Mojca Kumerdej: Kronosova žetev

 Z zgodovinskim romanom Mojce Kumerdej, Kronosova žetev sem imela težave. Ob prebiranju knjige je namreč moje razpoloženje nihalo od velikega navdušenja in prepričanja, da berem enega najboljših slovenskih romanov vseh časov, do velike jeze in težko premagljive želje, da knjigo za vedno odložim - kaj odložim! zalučam v  kot ali pa celo skozi okno. A če se ob prebiranju knjige pojavljajo tako nasprotujoči se občutki, ni nikoli dobro odnehati. V takšnih primerih gre namreč skoraj vedno za izjemno knjigo, kajti samo izjemne knjige so sposobne v bralcu vzbuditi tako zelo različna čustva in dojemanja.

Do sedaj sem bila prepričana, da je roman Katarina, pav in jezuit, Draga Jančarja, tisti, ki je najbolje ujel duh časa na prelomu srednjega in novega veka na Slovenskem. Ne, Kronosova žetev je boljša.Vraževerje. Stranpoti krščanstva. Verski razkol. Dvomi o obstoju Boga. Zametki razsvetljenstva. Preganjanje krivovercev. Čarovništvo. Vse to in še marsikaj drugega, kar se je dogajalo v tistem času na Slovenskem, je pisateljica predstavila tako živo in sočno, da se mi je zdelo, da sem tudi sama zraven. Še več. Ob intenzivnem dojemanju občutkov nastopajočih me je -  dobesedno - stiskalo v prsih in mi jemalo sapo. Za nameček pa sem pogosto kar tako mimogrede dobila še kakšno zanimivo informacijo, ki mi je določeno zgodovinsko dogajanje osvetlila z drugačno lučjo. Na primer, nobena umetnostno zgodovinska knjiga ali pa dokumentarni film na to temo, mi niso uspele tako nazorno in jasno pokazati namena baročne umetnostne smeri - v slogu katere so opremljene številne cerkve, kot je to storila Mojca Kumerdej v enem samem odstavku:

Ne gre pozabiti, da ima ljudstvo rado dramatično dogajanje in ne pustih prilik v puščobnih, vsega okrasja oskubljenih cerkvah. Ljudstvo ima rado zavaljene angelce in njihove nadnaravne rogate sovražnike, ljudstvu paše, da jih s cerkvenih poslikav strašijo angeli z meči in sulicami, pa hudobci z iztegnjenimi jeziki,... Ljudstvo ne mara abstrakcije, ampak preproste, trdne reči.

Tukaj gre seveda za razlike med katolicizmom in protestantizmom - ter o tem, kako so z baročno umetnostjo zadovoljili želje ljudstva in ga tudi zaradi tega lažje ponovno privedli pod okrilje katoliške veje krščanstva.

Ljudstvo. Preprosto neuko ljudstvo ima v romanu pomembno vlogo. Predstavljeno je, kot da bi bilo ena sama oseba, več ali manj enotna v svojih občutkih in mišljenjih, dvomih in predsodkih. Tudi močna v svoji številčnosti - če ne bi bila tako dovzetna za manipulacije. In tukaj je še en razlog, da bralca začne stiskati v prsih. Slovensko ljudstvo s konca 16. stoletja je zastrašujoče podobno tistemu iz 21. stoletja. Že res, da smo bolje izobraženi in imamo več informacij, kot so jih imeli naši predniki izpred 400 let, a z nami manipulirajo na enak način; takrat sicer s prižnice, danes pa preko medijev, a tehnika striženja ovc ostaja bolj ali manj enaka. To je v knjigi jasno prikazano. Tudi podobno neverjetno neumne davke nam predpisujejo kot je bil v romanu na primer davek na svetlobo, pa se s tem kar nekako sprijaznimo.
O davku na vode, in to tako na potočke, ki se vijejo skozi fevd, kot na vodo, ki se nakaplja iz nebes, bi prav tako veljalo razmisliti.
Poleg tega slovensko ljudstvo že stoletja ostaja nezaupljivo do tujcev in se rado naslaja nad nesrečo drugih, še posebej šibkejših od sebe. Ljudstvo je vulgarno in škodoželjno. Tako je s tem.

Ljudstvo ima v romanu poglavja dolge monologe, pa tudi dialoge samo s seboj, in iz njih lahko zveste marsikaj. Veliko prostora je namenjeno tudi razmišljanju o tem ali Bog sploh obstaja in klasičnemu ter vedno znova ponavljajočemu se ter zato sila dolgočasnemu vprašanju, kako je mogoče, da Bog - neskončno dober kot je, dopušča toliko trpljenja.
Kakor je bilo vse to zanimivo brati, pa vendar v tem tiči tudi prva stvar, zaradi katere bi knjiga lahko pristala na cesti, ki pelje mimo hiše, v kateri živimo. Ljudstvo je namreč opisano tako posmehljivo in cinično, da se mi je koža ježila. Pisateljica ljudstvo ponižuje in obenem pomiluje. A to je moj problem in ne problem romana. Cinizem v kakršni koli obliki težko prenašam, a mnogim drugim je ravno to najbolj všeč.

Drugo, kar me je motilo je bila pristranskost - ali drugače povedano, črno-bela označba odnosa med katolicizmom in protestantizmom. Vse slabe lastnosti so v knjigi pripisane edinole katoliški Cerkvi. Tam so največji grešniki in pokvarjenci, tudi morilci in pedofili, zažigalci čarovnic; protestanti se pa vedno znova izkažejo za edini glas razuma. Mogoče so malo strahopetni, a koga ne bi bilo strah, če bi živel v takšnih časih in s takšnimi ljudmi, kot so katoliški oblastniki;). A tako črno-belo v resnici ni bilo. Če omenim samo čarovništvo - poleg preganjanja protestantov, druga pomembna tema romana -  tudi protestantje so verjeli v čarovnice (Trubar, na primer) in v Nemčiji so jih enako zagrizeno kurili na grmadah kot katoliki. Na to se tako rado pozablja.

