Henning Mankell: Morilec brez obraza

Konec septembra - v času velike evropske in nemške zadrege povezane z begunci, sem v Frankfurter Allgemeine Zeitung brala intervju s Henningom Mankellom. Švedskega pisatelja detektivskih romanov so zaprosili za mnenje glede begunske krize, ki je zajela Evropo. Podal je nekaj zanimivih misli. 

Med drugim je menil, da je povsem naravno in celo pametno od beguncev, da lažejo. Povsem normalno je namreč, da se v boju za preživetje poslužujejo vseh razpoložljivih sredstev, tudi laži - neumno bi bilo, če se jih ne bi. Zato begunce, ki lažejo, ko odgovarjajo na vprašanja, iz katere države prihajajo, ne smemo obsojati. Jasno je, da bodo za svojo domovino navedli tisto državo, državljanom katere evropska politika najraje podeljuje azil. S tem si povečujejo možnost preživetja.Tudi mi sami bi na njihovem mestu postopali enako. 

V begunski krizi moramo videti predvsem človeško tragedijo - tragedijo vsakega begunca posebej. Vsak ima svojo edinstveno zgodbo, zaradi katere je zapustil svojo domovino. 

V intervjuju je Mankell podal tudi mnenje, da sedanji begunci predstavljajo le začetek velikega migrantskega vala, ki se bo pojavil v bližnji prihodnosti. Opozoril je na t.i. klimatske begunce, ki bodo prišli na sever Evrope, ko bo življenje v južnih predelih zaradi klimatskih sprememb, ki bodo vodile v vročino in sušo, neznosno. Pripomnil je, da sam tega verjetno še ne bo doživel.
Henning Mankell klimatskih migracij res ne bo doživel. Dober teden po objavi tega intervjuja je umrl zaradi pljučnega raka.

Mogoče se bo komu zdelo nenavadno, da so pisca detektivskih romanov prosili za mnenje o begunski krizi, a Henning Mankell je še kako relevantna oseba za odgovore na takšna vprašanja. Vse življenje je imel opraviti z begunci. Kritično je spremljal ravnanje z njimi v domači državi Švedski; s številnimi begunci se je srečal v podsaharski Afriki, kjer je preživel kar precej let svojega življenja. Begunci redno nastopajo v njegovih delih - tudi v detektivskih romanih.

(313 str.)

Morilec brez obraza je Mankellov prvi roman iz serije detektivk z inšpektorjem Kurtom Wallandrom v glavni vlogi. Poznavalci trdijo, da je eden njegovih najboljših.

Prav mogoče je, da nisem tipična bralka detektivskih in kriminalnih romanov. Bolj kot zgodba, kjer na različne, večinoma zelo spretne načine preiskujejo umore, me zanimajo stvari, ki za zgodbo niso najpomembnejše. Večinoma služijo le za ozadje dogajanja. Preko njih ponavadi pisatelji bralce detektivskih romanov opozorijo na kakšno družbeno anomalijo in jih tudi nekoliko poučujejo. V romanu Morilec brez obraza je ta tema - saj ste že uganili - ravnanje z begunci in migranti:)

Na švedskem podeželju se zgodi umor starejšega zakonskega para. Mož je ob prihodu policije že mrtev, žena pa preživi še toliko časa, da pozneje v bolnišnici na vprašanje, kdo-je-to-storil, odgovori: "Tuji, tuji..." V bližini kraja zločina je zavetišče za begunce in migrante. Da ljudje ne bi prehitro sklepali, da je morilec kakšen od tam nastanjenih pribežnikov, podatek o ženinih zadnjih besedah zakrijejo pred javnostjo. Saj se strinjamo, da je to včasih potrebno, kajne? A nevarna novica vseeno pricurlja v javnost in izkaže se, da švedska družba le ni tako tolerantna in razumevajoča do pribežnikov, kot se nam zdi. Goreči križi, požar v nastanitvenih centrih za prosilce azila, grožnje in še marsikaj hujšega. Celo glavni detektiv Wallander ob dvojnem umoru premišljuje takole: 

Dejansko upam, da so zločinci v zbirališču za pribežnike. Potem bo morda konec dobrodušnemu, malomarnemu stanju, da lahko kdorkoli s kakršnimikoli nameni prekorači švedsko mejo.

In pozneje proti koncu knjige še takole - zveni zelo aktualno:

V kratkih trenutkih je lahko v sebi zasledil celo nasprotujočo si naklonjenost za nekatere priseljencem sovražne argumente, ki so se pojavili v razpravah in v časopisih. Ali sta imela vlada in urad za priseljence kakšen nadzor nad tem, kdo so ljudje, ki so se prebili na Švedsko? Kdo je pribežnik in kdo lovec na srečo? Ali je sploh možno oboje razlikovati? Koliko časa bo načelo blagohotne pribežnike politike lahko veljalo, ne da bi izbruhnil kaos? Ali sploh obstaja zgornja meja? Kurt Wallander se je poskušal temeljito poglobiti v nastajajoča vprašanja. Spoznal je, da je v njem zavladal isti nedoločljivi zoprni nemir kot pri nekaterih drugih ljudeh. Nemir pred neznanim, tujim.

Vendar pa Kurt Wallander ni ksenofob, daleč od tega, želel bi si le boljšo pribežniško politiko, da ljudje ne bi čutili potrebe, da včasih stvari vzamejo v svoje roke. A vendar so ti njegovi dvomi in strah, da ne bo pristranski, razlog, da pri preiskavi umora ubira tudi napačna pota.
Roman je bil izdan leta 1991, dogajanje pa je postavljeno v leto pred tem. Težave in skrbi, ki so povezane z begunci in se jih v Sloveniji letos prvič jasno zavedamo, so Švede pestile že v devetdesetih letih. Presenetljivo je to, kako zelo podobne so si - takrat in danes, v Sloveniji in na Švedskem.

A ne se ustrašit! Tole s pribežniki je res samo ozadje romana, ki mu tukaj prav verjetno dajem prevelik poudarek. Glavna je vseeno (in kot se za roman tega žanra spodobi) detektivska zgodba. Ta teče hitro, v kratkih in jasnih, preprostih stavkih. Izmenjujejo se obdobja akcije in obdobja skoraj mučnega zatišja, ko preiskava obtiči in se nikamor ne premakne. Vzdušje je pogosto temačno in hladno - tudi zaradi neprijetne polarne zime, tekom katere se dogaja večji del romana.

Roman je bilo veselje brati tudi zaradi glavnega preiskovalca Kurta Wallanderja - malce melanholičnega in konzervativnega 42 letnika, ki popije več alkohola kot bi ga smel in rad posluša operno glasbo. V službi se znajde precej bolje kot v privatnem življenju, sicer pa je dovolj običajen moški, da je zanimiv. Rad rohni nad politiko in ponoči sanja erotične sanje. Pogreša stare čase, ko še ni bilo toliko zločinov in nima predsodkov pred dvorjenjem poročeni ženski, ki je po vrhu vsega še tožilka in tako njegova tesna sodelavka.
Pri detektivskem delu pogosto sledi svojemu občutku, kar se večinoma izkaže za pravilno. Pri preiskavi umorov mu pomaga cel kup sodelavcev, lahko pa izkoristi tudi razne druge možnosti, ki so mu kot policistu višjega ranga na voljo - lahko, na primer, aktivira helikoptersko služba. Ob tem sem pomislila, kako veliko prednost je Wallander imel pred drugimi fikcijskimi preiskovalci in detektivi, kakršna sta na primer zasebna detektiva Cormoran Strike in Hercule Poirot. Koliko lažje mu je bilo z vso to pomočjo loviti zlikovce kot njima. Mislim pa, da sta imela podobno ugodne možnosti za preiskavo kot Wallander naša detektiva Vrenko in Miloš.
Sicer pa je bilo zanimivo spremljati, kako je potekala detektivska preiskava v času, ko še ni bilo mobilnih telefonov. Telefonske govorilnice - kaj je že to? - so bile zelo pomembne.

