William Dietrich: Napoleonove piramide

Roman Williama Dietricha, Napoleonove piramide, je zgodovinskim dejstvom zvest v tolikšni meri, da ga je vredno brati. V praznini med podatki zgodovinskih virov pa se vije pustolovska zgodba, ki malo spominja na Indiano Jonesa, malo pa na Gospodarja prstanov. Zanimivo, torej - za ene in druge vrste bralcev.

Roman opisuje Napoleonov vojaški pohod v Egipt, ki se je odvijal leta 1798. To je bila tista vojaška odprava, v kateri je mladi Napoleon na svojih prsih nosil izvod Goethejevega Trpljenja mladega Wertherja in ki je pomenila pomemben preobrat v njegovi vojaški karieri - četudi  načrt "osvoboditve" Egipta ni ravno potekal po načrtih. Napoleona so na tej odpravi poleg vojakov spremljali tudi znanstveniki in umetniki, ki pa so - v nasprotju z Napoleonom - odlično opravili svoje delo, saj so z odkrivanjem, merjenjem in beleženjem starodavnih egiptovskih spomenikov, sprožili nastanek egiptologije in egiptomanije.

To zelo prepričljivo zgodovinsko zgodbo o Napoleonovem zavzetju Aleksandrije in pozneje Kaira - slavni Bitki pri piramidah, še prej pa o izropanju Malte, pripoveduje Ethan Gage, ki je tipični pustolovski junak. Ves čas je  v središču dogajanja, tesno ob Napoleonu in ob vseh pomembnih dogodkih odprave, tako vojaških kot raziskovalnih. Ethan je namreč bolj kot vojak znanstvenik - o elektriki se je učil pri samem Benjaminu Franklinu. Vendar pa tudi zelo dobro strelja in je za nameček še izredno čeden ter tako zelo uspešen pri zapeljevanju žensk.

Vonj po Indiani Jonesu in Gospodarju prstana se vije iz medaljona, ki si ga lahko ogledate na naslovnici knjige in pride v Ethanove roke kot dobitek pri kockanju. Medaljon pomaga, da roman dobi mistični in skrivnostni pridih, ki je zelo v skladu s hipotezo, na katero mnogi prisegajo še dandanes - da piramide pri Gizi vendarle niso le faraonske grobnice, ampak v svoji notranjosti skrivajo mnogo več - skrivne sile in moči.

Lahkotno in kratkočasno branje za tiste, ki imamo radi Stari Egipt. Kaj več pa ne.

To bo po vsej verjetnosti moja zadnja knjiga iz serije pustolovskih romanov z Ethanom Gagom v glavni vlogi.

★★★☆☆

Javier Marias: Zaljubljenosti

Zgodba romana se pred bralcem razkriva milimeter za milimetrom. Ali pa naj uporabim še manjšo mersko enoto? Tako počasi to gre. In ta droben delček, milimeter, mora biti obdelan z vseh možnih filozofskih kotov preden prepusti mesto naslednjemu mili-delčku romaneskne zgodbe. Za branje romana Zaljubljenosti, Javierja Mariasa, je potrebno nekaj potrpežljivosti. In veliko ljubezni do filozofskega razglabljanja o preminulih - predvsem tistih umrlih, ki ne morejo oditi in pustiti živih pri miru.

Zdaj pa tisto najboljše:) Zgodba, ki je tako zanimiva, da sem ves čas branja dobesedno hrepenela in moledovala za nov milimeter, ni toliko ljubezenska (kar bi upravičeno lahko domnevali iz naslova), ampak kriminalna. Več bi bilo škoda zaupati.

"Število nekaznovanih zločinov daleč presega število kaznovanih; kaj šele število neznanih in prikritih zločinov, zanesljivo je neskončno večje od števila znanih in ugotovljenih."