Čarovniški proces, opisan v romanu - takšen, ki je ušel izpod nadzora, je višek romana. Opis je avtentičen - tako je vse skupaj pogosto res potekalo, lahko tudi kot oblika maščevanja. Na razstavi o preganjanju čarovništva v Frankoniji, ki sem si jo pred časom ogledala, so bile predstavljene resnične zgodbe obtoženk in proces opisan v slovenskem romanu Kronosova žetev bi bil prav lahko eden izmed njih.

Pisateljica je v romanu uspela ustvariti nekaj zanimivih oseb. Knezoškof Wolfgang je eden izmed njih. Čeprav je Mojca Kumerdej nanj (in tako simbolno tudi na vso katoliško Cerkev) nalepila najodvratnejše in najslabše človeške lastnosti, ki si jih je mogoče zamisliti, je to vseeno oseba, katere lucidno točne, preroške in celo modre misli, so vredne razmisleka. Pisar Miklavž Nikolaj Paulin je drugi mislec, ki uživa v filozofskem razmišljanju in svoje misli rad tudi zapiše. A misli o temeljnih bivanjskih vprašanjih so pri občutljivih ljudeh, kakršen je Miklavž, lahko tudi zelo nevarne. Čeprav sta si oba moška zelo različna, pa imata oba - zanimivo! - enako željo, da zapustita zakotno slovensko deželo in se preselita nekam daleč stran. Kajti: 

Saj ne, da bi bilo drugje kaj bistveno bolje kot doma. A dobro je na vsake toliko časa začeti z novim življenjem.

Ženske so v romanu označene tako, da se niti skrajne feministke ne bi mogle pritoževati. Pametne so, pogumne in drzne. Mimogrede pometejo s tistimi, ki jih želijo opehariti in izkoristiti. Nikakor niso takšne, kakršne bi po mnenju ljudstva morale biti:

Ne gre pozabiti, bila je ženska in ženski možgani, ki so manjši in lažji od moških in tudi bolj razredčene mase, niso narejeni za težka razmišljanja, ampak za razumevanje starševskih in kasneje moževih navodil, za vzgojo otrok in vodenje gospodinjstva, za družabne obveznosti in plese, prostor se v ženskih možganih najde za vezenje, nekaj malega za lahkotno muziciranje....

Knjiga Mojce Kumerdej, Kronosova žetev seveda še zdaleč ni slab roman. A jaz sem od njega kljub vsemu pričakovala bistveno več. Kaj novega in drugačnega mi je pravzaprav prinesel? Pravo štimungo obdobja, v katerem se dogaja. Sočen in bogat jezik. Modre filozofske misli. In to je to. Resnične zgodbe o čarovniških procesih predstavljene na razstavi v Iphofnu so se mi globlje zarezale v dušo kot njihova fikcijska varianta v pričajočem romanu. O protireformaciji na Slovenskem pa že več kot trideset let poslušam eno in isto in roman Kronosova žetev je to splošno znano in priznano resnico še enkrat debelo podčrtal. Samo to in prav nič več. A pisateljičina odločitev, da piše na tako enoznačen črno-bel način, konec koncev le ni bila slaba. Roman je ravno zaradi tega v slovenski družbi, kakršna trenutno je, dobil nagrado ali dve več.

Mojca Kumerdej
(foto: Jože Suhadolnik/Delo)

Kumerdej, Mojca
Kronosova žetev
Ljubljana, Beletrina, 2016
409 strani
ISBN 978-961-284-176-8

Isabel Allende: Japonski ljubimec

Ali ste vedeli, da so bila tudi v Združenih državah Amerike med 2. svetovno vojno koncentracijska taborišča? Interniranci so tudi tam morali skoraj čez noč zapustiti svoje domove, spakirati vsak svoj kovček - en sam!, da so jih potem odpeljali daleč stran, v zanje namenjena bivališča - barake, nekje proč od naselij. Tam so potem vse do konca vojne živeli pod budnim nadzorom stražarjev in bolj ali manj izolirano od ostalega sveta.
Tudi o tem piše Isabel Allende v svojem zadnjem romanu.
Vendar pa to nikakor ni osrednja tema romana Japonski ljubimec. Šlo naj bi za nekaj drugega. Za ljubezensko zgodbo. Za lepo ljubezensko zgodbo.

Njo - Almo - so leta 1939 starši kot desetletno deklico s Poljske poslali k svojim bogatim sorodnikom v San Francisco, da bi jo zavarovali pred grozečo vojno in Hitlerjevim preganjanjem židov. On - Ichimei - je bil v ZDA rojen fant japonskih staršev - oče je bil vrtnar pri Alminih sorodnikih, vzgojen v japonski tradiciji in po napadu Japoncev na Pearl Harbor v decembru 1941 skupaj s svojo družino in mnogimi drugimi ameriškimi državljani japonskega porekla, z Zahodne obale evakuiran v koncentracijsko taborišče v notranjosti Združenih držav Amerike. Američani so namreč pričakovali morebiten napad Japoncev ravno na zahodni obali ZDA in so v preventivne namene s tega področja izselili vse prebivalce, ki bi lahko na kakršen koli možen način pomagali sovražniku pri zavzetju države. Alma in Ichimei, istih let, sta bila tako do določene mere v podobnem položaju - on je bil v milejši obliki koncentracijskega taborišča, ki se ga je ona uspela izogniti. Mogoče ju je ravno to nekoliko zbližalo.

Ja, ker na tem mestu že nastopi osrednja težava povezana z njuno ljubezensko zgodbo.
Ne vem, kako in zakaj sta se Alma in Ichimei zaljubila, kaj je bilo tisto, kar ju je povezovalo, in kako je mogoče, da je bila njuna ljubezen tako goreča, dolgotrajna in nepremagljiva. Pisateljica sicer vztrajno in goreče razlaga, kako zelo sta se ljubila - od otroštva pa do smrti - a jaz tega strastnega razmerja (pa naj mi oprosti, kdor more) nisem posebno globoko občutila. Niso me prepričali - ne Alma in Ichimei, in ne Isabel Allende. Meni je njuna ljubezenska zgodba delovala prisiljeno in umetno. Ne vem od kod neki so izvirali goreči ljubezenski doživljaji, misli in besede, ki jih je roman vse poln - iz oseb, kakršne je ustvarila pisateljica v tem romanu, že ne.
Ne vem, mogoče Isabeli Allende in njeni knjigi delam krivico, mogoče je problem v meni in ne v ljubezenski zgodbi. Kakorkoli že - s tem, ko me zgodba med Almo in Ichimeijem ni prevzela, je knjiga na žalost izgubila vso svojo moč in pomen. Zdaj lahko pišem samo še o obrobnih stvareh, ki jih je v knjigi zelo veliko (mogoče celo preveč) in so večinoma zelo dobro predstavljene in izbrane, ter z njimi poskušam zapolniti vrzel, ki jo je pustila neprepričljiva ljubezenska zgodba.

