
102 strani
ISBN 978-961-6483-63-6