Gledam in poslušam - poleti 2023

Filmi:

• After the Sunset (ZDA, 2004): kriminalno-romantična komedija z zvezdniško igralsko zasedbo (Pierce Brosnan, Salma Hayek in Woody Harrelson), snemana na eksotičnem otoku (Bahami), bi morala biti zgodba o uspehu. Pa menda ni bila. No, meni je bil film čisto fajn.
• Taxi Driver (ZDA, 1976): kultni triler, ki ga je režiral Martin Scorsese. Robert De Niro, je osamljen in duševno nestabilen nočni taksist v New Yorku. Zaljubi se v lepo Betsy (Cybill Shepherd), vendar zaradi njegovega neobičajnega in nerodnega vedenja zveza propade še preden se je dobro začela. To dodatno poglobi njegovo osamljenost in občutek odtujenosti od družbe. Postaja vse bolj radikalen in nasilen - kot kakšen sodoben terorist, za katerega sosedje potem, ko pride do katastrofe, pravijo, da je bil miren in neopazen in da si nikoli ne bi mislili, da je zmožen ubijati. Film je prejel štiri nominacije za oskarja in enega oskarja. Ni ga dobil De Niro, pač pa za stransko vlogo mlada Jodie Foster, ki je igrala prostitutko. 
• The Core (ZDA, 2003): Eno tako moderno Jules-Vernovsko potovanje v središče Zemlje.
• Christine (Francija, Italija,1958): Rosno mlada Romy Schneider in Alain Delon kot Romeo in Julija na Dunaju leta 1906. Po koncu snemanja sta postala par. Film je posnet po dramski igri Arthurja Schnitzlerja, Libelei.
• 👍Oppenheimer (ZDA, 2023): Da se o tako kočljivi in kompleksni temi lahko naredi tako dober film.👏 Chritopher Nolan pač.
• Božja dežela (Danska, 2022): O danskem evangeličanskem duhovniku, ki gre v 19.stol. na Islandijo. Navdih za film naj bi bila skrinja z nekaj fotografijami, ki so jo našli na Islandiji.
• 101 Reykjavik (Islandija, 2000): Ni "normalnega" islandskega filma🙂 - tudi ta ni. Utrgana, črna romantična komedija o mladeniču, ki pri tridesetih letih še vedno živi pri mami. Zaplete se z mamino prijateljico, za katero se izkaže, da je biseksualna (tako kot tudi njegova mama). Po divji novoletni zabavi ta prijateljica z njim zanosi in lezbični par se odloči, da bo skrbel in vzgajal otroka. Da pa je vse skupaj še bolj zakomplicirano, zanosi tudi mladeničeva prijateljica.
• 65 (ZDA, 2023): Čas dogajanja: točno takrat, ko je ogromen meteorit zadel Zemljo in povzročil izumrtje dinozavrov. Mešanica Jurskega parka (le da se tukaj ljudje prestavijo v čas dinozavrov 65 milijonov let nazaj in ne dinozavri v naš čas) in The last of us (tudi tukaj se moški in deklica prebijata po poti polni nevarnosti) - le da sta oba filma boljša od tega najnovejšega. Še najboljši je Adam Driver.

101 Reykjavik

Serije:

• Black Mirror, (Netflix, 2023, 6.sezona):  No, čisto v redu, ampak tistega Vau!, ki je spremljal začetne sezone, pa vendar ni več. Čisto možno, da zato ni kriva nanizanka sama. Mogoče se je naša digitalna tehnologija v tem času toliko razvila, da se nam tisto, kar se dogaja v tej nanizanki, sploh ne zdi več tako neverjetno in presenetljivo.
• The Paradise (2012, BBC, 1. sezona): po 11. romanu iz cikla Rougon-Macquart Emile Zolaja "Au Bonheur des Dames". Zgodba se odvija v mestu Newcastle v Angliji v 19. stoletju in se osredotoča na življenje mlade Denise Lovett, ki pride s podeželja v mesto. Tam postane prodajalka v prestižni veleblagovnici "The Paradise", ki jo vodi ambiciozni in karizmatični lastnik John Moray (igra ga Emun Elliott). Serija prikazuje različne družbene sloje tistega časa ter odnose med zaposlenimi in lastniki veleblagovnice. Napetost se stopnjuje z vzponom industrijske revolucije, ki je prinesla številne spremembe v trgovini in družbi nasploh. Poleg tega pa imamo, seveda, tudi romantično ljubezensko zgodbo.
• The Last Kingdom (2015, BBC, 1.sezona): menda zgodovinsko najbolj točna vikinška serija. Po romanih Bernarda Cornwella.
• Vikingi (Netflix, 2013, 1.sezona): se splača pogledati zaradi verodostojno prikazanega napada na samostan na otoku Lindisfarne 8.junija 793 - dogodka, ki označuje začetek vikinške dobe.
• Succession (HBO, 2018, 1.sezona): Zelo kratkočasno o bogataški družini s takimi in drugačnimi posebneži. In tipičnim patriarhalnem očetu gospodarju.

Poslušam:

• Ernesto Cavallini: Koncert za klarinet št.2 v c-molu
• 👍J.S.Bach: Suita za orkester Št. 2 v D-duru, BWV 1068 tako nežno in umirjeno
• J.S. Bach: Suita za orkester št.3 v D-duru, 2. stavek, BWV 1063
• 👍Loch Lomond: tradicionalna škotska pesem
• Peter Čajkovski: Andante contabile ena najlepših skladb iz obdobja romantike. Če želite pobegniti hrupu in hektiki vsakdana ter se pomiriti in sprostiti.
• Antonin Dvořak: Lied an den Mond, iz Rusalke, op.114. Kaj bi jaz brez Dvořaka?🙂
• 👍Monet: Zeiten des Umbruchs (Museum Barberini, 2023) čudovit podkast o življenju in delu Clauda Moneta. Nekoliko drugače kot običajno. Izvedela, da impresionizem vendarle ni dobil svojega imena po slavni Monetovi sliki. In tudi to, da je ob koncu življenja dvomil v svojo umetniško nadarjenost. Svoje lokvanje sploh ni želel razstaviti, ker z njimi ni bil čisto zadovoljen😳 Zdaj so pa to slike, po katerih je najbolj znan.
• Koncert Davida Garretta v antičnem gledališču Taormina na Siciliji (2023, na arte): Moški in ženske, stari in mladi so kot začarani strmeli vanj, ko je ob sončnem zahodu igral na violino. Čudovit izbor skladb.