Tako pravi odvetnik Dervill in ta citat zelo lepo pristoji zgodbi romana, pa čeprav Dervill sploh ni eden od nastopajočih v knjigi, pač pa oseba iz druge knjige, ki jo v romanu Zaljubljenosti, vedno znova navajajo. Balzac.

Roman ima čudovit začetek, ki me je prikoval h knjigi. Tega vam pa lahko zaupam:

Nekaj čez trideset let stara Maria, ki je prvoosebna pripovedovalka, vsako jutro preden gre na delo v eno od madridskih knjižnih založb, zajtrkuje v lokalu, kamor redno zahaja tudi neznan zakonski par. Od nje nekaj let starejša mož in žena sta ji zelo všeč. Ko ju opazuje, kako zadovoljna sta v družbi drug drugega, kako srečen zakon imata, se bolje počuti tudi ona. Lažje gre na delo, lažje se sooča z zoprnim šefom in še bolj nadležnimi, samovšečnimi pisatelji, s katerimi ima opravka na svojem založniškem delovnem mestu. Potem pa nekoč srečnega para ni več na zajtrk. V tem trenutku se potencialna ljubezenska zgodba preobrazi v kriminalno.

Nadaljevanje zgodbe in njen zaključek sta zelo nekonvencionalna. Takole pravi Maria proti koncu romana:

... ne bi bila rada kot preklete knjige, sredi katerih mi mineva življenje, katerega čas miruje in zmeraj zaklenjen preži v prošnji, naj mu odprem, da bo znova mineval in vnovič pripovedoval svojo staro ustaljeno zgodbo. Nočem biti kot tisti zapisani glasovi, ki se pogosto zdijo kot zadušeni vzdihljaji, ječanje, ki prihaja iz sveta trupel, sredi katerega vsi obležimo v hipu, ko postanemo nepozorni.

Zaradi zgodbe, ki nekako ne gre v okvir ustaljenih ljubezenskih in kriminalnih zgodb, roman Zaljubljenosti deluje izredno sveže in sodobno. V njem ni zatohlosti starih knjig, ki jih Javier Marias poleg Balsaca še navaja v svojem romanu. Na zločin in ljubezen se v romanu Zaljubljenosti gleda drugače kot v Treh muškatirjih,  Macbethu ali Polkovniku Chabertu. Ta vidik zgodbe postane jasen ob Mariinem razmišljanju, ki predstavlja tisti del romana, ki mogoče zahteva nekaj bralčeve potrpežljivosti. Kako plahni spomin na umrle in kako kopni ljubezen, kako se ljudje spreminjamo in kaj vse smo pripravljeni narediti iz ljubezni - ali pa bolje rečeno, iz zaljubljenosti, je namreč v romanu razloženo natančno in slikovito, v dolgih odstavkih in na celih straneh, v čudovito oblikovanih stavkih polnih modrosti, kar pa bi se marsikateremu od bralcev prav lahko zdelo tudi preobširno. Meni samo na redkih mestih. Verjetno tudi zato, ker mi je bila glavna protagonistka romana, Maria, izredno simpatična s svojo drznostjo ter pogumom, preudarnostjo ter inteligenco in sem zato roman zelo rada brala. 

★★★★☆

Še enkrat: proslavi lep dan, ne naveličaj se ga!

Thomas Mann je biblijskega Jožefa za potrebe svojega romana postavil na dvor faraona Ehnatona. To je razumljivo, saj je na ta način lahko vlekel vzporednice med krščanstvom in prvo monoteistično vero, ki jo je v Starem Egiptu za kratek čas uvedel ravno ta faraon. Literarno je takšno postopanje povsem sprejemljivo ali celo zaželeno; zgodovinsko gledano pa povsem zgrešeno. Svetopisemski Jožef je namreč v resnici živel vsaj 800 do 1000 let pred tem časom. Takrat je bilo v Starem Egiptu t.i. Srednje kraljestvo.