No, pa sem tudi jaz prebrala enega izmed skandinavskih detektivsko-kriminalnih romanov. Ti so v zadnjih letih postali pravi svetovni hit. Henning Mankell je eden izmed začetnikov tega fenomena. Med obilico romanov s severa sem verjetno prav dobro izbrala. Roman mi je bil všeč in mika me, da bi prebrala še kakšnega iz serije. Če se ne motim, je vseh s Kurtom Wallandrom v glavni vlogi deset; poleg teh pa še uvodna knjiga, ki govori o Wallandrovi mladosti, in knjiga, v kateri je glavna protagonistka Wallandrova hči Linda. Veliko romanov je prevedenih tudi v slovenščino.

Toplo priporočam, da knjigo preberete - mogoče ravno sedaj, ko je Slovenijo zajel nov val beguncev. Lepo pa jo je prebrati tudi v pisateljev spomin.

★★★★☆

Henning Mankell
1948-2015
(www.albawaba)

P.S. Nikar ne berite besedila na zadnji strani slovenske izdaje romana! Po mojem mnenju je tam krepko preveč spojlerjev. 

Alina Bronsky: Baba Dunjas letzte Liebe

(154 str.) 

Roman Baba Dunjas letzte Liebe (ali po slovensko Zadnja ljubezen babice Dunje) se dogaja v ruski vasici Tschernowo - ali preprosteje, Černovo. Ime vasi spominja na Černobil. In prav je tako. Tudi Černovu se je namreč leta 1986 "zgodil reaktor". Zaradi smrtonosnega radioaktivnega sevanja so prebivalce izselili.
A čas teče dalje tudi v krajih, kjer so se zgodile katastrofe in po desetih, petnajstih letih, se ljudje začnejo vračati v vas. Seveda ne kar vsi po vrsti. V vasi namreč še vedno nevarno seva, a tiste, ki se vračajo, to ne moti. Vsi so že zelo stari ali pa na smrt bolni.

Glavna med njimi je babica Dunja. Bila je prva, ki se je vrnila v zapuščeno vas. V času pripovedi je stara že okrog 90 let. V Černovem potem živijo še Marja - kar nekaj let mlajša Dunjina depresivna prijateljica in soseda, star zakonski par Gavrilow, ki je poln denarja, Lenotschka, ki ves čas plete šal in se smehlja, sto let star Sidorow, ki bi se rad poročil in na smrt bolni Petrow (Er ist durchkrebst von Kopf bis Fuß - rakav je od nog do glave), ki je v pižami in z infuzijami pobegnil iz bolnišnice za terminalno bolne. 

Med živimi se sprehaja tudi nekaj mrtvih. Kdo vse so to, ni natančno pojasnjeno - lahko so žrtve sevanja, vsekakor pa je med njimi Dunjin mož Jegor, ki je zdaj po smrti precej bolj prijazen do Dunje, kot je bil za časa življenja. Ves čas je v njeni bližini. Ko je bil še živ, je bil le redko doma. Dunja je morala večinoma sama skrbeti za njuna otroka, Irino in Alekseja, poleg tega pa redno opravljati službo medicinske sestre v bližnjem mestu.
Nastopa tudi petelin Konstantin, ki kikirika sredi noči - njegova notranja ura je že od nekdaj zmešana in po Dunjinem mnenju to ni posledica sevanja. Man kann sie [Strahlung] nicht für alles, was blöd zur Welt kommt, verantwortlich machen.- Sevanje ne more biti krivo za vse trapasto, kar pride na svet. V prvem poglavju je Konstantin živ, v vseh naslednjih je duh. Vedno pa čepi na ograji in krili s perutmi:)
Sicer pa za živali v Černovem velja naslednje: Die Tiere hier sind nicht so krank im Kopf wie die in der Stadt, selbst wenn sie verstrahlt und verkrüppelt sind.- Niso tako bolne v glavo kot tiste v mestu, pa četudi so obsevane in pohabljene.

To je izredno simpatična in topla knjiga.
Ljudje, ki so prišli do konca svojega življenja, se več ne obremenjujejo z nepomembnimi stvarmi, ki jemljejo energijo. Ničesar več jih ni strah, niti smrti. Dunja pravi: Der Tod kann kommen, aber bitte höflich.- Smrt lahko pride, a prosim, prijazno. Vse so že videli in ničesar več jim ni potrebno reči. Nikogar več jim ni potrebno spraševati za dovoljenje. Tudi zaskrbljeni niso več tako, kot so bili včasih. Dunjo skrbi le še za svojo hčerko in vnukinjo, malo tudi za sina.

Irina - Dunjina hčerka je kirurginja in živi v Nemčiji. Materi ves čas pošilja pakete z najrazličnejšimi stvarmi, ki ji pomagajo preživeti v Černovem. V Černovem ni tekoče vode, elektriko dobivajo s pomočjo agregatov, grejejo se z drvmi, hrano večinoma pridelajo sami (pa saj stari in bolni ljudje ne rabijo veliko jesti), le po redke stvari gredo v trgovine bližnjega mesta Malyschi, kjer prevzamejo tudi pošto. Kakšna dodatna dobrina iz paketov tako pride kar prav, še večkrat pa so babici Dunji paketi v breme, saj za svoje življenje več ne potrebuje veliko.

Irina svoji materi redno piše tudi pisma. V njih ji pripoveduje o hčerki, Dunjini vnukinji, Lauri. Laure Dunja še nikoli ni videla, a ves čas misli nanjo. Denar, ki ji ostaja od pokojnine, hrani zanjo. Zelo si želi, da bi jo srečala, a Laura v Černovo seveda ne more priti, Dunja pa ne v Nemčijo. Prepozno je in prestara je.
Nekoč pa je med pismi, ki jih dobi Dunja tudi pismo njene vnukinje. Pismo je verjetno napisano v angleščini, saj je v besedilu več besedic "the" kot pa "die, der, das", to je Dunja že opazila:) a zanjo to tako ali tako ne predstavlja velike razlike, saj ne razume ne angleško, ne nemško. Pismo bi ji lahko kdo prebral in prevedel, a tega noče. Bralci skupaj z njo lahko samo ugibamo, kaj je tam napisano.

Zgodba v tem kratkem romanu pa se ne vrti samo okoli življenja starih in bolnih prebivalcev Černeva. Imamo celo umor. Dogajanje se namreč zaplete, ko v vas pride neznanec s svojo dvanajstletno hčerko. Njun prihod med prebivalci vzbudi veliko ogorčenje. Zdravega otroka v kraj, kjer je navzoče radioaktivno sevanje, lahko pripelje samo skrajno neodgovoren oče. Prihod očeta in hčerke v vas ima daljnosežne posledice za vse prebivalce Černova, največje in najusodnejše pa za Dunjo.

Roman Aline Bronsky, Baba Dunjas letzte Liebe je prisrčna in hudomušna knjiga. Lahko jo označim tudi za lahkotno in nezahtevno, saj se pisateljica s svojo pripovedjo zadržuje predvsem na površini posameznih likov in tudi zgodbe. Nima želje po globljem razjasnjevanju osebnostnih lastnosti nastopajočih in natančnejšemu razčlenjevanju medčloveških odnosov. Pa saj to ni vedno potrebno. Nekatere stvari so tudi zelo poenostavljene. Tako prikupno in brez (prevelikih) težav, kot je opisano v romanu, stari in bolni - sami in brez pomoči, v resnici ne bi mogli živeti v tako zapuščeni vasi kot je Černovo.

