John Williams: Klavčev Prehod

Roman Johna Williamsa, Klavčev Prehod, je vestern. In to zelo dober. Ima vse značilnosti te vrste romanov, a ob tem ni prav nič kičast. Nikoli ne zaide v klišeje in Divjega zahoda ne idealizira. Čudovito lovi ravnotežje med poveličevanjem neokrnjene narave in grobo, vulgarno brezbrižnostjo njene resničnosti.

Glavni junak romana je 23-letni Will Andrews, študent s Harvarda in navdušen bralec Emersonovih del. Navdihnjen od Emersonovega opevanja neokrnjene narave pristane v mestu imenovanem Klavčev Prehod daleč na Divjem zahodu. Tam se začne njegova pustolovščina, ki mu odkrije tako eno kot drugo stran življenja stran od civiliziranega sveta; pustolovščina pa postane tudi pot iskanja njegovega lastnega bistva.

John Williams piše počasi in natančno. Zanimajo ga najmanjše podrobnosti iz narave, pa tudi najdrobnejši pripetljaji iz življenja prebivalcev Divjega zahoda. Mestece Klavčev Prehod zažari pred bralcem bolje kot najboljša kulisa najbolj cenjenih filmskih vesternov. 

Nastopajoči so iz krvi in mesa. Podobni so sicer osebam, kakršne smo vajeni iz knjižnih ali filmskih vesternov - večinoma grobi, trpežni in neizprosni so, a v tem romanu precej globje zasnovani in bogatejše razviti, kot smo jih navajeni.

Imamo prekaljenega lovca na bizone, ki se odlično znajde v divjini in je prototip moža z Divjega zahoda, ki s svojim vedenjem in znanjem vzbuja zaupanje ljudi okrog sebe. Imamo surovega nergača, ki s svojo neposrednostjo in brutalnostjo poudarja neprijetne in krute značilnosti življenja v divjini, ki pa je v svojem bistvu vseeno ganljivo človeški. In imamo moža, ki ga je surovo življenje na Divjem zahodu fizično in psihično strlo.

Osebe so orisane kompleksno in tako ne čudi niti to, da glavni junak, Will Andrews, sploh ni tak greenhorn, kot bi lahko pričakovali. Divji zahod doživlja sicer drugače, kot je pričakoval, a z vsako stranjo knjige je možnost, da je vendarle iz pravega testa - tistega, ki je potrebno za preživetje na Zahodu - vse večja.

Prostrana narava - pokrajina, kamor razen (mogoče) indijanske, človeška noga še ni stopila - je v romanu tako vznemirljivo orisana, da knjige nisem mogla spustiti iz rok. Popolnoma sem razumela občutja mladega Andrewsa, ki ga je gnalo v divjino, in zlahka sem se poistovetila z njim. Razumela sem celo lovce na bizone in njihova prvinska čustva, ki so bila povezana z ubijanjem živali.

Ja, v romanu je ogromno krvi in neusmiljeno pobitih bizonov. Njihova zaudarjajoča trupla, ki jim je bila odvzeta le koža, vse ostalo pa prepuščeno mrhovinarjem in razpadu, predstavljajo kruto nasprotje idlični naravi, ki bralce globoko pretrese. V romanu je kritika takšnega postopanja diskretno, a zelo jasno predstavljena, kakor tudi nestrinjanje s kapitalistično miselnostjo in željo po vedno večjem dobičku.

Roman Johna Williamsa, Klavčev prehod, je vestern kot se šika. Razkrije, da se za vsakim zapuščenim mestom na Divjem zahodu skrivajo tragične usode mnogih ljudi. Razloži, kako pomembna je bila železnica, ki je vodila z vzhoda na zahod, saj je imela nepredstavljive posledice za množico ljudi. Razkrije, s kakšnim tveganjem je bilo povezano preseljevanje na zahod in kakšni junaki so bili ljudje - preprosti kmetje ali lovci, ki so se namenili, da bodo živeli v divjini.  Pomenljivo je tudi to, da pisatelj za zanimiv potek zgodbe in za razglabljanje o značilnih temah z Divjega zahoda ne potrebuje Indijancev. Roman Klavčev prehod je vestern brez Indijancev in zato še zanimivejši, saj se zaradi tega lahko bolj poglobi v dileme poseljevanja ameriškega Zahoda v 19. stoletju.