Vsi dobro poznamo egipčanske piramide in sfingo, ki so bile zgrajene v Starem kraljestvu. Večina ljudi je slišala za Tutankamonovo grobnico, lepo Nofretete, slavno faraonko Hačepsut ali prvega političnega propagandista Ramzesa Velikega, ki so vsi živeli v času Novega kraljestva. Toda kaj se je dogajalo v času Srednjega kraljestva? Katere zgradbe so bile zgrajene in kateri pomembni faraoni so vladali v tem času? Tega ne ve veliko navdušencev nad Starim Egiptom. Tudi ustaljene turistične poti po Egiptu ponavadi ne peljejo po krajih, ki jih je zaznamovalo to obdobje staroegipčanske zgodovine. Pa vendar je tako, da Srednje kraljestvo velja za klasično ali celo zlato obdobje Starega Egipta. Staroegipčani so se namreč vedno znova ozirali na to obdobje, ga občudovali in ga imeli za vzor v vseh pomembnih vidikih njihovega življenja.

Za nekoga, ki piše literarni blog, je takšno občudovanje več kot razumljivo:) Srednje kraljestvo je bilo namreč obdobje, v katerem se je vse vrtelo okrog pisanja in jezika. Takrat je razvoj hieroglifske pisave dosegel svoj višek. Postavili so pravila, kako se hieroglifi pišejo, kako se določi smer branja, hieroglife so začeli pisati v preglednih skupinah in še marsikaj drugega. Če bi se srečala Egipčana iz Starega in Novega kraljestva, se med seboj ne bi mogla pogovarjati v svojem materinem jeziku, saj sta se njuna jezika bistveno razlikovala; lahko pa bi se - če bi bila primerno izobražena - sporazumevala v jeziku, ki so ga uporabljali v Srednjem kraljestvu. Ta jezik je bil namreč nekakšen staroegipčanski knjižni jezik. V tem jeziku so napisana vsa pomembna besedila Starega Egipta - tudi literarna dela.

V času Srednjega kraljestva je nastala večina staroegipčanskih literarnih del. Nastala je Brodolomčeva zgodba, ki je prototip vseh poznejših zgodb o pomorščakih - Odisej ali mornar Sinbad sta samo dva, ki sta bila navdihnjena po tej zgodbi. V tem času je nastala Zgodba o Sinuheju - avtobiografska zgodba enega od dvorjanov na dvoru faraona Amenemhata I, ki je po kraljevi smrti pobegnil na Bližnji vzhod, ker se je bal, da ga bodo povezali z umorom faraona.

Amenemhat I - začetnik najpomembnejše in izredno uspešne 12. dinastije iz časa Srednjega kraljestva, ki je prebivalcem Egipta prinesla mir, blagostanje in vsesplošen napredek - pa nastopa v še enem literarnem delu. To delo so Nauki kralja Amenemhata. Bili so obvezno branje v osnovnem šolanju vseh pisarjev še stoletja po nastanku. Ohranilo se je več sto kopij teh zapisov - največ iz časa Ramzesov, kar je skoraj osemsto let pozneje.

Ti nauki naj bi bili kraljeva oporoka, navodila, ki jih oče daje svojemu sinu - novemu faraonu, da bi ta z njimi dosegel potrebno krepost in modrost. V resnici jih ni napisal kralj sam, ampak pesnik Keti.

Ne išči prepira s človekom hude krvi

in ne zbadaj ga z besedami.

Obmolkni pred hudobnežem, skloni se pred napadalcem,

prespi, preden odgovoriš.

Vihar, ki kot ogenj plane po slami,

tak je razjarjen človek, ko divja v svoji jezi.

Umakni se mu, pusti ga samega,

bog že ve, kako mu odgovoriti.

(3.poglavje)

Denar je past, ki jo je bog nastavil na zemljo za brezbožneža,

da ga vsak dan tare skrb.