David Garrett
(vir: arte)

Claire Keegan: Rejenka

Rejenka iz istoimenske novele ali povesti Claire Keegan pripoveduje v prvi osebi in v sedanjem času. Pravzaprav je to edino, kar me je pri tej drobni knjižici motilo. In seveda tudi to, da 7 ali 8 letna deklica preveč prefinjeno opazuje svet in ljudi okrog sebe - preveč odraslo dojema in razume tisto, kar se ji je pripetilo neko poletje.

Deklica ima tisto poletje priložnost, da spozna dva načina življenja. Dva svetova, ki sta si v marsičem podobna, a tudi zelo različna. Prvi je življenje, ki ga živi pri svojih starših, drugi je tisti, ki ga živi pri rejnikih. V obeh primerih je to življenje na kmetiji, na irskem podeželju - torej enako kmečko življenje, kjer je potrebno poskrbeti za živino, pokositi travo, nanositi vodo iz vodnjaka in postoriti po hiši. Pa vendar je nekje precej prijetneje kot drugje. Odnosi so nekje prisrčnejši kot drugod; nekje je ljudem bolj mar za drug drugega kot drugje. Ko poletje mine, se je tako težko posloviti od enih in se vrniti k drugim.

No, verjetno ste že ugotovili, kdo je kdo.

Dekličino doživljanje in razpetost med obema družinama je čudovito predstavljeno - tiho in nevsiljivo. Bralcu je prepuščeno veliko praznega prostora, ki ga lahko zapolni s svojimi predstavami in predvidevanji. Dokaj svobodno in brez pisateljičinega siljenja k odločitvi se lahko postavi na stran enih ali drugih staršev; sprejema in razume ali pa kritizira in obsoja.

Kot že rečeno, zgodbo pripoveduje deklica sama in v tem tiči nekaj nelagodja. Pripovedovalka je namreč prezrela za svoja leta. Med branjem se zaradi tega kar dolgo nisem mogla sprostiti. Vedno znova sem pričakovala, da se bo razjasnilo nekaj, kar se ne vidi na prvi pogled - mogoče vsaj to, da gre vendarle za pripoved odrasle ženske ne pa otroka. Ob takšnem dvomu sem potem predpostavljala, da je v pripovedi prav gotovo še marsikaj drugega, kar me lahko preseneti ter pretrese - in to neprijetno. Ali družini, v katerih deklica živi, skrivata še kakšne skrivnosti? So dobri pravzaprav slabi - in obratno?

A prav mogoče je, da je takšen stil in prvoosebno perspektivo pisanja pisateljica izbrala globoko premišljeno in s prav posebnim razlogom. S takšnim načinom pisanja sta napetost in dramatičnost zgodbe večji in knjiga zanimivejša. Pripoved se dvigne na neko višjo ravan.

K večji dramatičnosti pa pripomore tudi zaključek pripovedi. Po večih branjih in natančnem razmisleku še vedno ne vem, ali je konec ostal odprt ali pa je pač takšen, kot v takšnih primerih mora biti. Zelo zanimivo.

Dogajanje je postavljeno v 80. leta prejšnjega stoletja, a zgodba bi se prav lahko dogajala tudi 50 let prej ali pa celo v današnjem času - tako brezčasna je. Na nekaterih podeželjskih delih Irske se pač v tem času ni veliko spremenilo; odnosi med ljudmi, ki so v noveli orisani, pa so vedno aktualni.

Po noveli Claire Keegan, Rejenka, je bil leta 2022 posnet film, ki je bil nominiran za mednarodnega oskarja.

Jaz pa zaključujem s svojim najljubšim stavkom iz knjige:

Marsikdo je veliko izgubil preprosto zato, ker je zapravil popolno priložnost za molk.

Lepše in bolj jedrnato pač ni mogoče napisati. 

★★★★☆

Tan Twan Eng: The Garden of Evening Mists

Le malo romanov, ki niso klasika, preberem več kot enkrat. Knjiga The garden of evening mists, malezijskega pisatelja Tan Twan Enga, je ena od njih. Prvič sem jo prebrala kmalu po njenem izidu leta 2011 in že takrat mi je bila zelo všeč. V zadnjih mesecih pa mi je vedno znova ponovna prihajala na misel. Sama ne vem zakaj. Mogoče zato, da bi me opomnila, da sem naredila veliko napako, ker sem jo prezrla, ko sem ob desetletnici bloga sestavljala svoj seznam najljubših knjig vseh časov. Roman The garden of evening mists vsekakor sodi med moje najljubše knjige vseh časov. Zdaj, ko sem jo prebrala še drugič, lahko celo rečem, da je v prvi deseterici. Malce nenavadno za roman, ki se dogaja tako daleč stran od nas in v tako drugačnih okoliščinah, kot so naše; z nastopajočimi, ki imajo povsem drugačne kulturne, zgodovinske in rasne korenine, kot jih imamo na našem koncu sveta.

Čeprav ima knjiga jasen romaneskni pripovedni lok, sem večkrat imela občutek, da berem kratke zgodbe, ki pa so med seboj povezane na prav poseben način. Prepletajo se, - a še bolj kot to, enostavno stojijo ena poleg druge ali ena v drugi, a ob tem kljub vsemu ne sestavljajo neke običajne zbirke kratkih zgodb, ampak gradijo čudovit roman. Mogoče je roman v mojih očeh tako zelo uspel, ker mi je snov, ki vse te zgodbe veže, ljuba. Umetnost je lepilo, ki zgodbe te knjige veže v čudovit kolaž - umetnost japonskih lesorezov u-kiye, umetnost tetoviranja in umetnost gradnje japonskih vrtov. 

Potem pa še čudovita narava. In ganljiva, nežna ljubezenska zgodba.

Roman se začne tako, kot se roman mora začeti. Vzbudi bralčevo zanimanje, a bralca ne šokira. Uvede večino nastopajočih in predstavi zasnovo dogajanja. Namiguje na najrazličnejše stvari, a ob tem obljublja tudi odgovore na vprašanja, ki se porajajo.

Na teh prvih straneh romana spoznamo sodnico, ki se je ravnokar upokojila, predčasno. Yun Ling je "English-educated Straits Chinese" - se pravi, Malezijka, potomka kitajskih priseljencev, ki so se v 13. stoletju naselili na malezijskem polotoku Penang, pomešali z lokalnim prebivalstvom in potem več ali manj izgubili vez z matično deželo. 

Čeprav izgleda kot Kitajka, ji je Velika Britanija bližje kot Kitajska; govori angleško in ne razume mandarinščine. 