Moj najboljši vestern vseh časov. Vsekakor in nedvomno.

★★★★★

Thomas Savage: The Power of the Dog

Roman Thomasa Savagea, The Power of the Dog, je roman nasprotij. Prijaznost in občutljivost stojita nasproti nesramnosti in krutosti. Lepe podobe narave se zoperstavljajo grobim zahtevam kavbojskega načina življenja. Dobro se bori z zlom. Homoseksualnost išče svoje mesto med samoumevno heteroseksualnostjo.

In tudi: krasna osnovna ideja romana z enim od najzanimivejših plot-twistov, kar jih poznam, ne uspe preglasiti mestoma zelo nerodne izvedbe in neverodostojnih oseb.

Pa vendar knjiga kljub vsem tem nasprotjem uspe - kakor uspeva velik ranč, ki ga vodita brata Phil in George Burbank, ki ne bi mogla biti bolj različna, kot sta. 

Smo v Montani leta 1924 in roman The Power of the Dog je vestern.

Štiridesetletni Phil in njegov dve leti mlajši brat George predstavljata eno od številnih nasprotij, ki jih najdemo v knjigi. Phil je visok, vitek, izredno inteligenten, univerzitetno izobražen in načitan, a tudi aroganten, neprijazen, prostaški in surov. George pa je ravno obratno majhen, čokat in počasne pameti. Kar se tiče branja, je njegov najvišji domet zabavni magazin, ki izide enkrat tedensko. Je pa zelo prijazen, dobrodušen in ljubezniv. Brata pa kljub razlikam živita v presenetljivo dobrem sožitju. Njuna farma je največja, najuspešnejša in najbogatejša daleč naokoli. Phil je zadolžen za delo na posestvu - nadzira skrb za živino, košnjo trave, gonjo živali in nadzor delavcev; George pa skrbi za posel in finance, sestankuje z bankirji in celo guvernerjem - kar je sicer malo nenavadno, saj George ni ravno tisti, ki bi bil od obeh bratov najprimernejši za takšno delo, a tako je to v romanu The Power of the Dog. 

Prijetno bratsko sobivanje se prekine, ko se George poroči ter na farmo pripelje svojo ženo Rose in njenega šestnajstletnega sina Petra.

Kaže, da bo postalo moja navada:) Tako kot pri Cloud Atlas-u, The Dig-u in News of the World - če naštejem samo nekatere, sem si spet najprej ogledala film in šele nato prebrala knjigo. To ima tako dobre kot slabe strani. V tem konkretnem primeru  je dobra stran ta, da brez filma nikoli ne bi izvedela za knjigo in je tako ne bi nikoli prebrala - kar bi bilo škoda. Slabo pa je to, da sem med branjem že poznala plot-twist in bila tako prikrajšana za marsikaj, kajti tako dobrega preobrata zgodbe, kot je v tem romanu, že dolgo nisem brala.

V filmu je kar nekaj namigov, ki kažejo na presenetljivi preobrat zgodbe, ki se pripeti čisto na koncu; v knjigi pa so namigi komaj zaznavni - mogoče dojemljivi celo samo tistim, ki so si že ogledali film. Prav zanima me, kakšen bi se mi zdel roman, če ne bi poznala njegovega konca. Presenečenje bi bilo gromozansko. In to presenečenje bi prav verjetno spremljalo tudi veliko občudovanje pisatelja, ki se je dogodka domislil in ga tako mojstrsko vtkal v zgodbo. Ja, pisatelj bralca namerno zavaja in mu določene stvari skriva - vse zato, da bi konec kar se da močno udaril v njegovo zavest in mu dal misliti. V filmu je potek zgodbe bolj jasen in premočrten, v knjigi pa nekoliko bolj skrivnosten - pri obeh pa se vse stvari, ki se gradijo do usodnega preobrata, lepo poklopijo.