(15.poglavje)

Ne pusti skrbem cveteti, ali pa ti bodo skalile duha.

Če je srce zaskrbljeno zaradi svojega lastnika, mu pokliče bolezen.

Ko pridejo skrbi, srce išče le še smrt.

(17.poglavje)

Te nauke naj bi duh faraona Amenemhata v sanjah pripovedoval svojemu sinu Senusratu, še enemu pomembnemu faraonu 12. dinastije. Ker je Amenemhat umrl nasilne smrti, ki je bila verjetno posledica tega, da so ga izdali ljudje, ki so mu bili blizu - tisti, ki  jim je popolnoma zaupal, so nauki tudi malo posebni, drugačni kot bi mogoče pričakovali. Sinu priporočajo zadržanost, molčečnost in nobenih tesnih ter zaupljivih odnosov s svojimi podrejenimi.

Kot drevo, zraslo na travniku, je ta, ki je čisto tiho in živi sam zase.

Zelenja, plodov ima za dvoje dreves,

stoji pred svojim gospodom.

Njegov sadež je sladak, njegova senca je prijetna,

svoj konec pričaka v vrtu.

(4.poglavje)

Za mogočno Staro kraljestvo, v katerem so faraoni gradili velike piramide, se je zdelo, da nikoli ne bo propadlo. Pa je. Strašljivo je, kako zlahka propadejo tudi velike civilizacije, pa čeprav se ljudem, ki živijo v tistem času, to zdi nekaj povsem nemogočega. Po propadu Starega kraljestva je sledilo vmesno obdobje, ki je bil čas državljanjskih vojn in kaosa, ko so se lokalni voditelji borili za moč in prevlado. Po približno stotih letih nemirov pa je bil potem ravno faraon Amenemhat tisti, ki je ponovno zavladal celotnemu Egiptu in prebivalcem prinesel mir.

A ljudje in z njimi pesniki so se pod njegovo vladavino in vladavino njegovih naslednikov še vedno spominjali hudih časov vojne in bede. Nastale so žalostinke in pesmi dvoma, ki so jih napisali klasiki Srednjega kraljestva, kot sta bila Neferti in Ka-kepere. Meni zvenijo izredno aktualno.

Deželo rušijo do tal,

in nihče se ne vznemirja ali govori o tem,

niti solze ne potoči zanjo!

Kako je kaj z deželo?

Sonce je zastrto in ne sije več,

da bi ljudje lahko videli...

(Neferti)

Premlevam o stvareh, ki se odvijajo,

o stvareh, ki se dogajajo po deželi:

spremembe se vrstijo, nič ni več, kot je bilo,

in vsako leto je težje kot leto prej.

(Ka-kepere)

Literarna dela, ki so nastala v Srednjem kraljestvu, nam prebivalce Starega Egipta kažejo v povsem drugi luči, kot smo vajeni, in v drugačni podobi, kot smo si jo naslikali pod vtisom velikih kamnitih spomenikov in poslikav po grobnicah, ki so nam jih zapustili. Literatura nam jih kaže bolj človeške, kot so njihove v kamen vklesane podobe - bolj nam podobne.

Ko opazujemo njihove grobove in se čudimo nad trudom, ki so ga vložili v njihovo izdelavo, ko vidimo njihova skrbno mumificirana telesa, se nam zdi, da so bili obsedeni s smrtjo in onostranstvom. Pa tudi to ne drži povsem. Stari Egipčani so radi živeli tudi na tem svetu in uživali v dnevu, ki se jim je ponujal. Tudi v tem se niso razlikovali od nas. Dokaz za to je Harfistova pesem, prototip Horacijevega motiva carpe diem. Ob tej pesmi, za katero je kar težko verjeti, da je prišla izpod pisala Staroegipčana, vsi bogati grobni dodatki zbledijo ob preprostem spoznanju, da gremo na oni svet nagi in bosi, da se od tam še nihče ni vrnil in da nam zato preostane le to, da uživamo v življenju, dokler ga imamo.