Vedno nosi rokavice, ker ji na levi roki manjkata dva prsta. Izgubila ju je, ko je bila med drugo svetovno vojno zaprta v japonskem delavnem taborišču. Predčasno se je upokojila, ker je neozdravljivo bolna. Ne, nima raka, ampak degenerativno možgansko bolezen, zaradi katere bo v kratkem izgubila sposobnost sporazumevanja in spomin. The garden of evening mists je tako tudi roman o nezanesljivosti spomina in o pozabljanju.

Glavna protagonistka romana se po skoraj štiridesetih letih vrne v Cameron Highlands - hribovito, s pragozdom in čajnimi nasadi prekrito pokrajino v Maleziji, kjer je kmalu po drugi svetovni vojni kot mlado dekle preživelo dobro leto dni. Bilo je to leto, ki je imelo vpliv na njeno celotno nadaljnje življenje. Zdaj, v nenehnem strahu in pričakovanju, kdaj bo izgubila sposobnost sporazumevanja - branja in pisanja, se odloči, da bo svoje spomine - dokler ti povsem ne zbledijo, zapisala.

Dogajanje romana se potem seli iz sedanjosti v čas nekaj let po drugi svetovni vojni - v čas, ki v Maleziji še ni pomenil miru. Komunistični gverilci namreč še niso opustili svojega boja za neodvisnost izpod Britanskega imperija in za vzpostavitev socialističnega ekonomskega sistema. Iz svojih džungelskih postojank so napadali čajne plantaže in pobijali civiliste.

V tem nevarnem času na področju, kjer so boji med gverilskimi uporniki in predstavniki vlade največji, živi svoje samotno življenje japonski umetnik Aritomo. Precej skrivnosten je. Bil je eden izmed vrtnarjev na dvoru cesarja Hirohita, a se je še pred izbruhom druge svetovne vojne in japonske okupacije Malezije preselil v Cameron Higlands. Zakaj, se ne ve. Sredi tropskega pragozda gradi tipčni japonski vrt, ki se imenuje Yugiri, kar pomeni Vrt večernih meglic. Vrt slavi po svoji lepoti daleč naokoli.

K njemu pride mlada Yun Ling, da bi ga najela za to, da bi ji zgradil japonski vrt. Posvetila bi ga spominu na sestro, ki je občudovala te vrste vrtov in je umrla v japonskem taborišču.

Aritomo prošnjo odkloni; privoli pa v to, da Yun Ling postane njegova vajenka, ki mu bo pomagala pri izgradnji njegovega vrta, in se ob tem naučila umetnosti japonskih vrtov ter tako potem pridobila potrebne spretnosti, da bi sama zgradila vrt za svojo sestro.

V času, ko je vajenka pri Aritomu, se pripeti marsikaj. Tukaj je potem prostor za vse te zgodbe, ki sem jih omenila na začetku zapisa. Najzanimivejše so, seveda, tiste, ki se pletejo okrog Aritoma in Yun Ling - vsak ima svojo iz časa preden sta se srečala in tu je potem še njuna skupna zgodba. 

A svoje zanimive zgodbe imajo tudi ostali nastopajoči, na primer lastnik čajne plantaže v bližini. Preko njegove zgodbe se preselimo celo v Južno Afriko v čas Burskih vonj.

Ker pa se zgodba romana iz preteklosti spet vrača nazaj v sedanjost, imamo tudi zgodbo japonskega mladeniča, ki je na zadnji dan vojne, tik preden so Američani odvrgli atomsko bombo na Hirošimo, moral opraviti svojo nalogo kot kamikaze. To zgodbo pripoveduje bivši japonski pilot, ki potem v času po vojni raziskuje Aritomovo življenje in umetnost, ki jo je ustvaril. Izkaže se namreč, da Aritomo ni bil samo spreten graditelj vrtov, ampak tudi izdelovalec lesorezov in tetovaž. To zadnje je bilo z japonskega vidika posebno delikatna in v večini primerov sporna zvrst umetnosti, kar je spet navdih za različne zgodbe.

Njegova raziskovalna pot ga pripelje do zdaj že ostarele in bolne Yun Ling, kar omogoča novo izmenjavo zgodb, ki potem vsaka za droben korak dalje razjasni skrivnost za skrivnostjo - večinoma takšnih, ki se spletajo okrog Aritoma.

V vsaki od teh zgodb so potem skrite še druge, krajše zgodbe, ki so vse po vrsti zanimive. Segajo tudi v mitologijo. Pomagajo, da čas druge svetovne vojne na Pacifiku in prva leta po njej zaživijo pred bralčevimi očmi, kakor tudi zgodovina japonske ter kitajske umetnosti, filozofije in kulture.

Glavna junakinja, Yun Ling, je čudovito prikazana. Jasno je predstavljena njena odločnost, ki jo je spremljala vse življenje in zaradi katere je veljala za zelo dobro sodnico. Opisan je njen pogum, ki ji je omogočil, da je prebrodila najtežje trenutke svojega življenja in sploh preživela. In prikazana je njena jeza, ki je po vsem, kar se ji je pripetilo, povsem upravičena, a se zaradi njene teže ne more pomiriti in normalno živeti.

Aritomo ni tako natančno orisan. Tudi v najbolj intimnih trenutkih zgodbe ostane skrivnosten in odmaknjen. Osamljen v svoji življenjski usodi in dilemi, ki se razjasni šele proti koncu romana.

Po romanu The garden of evening mists so pri HBO leta 2019 posneli film, ki pa si ga Evropejci na platformi HBOmax žal ne moremo ogledati, saj je film na voljo le azijskemu občinstvu. Mogoče odločevalci na HBO menijo, da je tema, ki jo prikazuje film, za Zahodnjake le preveč eksotična ter nezanimiva in se filma tako ne splača uvrstiti v ponudbo izven meja Azije. 

No, jaz se s tem ne strinjam. Medsebojni odnosi med nastopajočimi, dileme, s katerimi se morajo soočiti, njihova občutja in strahovi - vse to je univerzalno in v romanu tako zelo občuteno zapisano, da je knjiga vredna branja na vseh koncih sveta. Nekatere stvari so nam namreč skupne in nanje kraj bivanje ter kulturno ozadje nimajo vpliva. Dotaknejo se nas na enak način, ker so globoko človeške in navzoče pri vseh ljudeh, neglede na to, kje živimo in kakšni smo.