Branja knjige sem se lotila zato, ker mi ni bilo jasno, zakaj se je Philovo vedenje do bratovega pastorka kar naenkrat spremenilo. Ko v ključnem prizoru - tako v filmu kot v knjigi - Peter v novih, prevelikih in togih leviskah koraka mimo Phila ter ostalih kavbojev in kakor vedno posluša nesramne opazke, ki gredo sissy-ju, se Phil kar naenkrat do mladega (na zunaj) poženščenega in strahopetnega fanta, ki iz papirja izdeluje rože, začne vesti prijazno in prijateljsko. No, razlog za to je v knjigi jasno razložen in je zelo banalen - nikakršen spojler ni, če se jih bojite, in v povezavi s to knjigo, se jih morate bati. S tem, da bi se spoprijateljil s fantom, z njim stkal tesno vez, ki jo simbolizira vrv, ki jo začne plesti za Petra, Phil želi še globje prizadeti njegovo mamo in tako pripomoči k temu, da bi čim prej zapustila ranč.

Phil je poosebitev toxic masculinity. Leta 1967, ko je Thomas Savage napisal roman, ta izraz verjetno še ni bil izumljen, a moški, ki so zaradi njega trpeli ali pa so pod njegovim okriljem trpinčili druge, pa so bili, seveda, že na svetu.

Phil na prefinjen način maltretira Georgeovo občutljivo ženo Rose, tako da le-ta postane alkoholičarka. Phil zasmehuje njenega sina, ki ni takšen in se ne vede tako, kot se za  fanta spodobi. Phil je močan in ne kaže čustev - razen jeze. Pri delu na ranču ne uporablja rokavic, ker so te samo za slabiče, umiva se le enkrat mesečno in to na prostem v jezeru. Težko prenaša indijance in žide. Ko pride do kakršnegakoli konflikta, reagira z nasiljem - ne sicer fizičnim, saj je vendar izredno inteligenten moški, pač pa psihičnim, kar je še hujše. 

Prav tako kot zastruplja ljudi okrog sebe, pa Phil škoduje tudi samemu sebi. Njegova strupena možatost, ki hodi z roko v roki s homofobijo, je namreč samo odgovor na njegovo prikrito in neizživeto homoseksualnost. 

In Peter je eden redkih, če ne edini, ki to sluti, če ne celo ve.

Benedickt Cumberbatch in Kodi Smit-McPhee
v ključnem prizoru 

Do tukaj - recimo tako - lepo in prav, potem pa nastopijo težave in knjiga začne kazati svoje šibkosti. Ostanimo pri Philu. Človek, ki je tako zelo inteligenten in dovzeten, kot je bil Phil, ki se je v kratkem času naučil vsega, česar se je lotil - tudi igranja banja, na primer, razumel vse, kar je bilo razumeti, a bil obenem takšna kratkovidna, neobčutljiva pošast, se mi je zdel docela neverjeten. Phil je poosebljeno zlo brez ene same dobre lastnosti. Je takšen po naravi? Ali je takšen zato, ker v surovem okolju kavbojskega življenja ne more izživeti svoje homoseksualnosti? Film bolje odgovori - ali pa vsaj raziskuje možen odgovor na zgornje vprašanje kot roman. Leta 1967 se o homoseksualnosti pač še ni smelo tako jasno pisati, kot se piše danes. 

No, meni je bil Phil sila čuden, čeprav - to moram tudi napisati, mi o njem ni bilo težko brati.

Druga stvar, ki me je motila, je bila Rose - nežna, lepa, mlada ženska, ki nikakor ne sodi na divji zahod, a se v tem okolju vendarle (glej, to neverjetnost!) presenetljivo dobro znajde. Ves čas se zahvaljuje za prijaznost, kakor da bi bila ta, ne vem kakšna redkost in dragocenost. Na pravem divjem zahodu že mogoče, ne pa na divjem zahodu Thomasa Savagea. Do Rose so namreč vsi prijazni: oba njena zakonska moža sta do nje skoraj nepredstavljivo ljubezniva, njen sin še bolj; prijazna je glavna kuharica na farmi, služkinja, prijazni so ljudje v mestu, prijazna sta tast in tašča in izredno razumevajoča sta tudi guverner in njegova žena, ko nekoč prideta na večerjo k Burbankovim, Rose pa se kot gostiteljica ne izkaže najbolje. Lepše skoraj ne bi moglo biti, saj so vsi ljubeznivi. Le Phil ne - ta jo sovraži in to samo zato, ker se je pač znašla na ranču. Preveč črno-belo je to, preveč preprosto in čudno, čudno...