Že od časov naših dedov en rod premine, drugi ostane,

Bogovi (=kralji), ki so prišli prej, počivajo v svojih piramidah,

tudi plemeniti in zveličani počivajo pokopani v svojih grobnicah.

Nihče ne vrne se od tam, da bi povedal, kako jim gre,

da bi povedal nam, kaj jim manjka, da bi pomiril naša srca,

dokler ne pridemo sami tja, kamor so oni odšli.

Ampak ti, naj ti bo srce prešerno in ne misli preveč o tem!

Dobro ti dene, da slediš svojemu srcu, dokler živiš.

Premaži glavo si z miro, zavij v najboljše blago,

natri se s pravim oljem iz božje zakladnice,

poskrbi za ugodje in ne pusti srcu, da se utrudi.

Še enkrat: proslavi lep dan, ne naveličaj se ga!

Poslušaj: nikomur ni dano, da bi s seboj vzel svoje bogastvo!

Poslušaj: nihče od tistih, ki odšli so, nikoli ni se vrnil!

=========================================================

Prevodi pesmi so iz knjig:

• Egipčanska modrost, izbrala Naomi Ozaniec, prevedla Nina Drstvenšek
• Faraonska renesansa, zbornik ob razstavi v Cankarjevem domu, leta 2008; Sylvia Schoske: Srednje kraljestvo, zlata doba Egipta

Arthur Conan Doyle: V Libijski puščavi

Arthurja Conana Doylea dandanes poznamo predvsem po detektivu Sherlocku Holmesu - literarnemu junaku, ki ga je ustvaril. A ta mož je bil še mnogo več. Doštudiral je medicino in delal ko zdravnik na ladji, na primer. Pozneje je imel svojo lastno zdravniško ordinacijo, zdravil bolnike in se ob tem ukvarjal tudi z raziskovanjem. Strokovne članke je objavljal v British Medical Journalu - v času njegovega življenja in tudi še danes eni najpomembnejših medicinskih revij, kjer objavljajo le visoko kakovostne in za medicino pomembne prispevke.

In pisal je še kaj drugega kot strogo racionalne kriminalne zgodbe, ki so bile všeč viktorijanskim moškim - takšne so, pravijo, tiste s Sherlockom Holmesem v glavni vlogi - pisal je tudi pustolovske zgodbe in romane. Eden takšnih je tudi njegov roman V Libijski puščavi.

Roman se dogaja leta 1895 in pripoveduje o skupini turistov, ki po Nilu pripluje daleč na jug, vse do Asuana in še dalj. Zelo pisana druščina so in med seboj se do sedaj niso poznali: angleški polkovnik v pokoju, mlad diplomat, protestantski duhovnik, irski zakonski par, Francoz, ki pooseblja vsa francosko-angleška trenja tistega časa, mlad Američan, ki je ravno doktoriral, odvetnik iz Manchestra, ki je prišel v Egipt prebolevati - kot bi rekli danes v kovidnem času - long-flu-syndrome ter še dve Američanki iz Bostona - teta in njena nečakinja. Ta družba se pod vodstvom lokalnega vodnika odpravi v puščavo, da bi si ogledala skalovje Abousir - nekakšno mejo med civiliziranim in ostalim svetom, kjer pa jih ugrabijo sudanski skrajneži imenovani derviši. 

Zgodba je zanimiva, še bolj pa čudoviti opisi puščave in oaz, ubijajoča vročina dneva in hlad puščavske noči pod jasnim, z zvezdami posutem nebu. Zelo prepričljivo so opisana tudi občutja in vedenje ljudi, ki so soočeni z bližino smrti in izgubo vsakršnega upanja.