V romanu se namreč dogaja še veliko več kot samo strastna in goreča ljubezen med Almo in Ichimeijem. Poleg že opisanega postopanja ameriške države s svojimi državljani japonskega porekla, so v knjigi opisani dogodki in osebe, ki nas opozorijo na dogajanje v Evropi med drugo svetovno vojno. Tu ima pomembno vlogo Almin brat Samuel - ki je dvakrat umrl... Iz knjige lahko izveste tudi to, da padec Sovjetske zveze pol stoletja pozneje mnogim njenim republikam, na primer Moldaviji, ni prinesel velikih sprememb; vsaj kar se revščine tiče. Potem je tu tako pereča tema, kot je pedofilija; in nekoliko manj tista o homoseksualnosti in AIDS-u. Tisto, kar se mi je pa zdelo najboljše, pa je bilo razpredanje o staranju in smrti - kako grozno mora biti, ko pešajo telesne sposobnosti in ko veš, da ne bo več bolje in da je na koncu samo še smrt. Dogodki in pogovori na to temo, se mi zdijo ena boljših strani knjige.

Da je pisateljica lahko zaobjela tako široko paleto dogajanja, je v roman vključila številne osebe in dogajanje postavila na različna prizorišča. Tako se je lotila opisa kar štirih generacij ameriške družine Belasco - družine, kamor je s Poljske prišla Alma. Z opisom štirih generacij družine Fukuda - Ichimeijeve družine, pa zvemo kar nekaj o japonski kulturi, tradiciji, običajih in verovanju. Ob bok glavni zgodbi med Almo in Ichimeijem, je pisateljica postavila še eno ljubezensko zgodbo - tisto med Alminim vnukom Sethom in njeno negovalko Irino - iz Moldavije. Da se bralci lahko soočimo s tragiko staranja in približevanja smrti, je velik del dogajanja postavljen v dom starejših. Ja, in oskrbovanci na smrtni postelji se zaljubljajo v svoje mlade negovalke in jim zapuščajo milijonsko dediščino. Tudi za takšen kliše je prostor v tem romanu.
Iz San Franciska potujemo v Boston in preko Atlantika v Evropo ali preko Pacifika na Japonsko. Večkrat za krajši ali daljši čas.

Ker je roman normalne dolžine, si lahko predstavljate, kako malo prostora je s tem dano vsaki od teh tem, ki sem jih naštela. Ne more biti drugače, kot da je vse hitro povedano. Zapisalo se mi je tudi površno - hitro in površno povedano, a tega vseeno ne morem napisati. Isabel Allende je vendarle dobra pisateljica. Napisala je ogromno število knjig in v dolgih letih pisateljevanja je veščino pisanja romanov izbrusila do vrhunskosti. Dogajanje v romanu je dobro zastavljeno in ritem pripovedovanja ter gradnja dramatičnosti sta odlični - tukaj se vidi, da je roman pisala mojstrica. A dogodkov je vendar toliko, da bralec komaj lovi sapo, pri branju romanov pa nisem rada zadihana.

Vsekakor je roman Japonski ljubimec eden tistih, ki ga poganja zgodba, ne pa osebe. Pa vendar vsaj ena od oseb romana zasluži, da o njej nekaj napišem. To je seveda Alma - glavna junakinja. Tisto, kar bom napisala o njej, bralcem, ki se navdušujejo nad romanom Japonski ljubimec, ne bo všeč. Jaz Alme nisem doživela tako, kot bi jo morala in kot je to želela pisateljica. Meni se je Alma bolj kot predana in goreča ljubimka, zdela razvajena, vase zagledana, bogata ženska, ki je izredno sebična in prepričana, da lahko pod krinko velike (kaj velike, neskončne) ljubezni ljudi okrog sebe hladnokrvno prizadene in izkoristi. Kaj več ne morem napisati, sicer bo to spojler, ki vam bo uničil mnogo veselja ob branju. Mogoče napišemo kaj med komentarji. Tam so spojlerji dovoljeni.

Zaradi nevarnosti pokvarkov tudi ne morem natančno pisati o - po mojem mnenju - vrhuncu romana, ko se je pokazala možnost, da bi roman lahko postal odličen in bi se iz lahkotno potekajoče pripovedi, kjer se nastopajočim sicer ves čas dogajajo hude stvari, a se le-te tako gladko in preprosto razrešijo, da je prav neverjetno, preoblikoval v globlji in zahtevnejši literarni izdelek, takšen, kakršne imam rada. Do tega vrhunca pride v poglavju Tijuana (verjetno je takšen naslov tudi v slovenskem prevodu, ne samo v nemškem, katerega sem brala), na začetku zadnje četrtine romana. To je bil čas, ko se je odločalo med veliko ljubeznijo ter udobnim življenjem. In odločitve tistega trenutka ne bi bile plemenite, če ne bi bilo strahu pred bolečino. Dogajanje okrog tega je pisateljica čudovito in enkratno predstavila. Vsi delamo napake in se napačno odločamo. In s tem je potem potrebno živeti. Srce mi je začelo hitreje biti, ko sem brala o tem, in sama pri sebi sem si rekla: "Ja, zdaj pa bo!" ... Pa ni bilo. Ostalo je tako, kot je bilo. Pisateljica zarodka drugačne zgodbe ni razvijala in roman je ostal takšen, kot je ves čas bil in se je tako tudi končal. Škoda.
Potem sem si mislila, da mogoče vsaj Ichimeijeva pisma - romantično lepa in premišljeno razporejena med posameznimi poglavji, mogoče ni on sam napisal. Pa tudi iz tega ni bilo nič. Na, ja.