In potem še George. Ta se kot prosojna in brezbarvna senca vleče preko romana, da ne veš ali je človek ali samo duh. Pasiven je in včasih ni zvest niti temu, kar je o njem napisal pisatelj in sem povzela na začetku pisanja. Nedoslednost za nedoslednostjo. Včasih se namreč zdi, da ni tako neumen, kot mu je to predpisal pisatelj, po drugi strani pa je vendarle tako zelo top, da kljub svoji ljubeznivosti in prijaznosti ne more prepoznati stiske, v kateri se je znašla njegova žena, kaj šele, da bi ji pomagal.

Jane Campion je za svoj film, ki ga je za Netflix posnela po romanu Thomasa Savgea, The Power of the Dog, iz knjige povlekla vse, kar je lahko - vse, kar je v romanu vrednega, in to še dodatno razvila in izboljšala. Benedickt Cumberbatch je s svojimi modrimi očmi, pogledom, mastnimi lasmi in umazanimi oblačili, predvsem pa z igralskimi sposobnostmi, neprekosljiv - boljši kot romaneskni Phil. Dober pa je tudi Kodi Smit-McPhee. Film je must-see za vsakogar, ki se vsaj minimalno zanima za sodobno filmsko umetnost. Oglejte si ga, če si ga še niste. Branje knjige, po katerem je bil film posnet, pa vam ne bo prineslo kakšne dodatne vrednosti. Pisatelj je namreč za potrebe svoje sicer briljantne romaneskne ideje in želje, da bi bil preobrat zgodbe čim bolj presenetljiv in nepričakovan, v svoji pripovedi marsikaj pustil vnemar ali pa pretirano poenostavil.

★★★☆☆

Paulette Jiles: News of the World

Po razočaranju, ki jim ga je prinesla super ambiciozno zastavljena, a slabo izpeljana serija Tribes of Europa, se nemški ljubitelji Netflixa zatekajo k filmu News of the World. Zakaj je ta film trenutno v Nemčiji tako zelo popularen, se na prvi pogled ne da uganiti. Hollywoodski film s Tomom Hanksom v glavni vlogi bi bil sicer lahko že sam po sebi dovolj velik razlog za veliko gledanost, pa vendar - koliko podobnih filmov se pojavlja v zadnjem času, pa zanimanje zanje ne preseže običajnega povprečja. Vzrok za veliko gledanost filma News of the World je igralka v glavni ženski vlogi.

To je dvanajstletna Helena Zengel - nemška filmska zvezda, ki je kljub svoji mladosti posnela že številne filme; z enim izmed njih pa si je na Berlinalu prislužila celo nagrado za najboljšo žensko vlogo.

Tom Hanks in Helena Zengel
(vir: BY BRUCE TALAMON/UNIVERSAL PICTURES)

Film s Heleno Zengel in Tomom Hanksom v glavnih vlogah je bil posnet po knjigi Paulette Jiles, News of the World. V osnovi je roman vestern, a vendar še veliko več. Pomembni in izredno zanimivi sta dve plati zgodbe. 

Prva tema romana je aktualna tudi danes in opisuje, kako velik vpliv imajo novice in mediji na družbo ter kako pomembna sta primeren izbor in način posredovanja teh novic. Druga tema pa je bolj ameriška, a tistim, ki so jim tako kot meni pri srcu Indijanci, bo všeč tudi ta vidik zgodbe. Pisateljica namreč v svojem romanu raziskuje tudi pojav indijanskih ugrabitev in ujetništva. 

Captain Jefferson Kyle Kidd (v filmu ga igra Tom Hanks) pooseblja prvi vidik zgodbe, Johanna Leonberger (Helena Zengel) pa drugega.

Zgodba se odvija leta 1870 v ameriški zvezni državi Teksas. Pet let je že minilo od državljanske vojne med severnimi in južnimi državami Združenih držav Amerike. Teksas je spadal v konfederacijo južnih držav in bil tako med poraženci vojne. Kako grenak je bil ta poraz za prebivalce Teksasa, se iz romana jasno čuti. 