Večino knjige sem brala nasmejana, tako zelo všeč so mi bile misli, ki jih je trosila baba Dunja in tako navdušena sem bila nad malo čudaškimi prebivalci Černova. Zadnje strani sem prejokala. Babi Dunji so se namreč zgodile žalostne in ganljive stvari.

Alina Bronsky je občudovanja vredna pisateljica. Zdi se mi skoraj nemogoče, da bi se lahko mlada pisateljica (letnik 1978) tako odlično vživela v telo in dušo starih ljudi. Točno ve, kako morajo stari ljudje paziti, da prehitro ne vstanejo s postelje. Lahko se jim stemni pred očmi in padejo ali pa naredijo kakšen preveč grob gib in imajo zato potem še dva tedna težave. Ne menijo se več za mnenje drugih in včasih obžalujejo kakšne svoje odločitve iz preteklosti. Moj najljubši citat iz knjige je naslednji: Baba Dunja: Als ich jung war, habe ich mich so sehr darum bemüht, ein guter Mensch zu sein, dass ich damit gefährlich für andere wurde. - Ko sem bila mlada, sem se tako zelo trudila, da bi bila dober človek, da sem bila že nevarna drugim. Svojima otrokoma, na primer. Alina Bronsky piše toplo, šaljivo in pronicljivo.

Pisateljica se je rodila v Jekaterinburgu v azijskem delu Rusije. Od devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje živi v Nemčiji. Romane piše v nemškem jeziku. Vedno znova sem navdušena nad migranti ali begunci, ki (kot najstniki) pridejo v Nemčijo in se tako dobro naučijo nemščine, da lahko v tem jeziku pišejo knjige. Romani so celo nagrajeni ali vsaj nominirani za nagrade. O Stanišiću sem že pisala. Alina Bronsky je podobno uspešna. Roman Baba Dunjas letzte Liebe je bil med širšimi kandidati za letošnjo Deutscher Buchpreis.

Nemčija zna integrirati svoje priseljence. Vsaj do sedaj je to še kako držalo.

★★★★☆

Alina Bronsky
(foto: Bettina Fürst-Fastre, KiWi)

Jenny Erpenbeck: Srečišče

(150 str.)

Nekaterim pisateljem je mehkeje postlano kot drugim. Nekateri lahko pišejo in ustvarjajo pod ugodnejšimi pogoji kot drugi. Zlahka dobijo štipendije za potovanja in raziskovanja, ki jim pomagajo pri pisanju. Nekateri lažje in hitreje najdejo založnika, ki jim bo izdal knjigo, kot drugi. Nekateri pisatelji so privilegirani.
Med privilegirance sodi tudi Jenny Erpenbeck. To se jasno bere med vrsticami njenega življenjepisa - razvidno pa je tudi iz njenega, delno avtobiografskega romana Srečišče.

Jenny Erpenbeck se je rodila leta 1967 v Vzhodnem Berlinu v družini intelektualcev. Njena dedek in babica sta bila slaven in priznan komunistični pisateljski par. Oče je bil fizik, filozof in pisatelj; mati prevajalka iz arabščine. Kot je povedala v enem od intervjujev, je v otroštvu ni nihče v ničesar silil. Tudi pozneje so ji omogočili, da se je lotila česarkoli. Bila je knjigovezka, študirala je dramaturgijo, bila garderoberka in prodajalka kruha, pozneje pa je delala kot režiserka oper. Pri 27-ih letih se je za en mesec pomešala med gimnazijce. Nihče razen ravnateljice ni vedel, da je 10 let starejša od svojih sošolcev in da ne spada k njim. Izkušnje, pridobljene s tem eksperimentom, so ji pomagale pri pisanju prvenca, Geschichte vom alten Kind (Zgodba starega otroka). Roman je dosegel velik uspeh in od takrat dalje je Jenny Erpenbeck priznana nemška pisateljica. Nobena od njenih knjig ne ostane neopažena. Dobila je že veliko literarnih nagrad, zadnjo letošnje poletje. To je bila Independent Foreigen Fiction Prize, s katero je postala tudi v mednarodnem literarnem okolju cenjeno pisateljsko ime.

V slovenski jezik je preveden roman Heimsuchung, ki naj bi bil eden njenih najboljših. Slovenski naslov romana je Srečišče. Glavni protagonist tega kratkega romana je košček zemljišča ob jezeru Scharmützelsee, ki leži nekaj deset kilometrov vzhodno od Berlina. V prologu je zapisano, kako je bilo tam pred 24 000 leti. To je bil čas ledene dobe in vsa pokrajina je bila vkovana v ledenik. Ko se je ob otoplitvi led stopil, so po kotanjah ostala ledeniška jezera - eno od njih z osrednjo vlogo v našem romanu.
Potem se zgodba preseli na konec 19. stoletja k družini glavarja Wurracha. Gozd na koščku zemlje, o katerem je govor v romanu, je last glavarjeve najmlajše hčere Klare. Ker se dekletu zmeša in odkoraka v jezero, oče njen gozd razdeli v tri parcele in proda. Od kupcev parcel nas zanimata samo dva - židovski lastnik tovarne blaga in arhitekt iz Berlina. Arhitekt na svoji parceli zgradi lepo počitniško hišo s posebno skrivno vgradno omaro in izrezljanim lesenim ptičkom na balkonski ograji (glej naslovnico slovenske knjige). Uredi tudi vrt - izseka gozd in zasadi španski bezeg, glog in forzicijo, tudi vrtnice.
Čas nacizma in večino druge svetovne vojne arhitekt in njegova žena dobro prestaneta, židovski sosedje slabše. Ob koncu vojne se v kraju ustavijo rdečearmejci, ki so na svojem pohodu proti Berlinu. Arhitektova žena si bo njihovo bivanje v svoji hiški za vedno zapomnila. Po vojni pride do nacionalizacije počitniške hišice. Arhitekt se umakne v zahodno Nemčijo, hišo pa dodelijo v uporabo pisateljskemu paru.
Na tem mestu se potem začne avtobiografski del romana. Nobenega dvoma ni, da sta pisateljski par pisateljičina stara starša. V zgodbi pa se pojavi tudi Jenny Erpenbeck sama in sicer kot neupravičena lastnica. Tako poimenuje sama sebe, kajti po padcu Berlinskega zidu nima več pravice do uporabe počitniške hiše, saj je nastopil čas denacionalizacije. Parcela s hiško je vrnjena dedičem predvojnih lastnikov z zahoda. Novi lastniki propadajočo hišo porušijo in pokrajina tam okrog za trenutek spet postane podobna sama sebi.

Scharmützelsee
(www. tourist-online.de)

Zgodba o ljudeh, ki se v času enega stoletja izmenjajo na koščku zemlje, kjer je narava prelepa in živijo v hišici, ki ima dušo, je čudovita. Roman s takšno zgodbo bi bil lahko navdušujoč. Pa ni. Vsaj zame ne. Pisateljičin način pisanja mi ni bil všeč. Včasih njeno pisanje zveni poetično, drugič spet grobo in neosebno. Poetičnost nekako doseže svoj namen, da bi ganila, le v pripovedih o usodi židovske družine, povsod drugod pa se mi je zdela kičasta in nenaravna. Poleg tega je v romanu krepko preveč ponavljanja. Najmanj enajstkrat, verjetno pa celo večkrat, je v tem kratkem romanu zapisano, da je vrtnar dvakrat dnevno zalival travo in grmičevje - prvič navsezgodaj zjutraj, drugič, ko se je začelo večeriti. Včasih pisateljica citira zakone (ko se pravdajo za hiško), drugič suhoparno navaja podatke o gostoti vode, lesa in betona (ob rušenju hiške) - bralca naj bi to prepričalo v nesmiselnost obeh posegov.
Zadnje poglavje, kjer se neupravičena lastnica poslavlja od hiške, za katero so rekli, da ji več ne pripada, pa lahkega srca označim za višek patetike. Pometa in lošči tla, ki odstopajo, in pomiva okna, ki se ne dajo več odpreti, pere zavese, ki strgane visijo s karnis in briše prah, ob tem pa vzdihuje in se smili sama sebi - češ dela si ji velika krivica. A bejž no bejž.