Sicer pa je roman tipični viktorijanski izdelek, ki ga je v današnjem času na določenih mestih težko ali celo neprijetno brati. Knjiga je namreč prepojena z britanskim imperializmom, ki je v romanu nekaj tako logičnega in normalnega, kot je pesek v Libijski puščavi. Potem imamo rasizem in šovinizem, saj so vsi nastopajoči, če niso beli, avtomatično postavljeni za nekaj stopnic nižje na družbeni lestvici. Islamofobija je ena od centralnih tem v knjigi. In imamo, seveda, tipični viktorijanski odnos do žensk, ki so nebogljene in jih je potrebno ves čas varovati - njihove osebnosti pa so zreducirane na naivno mladenko ali smešno staro devico; edina spoštovanja vredna ženska pa je zakonska žena, ki je brezpogojno vdana svojemu možu.

Roman V Libijski puščavi je Arthur Conan Doyle napisal leta 1897, v slovenskem jeziku pa smo ga dobili leta 1924, v prevodu  Antona Jeharta. Založba Genija ga je leta 2012 ponovno izdala, tokrat v elektronski obliki. Kakšen je roman v originalu, vam pravzaprav ne morem poročati, kajti brala sem Jehartovo priredbo romana. Ja, priredbo, ne prevod. Anton Jehart se je namreč čutil poklicanega, da delo prilagodi slovenskemu bralcu. Kdo mu je dal to pravico, ne vem, je pa obžalovanja vredna, a mogoče ustaljena praksa v tistem času. Že naslov romana je drugačen, saj se le-ta v originalu glasi The Tragedy of the Korosko. Korosko naj bi se imenovala ladja, s katero so se turisti pripeljali po Nilu, a tudi njeno ime je v slovenskem prevodu spremenjeno. Za Slovence se ladja - zelo prozaično, imenuje "Kleopatra". Knjigi imata tudi povsem različni prvi poglavji, a zaradi tega uvoda v zgodbo Antonu Jehartu marsikaj oprostim, saj je v prologu na enkraten način opisal veličastno zgodovino Starega Egipta.  Romana se - kakor sem na hitro pogledala - nekoliko razlikujeta tudi na koncu, samo malenkostno, a vendar toliko, da lahko vsebino romana drugače dojamemo, kot je to mogoče načrtoval Arthur Conan Doyle. Kakšne vse razlike in spremembe se še skrivajo v prevodu, raje sploh ne pomislim. Vsekakor je z Antonom Jehartom nastala nova različica romana in ob tem se kot bralka ne počutim prav prijetno.

A če odmislimo te prevajalske stranpoti in se odločimo, da nas viktorijanska šara ne bo motila, je roman V Libijski puščavi vendarle kar lepo brati. Čustva so globoka, ne manjka tudi razuma, kar ustvarja svojevrstno ravnotežje dveh nasprotij, ki bogati vsebino zgodbe. Veliko je nasilja, a tudi nesebične pomoči. Pomenljiv je tudi vpliv, ki ga ima težka preizkušnja na posamezne nastopajoče. Spremenijo se. Pri nekaterih se v kritičnih trenutkih pokažejo njihove dobre lastnosti, pri drugih privrejo na dan slabosti, ki jih nismo slutili. In daleč od tega, da bi preizkušnjo vsi preživeli.

Je pa roman tudi čudovit odsev egiptomanije, ki je v 19. in na začetku 20. stoletja prevzela številne ljudi po vsej Evropi - tudi Arthurja Conana Doylea in Antona Jeharta. Oba sta potovala po Egiptu in se čudila ostankom staroegipčanske civilizacije.

★★★★☆

"You haven't got such a thing as a cigar?"