Roman Isabele Allende, Japonski ljubimec je povsem drugačen kot njen prvenec z naslovom Hiša duhov, ki sem ga pred časom brala in me je čisto navdušil. Japonski ljubimec je bolj lahkoten in preprostejši, pa čeprav so teme, s katerimi se ukvarja, sila pomembne in resne. Pa nič hudega. Pisateljica, kot je Isabel Allende, si lahko privošči tudi takšne romane. Iz intervjuja, ki sem ga brala ob izidu Japonskega ljubimca v angleškem jeziku, je prav lahko razbrati, da je roman pisala v svojo lastno tolažbo in veselje v težkem življenjskem obdobju, skozi katerega je ravno takrat šla. Tudi o tem lahko preberete v mojem mnenju o romanu Hiša duhov.
Bi bilo pa zelo zanimivo, če bi po romanu posneli film. Za režiserja predlagam Stevena Spielberga:)

Ob vsaki predstavitvi romana Japonski ljubimec ali pa na platnicah knjige lahko skoraj vedno preberete, da roman pripoveduje o veliki in lepi ljubezenski zgodbi.
Ne, tukaj ni nobene velike in lepe ljubezenske zgodbe!
Prave ljubezni se ne spotaknejo ob tako banalnem kamnu, kot sta rasizem in želja po udobnem življenju.

★★★☆☆

Isabel Allende
(vir: http://www.sierranevada.edu)

Original:

El amante japones
Plaza&Janes, Barcelona, 2015

Prevoda:

Japonski ljubimec

iz španščine v slovenščino prevedla: Veronika Rot
Mladinska knjiga, 2016, zbirka Kapučino
336 strani
ISBN: 978-961-01-4073-3

Der japanische Liebhaber
iz španščine v nemščino prevedla: Svenja Becker
Suhrkamp Verlag, Berlin 2015
335 strani
ISBN: 978-3-518-42496-4

Stephen King: The Bazaar of Bad Dreams

V knjigi The Bazaar of Bad Dreams je zbranih 20 kratkih zgodb Stephena Kinga. Zbirka je v Združenih državah Amerike izšla leta 2015. Nekatere od zgodb so bile že pred izidom te zbirke objavljene v različnih časopisih ali pa tudi samostojno, nekatere pa so bile s to zbirko prvič predstavljene bralcem. Nekatere od njih so bile že nagrajene. Knjiga je obsežna, saj ima več kot 500 strani. A dolžina literarnega dela nas pri Stephenu Kingu ne bi smela presenetiti. Kakor so nekateri od Kingovih romanov zelo debeli, so nadpovprečno dolge tudi nekatere od njegovih kratkih zgodb, ali bolj pravilno, novel.

Debele in težke knjige mi ni bilo potrebno držati v rokah in prenašati s seboj - pa ne zaradi tega, ker bi jo brala na kindlu, ampak zato, ker sem jo poslušala kot zvočno knjigo; med dolgimi vožnjami z avtomobilom, skupaj z ostalimi člani družine - v nemškem prevodu z naslovom Basar der bösen Träume in v odlični interpretaciji igralca Davida Nathana. Poslušanje kratkih zgodb med vožnjo z avtomobilom je še posebno primerno - bolj kot poslušanje kakšnega daljšega literarnega dela. Če namreč koncentracija ob poslušanju ene izmed zgodb popusti, ni še nič izgubljenega. Prav verjetno je, da bo ob naslednji zgodbi drugače in za posamezni okus poslušalca bolj zanimivo. Pri poslušanju romana, na primer, pa izgubiti rdečo nit pripovedi - lahko tudi zaradi slabega znanja jezika, ni dobro.

Stephen King je mojster kratkih zgodb - to se iz zbirke Bazar hudih sanj že lahko reče. Zgodbe se ponavadi počasi razvijajo in traja kar nekaj časa, da bralec dojame njihovo glavno idejo. Ponavadi je takšen način pisanja čisto v redu, saj se na ta način gradi dramatičnost in se spodbuja bralčevo zanimanje; včasih pa je opis raznih nepomembnih dogodkov (kot se pozneje izkaže) predolgo in zato dolgočasno. V takšnih primerih sem imela občutek, da se pisatelj kar malo norčuje iz bralca in zanalašč zavlačuje ter po zgodbi trosi določene podatke samo zato, da bi bralca speljal na krivo pot. Takšno početje pa pisateljem ponavadi zamerim.

Vsebina zgodbe je večinoma tipično "Kingovska". Imamo avtomobile na avtocestnih počivališčih, ki požirajo nič hudega sluteče mimovozeče. Veliko je zelo nenavadnih, paranormalnih pripetljajev; dogajanje pa je postavljeno tudi v paralelna vesolja. Pisatelj se sprašuje o smislu življenja, pogosto piše o smrti, tudi življenju po njej ter na te teme razvija različne neverjetne, a tudi zanimive hipoteze. Fajn. Mi je bilo všeč.

Kar je značilno za to zbirko kratkih zgodb, je tudi to, da Stephen King pred začetkom vsake od njih nagovori bralce. Ponavadi pove, kaj ga je pripravilo do tega, da je zgodbo napisal ali pa razloži kakšne posebne okoliščine v povezavi z zgodbo.

Včasih pa se tudi opravičuje, na primer v nagovoru k zgodbi Ur, kjer ima slabo vest, ker je zgodbo napisal za potrebe Amazona, bolj natančno za reklamo njihovega kindla, ali pa Kindle Singles - kratkih zgodb, ki jih Amazon prodaja po ceni evra ali dva.
Kakorkoli že, zgodba je več kot zanimiva. Pripoveduje o učitelju angleščine Wesleyu Smithu, ki pri Amazonu naroči bralnik kindel. Da je z bralnikom nekaj narobe, opazi že, ko ga prvič prime v roke. Kindel je namreč roza barve, pa čeprav so v tistem času pri Amazonu izdelovali le bele. Izkaže se, da je roza kindel namenjen nekemu drugemu Wesleyju Smithu, in ta Wesley Smith živi v drugem, paralelnem vesolju. V tem drugem vesolju je Ernest Hemingway živel tri leta dalj kot v našem in napisal še štiri knjige, ki jih Amazon zdaj ponuja svojim bralcem; razlike so še pri mnogih drugih znanih pisateljih, Shakespearu, na primer. Ko glavni junak raziskuje svoj kindle, ugotovi, da ima dostop tudi do različnih časopisov. Ko išče številko The New York Timesa iz novembra 1962, presenečen ugotovi, da v enem izmed paralelnih vesolj ta dan časopis sploh ni izšel. Vzrok: začetek 3. svetovne vojne, ki jo je sprožil raketni napad s Kube.