Leta 1870 je tam vladal kaos. Oblast zmagovalne strani je v državi odstranila vse dotedanje konfederacijske voditelje in šerife mest, novih pa ni nastavila. Ljudje so bil tako bolj ali manj prepuščeni svoji lastni iznajdljivosti. Za red naj bi sicer skrbeli zvezni vojaki, ki so bili nastanjeni v državi, a bilo jih je premalo, da bi lahko vzpostavili vladavino prava. Ta je bila nekako zagotovljena le v velikih mestih, na poteh med njimi in v divjini pa je vladal zakon močnejšega - ali bolj pravilno, zakon bolje oboroženega. Različne tolpe in kriminalne združbe so ogrožale potujoče in tiste, ki so živeli na osamljenih kmetijah in v odročnih naseljih.

Ob prebiranju romana bralcu postane jasno, zakaj so Američani še danes tako zelo obsedeni z orožjem in zakaj jim pravica do njegovega posedovanja pomeni tako veliko. Razlogi tičijo v ameriški zgodovini - tudi v tem obdobju takoj po državljanski vojni - ko država svojim državljanom ni bila sposobna zagotoviti varnosti in so se bili ljudje prisiljeni varovati sami. V tem nesigurnem in nevarnem času je posedovanje orožja zagotavljalo precej boljše možnosti za preživetje. 

Captain Kidd je star dvainsedemdeset let in je v svojem življenju preživel že tri vojne. Zdaj, po zadnji in najkrvoločnejši, se preživlja s prebiranjem časopisov. Potuje po majhnih mestih severnega Teksasa in ljudem željnih novic s sveta prebira posamezne članke iz različnih ameriških, pa tudi angleških, indijskih in mehiških časopisov. Kajti:

If people had true knowledge of the world perhaps they would not take up arms and so perhaps he could be an aggregator of information from distant places and than the world would be a more peaceful place.

Pri odločanju, katere članke bo prebral v posameznem mestu, je izredno previden. Izogiba se političnim temam in lokalnim novicam, saj bi le-te lahko vznemirile politično razdeljeno in občutljivo poslušalstvo ter sprožile spore in nepotrebne napetosti. Ignorira populistične časopise lokalnih veljakov. Na svojih večerih tako večinoma prebira o dogodkih, ki so se dogodili daleč stran in  vsebujejo tudi nekaj eksotičnega, skrivnostnega ali celo pravljičnega - na primer o iskanju mesta Troja v Turčiji, ki je potekalo v tistem času, o neuspešni odpravi na Severni pol, o hotentotih in o Loli Montez. Njegovi bralni večeri so bili zelo dobro obiskani. Kajti:

These small towns in North Texas were always hungry for news and for presenter to read it. It was so much more entertaining than sitting at home reading the papers, having only yourself or your spouse to whom you could make noises of outrage or astonishment. Then, of course, there were those who could not read at all or only haltingly.

Captain Kidd potuje iz kraj v kraj in na enem od njegovih postajališč ga naprosijo, da bi s seboj vzel desetletno Johanno Leonberger, ki so jo ravno rešili iz indijanskega ujetništva, in jo odpelje k njenim sorodnikom več sto milj južno. Stotnik po rahlem oklevanju privoli in zanimivo, pustolovščin polno potovanje v maniri vesterna se lahko začne. A tipična zgodba divjega zahoda z nepogrešljivimi dobrimi in slabimi junaki, kjer ne manjka revolveraških obračunov in ropov, predstavlja le zanimivo ozadje romana; težišče zgodbe je od tod dalje drugje - v psihološkem portretu otroka, ki je bil v starosti šestih let ugrabljen, nato pa štiri leta vzgajan pri Kiowih, dokler ga niso rešili in vrnili v svet, v katerem je bil rojen.