Jenny Erpenbeck poskuša z novimi tehnikami pisanja. Poleg zgoraj naštetih je ena od njih tudi ciklična zasnova romana, ki pa mi je bila všeč. Zgodba se namreč začne v času, ko na tistem koščku zemlje ob jezeru ni bilo ničesar, kar bi spominjalo na človeka, in ob koncu romana, ko hišo porušijo, je spet - sicer le za kratek čas, tako nedotaknjeno kot je bilo na začetku.

Neobičajen slog pisanja pisateljica menda uporablja tudi v svoji najnovejši knjigi z naslovom Gehen, ging, gegangen, ki je trenutno med finalisti za Deutscher Buchpreis. Recenzenti knjige se ne morejo odločiti ali gre za fikcijsko ali reportažno delo. Potem ko sem prebrala Srečišče, si kar dobro predstavljam, zakaj so v dilemi. V Gehen, ging, gegangen, pisateljica govori o beguncih, ki v zadnjem času prihajajo v Nemčijo. Opisuje njihove konkretne zgodbe in te verjetno res bolj kot v roman, sodijo v reportažno ali celo aktivistično delo. Begunci naj bi bili tudi zelo enostransko orisani - kot popolnoma čiste duše, kar številni označujejo za največjo slabost knjige. A glede na trenutni zgodovinski trenutek - begunsko krizo, ki trka na vest Evrope; najbolj pa verjetno prav na vest Nemčije - in dejstvo, da se nagrade kar lepijo na Jenny Erpenbeck, je zelo verjetno, da bo knjiga Gehen, ging, gegangen dobila letošnjo Deutscher Buchpreis.

Jaz se pa ne morem in ne morem znebiti neprijetnega občutka, da so pisateljičini literarni uspehi v veliki meri in kljub vsemu posledica privilegiranega položaja njene družine v vzhodnonemškem socialističnem režimu, kakor tudi njene zelo gladke umestitve v kapitalistični sistem sodobne Nemčije, ki ga sicer prav rada kritizira.

★★★☆☆

Jenny Erpenbeck
(vir: Wikipedia)

Pandorina skrinjica

Bi žrtvovali dve uri sobotnega večera za ogled črno-belega, nemega filma iz leta 1929?

V Kinoteki so se zbrali ljubitelji kinopredstav prav posebne vrste. Ni jih bilo toliko kot v Koloseju ob ogledu Everesta, malo pa tudi ne. Bili so različnih starosti. Večinoma so prihajali posamično. Pred predstavo so si privoščili še kavico v kinotečni kavarni, ki se prijazno odpre uro pred predstavo ali pa malo polistali po knjigah na bližnjih policah.

Film, ki smo si ga ogledali, je imel naslov Pandorina skrinjica ali Die Büchse der Pandora. To je nemški film, ki ga je posnel avstrijski režiser Georg Wilhelm Pabst, na osnovi dveh dramskih besedil Franka Wedekinda, Erdgeist in Die Büchse der Pandora. Tako kot sta bili škandalozni obe drami, je bil škandalozen tudi film. Takoj po prvi predstavi v januarju 1929 so ga prepovedali. Njegovo predvajanje je bilo prepovedano v vseh evropskih državah razen v Franciji, pa še tam so dovolili le ogled cenzurirane različice. Iskanje odgovora na vprašanje: Le kaj je v filmu takšnega, da ni bilo primerno za javno predvajanje? je bil moj glavni motiv za ogled filma, poleg preizkusa, ali sem zmožna presedeti dve uri ob nemem filmu, ki ni komedija.

Film pripoveduje o mladi, lepi, temnolasi in izredno seksipilni plesalki Lulu, v katero je zaljubljenih kar nekaj moških in ena ženska. Je ljubica dr. Schöna, bogatega izdajatelja časopisa, ki je tudi sponzor varieteja, v katerem Lulu nastopa. A dr. Schön se odloči, da bo Lulu zapustil in se poročil s hčerko notranjega ministra. Ob tem se ne zaveda, česa vsega je njegova ljubica sposobna. Na večer premiere, v kateri igra glavno vlogo, se Lulu upre in noče nastopiti. Trmari, brca, joka in se meče po postelji. Premiera je v nevarnosti in škandal na vidiku. Pomiri se in privoli v nastop šele, ko ji dr. Schön ponovno pade v objem. Poroka z ministrovo hčerjo tako splava po vodi in dr. Schön se poroči z Lulu. A že na poročno noč mlada žena pleše s prijateljico in popiva z dvema drugima moškima. Razjarjen dr. Schön Lulu v roko potisne pištolo in ji ukaže, naj se ubije. "Da ne bom zaradi tebe še morilec!" smo brali njegove besede na filmskem platnu. Mladoporočenca se prerivata, pištola poči in zadane dr. Schöna, ki čez nekaj minut umre. 

"Totschlagen musst du mich, wenn du von mir loskommen willst!"
("Ubiti me boš moral, če se me hočeš znebiti!")
Dr. Schön in Lulu

Naslednje dejanje filma se dogaja na sodišču, kjer Lulu sodijo zaradi umora. Tukaj slišimo očitek, da je Lulu moškim kot Pandora. Vsakdo, ki je v njeni bližini, je deležen vsega zla tega sveta. Lulu s svojo očarljivostjo skoraj premami tudi tožilca, a na koncu je vseeno obsojena na pet let zapora. S pomočjo prijateljev - tudi grofice, ki je zaljubljena vanjo, pobegne s sodišča in s sinom dr. Schöna, čednim mladeničem Alwejem, odpotuje proti Parizu. A že takoj na vlaku postane žrtev izsiljevanja, saj jo nekdo prepozna in grozi, da jo bo naznanil policiji. Življenjska sreča Lulu in Alweja se obrne navzdol. Oba pristaneta v bordelu, kjer Alwe kvartopiri in venomer izgublja, Lulu pa bi skoraj prodali bogatemu Egipčanu. Uspe jima pobegniti v London, kjer pa živita v veliki revščini. Na koncu filma Lulu sreča otožnega mladeniča prijetnega videza z imenom Jack. Izkaže se, da je to nihče drug kot Jack Razparač, ki mori ravno takšne ženske, kot je Lulu...

Bil je to nemi film kot se spodobi. Velik poudarek je bil na obrazni mimiki in na kretnjah igralcev. Nasmeh glavne igralke Louise Brooks, ki je upodobila Lulu, je bil enkraten, izredno očarljiv in ni bilo dvoma, da bi z njim lahko zapeljala skoraj kateregakoli moškega. Dr. Schön je umiral teatralno, s počasnim posedanjem na posteljo, pa spet vstajanjem in mučeniškim izrazom na obrazu. Iz pištole se je obilno in dolgo kadilo. Umiranje pod roko Jacka Razparača je bilo bolj prefinjeno in bliže okusu sodobnega gledalca - le nož se je zabliskal in roka, ki je objemala Razparača, je omahnila.