Všeč mi je bila tudi zgodba Življenje po smrti (Afterlife ali Leben nach dem Tod), v katerem pisatelj opisuje, kaj doživlja glavni junak zgodbe William Andrews, potem ko je umrl zaradi črevesnega raka. Izbirati mora med dvema možnostma. Lahko "resnično umre", se pravi popolnoma izgine, razpade, tako da za njim ni nobene sledi več in tudi nobenega posmrtnega življenja, lahko pa se odloči za ponovno rojstvo v svoji lastni osebi, s to pripombo, da se svojega prejšnjega življenja ne bo spominjal. Na ta način mu je dana možnost, da se ob pomembnih trenutkih svojega življenja odloči drugače, kot se je in tako popravi kakšno od svojih napak. Preden Wiliam Andrews sprejme odločitev, izve tudi to, da se je že večkrat moral odločati na ta način, saj je že večkrat umrl in že večkrat živel svoje življenje, ki pa je bilo kljub mnogim poskusom vedno enako, z enakimi napakami in slabimi odločitvami.

Smrt ima pomembno vlogo tudi v drugih zgodbah. Tako v kratki zgodbi z naslovom Osmrtnica (Obits ali Nachruf) ljudje umrejo že, če se zanje napiše osmrtnica; v zgodbi Sipina (The Dune ali Die Düne), so pa njihova imena napisana v pesku in sicer manj kot mesec dni pred smrtjo. V zgodbi Mister Yummy ali Mister Sahneschnitte se ljudem nekaj dni pred smrtjo prikazujejo napovedovalci smrti v obliki prividov ljudi, ki so jih srečali v preteklosti in so imeli pomemben vpliv nanje. Ostarelemu geju se tako pokaže mladenič podoben Davidu Bowieju; z izbiro vsebine zgodbe pa je pisatelj dobil še priložnost, da napiše kakšno besedo o AIDS-u in o moči spolnosti, ki jo ima ta na potek človeškega življenja. 

Zgodba z naslovom Zopern mulc (Bad Little Kid ali Böser kleiner Junge) je prej kot v angleškem izšla v nemškem in francoskem jeziku. Stephan King v uvodu k zgodbi razloži zakaj je bilo tako. Pove, da ima sicer raje Rolling Stonse kot Beatlese, a navdih za to zgodbo je vseeno dobil s pesmijo, ki so jo prepevali Beatlesi. To je pesem Bad Boy. In zakaj prva objava v nemškem jeziku? Kot poklon Nemcem, saj so to pesem Beatlesi največkrat zaigrali v svojih zgodnjih letih, ko so nastopali v Hamburgu.
Zgodbo Böser kleiner Junge pripoveduje na smrt obsojeni zapornik svojemu odvetniku na večer pred usmrtitvijo. Pove, kar ni povedal na sodišču in je pravi vzrok za to, da je hladnokrvno in brez obžalovanja ubil okrog sedem let starega fanta. Za to zgodbo bi lahko rekli, da je srhljivka.

Nekoliko grozljiva je tudi zgodba Mali zeleni bog trpljenja (The Little Green God of Agony ali Der kleine grüne Gott der Qual), - vsaj v izvedbi Davida Nathana je grozljiva. Njena glavna ideja je - vsaj po mojem mnenju - ta, da je potrebno ljudem vedno verjeti, ko zatrjujejo, da jih strašno boli.

Tommy pa sploh ni kratka zgodba, ampak je pesem v prostem verzu, posvečena hipiju, ki je umrl leta 1969 zaradi levkemije. Napisana naj bi bila za resnično osebo.

Večina zgodb iz zbirke Stephana Kinga The Bazaar of Bad Dreams mi je bila všeč. Če ne zaradi drugega pa zaradi pisateljeve domišljije in sposobnosti domisliti si najrazličnejše hipoteze in teorije kot odgovor na življenjska vprašanja, ki se jih prej ali slej vsi zastavljamo. Občudujem tudi pisateljev občutek za ljudi, njegovo sposobnost vživljati se v druge in njegovo natančno opazovanje sveta okrog sebe.
Včasih me je jezila počasnost pripovedovanja, dolgoveznost in razpletanje o nepomembnih stvareh. Včasih sem bila razočarana nad koncem zgodbe, saj je pripoved v začetku obetala precej več, kot se je pa potem na koncu iz nje izcimilo. A večina zgodb ima kljub vsemu presenetljive preobrate in konce, ki osupnejo.
Zgodbe na splošno niso tako zelo strašljive ali grozljive, kot bi lahko sklepali iz naslova. Vsaj zame ne. Mogoče zato, ker niso preveč verjetne.

Z zgodbami iz bazarja nočnih mor je tako, kot je na splošno s Stephenom Kingom: kakor so nekateri od njegovih romanov nadvse odlični, so drugi skoraj neprebavljivi. Tako so me nekatere zgodbe navdušile, med poslušanjem drugih pa sem zaspala in to s prijetnim občutkom, da sem se izognila nečemu sila dolgočasnemu in nezanimivemu.

★★★★☆

Stephen King
(1947)
(vir: http://heroichollywood.com/wp-content/uploads/2016/08/Stephen-King-.jpeg)

King, Stephen: Basar der bösen Träume
naslov originala: The Bazaar of Bad Dreams
Wilhelm Heyne Verlag, München, 2016, in der Verlangsgruppe Random House GmbH
zvočna knjiga, 3mp3-CD-ji
čas predvajanja: 20 ur in 15 min

John Steinbeck: O miših in ljudeh

Nekatere knjige so kot dragi kamni. So sicer bolj ali manj natančno obdelane, a dragi kamni so tako ali tako. Roman Johna Steinbecka O miših in ljudeh, je kakor diamant - majhen sicer, a izredno natančno izbrušen. Brez ene same napake. Dragocen in izjemen.
Da je tako, se opazi že na prvih straneh knjige.