Tako bi si film, ki je bil posnet po romanu, prav rada ogledala - tudi zato, ker so se ustvarjalci še posebej potrudili, da bi bil čimbolj avtentičen. Snemali so na področju Cameron Highlands, kjer se roman tudi dogaja. Za potrebe filma so zgradili hišo, ki je takšna, kot je bila hiša, v kateri je živel Aritomo, in ustvarili so japonski vrt, kakršnega si je zamislili Aritomo - kjer se tudi okoliške gore vključijo v scenografijo vrta in kjer je vsak razgled na vrt natančno premišljen in načrtovan, tako da je učinek na opazovalca kar največji. Neprecenljivo.

Pisatelj Tan Twan Eng (1972) je tako kot glavna junakinja romana Yun Ling "Strait Chinese" in tako dobro pozna razmere v Maleziji, zgodovino svoje domovine in prednikov, kar vedno uspešno uporabi za okvir svojih romanov. Vedno znova piše o tem. 

Njegove knjige so cenjene tudi preko mej Malezije. Z romanom The garden of evening mists je bil med ožjimi kandidati za nagrado man booker; njegov najnovejši roman, The House of Doors, pa najdete med letošnjimi nominiranci za to nagrado. 

★★★★★

Klaus-Peter Wolf: Ostfriesenkiller

Se spomnite enega od začetnih prizorov iz romana Tracy Chevalier, Dekle z bisernim uhanom, ko Griet (ali pa Scarlett Johansson, če ste gledali film, ki je bil posnet po romanu) seklja zelenjavo in jo glede na barvo lično ločuje drugo od druge?

Čeprav mi ne roman ali film, pa tudi holandski slikar Wermeer niso preveč pri srcu, se mi je ta prizor pred kratkim nepričakovano in zelo jasno prikradel iz spomina. In sicer ob pogledu na prostrano nebo nad Vzhodno Frizijo. 

Ostfriesland ali Vzhodna Frizija je pokrajina v severozahodnem delu Nemčije, čisto na meji z Nizozemsko.

V romanu Dekle z bisernim uhanom slikar Wermeer sprašuje družinsko služkinjo - medtem, ko le-ta seklja zelenjavo, kakšne barve so oblaki. Odgovori mu tako, kot bi odgovorila večina vprašanih: bele. Ker slikar z odgovorom ni preveč zadovoljen, Griet doda: in sive, saj bo snežilo. A kot se kmalu izkaže - in kot pravzaprav vesta oba nastopajoča, saj imata občutek za barvne nianse, se v belini oblakov skrivajo še razne druge barve - v nekaterih je nekaj zelene ali pa rumene in celo modre. Popolnoma belih oblakov je prav malo.

Wermeerjeva najbolj znana slika, kjer so upodobljeni oblaki, ima naslov Pogled na Delft. To je bila tudi najljubša slika Marcela Prousta (pisala sem o tem). Na njej nebo z oblaki prekriva več kot polovico platna.

Nebo nad Vermeerjevim domačim mestom Delft ni bistveno drugačno od tistega nad Vzhodno Frizijo, ki me je pred kratkim tako zelo prevzelo. Nemška dežela in nizozemsko mesto namreč nista daleč drug od drugega. Oba ležita ob Nordsee ali Severnem morju, zaradi česar imata veliko skupnih značilnosti. Ena glavnih je ta, da se nad njima pne nebo, na katerem se oblikujejo oblaki najrazličnejših oblik in barv. Pogosto lahko celo istočasno opazujemo tako sive nevihtne oblake, kot tudi oblake, ki so obsijani z zahajajočim soncem - tiste bele, s primesjo rumene barve, kot bi rekel Wermeer. Vse to je mogoče, ker zaradi ravne pokrajine in širnega Severnega morja vidimo zelo daleč.

Slikovito nebo, a tudi pokrajina Vzhodne Frizije sta odlično ozadje za serijo regionalnih kriminalnih romanov vzhodnofrizijskega pisatelja Klaus-Petra Wolfa. Kar osemnajst jih je in skoraj vsi so bili kmalu po izidu na seznamu najbolj prodanih knjig v Nemčiji; po mnogih pa so posneli tudi filme. Kriminalistične zaplete rešuje glavna policijska komisarka Ann Kathrin Klaasen, pomagata pa ji kolega Weller in Rupert.

Ostfriesenkiller ali Morilec iz Vzhodne Frizije je prvi roman v seriji. V tem prvem delu imamo, kakor se za take vrste romanov spodobi, poleg zanimivega kriminalističnega primera tudi možnost, da spoznamo privatno življenje glavne komisarke. 

Ann Kathrin na prvih straneh romana ravno spozna, da jo mož - po poklicu psiholog, vara z eno od svojih klientk. Ko ga sooči s tem, se mož preseli k svoji ljubici; s seboj pa vzame tudi njunega 13 letnega sina. Pravzaprav ga ne odpelje s seboj, ampak se sin sam odloči, da bo šel raje z očetom, kot pa da bi ostal pri vedno prezaposleni mami. To je za Ann Kathrin hud udarec, ki ima pomemben vpliv tudi na njeno policijsko delo in raziskovanje umorov; za potek romaneskne zgodbe pa je to zelo hvaležna tema, ki omogoča takšna in drugačna razmišljanja in ugibanja.

Plaža Norddeich
z značilnimi Strandkorb-ami
(prizorišče 2. umora)

Sicer pa se roman Ostfriesenkiller začne s še eno značilnostjo, ki jo nudi obala Severnega morja. Eden od nastopajočih, za katerega že v prvem stavku romana zvemo, da so mu ostale samo še štiri ure življenja, se namreč skupaj s priložnostno ljubimko sprehaja po morskem blatu. Wattwanderung - kot se imenuje ta izredno priljubljena oblika sprehajanja, je ob obali Severnega morja mogoča, ker sta plima in oseka precej bolj izraziti kot na primer ob Baltskem ali pa tudi Jadranskem in Sredozemskem morju. Razlika med najvišjim in najnižjim nivojem morske gladine doseže vrednosti do dveh metrov. Zaradi tega se morje ob oseki tudi za več kilometrov odmakne stran od obale in za sabo pusti obsežna območja blata, po katerem se turisti prav radi sprehajajo. V Vzhodni Friziji tako lahko ob oseki pridete peš do nekaj kilometrov oddaljenih otokov. Paziti morate samo na to, da ne padete v kakšno brezno in da vas ne ujame plima vračajočega se morja. Kajti Nordsee je lahko tudi Mordsee.

Wattwanderung

A Ulf Speicher, ki se sprehaja po morskem blatu na obali Severnega morja, ne umre zaradi moči morja in posledične utopitve; njega kar lepo ustrelijo na njegovem domu v mestu Norden. Po prvem umoru si v veliki naglici sledijo še drugi. Dokaj hitro se izkaže, da je vsem žrtvam skupno to, da so zaposleni v dobrodelni organizaciji Mavrica, ki se ukvarja s tem, da skrbi za umsko prizadete otroke in odrasle, jim zagotavlja varstvo, skrbništvo in delovna mesta ter njim in njihovim sorodnikom omogoča počitnikovanje ob Severnem morju.