Notranja oprema stanovanj v filmu je bila v stilu Bauhausa - tipčno za Weimarsko republiko.
Besede in stavki, ki so jih igralci izgovarjali in smo jih gledalci brali, so bili skrbno izbrani in res samo tisti najpomembnejši.
Dramatičnost dogajanja je stopnjevala živa klavirska spremljava Andreja Goričarja - hišnega pianista Kinoteke. Zasluži si velik poklon - dve uri nepretrgoma igrati na klavir in ob tem še spremljati dogajanje na platnu, ni majhna stvar.

Louise Brooks
(1906-1985)

Film Pandorina skrinjica mi je bil všeč. Dovolj napet in zanimiv je bil, da sem ga brez težav gledala od začetka do konca. Še vedno pa se sprašujem, kje je tista perverznost ali vulgarnost, zaradi česar je bil film prepovedan. Tudi ne vem, ali smo gledali originalno nemško verzijo filma, ali pa cenzurirano, milejšo različico, dovoljeno za francosko publiko. V filmu ni bilo golih prizorov. Neprimernost filma je bila verjetno že v tem, da se je dogajanje vrtelo okoli nemoralnega, promiskuitetnega življenja neke ženske. Prvič v zgodovini je bila v filmu upodobljena lezbijka (na zgornji sliki). Vsa ta dejstva so bila za leto 1929 verjetno res prehuda, da bi jih lahko mirno in brez predsodkov spustili med filmsko občinstvo.

Film Die Büchse der Pandora so začeli ceniti šele trideset let po njegovem nastanku. Takrat so na "novo odkrili" tudi glavno igralko Louise Brooks. Kot svoj odgovor na obujeno slavo je Brooksova v petdesetih letih prejšnjega stoletja napisala knjigo Lulu in Hollywood. V knjigi je zbranih sedem esejev, v katerih opisuje svoja doživetja v Hollywoodu. Zdi se, da je poznala vse, ki so takrat tam, kaj pomenili. Bila je ljubica tako Charlesa Chaplina kot Grete Garbo. Knjiga ji je prinesla večjo slavo kot filmi. S svojim vedenjem in razmišljanjem je bila precej pred časom, v katerem je živela.

Robert Galbraith: Sviloprejka

(454 str.) 

Visok je več kot 190 cm in ima kar nekaj kilogramov preveč. S svojo orjaško postavo mora ves čas paziti, da se kam ne zadane. Njegovi lasje so temni, gosti in skodrani - podobni sramnim dlakam. Močno je poraščen. Njegov obraz je kot obraz boksarja. Manjka mu pol desne noge, ki jo je je izgubil v vojni v Afganistanu. Strasten kadilec in pivec piva je.
To je Cormoran Strike - zasebni detektiv iz Londona, glavni junak romana Sviloprejka. Ženske se lepijo nanj kot muhe na med.
Experience had taught Strike that there was a certain type of woman to whom he was unusually attractive. Their common characteristics were intelligence and the flickering intensity of badly wired lamps. They were often attractive  and usually... "total fucking flakes"... such women ("nervy", "overbred") were subconsciously looking for what he called "carthorse blood".
Do žensk je obziren, pozoren in popustljiv. Zlahka se odreče bogatemu moškemu klientu in se pusti najeti neatraktivni petdesetletnici, za katero ni jasno niti to, ali ima dovolj denarja, da si privošči njegove detektivske usluge. A velja tudi to, da so tega prijetnega Strikovega vedenja deležne le tiste ženske, ki so mu simpatične. Ostale lahko tudi nesramno in brezvestno izkoristi.

Potem ko je Cormoran Strike uspešno razrešil primer smrti znane manekenke (berite njegov prvi detektivski primer: Klic kukavice), mu strank res ne manjka, a še vedno je bolj kot po svojem delu znan po tem, da je nezakonski sin znanega in bogatega rokerskega pevca Jonnyja Rokebyja. To mu ni preveč všeč.
Tudi detektivsko delo ga ne zadovoljuje popolnoma. Njegove stranke so namreč večinoma bogati ljudje, ki sumijo, da jih partnerji varajo, jim kradejo in podobno, Cormoran Strike pa ima to nalogo, da njihove sume ovrže ali pa priskrbi dokaze za njihovo resničnost.
Kot naročena torej pride možnost razreševanja drugačnega, pomembnejšega primera, v katerem lahko Cormoran Strike pokaže vse svoje detektivske spretnosti, ki res niso majhne.

Detektiv Cormoran in njegova asistentka Robin
(www.tumblr.com)

V romanu Sviloprejka se preselimo v svet pisateljev, njihovih agentov in založnikov. Srečamo pisatelje, ki so že dobili nagrado Booker, pa tudi tiste, ki v svojem pisateljevanju niso tako uspešni. Eden izmed manj uspešnih je Owen Quine. Ne zna preveč dobro pisati in za svoje knjige izbira čudne fantazijsko-erotične teme s hermafroditi, ki bralce ne zanimajo preveč. A vendar je prepričan, da je odličen pisatelj, ki ima to težavo, da ga ljudje ne razumejo. Temu prepričanju primerno se do ljudi okrog sebe vede arogantno, nesramno in brezobzirno.
Owen Quine izgine - kar ni nekaj nenavadnega, saj se je to dogajalo že v preteklosti, le da je zdaj potek dogodkov drugačen kot običajno. Noben SPOJLER ni, če napišem, da Owna Quina najdejo umorjenega. Strikovo delo se lahko začne.
Detektivska zgodba je napeta, natančno grajena, s številnimi preobrati, a vendar tudi - kar mi je bilo zelo všeč, čisto verjetna. Potem ko sem ob koncu romana pogledala nazaj na prebrano vsebino, se mi je potek detektivske zgodbe zdel povsem logičen in prepoznava storilca jasno izpeljana iz dogajanja. A vendar, dokler mi Cormoran Strike ni vsega skupaj natančno razložil, mi ni prišlo na misel, kdo bi lahko bil morilec.

Pri detektivskih romanih ne cenim samo tega, kakšna je detektivska zgodba - kako lepo zavita je in nato mojstrsko razrešena. Všeč mi je, če so tudi osebe lepo orisane in življenjske. Prav pridejo tudi dogodki in razmisleki, ki nimajo neposredne veze z detektivskim raziskovanjem. Vse to sem v romanu Roberta Galbraitha z lahkoto našla.

Tekom romana se prav počasi in komaj opazno stopnjuje razmerje med Cormoranom in njegovo asistentko Robin ter napoveduje romantični izid tam enkrat v peti ali šesti knjigi serije;) Fajn je predstavljen odnos med Robin in njenim zaročencem Matthewom - postavnim in čednim, a zamerljivim in ljubosumnim maminim sinčkom, ki svoji zaročenki le stežka dovoli enake pravice, kot jih ima sam. Prav posebna je tudi Cormoranova bivša zaročenka Charlotte, ki se je proti koncu knjige večinoma samo zato, da bi jezila Cormorana, poročila s svojim prijateljem iz otroštva in se vrnila v kroge angleške aristokracije.

Zgodilo se je, da sem se med branjem knjige nekajkrat na glas zasmejala. Pisateljica je neprekosljiva v opisih družinskega življenja - predvsem pri opisih obnašanja otrok. Recimo tega, kako je štiriletniku težko ostati v postelji in zaspati, če so gostje na večerji.
...Right on cue, their son reappeared and announced that he was hungry...
...Timothy was back in the kitchen, crying hard...
...unnervingly wide-awake Timothy, who had reappeared to announce that he had spilled his drinking water all over his bed...
Da bi Timothyju le uspelo vzbuditi pozornost staršev, za kar se tako zelo trudi, mu Cormoran za božič kupi velik boben:)

Na koncu bom napisala, da je zdaj dokončno jasno, da sem okužena z "virusom Cormorana Strike". Ni dvoma, da bom prebrala še vse nadaljnje, za zdaj še nenapisane in izdane romane njegove serije. Vprašanje je samo, kako hitro. Tako se trenutno ubadam z dilemo, ali naj si tretji primer detektiva Cormorana Strika z naslovom Career of Evil, priskrbim s prednaročilom (knjiga bo izšla 20. oktobra), ali pa naj še nekaj mesecev počakam.