Zgodba se začne z opisom narave - bolj natančno, obrežja globoke in zelene reke Salinas v Kaliforniji.
Voda je topla, ker v soncu lesketajoče polzi po rumenem pesku, preden doseže ozek tolmun. Na enem bregu zlato gričevje zlagoma prehaja v mogočno skalnato Gabilansko gorovje; na drugi strani, kjer se razprostira dolina, breg prekrivajo drevesa - vrbe, vsako pomlad sveže in zelene,...
Na ta kraj, ki ga zaradi izvrstnega opisa začutimo s skoraj vsemi čutili (resnično; skoraj sem vohala močvirnate zaplate tam blizu in šumenje posušenega listja na peščenem bregu pod drevesi) neko poletno popoldne prideta dva moška. Postopno - stavek za stavkom, katerih sporočilnost je natančno odmerjena, že v prvem poglavju izvemo, kdo sta ta moška, kakšna sta, kam sta namenjana in kaj sta že doživela. Lahko tudi domnevamo, kaj se bo zgodilo. Vsi ti podatki so skriti v namigih in pogosto pridejo do nas neposredno iz Georgejevih in Lenniejevih ust - tako se namreč glavna junaka naše zgodbe imenujeta, v dialogih med njima. Tudi pogovorni jezik, ki ga uporabljata, nam veliko pove. Enkratno. To prvo poglavje me je začaralo s svojo dovršenostjo. Iznad besed in stavkov sem čutila še marsikaj več kot le suhoparni slovarski pomen posameznih izrazov. Takšne knjige imam rada.

Lennie je velik in močan, George je bolj majhen. George je pameten, Lennie je kratke pameti. Prijatelja sta in skupaj potujeta od ranča do ranča, kjer poprimeta za delo in tako kaj malega zaslužita. Pogosto morata na hitro zapustiti delovno mesto, ker Lennie zaide v težave. Kar udari koga ali pa ga stisne, ne da bi se tega dobro zavedel. Velika stvar, ki ju druži, je želja, da bi nekoč imela svoj lasten kos zemlje, na katerem bi se lahko preživljala.

Naslednja kmetija, na katero George in Lennie prideta, je za njiju, seveda, usodna. Že od vsega začetka je jasno, da se bo zgodilo nekaj tragičnega. Dramatičnost se stopnjuje od strani do strani, dokler tik pred koncem ne doseže svojega vrhunca, ki ga bralec obenem pričakuje in ugane, a vendar tudi ne. V vsakem primeru pa dogajanje vzbudi sočutje in ganjenost. Tudi žalost, ker se upi - četudi preprosti in majhni, ne morejo uresničiti.

Osebe v tem kratkem romanu so dobro predstavljene. So verodostojne, čeprav v veliki meri črno-belo zaznamovane. Bralec ponavadi razume, zakaj so takšne kakršne so, in je zato prizanesljivejši do njihovih slabih lastnosti. Tako na primer gospodarjeva snaha na koncu ni le spogledljivka in pokvarjenka - verna podoba Eve, ki je s svojo zapeljivostjo in zvijačnostjo zakuhala vse človeško zlo in trpljenje (O, kako radi pisatelji moškega spola uporabljajo to prispodobo!), ampak preprosto dekle, ki na najboljši (in najlažji) možni način išče svoje mesto pod soncem. Njen mož je kliše bojazljivca in nasilneža, preddelavec Slim pa razumnega in dobrega človeka. S črncem Crooksom je pisatelj dobil nekaj prostora za obračun z rasizmom. Vse osebe skupaj pa nazorno orišejo življenje preprostih in revnih ljudi brez varne prihodnosti, v Ameriki v času velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Čudovito se mi je zdelo prepletanje opisov narave z ostalim dogajanjem. Pisatelj pogosto začne z popisom pomembnega dogodka s tem, da najprej pogleda na okolico dogajanja, najraje na naravo, potem pa od nekod v prizor vstopijo še osebe. Tisto, kar je strašljivo, je to, da je narava tako zelo ravnodušna do dogodkov, ki so za nastopajoče usodni; nekako vzvišena je in neprizadeta v svoji lepoti.

Veliko je tudi simbolizma, predvsem v povezavi z živalmi. Lennie bi rad imel zajčke, a je zadovoljen tudi z mišmi, samo da lahko boža nekaj mehkega. Mehek pa je tudi žamet na ženskih oblekah in mehki so negovani ženski lasje.
Starega psa ustrelijo, ker "Kaj pa še ma od življenja? Ne more jest, ne vid, še hodit ne more, ne da bi ga bolel... In smrdi ko kuga." Usoda starih onemoglih delavcev na ranču na žalost ni veliko boljša od usode starih psov.

Roman Johna Steinbecka, O miših in ljudeh bi bil prav lahko le družbeno-politično angažirana pripoved, ki izpostavlja težki položaj ameriškega kmečkega prebivalstva v preteklosti, pa je mnogo več. Krivice, ki so se dogajale revnim in zapostavljenim in se jih začuti iz romana, so po mojem mnenju samo ozadje za nekaj še pomembnejšega - za prikaz odnosov med ljudmi. S tem ne mislim samo na prijateljstvo med dvema zelo različnima človekoma, glavnima junakoma, ki je verjetno osrednja tema romana in tako še posebno poudarjena. V romanu so izpostavljeni tudi osamljenost, zapuščenost in brezup - stanja, ki jih lahko razrešijo in potešijo le iskreni medosebni odnosi.

Roman se konča tam, kjer se začne - na obrežju zelene in globoke reke Salinas. Tragično, a ne povsem brezupno. Namiguje na to, da je človeku konec koncev le omogočeno, da vsaj v določeni meri, sam odloča o svoji usodi. In v ljudeh, ki so razumni in dobri, najde tudi razumevanje in uteho.

Vzemite si popoldne ali večer in preberite ta drobni dragulj ameriškega klasičnega leposlovja. Ne bo vam žal. Lahko uživate že samo v mojstersko napisani zgodbi.

Jaz sem ga prebrala na veliki petek. Vsebina je kar primerna dnevu.