Vpletenost invalidov - se pravi, pomoči in obzirnosti potrebne manjšine, daje zgodbi posebno širino. Pisatelj je imel zaradi tega veliko možnosti, da piše o tem, kdo vse in kako se lahko z umsko prizadetimi okorišča in do kakšnih nepredvidljivih zapletov lahko to vodi. Na drugi strani pa si upa napisati tudi to, da obzirnost do drugačnih ni nekaj samoumevnega in vedno upravičljivega. Predstavljena je pogosto nejasna meja med razumnostjo in umsko prizadetostjo, pa tudi med prostodušno zaupljivostjo in preračunljivostjo, dobronamernostjo in grabežljivostjo.

Romanu daje poseben čar tudi to, da bralci pogosto vemo več kot glavna komisarka Ann Kathrin Klaasen, ki umore raziskuje. Podatek, koliko ur življenja je nekomu še preostalo, oziroma kdo je naslednji na spisku tistih, ki bodo umorjeni, ustvarja posebno vzdušje. V začetku nisem bila povsem prepričana, če je dobro, da vem, kdo bo naslednja žrtev morilca in kdaj bo ta umrl, komisarka mora pa to šele ugotoviti, a od poglavja do poglavja so mi bili ti podatki vse bolj všeč in zaradi njih sem v branju dodatno uživala.

Kdo je morilec iz Vzhodne Frizije, sem uganila še preden se je to razjasnilo tudi v romanu. Preko zgodbe je nanizanih kar precej indicev, ki bralca vodijo k pravilnemu zaključku. Mogoče je namigov celo preveč - kajti glejte!- celo jaz sem uganila, kdo mori:) Vsekakor pa to ni kriminalni roman Deus ex machina, kjer bi bil pisatelj zaradi svoje nespretnosti prisiljen izmišljevati si neverjetne dogodke in vpeljevati nove osebe, da bi svojo pripoved lahko uspešno pripeljal do konca. In to je dobro.

Film, ki je posnet po romanu, dogajanje v knjigi precej poenostavlja. Izpuščen je cel odlomek, v katerem glavna komisarka zaradi dogodkov iz preteklosti, ki se tičejo njenega očeta, deluje povsem neracionalno. A to ni nič slabega. 

Tisto, kar se mi pa ne zdi v redu, je to, da so ustvarjalci filma zelo poenostavljeno predstavili odnos med umsko prizadetim, izredno lepim mladim dekletom, ki je - da je zaplet še bolj dramatičen - tudi bogata in njenimi skrbniki ter ljubimci. Ti odnosi so v kriminalnem romanu precej bolj globoko in večplastno predstavljeni kot v filmu.

No, pokrajina Vzhodne Frizije, Severno morje, sprehajanje po morskem blatu in seveda nebo z oblaki, so pa tudi v filmu čudovito prikazani. 

★★★★☆

Trajekt Frisia,
ki pluje v pristanišče Norddeich
(eden od osumljencev ga je popisal z grafitom
Nordsee ist Mordsee)

Ulf Speicher med Wattwanderung-om svoji spremljevalki - da bi jo očaral, pripoveduje različne zgodbe. Med drugim pove tudi to, da sprehajalci po morskem blatu lahko kakšno nedeljo zaslišijo pridušno zvonjenje. To naj bi se širilo iz cerkvenega zvonika ene izmed vasi, ki so pogreznjene v morsko blato.

Kakor imata vsaka legenda ali mit nekaj povezave z resničnostjo, jo ima tudi ta. 

Morje na zgornji sliki - posneti z nasipa pri Ostbense-ju, resnično prekriva ostanke kar nekaj vasi. Prebivalci so jih zapustili šele po velikih poplavah leta 1570 in se potem zatekli na območje za novozgrajenim nasipom. Ta pokrajino za njim varuje pred nevarnim Severnim morjem še danes.

John Banville: Newtonovo pismo

V septembru 1693 je Isaac Newton svojemu prijatelju, filozofu Johnu Locku, napisal pismo, ki buri duhove še dandanes. Newtonovi biografi so ob njem zmedeni in ne vedo, kaj naj si mislijo. Se je Newtonu zmešalo? Vsaj za kratek čas? Se je ob svojih alkimističnih poskusih zastrupil s svincem in začel halucinirati? Je tako mislil, ker se je ravno začel intenzivno ukvarjati s Svetim pismom?  Takole piše 50-letni Newton nekaj let starejšemu prijatelju:

"SIR, - Being of opinion that you endeavoured to embroil me with women, and by other

means, I was so much affected with it, as that when one told me you were sickly and would

not live, I answered, 'twere better if you were dead. I desire you to forgive me this

uncharitableness; for I am now satisfied that what you have done is just, and I beg beg your

pardon for my having hard thoughts of you for it, and for representing that you

struck at the root of morality, in a principle you laid in your book of ideas, and designed to

pursue in another book, and that I took you for a Hobbist. I beg your pardon also for

saying or thinking that there was a design to sell me an office, or to embroil me. - Iam

your most humble and unfortunate servant,

Is. NEWTON."

Torej, Newton - ves ogorčen in razburjen, v pismu Locka obtožuje, da je nemoralnež in hobbist in da ga je - njega, Newtona - skušal zaplesti z ženskami. Za kaj natančno je šlo, ne vemo. O Newtonovem spolnem življenju ne vemo prav veliko. Vsekakor ga spolnost ni preveč zanimala. Menda je na smrtni postelji priznal, da je devičnik.

Verjetno se še najmanj motimo, če ostanemo pri ugotovitvi, da je svoje življenje posvetil znanosti in se za običajno zakonsko (ali partnersko) življenje, ki ga je živela večina njegovih prijateljev in znancev, ni odločil, oz. ga ni zanimalo.

Irski pisatelj John Banville z naslovom svojega kratkega romana namiguje ravno na to Newtonovo pismo. A če mislite, da boste potem, ko roman preberete, vedeli kaj več o Newtonovih "temnih dneh" konec poletja leta 1693 in da boste lažje razumeli njegovo ogorčenje nad tem, da so ga hoteli "zaplesti z ženskami", naj kar takoj povem, da to ne bo tako. Boste pa bogatejši za podobno sodobno zgodbo, kjer so ženske prav tako sukubi. (Sem morala poguglati, da sem zvedela, kaj je to.)