Robert Galbraith zna pisati detektivske romane.
Prvič sem vesela, da se moj literarni blog - sicer po spletu več naključij in ne preveč premišljeno - imenuje tako kot ena izmed junakinj pisateljičinih prejšnjih knjig.

★★★★☆
Ni mi povsem jasno, zakaj štiri in ne pet zvezdic. Mogoče imam predsodke in menim, da žanrsko delo - četudi zelo dobro, ne zasluži petih zvezdic.

JK Rowling piše kot Robert Galbraith

Deutscher Buchpreis 2015

Približno istočasno - dan gor ali dol - kot finaliste za nagrado Booker, razglasijo tudi ožje kandidate za Deutscher Buchpreis.

Finalisti za nagrado Booker me letos ne zanimajo preveč. Nobeni od mojih favoritk (Laila Lalami - The Moor's Account in Marilynne Robinson - Lila) se s širšega seznama kandidatov za nagrado ni uspelo prebiti v drugi krog. Tudi roman  Billa Clegga, Did You Ever Have a Family, ki se mi zdi zanimiv in vreden branja, je ostal brez finala. Zame je letošnje tekmovanje za najprestižnejšo nagrado za najboljši roman v angleškem jeziku tako končano. 

Zelo podobna bookerju - in tudi našemu kresniku, je nagrada Deutscher Buchpreis. Podeljujejo jo za najboljši roman, ki je bil v lanskem letu napisan v nemškem jeziku. Tudi tukaj imamo longlist-o in shortlist-o. Ker Nemci tako radi prevzemajo angleške besede in jih vgrajujejo v svoj jezik, sta to tudi uradna naziva za širši in ožji izbor kandidatov za nagrado.

Deutscher Buchpreis Longlist je znana že mesec dni. Vsebuje kar 20 romanov:

• Alina Bronsky: Baba Dunjas letzte Liebe,
• Ralph Dutli: Die Liebenden von Mantua, 
• Jenny Erpenbeck: Gehen, ging, gegangen,
• Valerie Fritsch: Winters Garten, 
• Heinz Helle: Eigentlich müssten wir tanzen, 
• Gertraud Klemm: Aberland, 
• Steffen Kopetzky: Risiko, 
• Rolf Lappert: Über den Winter, 
• Inger-Maria Mahlke: Wie Ihr wollt,
• Ulrich Peltzer: Das bessere Leben
• Peter Richter: 89/90, 
• Monique Schwitter: Eins im Andern, 
• Clemens J. Setz: Die Stunde zwischen Frau und Gitarre, 
• Anke Stelling: Bodentiefe Fenster,
• Ilija Trojanow: Macht und Widerstand, 
• Vladimir Vertlib: Lucia Binar und die russische Seele, 
• Kai Weyand: Applaus für Bronikowski, 
• Frank Witzel: Die Erfindung der Roten Armee Fraktion durch einen manisch-depressiven Teenager im Sommer 1969, 
• Christine Wunnike: Der Fuchs und Dr. Shimamura,
• Feridun Zaimoglu: Siebentürmeviertel, 

Uf, to pa je naslovov! Kar stisnilo me je, ko sem jih zagledala. Nobenega znanega imena ali naslova. Toliko o mojem poznavanju sodobne nemške literature;)
Edino ime, ki se mi je zazdelo domače, je Jenny Erpenbeck. Pisateljica je letos dobila Independent Foreign Fiction Prize za enega svojih prejšnjih romanov. Nagrado podeljujejo v časopisu The Independent in sicer za roman, ki je napisan v kakšnem drugem jeziku in nato preveden v angleščino. Kandidatov za nagrado je vedno veliko.
Vsi ostali pisatelji in pisateljice, kakor tudi njihovi romani, so mi bili pa popolnoma neznani. Kako naj vendar v sprejemljivem časovnem obdobju zberem informacije o nominiranih romanih, preberem odlomke, ki so prosto dostopni in najdem roman, ki ima potencial, da mi postane všeč? Misija nemogoče.

No, pa je prišla pomoč - sicer ne v obliki Toma Cruisa, pač pa kot Buchpreisblogger-ji. Pri Deutscher Buchpreis so namreč odprli facebook stran in sedem blogerjev, ki vodijo literarne bloge, naprosili, da berejo knjige z longliste, pišejo recenzije in se o knjigah pogovarjajo. Ideja je odlična in sila uporabna. Ob prebiranju zapisov samo ene blogerke sem počasi dobivala vtis o romanih in iz množice neznanih naslovov so se začele luščiti zgodbe in izrisovati osebe.

Zdaj že vem, da je na listi dvajsetih prav malo romanov običajne dolžine - 200 do 300 strani. Veliko jih je sila kratkih, nekaj pa je precej dolgih.
Roman Clemensa J. Setza, Die Stunde zwischen Frau und Gitarre je dolg kar 1000 strani. Nikoli ga ne bom prebrala. Pa ne zaradi dolžine, pač pa zaradi vsebine. Zgodba pripoveduje o ljubezenskem trikotniku dveh moških in ene ženske. Ona je podnevi negovalka v domu za ljudi s posebnimi potrebami, ponoči pa prostitutka.  Prvi moški je njen varovanec v domu. Drugi moški prihaja k prvemu na obisk. Prvi moški je zaljubljen v drugega, drugi pa v negovalko. Nastopa tudi žena drugega moškega, ki pa naredi samomor, ker se prvi moški preveč vsiljuje drugemu moškemu.Tako nekako. 

Knjiga Kai Weyand, Applaus für Bronikowski ima samo 188 strani. Pripoveduje o mladem fantu, ki je skupaj z bratom ostal v Nemčiji, njuni starši so se pa odselili v Kanado (?!?). Fant se zaposli v pogrebnem zavodu in je s svojo zaposlitvijo zelo zadovoljen. Nekaj humorja in nekaj naivnge pisanja, ocenjujejo.

Roman Aline Bronsky, Baba Dunjas letzte Liebe ima tudi manj kot 200 strani. Pripoveduje o sto let stari ženski, ki se preseli v svojo rodno vas Tschernovo (ja, vas ima nekaj skupnega s Černobilom), da bi tam preživela svoja zadnja leta življenja. Pri vsakodnevnih opravilih ji pomaga star zakonski par. Trojica starih ljudi se med seboj pogovarja, živi samosvoje življenje, se več ne ozira na mnenje drugih, trosi modrosti starostnikov in podobno.
Razpravljanje blogarjev o tej knjigi me je tako navdušilo, da je knjiga že na poti k meni domov (iz Book Depository).

Preden so bili v preteklem tednu razglašeni finalisti za nagrado Deutscher Buchpreis, so uradni blogerji te nagrade staknili glave in razglasili svojo Shortlist-o. Takšna je:

• Getraud Klemm: Aberland,
• Valerie Fritsch: Winters Garten,
• Peter Richter: 89/90,
• Clemens J. Setz: Die Stunde zwischen Frau und Gitarre,
• Heinz Helle: Eigentlich müssten wir tanzen,
• Kai Weyand: Applaus für Bronikowski

Saj veste, kako hudo je, če ima strokovna komisija drugačen okus kot bralci. Pisanje po blogih in forumih, jedikovanje in dvomi v strokovnost. Toda tudi najboljši se lahko zmotijo - tako na eni kot na drugi strani. Temelji za kaj takega so letos postavljeni tudi pri izbiranju nemške literarne nagrade.