Indijanci so od 18. stoletja dalje - potem ko je postalo jasno, da njihovo število strmo upada, z namenom, da povečajo svojo populacijo začeli ugrabljati otroke belskih naseljencev. Te so potem posvojili in jih vzgojili po svojih načelih, da so postali povsem enakovredni člani plemena. Če se je potem zgodilo, do so te mlade ujetnike po nekaj letih rešili, ali pa so jih Indijanci sami - tako kot je bilo to v primeru Johanne, prodali nazaj belcem, se ti niso in niso mogli ponovno vživeti v družbo, iz katere so izhajali. Kako so Indijanci v kratkem času nekaj let ali pa še manj uspeli tako močno vplivati na ugrabljene otroke, da so le-ti popolnoma pozabili na svoje prejšnje življenje, starše, jezik, navade in potem, ko so jih osvobodili, sploh niso želeli zapustiti Indijancev, je velika neznanka. Paulette Jill jo s svojim romanom želi vsaj nekoliko razjasniti.

Johanna je bila dvakratna sirota. Prvič je osirotela, ko so Kiowe napadle kmetijo, kjer je živela njena nemška družina, umorile starša in sestro, njo pa ugrabile. Drugič je osirotela, ko je morala zapustiti svojo indijansko družino. Njena zgodba je tragična, saj je to zgodba otroka, ki ne pripada nikomur in ga nihče - ne belci in ne Indijanci, ne vzamejo za čisto svojega. Nič nenavadnega torej, da se pogosto odziva agresivno in neobičajno. 

O težavah, ki so jih imeli mladi indijanski ujetniki ob ponovnem vživljanju v zahodnjaški način življenja, piše pisateljica, potem ko opisuje Johannino potovanje s stotnikom Kiddom. Pot do tete in strica pa je dolga in na poti proti jugu Johanna in stotnik Kidd počasi začenjata razumeti drug drugega - ne samo zato, ker počasi razumeta jezik drugega, ampak tudi zato, ker spoznavata in razumeta način življenja, ki je oblikoval drugega - ter se počasi zbližata. Zgodba postane ganljiva in včasih srce trgajoča.

Tako je v knjigi in tako je tudi v filmu. V knjigi so vse dileme, o katerih pišem, seveda, natančneje orisane - bralec odpluje globje kot gledalec filma, a svoje prednosti ima tudi filmska uprizoritev News of the World. Če ne drugega se film konča precej boljše kot knjiga. V romanu je zadnje poglavje nekakšen posladkan epilog, kjer na hitro in zato površno preletimo naslednja leta in izvemo same lepe ter ohrabrujoče stvari. Knjiga se tako konča v skoraj pravljičnem stilu "in vsi so živeli srečno do konca svojih dni", kar izredno prijetni knjigi, ki sem jo z veseljem brala, dela precejšnjo škodo.

Ob vsem tem pa je pomembno nekaj, kar na srečo najdemo tako v knjigi kot tudi v filmu. Zaradi tega je bil roman med nominiranci za National Book Award in zaradi tega knjigo berejo v ameriških srednjih šolah ter v bralnih krožkih; film pa naj bi bil kandidat za oskarja. Mislim na tisto, kar lahko imenujemo veliko junaštvo malega človeka - ko majhne in navidez nepomembne poteze preprostih malih ljudi rodijo veliko junaštvo. 

Captain Kidd, ki je v državljanski vojni izgubil svoje tiskarsko podjetje, eden izmed njegovih zetov pa je bil v njej ubit, drugi je izgubil desno roko, bi po porazu svoje države lahko postal zagrenjen starec, ki čemeren sedi doma in strupeno sika po novi oblasti, ki je v deželo prinesla kaos. 

Pa se odloči za drugačno, junaško pot. Kot prinašalec in razširjevalec novic pomaga pri hlajenju razgretih glav in premagovanju vse večjih razhajanj med posameznimi skupinami Američanov, ki so po državljanski vojni postajale vse večje in so grozile, da bodo za vedno razklale ameriško družbo. To bi nam moralo nekaj pomeniti tudi danes in tudi tostran Atlantika - vsem, predvsem pa ustvarjalcem in razširjevalcem novic. Captain Kidd ni nikoli podpihoval sovraštva.

A kot da to njegovo junaštvo še ne bi bilo dovolj, je v svoje zavetje vzel še otroka, ki ga nihče ni razumel (ki ga nihče ni niti poskušal razumeti!) in mu omogočil lepo življenje. 

Koliko lažje in preprosteje bi bilo ostati na preizkušenih, utečenih in nenevarnih poteh, ki jih živimo povprečni ljudje.

★★★★☆