V romanu Newtonovo pismo imamo univerzitetnega profesorja, ki svoji prijateljici ali znanki piše pismo, in v njem opisuje, kaj je doživel, ko se je preko poletja umaknil na podeželje, da bi v miru dokončal svojo knjigo o Newtonu. Vse, kar se mu pripeti, je povezano z družino, pri kateri je najel hiško, in ki stanuje čisto blizu njega, tako da se lahko medsebojno opazujejo in obiskujejo. To družino sestavljata dve ženski - teta in nečakinja - en moški in en otrok. Prvoosebni pripovedovalec si kar hitro ustvari svojo predstavo o družinskih članih in njihovih medsebojnih odnosih, a se - kot je pričakovati, v veliki meri moti. Tekom zgodbe odkriva vedno nove podrobnosti, ki omajejo njegovo samozavestno prepričanje, dokler se le-to ob koncu romana popolnoma ne zruši samo vase. Vse skupaj pa se še dodatno zaplete s tem, da se v eno od žensk zaljubi, z drugo pa deli posteljo.

Slog pisanja je nekoliko zapleten. Pri branju knjige potrebujete nekaj potrpežljivosti in koncentracije. Če ste ju pripravljeni vložiti, boste poplačani s številnimi čudovitimi detajli in premišljenimi besednimi zvezami, ki počasi, a vztrajno sledijo druga drugi in jih nikoli ne zmanjka.

Moj najljubši stavek iz romana je naslednji:

V sebi je imel nasilje, ki ga ne bo nikoli spustil na plan, vendar je bilo na ta način samo še bolj moteče, sklenjeno v njem kot pest.

Roman Newtonovo pismo, Johna Banvillea, je ena izmed tistih knjig, ki jo potem, ko jo preberete, želite takoj še enkrat prebrati. Kajti sedaj veste za stvari, ki jih ob prvem branju niste poznali in ste tako lahko pozornejši na marsikatere podrobnosti in namigovanja, ki jih prej niste zapazili. Takšno drugo branje je pri Newtonovem pismu tudi praktično povsem lahko izvedljivo, saj je roman res kratek - za en dan na plaži, če spadate med tiste, ki se ne strinjajo s tem, da na spiske in priporočila za poletno branje sodi le "lahkotna literatura".

Če pisatelja Johna Banville še ne poznate, je roman Newtonovo pismo tudi idealna priložnost, da se z njim seznanite. Kajti - kakor se je o svojem romanu izrekel pisatelj sam: "It's pretty well all there. And it's short."

Fajn so tele tanke Modrijanove knjigice. Vse je vredno prebrati.

Snorrijeva Edda

Če ne bi bilo Snorrija, ne bi bilo teh tako zelo priljubljenih televizijskih serij o Vikingih. Ne bi bilo računalniških igric, kot je na primer God of War. Če ne bi bilo Snorrija, Tolkien ne bi napisal Hobita in Gospodarja prstanov - ali pa bi bila ta dva romana bistveno drugačna, kot ju poznamo. Če ne bi bilo Snorrija, bi le redkokdo poznal Odina, Thora in Freyjo. 

Za (skoraj) vse, kar vemo o nordijski mitologiji, se moramo zahvaliti Snorriju Sturlusonu in njegovi knjigi Edda.

Snorri je bil najvplivnejši ter najpomembnejši Islandec svojega časa - politik, gospodarstvenik, a tudi zgodovinar in pesnik. Leta 1220 je končal svoje delo Edda, v katerem je povzel celotno nordijsko mitologijo; v besedilo pa  je spretno vključil tudi stare vikinške pesmi in navodila za to, kako se te pesmi napiše. Če bi še kdo želel biti skald ali nordijski ali - če poenostavim, vikinški pesnik.

Vikinška duhovna in religiozna kultura se je širila predvsem po ustnem izročilu. Prav veliko pisnih virov niso zapustili. Vse, kar se je ohranilo od njihove kulture, so zapisali na Islandiji in najpomembnejši od teh zapisovalcev je bil ravno Snorri.

Ko je Snorri napisal Eddo, je bila Vikinška doba že mimo. Vikingi niso bili več strah in trepet ljudi, ki so živeli na področju današnje Velike Britanije in Irske, ki bi neusmiljeno ropali, pobijali, posiljevali in zasužnjevali. V tem času so bili že vključeni v širšo evropsko krščansko skupnost in na križarskih pohodih, ki so se jih udeleževali, je bila njihova vojaška spretnost visoko cenjena.

Snorri je zapisal njihovo kulturno dediščino iz časa pred pokristjanjevanjem, ampak - pozor! - to, kar je zapisal, je vseeno napisano skozi oči kristjana, ki se zaveda, da so zgodbe izmišljene, da ničesar ne pomenijo in je celo prepričan, da so bili ljudje, od katerih to izročilo prihaja, na duhovno nižjem nivoju, kot smo kristjani. Tega se mnogi, ki so pisali ali še pišejo knjige, snemajo filme in ustvarjajo računalniške igrice, ki temeljijo na nordijski mitologiji, ne zavedajo dovolj dobro. Nordijska mitologija kot jo poznamo, je mitologija kot so jo zapisali in kot so jo razumeli krščanski pisci - ne nujno duhovščina, ampak ljudje, kot je bil Snorri, ki so bili prepojeni s krščanstvom in so krščansko zgodovino dobro poznali.

To se zelo dobro vidi že v Prologu Snorrijeve Edde, kjer je razloženo od kod so prišli nordijski bogovi. Snorri pove, da to pravzaprav sploh niso bili bogovi, ampak ljudje, ki so se umaknili iz Troje. Odin je, na primer, potoval iz Troje proti severu, se na poti poročil z več lokalnimi ženskami in tako ustanovil kraljeve družine in nova kraljestva. Ljudje, ki jih je srečaval, pa so ga zaradi njegove modrosti kmalu začeli častiti kot boga.

Za naše poznavanje nordijske mitologije pa je najpomembnejši drugi del Snorrijeve Edde - imenuje se Gylfaginning - v prevodu Gylfijeve iluzije ali zmote. Glavni nastopajoči je legendarni švedski kralj Gylfi, ki zve, da so se bogovi naselili v Skandinaviji in gre k njim, da bi mu razložili najpomembnejše resnice sveta in človeškega življenja. Na njegova vprašanja odgovarjajo trije predstavniki bogov - Visoki, Skoraj Visoki in Tretji, in v njihovih odgovorih je razložena vsa nordijska mitologija. 