Uradna in edina veljavna Deutscher Buchpreis Shortlist je namreč naslednja:

• Jenny Erpenbeck: Gehen, ging, gegangen, 
• Rolf Lappert: Über den Winter, 
• Inger-Maria Mahlke: Wie Ihr wollt,
• Ulrich Peltzer: Das bessere Leben
• Monique Schwitter: Eins im Andern, 
• Frank Witzel: Die Erfindung der Roten Armee Fraktion durch einen manisch-depressiven Teenager im Sommer 1969, 

Seznam finalistov, ki so ga sestavili blogerji, in seznam uradnih finalistov se ne ujemata niti v enem romanu. Shortlisti sta popolnoma različni. Kako se bo od zdaj naprej razvijalo bloganje in razpravljanje o kandidatih za nagrado, še ne vem. Pravega odziva še ni, bom pa dogajanje spremljala.

Glede finalistov pa tole:

• Ineger-Maria Mahlke je napisala zgodovinski roman Wie Ihr wollt, ki pripoveduje o življenje lady Mary Grey - sestrične kraljice Elizabete I., ki je imela precej možnosti, da tudi sama pride do angleškega prestola in jo je celo Elizabeta morala jemati zelo resno. Knjiga verjetno nikoli ne bo prišla na mojo bralno polico. Glede Tudorjev mi več kot zadostuje Hilary Mantel.
• Je pa zelo zanimiv roman Monique Schwitter, Eins im Andern. Knjiga se začne tako, da žena in mati dveh majhnih otrok po internetu malo pogoogla o svojem prvem ljubimcu. Osupla izve, da je njen prvi fant pred leti naredil samomor. V nadaljevanju pripovedovalka pred bralcem razgrne zgodbe svojih 12-ih ljubimcev. Tekom romana se menda marsikaj zaplete. Pripovedovalkin mož dobi malo nenavadno vlogo in tudi pripovedovalka sama se nam več ne kaže v luči idealne mame in žene. Zanimivo.
• Mogoče bom zdaj končno prebrala Srečišče - v slovenščino preveden roman nemške literarne zvezdnice Jenny Erpenbeck in tako dobila vtis o pisateljici in njenem načinu pisanja. Če bi mi bila knjiga všeč, bi se potem lotila še njenega najnovejšega romana Gehen, ging, gegangen (Le kako bi naslov prevedli v slovenščino? V angleščino bi se že dalo), ki se loteva aktualne begunske tematike.

Nagrado Deutscher Buchpreis 2015 bodo podelili na predvečer otvoritve Frankfurtskega knjižnega sejma.

Jenny Erpenbeck

Yuval Noah Harari: Sapiens. Kratka zgodovina človeštva

(440 str.) 

Zakaj smo ljudje med vsemi zemeljskimi bitji tako zelo posebni? Zakaj se samo mi zavedamo svojega obstoja in svoje minljivosti? Zakaj druga živa bitja niso razvila tehnologije, kot jo je človek? Na primer dinozavri. Časa so imeli več kot dovolj. Več milijonov let so bili nesporni gospodarji Zemlje, a v tem času si svojega načina življenja niso uspeli niti malo olajšati ali izboljšati. Ni jim uspelo odkriti ničesar novega.
To so vprašanja, ki si jih že dolgo zastavljam. Seveda se nanje lahko odgovori na zelo enostaven način. Lahko rečemo, da smo ljudje višek stvarstva, ki imamo v očeh našega stvaritelja posebno mesto in tako tudi posebne sposobnosti in pravice. Nič čudnega torej, da smo tako drugačni od vseh ostalih živali.

Yuval Noah Harari ponuja drugačne odgovore. Za razlago poteka človeške zgodovine ne potrebuje nadnaravnih sil. Na strogo znanstveno - racionalen in ateističen način mu (skoraj) uspe odgovoriti na vsa zgornja in še mnoga druga pomembna vprašanje človeške zgodovine.
Pri svojem pisanju je pogosto provokativen, kar pa mu oprostimo, saj je v današnjem času izzivajoči način pisanja nujno potreben za to, da knjiga postane uspešnica.
Najkrajši povzetek knjige in jedrnat pokazatelj sloga pisanja, je napisan na zadnji strani knjige. Ga kar citiram:

OGENJ

nas je naredil nevarne.

OPRAVLJANJE

nam je pomagalo sodelovati.

POLJEDELSTVO

je v nas prebudilo lakomnost.

MITOLOGIJA

je ohranjala zakon in red.

DENAR

nam je dal nekaj, čemur vsi zaupamo.

NASPROTJA

so ustvarila kulturo.

ZNANOST

nas je naredila za mojstre stvarjenja.

VENDAR NAS NIČ OD TEGA NI OSREČILO.

A pojdimo lepo po vrsti.
Po Harariju smo Homo Sapiensi, oziroma moderni ljudje, danes to, kar smo, zaradi treh revolucij, ki so se zgodile v naši okrog 2 milijona let stari zgodovini. Ti pomembni mejniki v naši preteklosti so kognitivna revolucija, kmetijska revolucija in znanstvena revolucija. Zakaj je do teh revolucij prišlo, se ne ve, a vsaka od njih je imela na razvoj človeka velikanski vpliv.

Kognitivna revolucija

Do nje je prišlo pred 70 000 do 30 000 leti - se pravi enkrat v dolgem časovnem obdobju od trenutka, ko je nekaj sto Sapiensov zapustilo Afriko in začelo z naseljevanjem vsega ostalega sveta, in trenutka, ko so naši predniki začeli ustvarjati prve umetniške predmete. Velja poudariti, da so bili ljudje v tistem obdobju že takšni kot smo mi - izgledali so tako kot mi, imeli enako velike možgane ter enake umske in govorne sposobnosti, kot jih imamo mi. Ukvarjali so se z lovom in nabiralništvom.

V času kognitivne revolucije so človeški možgani naenkrat začeli drugače delovati. Sapiens je začel razmišljati in se pogovarjati o stvareh, ki jih še ni videl. Tega do takrat ni bilo. Kot se izrazi pisatelj, da bi malo provociral: Človek je začel opravljati druge ljudi; začel pa si je izmišljati tudi zgodbe ter ustvarjati mite. Miti so ljudi medsebojno povezali. Zaradi medsebojnega sodelovanja večih majhnih skupin so Sapiensi postali močnejši in so si pridobili občutno prednost pred ostalimi človeškimi vrstami, na primer Neandertalci, ki so v naslednjih tisočih letih zaradi tega izumrli - četudi so bili bistveno bolje prilagojeni na življenje v mrzli in neprijazni Evropi kot Sapiensi.

Kmetijska revolucija

Ta se je začela pred približno 12 000 leti, neodvisno in dokaj istočasno na različnih delih Zemlje. Ko je Harari začel pisati o začetkih kmetovanja, je bilo prvič, da sem ob branju knjige nejeverno zmajevala z glavo. Od nekdaj sem namreč prepričana, da je odločitev za kmetovanje ena najboljših odločitev, ki jo je sprejel človek. S kmetovanjem si je namreč priskrbel večjo količino hrane in njegovo vsakdanje delo ni bilo več podrejeno golemu preživetju. Lahko se je začel ukvarjati še z marsičem drugim - na primer z umetnostjo, znanostjo in filozofijo.