O, pa še nekaj! Še ena zastarela stvar, ki jo najdete v romanu, in danes deluje precej smešno: brezpogojna hvalnica dobrodejnim učinkom tobaka in kajenja. Takole to gre, ko eden od nastopajočih po dnevih trpljenja dobi cigareto:)

Stari vojščak pa se je naslonil na skalo, pozabil na derviše in prestane bridkosti in na ves svet okrog sebe, si prižgal smotko in pohotno potegnil vase duhteči dim. Šele po tolikem pomanjkanju, po tolikem duševnem in telesnem trpljenju človek ve prav ceniti polno vrednost tobaka, njegovo dobrotno, mamečo in dražečo moč, ki pomirja živce in vzbuja otopele moči telesa in duše k novemu življenju. Srečen in zadovoljen je gledal za modrimi dimastimi krogi, ki so izginjali v zraku, s slastjo okušal prijetno ščegetanje dragocenega zelišča v ustih in v nosu in mehka, sladka udobnost in lenoba se mu je razlegla po vseh udih.

Ena od Hoffmannovih pripovedk

Goethe ga ni maral. Odklanjal ga je skupaj z romantiko, ki se mu je zdela kot maškarada - nekaj umetnega, bizarnega, absurdnega in fantastičnega; prav nič naravnega in izvirnega. Menil je, da o njegovih pripovedkah sploh ni mogoče napisati kritike, kajti od opija poškodovani možgani, ki so si izmislili takšne pravljice, bolj kot kritiko potrebujejo zdravniško oskrbo.

Toda E.T.A. Hoffmann (1776 - 1822) je bil vseeno velik mož, ki je bil s svojim ustvarjanjem stoletje pred sodobniki. Umetniško je bil zelo nadarjen, saj je bil glasbenik, slikar in literat. Napisal je prvo nemško kriminalno zgodbo in njegov roman Življenjski nazori mačka Murra je uvrščen v zbirko Sto romanov. V svojih delih je raziskoval človeško psiho na način, ki ga je šele stoletje pozneje predstavil Sigmund Freud in, nenazadnje, ustvaril je prvega literarnega robota - dve leti pred Mary Shelley in njenim Frankensteinom.

Umrl je pri 46-ih letih in hitro poniknil v pozabo, dokler ga ni nekaj desetletij pozneje ponovno oživel Jacques Offenbach v svoji operi Hoffmannove pripovedke. Opera je še vedno zelo popularna in jo vedno znova najdemo na repertoarjih različnih opernih hiš.

E.T.A. Hoffmann je najbolj znan ravno po svojih pripovedkah. Tudi tista o hrestaču je njegova. Ob 200-letnici njegove smrti, ki smo jo obeleževali zadnjo soboto v juniju, pa sem prebrala, tako pravijo, njegovo najboljšo. Naslov te pripovedke je Der Sandmann. Zelo verjetno jo imamo prevedeno tudi v slovenščino, njen naslov bi se lahko glasil Peščeni mož.

Peščenega moža so si izmislile mame, da bi zvečer svoje otroke lažje spravile v posteljo. Znano je namreč, da v primeru, če otrok noče zapreti oči in zaspati, pride Sandmann in mu v oči natrosi pesek. To je že samo po sebi dovolj grozno, a Hoffmann gre v svoji pripovedki še korak dalje, saj njegov Sandmann neposlušnemu otroku oči celo vzame in jih da za hrano ptičem. 

Motiv oči, slepote, gledanja in spregledanja se v pripovedki pojavlja vedno znova.

Nathanaela - glavnega junaka pripovedke, je zgodba o Sandmannu, ki jo je slišal v otroštvu, tako zelo zaznamovala, da je zaradi nje trpel vse življenje. Pa smo že pri Freudu in njegovih tezah, ki ena za drugo poudarjajo, kako lahko travme iz otroštva usodno vplivajo na človekovo nadaljnje življenje. Nesrečnež ima lahko zaradi tega halucinacije, nočne more in napačne predstave. Lahko znori in celo mori. Racionalni in pragmatični argumenti - v pripovedki prihajajo iz ust Nathanaelove zaročenke Clare - ne pomagajo, ali pa le za kratek čas.