Gylfi in z njim bralci Snorrijeve Edde zvemo, kako naj bi nastal svet, kako so bili ustvarjeni ljudje, zakaj imamo dan in noč, zimo in poletje, kako se pride v nebesa in seveda tudi to, kdo je glavni bog in kateri so vsi ostali bogovi, ki jih dandanes poznamo kot nordijske bogove: Odin, Thor, Loki, Freyr, Freyja, Tyr, Bragi in še mnogi drugi. Snorri nam v tem delu svoje Edde razloži tudi, kdo so bile Valkyre in pove najbolj znane zgodbe iz nordijske mitologije - med njimi tudi tisto o Thorovem potovanju v Utgarda-loki in njegovemu lovu na kačo Midgard. 

Gylfijeve iluzije se končajo z razlago Ragnaroka - nordijske apokalipse ali konca sveta, ki bo pomenil tudi konec bogov in človeške družbe.

Odin je jahal čarobnega konja z imenom Sleipnir. Z njim je lahko galopiral po morju in zraku. Konj je imel osem nog in zobe popisane z runami. Uzde so bile kače. 

Na tej sliki se ne vidi, da je imel Odin samo eno oko. Drugo je namreč žrtvoval za modrost.

Nordijsko mitologijo, kot jo poznamo, sestavljajo nordijski bogovi, kot jih je opisal Snorri v svoji knjigi Edda. A Snorrijev pogled na mitologijo se ne sklada povsem z resničnostjo. Nordijski bogovi so v predkrščanskem obdobju verjetno imeli drugačno vlogo, kot jim jo predpisujemo danes in je drugačna od tiste, ki jo je opisal Snorri. Samo nekaj primerov. Odin je bil verjetno res pomemben bog, a nikakor ni bil nekakšen poglavar vseh ostalih - nekakšen nordijski Zevs. Thor verjetno sploh ni bil Odinov sin. Iz redkih predkrščanskih opisov in zapisov lahko namreč sklepamo, da je bil veliko bolj samostojen in neodvisen, kakor nam je to predstavil Snorri in kakor si to danes predstavljamo. In Loki, ki ga vedno opisujejo kot nekakšnega nordijskega Juda Iškarjota - izdajalca in prevaranta, ki je odgovoren za Ragnarok, prav verjetno ni bil nič od tega, ampak le nekakšen bog transformacije, ki se je zlahka in pogosto spreminjal v ptice.

Čeprav Snorrijevo Eddo beremo predvsem zato, da bi kaj zvedeli o vikinškem verovanju in njihovem svetovnem nazoru, pa Snorri svoje knjige ni napisal zato, da bi razložil nordijsko mitologijo. Nordijski bogovi in njhove dogodivščine so v knjigi opisani samo zato, da bi bralci bolje razumeli vikinško poezijo in Snorrijevo pesem Hattatal.

Pesem Hattatal predstavlja četrti ali zadnji del Snorrijeve Edde. Pesem je v stari vikinški maniri napisal Snorri sam za norveškega kralja Hakona. Od nekako leta 900 dalje je bila namreč navada, da se vsak mlad fant iz boljše islandske družine nauči skladati pesmi in potem odpotuje na dvor norveškega kralja ter eno od svojih pesmi zrecitira v čast kralju. Snorri je predstavil pesem Hattatal. Pesem je tako zapletena, da je ni mogoče prevesti. Glede na to potem ni prav nič čudno, da je Snorri v svoji knjigi Edda celotni tretji del posvetil temu, da bi razložil, kako se sklada takšna vrsta poezije.

Ta del knjige se imenuje Skaldskaparmal in opisuje skaldsko poezijo - pesmi, ki so jih pisali in recitirali v Vikinški dobi. Vsak nordijski kralj je imel svojega pesnika ali skalda, ki je pisal pesmi v njegovo čast ali spomin. Nekatere od teh pesmi so ohranjene tudi v originalu - v runah so vklesane v kamne, ki še vedno stojijo po različnih krajih Skandinavije; mnoge od njih pa je zbral Snorri in jih zapisal v tretjem delu svoje Edde. Poleg tega pa je še razložil, kako takšne pesmi zložimo. Če hočemo razumeti vikinške pesmi, moramo poznati keningse - posebne figurativne fraze, ki opisujejo določene osebe ali stvari. Keningsa sta na primer "labodova cesta" ali "kitova pot", ki pomenita morje. Kralj je "tisti, ki daje prstan", saj so nordijski vladarji svojim skaldom, če so napisali dobro pesem, podarili prstan, in tako dalje. Vse to razloži Snorri v tretjem delu svoje knjige Edda.

Ta del njegove knjige ima spet okvirno zgodbo. Dogajanje je postavljeno na nekakšen banket, kjer mož imenovan AEgir gosti najrazličnejše nordijske bogove. Na tej zabavi se pogovarja z Bragijem, bogom poezije, ki mu razloži vse, kar je potrebno vedeti o skaldski poeziji, predstavi pa mu tudi različne stare vikinške pesmi.

V začetku 13. stoletja, ko je Snorri odpotoval na dvor norveškega kralja Hakona, da bi mu predstavil svojo pesem Hattatal, skaldska poezija ni bila več priljubljena. Veljala je za zastarelo in menda se je kralj celo nekoliko posmehoval, ko je poslušal Snorrija, kako recitira. Snorri pa je imel stare vikinške pesmi raje kot novodobne trubadurske romance, ki so prihajale iz Francije. Odločil se je, da svojo pesem zapiše in ohrani za potomce - vse skupaj pa razširi še s tem, da razloži, kako skaldsko poezijo razumeti. A če bralec želi razumeti vikinško poezijo, mora poznati tudi nordijske bogove in njihove zgodbe - tako je knjigi dodal še en del, v katerem razloži nordijsko mitologijo. A knjiga s tem še ni bila končana. Da si ne bi kdo mislil, da ni dober kristjan in da mogoče celo verjame v poganske bogove, je dodal še prolog, v katerem razloži, kako posvetni so pravzaprav Odin, Thor, Loki in vsi ostali. Snorrijeva Edda je nastajala od konca proti začetku - od Snorrijeve lastne pesmi, preko razlage, kako takšne vrste pesem napisati, preko nordijske mitologije do prologa, kjer se vse začne tako, kot se spodobi, z Adamom in Evo, seveda.

Snorri bi bil zelo zadovoljen, če bi vedel, kako priljubljene so vikinške zgodbe in pesmi še 800 let potem, ko jih je zapisal v svoji knjigi Edda. Da po njegovih zapiskih pišejo knjige, snemajo filme in ustvarjajo računalniške igrice (če bi si znal predstavljati ta zadnja dva pojma). Da še vedno predstavljajo navdih mnogim umetnikom - čisto tako, kot so nordijske mitološke zgodbe navdihovale tudi njega samega. 