★★★★★

John Steinbeck
(1902-1968)
(vir: TheAmericanreader.com)

Steinbeck, John: O miših in ljudeh
prevedla: Danica Čerče
naslov originala: Of Mice and Men
Maribor, Mariborska literarna družba, 2007, Zbirka Antares; 29
102 strani
ISBN 978-961-6483-63-6

Na Leipziškem knjižnem sejmu

(foto:h.)

Zdaj vem, zakaj je Leipziški knjižni sejem tako zelo priljubljen!

V Nemčiji sta vsako leto dva velika knjižna sejma - prvi in največji je jeseni v Frankfurtu; drugi, ne veliko manjši, je na začetku pomladi v Leipzigu. Med bralci in bralkami, pa tudi med avtorji je ta zadnji precej bolj priljubljen. Ko sem se pripravljala na obisk letošnjega Leipziškega sejma, ki je trajal od 23. do 26. marca, se nisem mogla načuditi evforiji, ki je v povezavi z njim vladala na socialnih omrežjih. Ljudje so odštevali dneve do začetka sejma, kot otroci odštevajo dneve do svojega rojstnega dne ali pa šolarji dneve do počitnic. Na nemških literarnih blogih so se dnevno vrstili prispevki, ki so se na takšen ali drugačen način lotevali sejma in različnih prireditev povezanih z njim. Kaj je tisto, kar ga dela tako drugačnega od, recimo, Frankfurtskega knjižnega sejma, sem se spraševala. 

A poglejmo najprej, v čem je Leipziški knjižni sejem podoben tistemu v Frankfurtu.

Slovenija

(foto:h.)

Slovenija je imela v Leipzigu podobno stojnico kot v Frankfurtu. Osebje je bilo enako prijazno in pripravljeno pomagati z nasveti. Ko sem v rokah držala najnovejšo knjigo Tadeja Goloba, Jezero, sem zvedela, da je to ena najboljših slovenskih kriminalk. Prebere se na mah.

Večinoma so bile razstavljene iste knjige kot v Frankfurtu, a nekaj razlik sem vseeno opazila. Biografija Tito, Jožeta Pirjevca, ki je pred kratkim izšla v nemškem jeziku in požela precej pozornosti, je stala na vidnem mestu. Ena cela polica je bila rezervirana za knjige Boštjana Videmška. Manjkali pa nista niti knjigi Tine Maze - njena slikanica v nemškem prevodu in biografija Jaz,Tina, ki jo je napisala s pomočjo Vita Divca, v slovenščini.

(foto:h.)

(foto:h.)

Samo nekaj korakov stran od slovenske stojnice v hali 4, je imela svoj lasten, sorazmerno velik razstavni prostor Alma Karlin. No, ne ona sama, pač pa strip o njenem življenju, ki sta ga ustvarila Marijan Pušavec in Jakob Klemenčič. Strip (še) ni preveden v nemški jezik, kar je bil verjetno razlog, da nisem videla prav veliko obiskovalcev sejma, ki bi se ustavili pred povečanimi kopijami posameznih strani stripa nalepljenih na stenah razstavišča. Nemški opis stripa  z nekaj podatki o tej samosvoji ženski verjetno ni dovolj, da sproži zanimanje med mimoidočimi. A strip izgleda super!

Alma Karlin
(foto:h. arhiv.)

Na prizorišču nasproti Almi Karlin je bilo precej bolj živahno  - in tam je sodelovala tudi Slovenija. To je bil prostor društva Traduki, ki povezuje literate srednje in jugovzhodne Evrope. Pri njih se je ves čas nekaj dogajalo. Na odru so sedeli najrazličnejši razpravljavci in na stolih pred njimi je bilo vedno precej poslušalcev. Pogovor se je vil okrog tem združenih pod naslovom Nicht Ost, nicht West - die Alchemie des Balkans (Ne vzhod, ne zahod - alkimija Balkana). Vedno postanem malce živčna, kadar nas Slovence tlačijo v Balkanski lonec (iz lastnih izkušenj lahko povem, da nas Nemci ne doživljajo kot enega izmed balkanskih narodov), a takšne prireditve so verjetno ravno zaradi tega, da pometejo s takšnimi vrstami predsodkov.

Nicht Ost, nicht West - die Alchemie des Balkans
(foto:h.)

Nagrada Leipziškega knjižnega sejma

V Leipzigu vsako leto prvi dan knjižnega sejma podelijo tri prestižne nagrade - za beletristiko, za strokovno knjigo oz. esejistiko in za prevod. Letos ni bilo prav nobene potrebe, da bi kdorkoli tarnal, da so pisateljice zapostavljene in da potrebujejo svojo lastno nagrado (kot je npr. Baileys Womens  prize). Vse tri nagrade so si namreč prislužile ženske.

Nagrado za najboljši roman je dobila Natascha Wodin, ki je v knjigi Sie kam aus Mariupol (Prišla je iz Mariupola) popisuje življenje svoje matere. Verjetno sta na svetu samo še dve osebi - pisateljica in njena sestra, ki se spominjata te ženske, ki je bila v času nacizma kot prisilna delavka pripeljana iz Ukrajine v Nemčijo; prestala je grozote vojne, a se pozneje, leta 1956, ko je bila že svoboda, zlomila in si v enem od nemških mest vzela življenje. Knjiga je svojevrsten spomenik številnim brezimnim žrtvam s podobno tragično usodo.

Nagrado za strokovno knjigo je dobila Barbara Stollberg-Rillinger za avtobiografijo o Mariji Tereziji. Knjiga bi bila prav lahko zanimiva tudi za Slovence, saj je imela ta cesarica velikanski vpliv tudi na življenje v naših krajih.

Tretjo nagrado je dobila Eva Lüdi Kong za prevod enega izmed temeljnih kitajskih literarnih del, Ungewisser Verfasser: Die Reise in den Westen. Gre za več kot 1000 strani obsegajoče delo iz 16. stoletja, ki naj bi ga poznal vsak kitajski otrok. Za prevod je bilo potrebno 17 let trdega dela.

Prizorišöe podelitve nagrade knjižnega sejma
(foto:h.)