Pripovedko o Sandmannu je Offenbach vključil v drugi akt svoje opere Hoffmannove pripovedke. Nathanaela je nadomestil kar s Hoffmannom samim, kar sploh ni zgrešeno. E.T.A. Hoffmann je bil namreč v marsičem zelo podoben Nathanaelu. Tudi on je v otroštvu trpel in imel podobno neodgovornega očeta z nenavadnimi navadami, kot ga je imel Nathanael. In tudi Hoffmann sam je bil do neke mere "čuden" - če sem prizanesljiva in ne uporabim besede nor.

Pri Offenbachovi operi Hoffmannove pripovedke so ustvarjalci pri vsaki novi predstavi vedno znova pred velikim izzivom, kako predstaviti še eno od pomembnih nastopajočih iz pripovedke o peščenem možu. To je Olimpia - lepotica s čudovito postavo in ljubkim obrazom, v katero se Nathaneal nesmrtno zaljubi. Všeč mu je njen pogled, ki je vedno nekam zasanjan in uprt v daljavo. Všeč mu je, ker ga Olimpia vedno zavzeto posluša, ko ji bere svoje pesmi, in ob tem ni tako raztresena, kot so ostale mladenke. Všeč mu je, ker Olimpia z malo besedami veliko pove, pa čeprav so edine besede, ki jih uporablja le: ah, ah. 

Zaljubljen (in nor) kakor je, ne opazi, kar je jasno njegovim prijateljem, to namreč, da z Olimpio ni vse v najlepšem redu - kar preveč toga in mehanična je in njen pogled je brez duše. 

Seveda, Olimpia je robotka - ali kakor to poimenuje Hoffmann, avtomat. V pripovedki je čudovito predstavljena. Pravo razmerje med ljubkostjo in predanostjo na eni strani, ter brezčutnostjo in otopelostjo na drugi, je težko najti, a E.T.A. Hoffmannu je to enkratno uspelo. Izvajalci Offenbachove opere morajo pa vedno znova dokazovati, da so pri tem vsaj približno enako uspešni.

Olimpia in Hoffmann
iz opere Hoffmannove pripovedke

Mož, ki v pripovedki izdela Olimpio, se imenuje Spalanzani. Pri tem je zanimivo, da je znanstvenik s tem imenom resnično živel (Lazzaro Spallanzani (1729 - 1799)). Ukvarjal se je s fiziologijo in je raziskoval nastanek življenja. Zavrnil je do takrat splošno privzeto teorijo o spontani generaciji organizmov (saj poznate tisto: preznojena srajca + pšenično zrnje  = => počakamo 3 tedne in ==> dobimo miši). E.T.A. Hoffmann se je zelo zanimal za njegova raziskovanja.

Bralci so vedno radi brali o norih stvareh, ki se dogajajo norim ljudem. To pa zato, ker ljudje verjetno le nismo tako zelo razumni, kot bi radi bili in kot si nekateri - od razsvetljenstva prekomerno razsvetljeni, napačno predstavljajo. Ljudje vedno ne postopamo racionalno, pogosto se odločamo po občutku in vse preveč zaupamo svojim (napačnim) predstavam. V času najrazličnejših teorij zarote, ki pritegnejo nepričakovano velike množice ljudi in iskanju superherojev, ki jim brezglavo zaupamo in naivno pričakujemo, da bodo rešili probleme, ki jih moramo pravzaprav sami rešiti, postaja E.T.A. Hoffmann s svojimi fantastičnimi pripovedkami aktualnejši, kot je bil kadarkoli. Da bi Hoffmanove pripovedke izgubile svoje bralce, se tako ni bati. Nasprotno. V času iracionalnosti so mogoče celo eden boljših medijev, ki bi nam lahko pomagal, da ne samo odpremo oči, ampak tudi spregledamo. 

Saj okrog oči se pravzaprav v pripovedki Der Sandmann ali Peščeni mož vse vrti.