Yuval Harari se s takšnim razmišljanjem ne strinja. Spet izziva in pravi, da je kmetijska revolucija največja prevara v zgodovini. Zakaj? Pravi, da je že res, da so ljudje potem, ko so začeli kmetovati, lažje prišli do hrane. Vrsta Sapiens je zaradi kmetovanja beležila uspeh - postala je številčnejša in uspešnejša, vendar pa se je za povprečnega človeka s prehodom na kmetijstvo kakovost življenja zmanjšala. Za manj hrane, ki je bila poleg vsega še manj raznolika, kot je bila hrana lovcev in nabiralcev, je moral več delati, saj je moral poskrbeti tudi za elito. Delo je bilo tudi bolj enolično, omejeno in brez tesnega stika z naravo. Pisatelj namiguje na to, da je bilo življenje lovca in nabiralca bolj srečno kot življenje kmetovalca.Tega še vedno ne morem sprejeti in verjeti, pa čeprav pisatelju priznam, da so njegove izpeljave logične, racionalne in zato več kot vredne razmisleka.

V času po kmetijski revoluciji se je v človeški zgodovini ukoreninila tudi patriarhalna miselnost. Moški so imeli celotno zgodovino večjo veljavo kot ženske. Zakaj le? Splošno prepričanje je, da zaradi tega, ker so fizično močnejši, bolj tekmovalni in agresivni. Pisatelj s primeri dokaže, da to ni res. Za uspeh Sapiensa v človeški zgodovini je bila bolj kot moč pomembna družbena spretnost - se pravi to, kako spretni so bili v komunikaciji, druženju in sodelovanju. Splošno znano je, da so ženske v teh prvinah spretnejše od moških. Zakaj potem v zgodovini človeštva niso bile ženske tiste, ki bi imele vodilno vlogo? Pisatelj ne ve točnega odgovora, namiguje pa na možnost, da so naše splošne predpostavke o moških in ženskah napačne. Mogoče za moške vrste Homo Sapiens niso značilne telesna moč, napadalnost in tekmovalnost, kakor se nam zdi, temveč boljše družbene spretnosti in večja pripravljenost za sodelovanje? Ha. Mogoče pa res.

Znanstvena revolucija

Pred približno 500 leti - tam enkrat, ko je Krištof Kolumb odplul proti Ameriki, se je v možganih Homo Sapiensa nenadoma in nepričakovano, brez kakšnega posebnega vzroka, zgodil še en pomemben "klik". Človek si je priznal, da vsega ne ve in da vse znanje še ni odkrito. Nam se takšna trditev zdi nekaj povsem normalnega in logičnega, za predmodernega človeka pa je bilo to revolucionarno odkritje. Predmoderne tradicije znanja (islam, krščanstvo, budizem in konfucijanstvo, tudi antični filozofi) so trdile, da so vse pomembne stvari, ki jih moramo vedeti o svetu, že znane. Vse znanje je že zaobjeto v svetih ali filozofskih knjigah. Potrebno jih je le natančno preštudirati, pa se bo našel odgovor na vsako vprašanje. Če pa v teh knjigah o temi, ki nas zanima, nič ne piše, je stvar povsem nepomembna. O stvareh, ki jih v svetih knjigah ni, sploh ni vredno razpravljati in se o njih spraševati.
Takšen način razmišljanja se je naenkrat končal. Ljudje so ugotovili, da se svet lahko izboljša, če priznajo nevednost in vlagajo v raziskovanje. Ljudje so začeli verjeti v boljšo prihodnost.
In smo tam, kjer smo. Postali smo gospodarji sveta, ki lahko spreminjamo svet in sebe, vključno s tem, da se uničimo.

O mnogočem piše Yuval Harari v svoji knjigi Sapiens, Kratka zgodovina časa - tudi o povsem konkretnih stvareh. Tako mi je razložil, zakaj se težko uprem temu, da ne bi pojedla cele tablice čokolade, potem ko sem jo začela jesti. Rada se bašem s sladkarijami, ker je v meni še vedno nekaj lovca in nabiralca. V času pred začetkom kmetovanja je bila namreč visoko kalorična hrana (kar sladkarije vsekakor so) zelo redka in težko dosegljiva. Naši predniki so tako morali izkoristiti trenutek, ko so jo našli (na primer veliko količino zrelega in sladkega sadja) in jo pojesti v kar največji možni količini. Evo, zelo verjeten evolucijski razlog za požrešnost na čokolado;-)

Proti koncu knjige pisatelj razpravlja tudi o človeški sreči. Zelo racionalno, znanstveno utemeljeno sledi svojemu razmišljanju na to temo. Pove, da sreča ni odvisna od zunanjih dejavnikov. Seveda, saj vemo - bogati ljudje niso (vedno) srečnejši od revnih. Pa tudi zdravje ni obvezen pogoj za človeško srečo. Pisatelj lepo in dosledno sledi svoji rdeči niti in razgali banalno dejstvo, da je naša sreča odvisna od količine in vrste nevrotransmiterjev, ki se nam sproščajo v možganih. In spet provocira: Torej, če bi vsak človek vsak dan dobil primerno količino "hormona sreče", bi bili vsi srečni in zadovoljni. Dosegli bi raj na Zemlji. No, takoj za tem pisatelj prizna, da ni čisto tako. Ljudje namreč sreče (vedno) ne enačimo z užitkom. Najbolj nas osreči to, da ima naše življenje nek smisel.
Uf, tukaj pa potem Harari stopi v zanko, ki si jo je sam nastavil in se iz nje ne more rešiti. Kaj pa je smisel življenja? Za nekoga vera v Boga in posmrtno življenje, za drugega vera v človeka, v dobra dela, solidarnost, v napredek ali pa v večno gospodarsko rast. Harari vse te stvari meče v en koš in jih označi za človeške utvare, oziroma kolektivna slepila....Ja... Ok. Kaj pa zdaj? ... Nič. Rdeča nit Hararijevega razmišljanja se konča in razjasnitev človeške sreče obvisi v zraku, pred očmi razočaranega bralca, ki se počuti opeharjenega.
Po Harariju bi za popolno srečo morali biti ravnodušni do vsega - do zunanjih dogodkov in tudi do naših notranjih občutkov. Nikoli veseli in nikoli žalostni. Od  življenja ne bi smeli ničesar pričakovati. Nikogar ne bi smeli imeti radi. Toda kakšno življenje je to? Srečno, po mojem mnenju, prav gotovo ne.

Knjiga Yuvala Noaha Hararija, Sapiens odpira pomembna vprašanja človeške zgodovine. Nanje poskuša tudi verodostojno odgovoriti. Vsak stavek knjige izpričuje dejstvo, da pisatelj veliko zna. To občudovanja vredno  znanje bi lahko v knjigi razpredal na dolgo in široko, a ga predstavi kratko in jedrnato, kar je težko delo. Človeška zgodovina je predstavljena preko treh revolucij in sicer na način doslednega znanstvenega in ateističnega razmišljanja.  Rdeča nit pisateljevega, sicer logičnega, razmišljanja se občasno prekine in tema obvisi v zraku. Tega mu ne smemo preveč zameriti, saj vendar ne more imeti mnenja in razlage za vsak dogodek človeške zgodovine in današnjega časa.
Kaj je bilo tisto, kar je sprožilo začetek kognitivne, kmetijske in znanstvene revolucije, ni znano niti Harariju. Bralci, ki niso ateisti, tako lahko, če želijo, v tem najdejo tudi dokaz Božjega posredovanja v človeški zgodovini.
Ob branju knjige sem se večkrat počutila nelagodno, saj so me vsebina in pisateljeve miselne izpeljave presenetile, moje lagodne predstave o človeški preteklosti in njegovem razvoju pa so se dodobra pretresle. Tudi zaradi tega lahko knjigo označim za vredno branja. Bralca prisili, da razmišlja o pomembnih stvareh svojega življenja in ga vabi, da nanje pogleda še z nekega drugega zornega kota kot običajno. Pisateljeve predpostavke in izpeljave lahko sprejme kot zelo verjetne - možno pa je tudi - sicer malo težje, da jih zavrne kot povsem irelevantne.

★★★★☆

Yuval Noah Harari
(1976)