Friedrich Dürrenmatt: Fiziki

Nekatere knjige je najprimerneje prebrati v točno določenem trenutku. Tudi nekatere gledališke igre si je najbolje ogledati ob prav posebnih in neponovljivih okoliščinah. Tako sem pred kratkim prav načrtno iskala gledališče, kjer trenutno igrajo Dürrenmattove Fizike. V času, ko moj sin po maturi še zna analizirati dramska besedila in preden se zakoplje v študij fizike ter mogoče popolnoma izgubi veselje do gledaliških predstav, je pač treba izkoristiti.

Gledališče sem našla - kar pravzaprav ne bi smelo biti nekaj težkega, saj so Dürrenmattovi Fiziki klasika, ki nikoli ne zastara. V današnjem času je to gledališko delo enako pomenljivo, kot je bilo v 60-ih leti prejšnjega stoletja, ko je bilo napisano in prvič predstavljeno švicarskim gledališkim gledalcem. Igrali so jo tudi že na slovenskih odrih.

Grenko, premisleka vredno komedijo sem najprej prebrala; potem pa sem si jo še ogledala.

Kraj dogajanja je luksuzni zasebni sanatorij - ali če hočemo biti neposrednejši, psihiatrična ustanova, ali - če nočemo okolišiti, norišnica. V njej se zdravijo trije fiziki. No, pravi fizik je samo eden - znanstvenik, ki je bil na sledi velikih odkritij, potem se mu je pa zmešalo. Druga dva sta, kot kaže, običajna shizofrenika, od katerih je eden prepričan, da je Einstein, drugi pa misli, da je Newton.

Igra se začne, ko se v sanatoriju že drugič v kratkem času zgodi umor. Eden izmed fizikov je spet ubil eno od bolniških sester. Točno se ve, kdo je morilec, saj Dürrenmattova igra nikakor ni nekakšna gledališka različica who-do-it kriminalke. Je nekaj čisto drugega - globljega in pomembnejšega.

Izkaže se namreč, da trije fiziki niso to, kar se zdi, da so in za kar jih imajo ostali. Morda niti duševno bolni niso in mogoče so v norišnici zaradi prav posebnih razlogov. Kriminalna zgodba tako postane le ozadje ali pa okvir za razpravljanje o moči znanosti, ki poleg dobrih stvari človeštvu lahko prinese tudi veliko slabega in o tem, kako zlahka so znanstveni dosežki zlorabljeni, saj lahko - če pridejo v napačne roke - vodijo celo v uničenje človeštva. 

Ja, igra se dogaja in je bila napisana v 60-ih letih prejšnjega stoletja - v času hladne vojne, ko so ljudje živeli v stalnem strahu pred atomskimi bombami. In kako pomenljivo: nekaj tega strahu občutimo tudi danes. Spet.

Ob obisku gledališča sem se bala, da bo igra "moderno preurejena" - se pravi, da bo režiser namesto, da bi sledil originalnemu delu, igro preoblikoval v nekaj, kar naj bi bilo primerno za današnji čas in današnjo svetovno ideologijo. Vsaj eno temnopolto medicinsko sestro in vsaj malo homoerotičnega pridiha med fiziki, če ne še kaj bolj drznega, sem pričakovala. Mogoče to, da bi šefico sanatorija, gospodično dr. von Zahnd zamenjal moški Chefarzt.

Pa je neprijetna napetost kaj hitro popustila, saj sem že ob prvi sceni vedela, da se bomo gibali po jasnih in domišljenih Dürrenmattovih poteh in ne bomo ubirali sodobnih stranpoti, ki nikamor ne vodijo. Režiser in igralci so namreč natančno sledili dramatikovim navodilom.

V svojem dramskem delu si Dürrenmatt vzame kar nekaj strani časa, da opiše, kako naj bi prva scena zgledala. Pove celo, kaj naj bi se videlo skozi okno. Ob tem pa razloži tudi vse ostalo, kar je pomembno, da režiser in igralci (pa tudi bralec dramskega dela) ve, da pravilno razume začetek igre. Komedija ima zelo obsežen prolog, ki ni nekaj zelo običajnega.

Igra se začne kot kriminalka - dovolj zanimivo, da priklene gledalčevo pozornost in brez tveganja, da bi se igra ponesrečila, kajti Friedrich Dürrenmatt je znal pisati tudi kriminalne romane. Še bolj kot dramatik je bil namreč znan kot pisec kriminalnih zgodb. Berite eno njegovih najbolj znanih - Sodnik in njegov rabelj.

Kriminalki se potem pridružijo prvine komedije; s potekom igre pa vse bolj in vedno intenzivneje še tragika. Najprej je ta omejena na osebno življenje glavnih protagonistov, potem pa se začne razvijati proti najbolj katastrofalni možni obliki za vse človeštvo.

Dramska igra Fiziki bi se lahko končala optimistično. To bi lahko dosegli s tem, da bi enostavno črtali zadnji prizor.  A ker igro ne žene neka teza (čeprav je tudi ta zelo pomembna), ampak zgodba, je zgodbo potrebno domisliti do konca. In zgodba je napisana in dokončana šele takrat, pravi Friedrich Dürrenmatt, ko doseže svoj najslabši možni konec. Tega pa ni mogoče predvideti, ker pride po naključju. In če naključje doleti ljudi, ki svoje življenje načrtujejo do najmanjše podrobnosti, je njegov učinek še usodnejši. Vse to je v komediji Fiziki jasno prikazano.

Meni pa je ob Dürrenmattovih Fizikih postalo jasno, kar mnogi, seveda, že dolgo vedo, da je dramska dela treba gledati in ne brati. Ali pa brati kvečjemu kot pomoč za ogled v gledališču. Konec igre z veličastno sceno, ki udoben salon za elitne psihiatrične bolnike spreminja v zapor, me je pretresel do te mere, da sem se že spraševala, če nisem mogoče brala eno drugo verzijo Dürrenmattovih Fizikov, kot so jo igrali. Seveda je nisem. Sem preverila. Samo pri branju so nekatere stvari neopazno spolzele mimo mene, v gledališču pa so jih režiser in igralci znali primerno poudariti, da so se zasidrale v mojih možganih - na ravno pravih mestih, da so imele največji učinek.

Friedrich Dürrenmatt je bil genij. Ne morem sicer napisati, da bi se lahko primerjal z Newtonom ali Einsteinom, a prav daleč za njima pa tudi ni bil.

★★★★★