Litva

Tako kot Frankfurtski sejem ima tudi Leipziški svojo častno gostjo. Letos je bila država, ki so jo na sejmu posebno natančno predstavili, Litva. No, zdaj končno vem, kam na zemljevid postaviti to baltiško državo in je ne bom več zamenjevala z Latvijo. Malo sicer tudi zato, ker je ena od mojih sodelavk iz te države, predvsem pa zaradi predstavitve na sejmu. Glavno mesto države je Vilnius. Trenutno ga preletavajo vojaška letala, ki so ena izmed oblik ruske provokacije. 

Sicer pa je Litva v marsičem podobna Sloveniji. Ima le milijon več prebivalcev kot Slovenija. Bila je prva sovjetska republika, ki se je leta 1990 namenila odcepiti se od Sovjetske zveze, podobno kot mi od Jugoslavije. Svoj jezik so uspeli ohraniti kljub stoletnim pritiskom potujčevanja in literatura je imela pri tem vedno zelo pomembno vlogo. Prvo knjigo so dobili - podobno kot mi, v času reformacije. "Bratje in sestre, vzemite me in me berite!" se začne prva knjiga v litvanskem jeziku - protestantski katekizem, ki ga je leta 1547 napisal Martynas Mažvydas.

Ob knjižnem sejmu je bilo v nemški jezik prevedenih 26 litvanskih knjig; posebej pa so izpostavili več avtorjev te baltske države, med njimi dva pesnika. Tomas Venclova je bil leta 1977 zaradi politične nekorektnosti prisiljen zapustiti Litvo. Preselil se je v ZDA, kjer je - zanimivo - zmogel pesnikovati samo v litvanščini. Drugi je Eugenijus Ališanka, rojen leta 1960 v Sibiriji, kamor sta bila izgnana njegova starša, in je danes eden najbolj cenjenih sodobnih litvanskih pesnikov.

Litvanska stojnica - ena najlepših in najizvirnejših
(foto:h.)

Manga-Comic Covention

Das Event für Manga, Comic, Cosplay und Games zur Leipziger Buchmesse

(foto:h.)

Zdaj smo pa že blizu tistemu, kar dela Leipziški knjižni sejem tako zelo všečen in priljubljen:) Če so bili v Frankfurtu ljubitelji mang stisnjeni v majhen prostor in so bili po vrhu vsega tam povsem neuradno, so imeli v Leipzigu čisto pravo konvencijo. Ena od petih sejemskih dvoran - tista prva, je bila samo zanje. Tam so si lahko ogledovali in kupovali mange in vse ostalo, kar spada zraven: blazine, majice, figurice, kostume itd.

Ko sem opazovala navdušene najstnike, - pa tudi tiste starejše, ki so se sprehajali po hali 1, mi je postalo jasno, da se za prihodnost knjige ni bati. Dobre zgodbe bodo vedno nastajale. Knjige se bodo tudi v prihodnje pisale, izdajale in brale. Samo malo drugačne bodo. Ne bodo samo črke na papirju (dobesedno), ampak bodo imele še slike, videe, glasbo in druge multimedijske vložke. Pa zgodbe bodo nekoliko bolj fantastično ali nadnaravno obarvane. Predstavljale bodo pobeg iz resničnega sveta. Je pa prav mogoče. da klasična knjiga z realistično vsebino doživlja svoje zadnje dni.

To se mi je pletlo po glavi, ko sem opazovala cosplaye, ki so se navdušeni sprehajali med stojnicami in se nastavljali fotografskim aparatom. Mogoče se motim. A to, da mange, animacije, računalniške igrice in v svojega najljubšega junaka preoblečeni mladeniči in mladenke najdejo svoj prostor na knjižnem sejmu, mora že nekaj pomeniti.

Mange in ostalo
(foto:h.)

buchmesse: blogger sessions 17

Na Leipziškem knjižnem sejmu so prišli na svoj račun tudi nemški literarni blogerji. Ogromno jih je in v nemškem v literarnem okolju imajo vidno ter pomembno vlogo. Blogerske recenzije knjig imajo veliko težo in so enako cenjene kot kritike uradnih javnih medijev. Založniki se zavedajo njihove vrednosti.

Na sejmu so bila pod skupnim naslovom blogger sessions 17 različna predavanja, ki so jih vodili blogerji sami ali pa uradni strokovnjaki, ki se spoznajo na temo. Govor je bil o tem, kako se blog piše, katere knjige naj se izbere za predstavitev na blogu, kako previden je potreben biti pri izbiri reklam na blogu in podobno. Konkretna in praktična navodila za vsakega literarnega blogerja. Tudi če ne piše v nemškem jeziku;)

Najbolj všeč mi je bila misel enega izmed urednikov Feuilteon v Frankfurter Allgemeine Zeitung - se pravi, enega izmed predstavnikov samega vrha ali jedra uradnih literarnih kritikov v enem najpomembnejših nemških časopisov. Andreas Platthaus je na blogerskem sešnu v Leipzigu povedal: "Wir haben einen gemeinsamen Feind und das sind die Leute, die nicht lesen." - Če prevedem: [Blogerji in uradni kritiki...] Imamo skupnega sovražnika in to so ljudje, ki ne berejo. Drug drugemu pa ne predstavljamo konkurence, bi lahko še dopisali.

Prizorišče Liepziškega knjižnega sejma
(vir:Leselust)

Buchmesse: blogger sessions 17 je bila še ena od stvari, ki dela Leipziški sejem bolj simpatičen in prikupen kot je Frankfurtski. Frankfurtski je pisan na kožo založnikov, ki se na sejmu srečajo, da bi sklenili kakšen dober posel, Leipziški knjižni sejem pa je predvsem za bralce. Zdel se mi je tudi precej bolj živahen kot tisti v Frankfurtu. Na vsakem vogalu se je kaj dogajalo. Nekje so predstavljali novo knjigo, drugje so iz nje brali, spet nekje je pisatelj podpisoval svojo knjigo. Navdušen bralec bi se lahko ves dan sprehajal iz ene v drugo halo in užival ob naključnih dogodkih, na katere bi naletel. Prav res. Če bi se pa utrudil, bi lahko posedel ob kakšnem prigrizku in pijači v impresivni stekleni dvorani ter obenem prisluhnil pogovoru na Modri sofi. Ali pa bi se usedel na ležalnik ob umetnem jezercu zunaj dvoran in se zatopil v branje knjige, ki jo je ravnokar kupil...

Prve tri dni knjižnega sejma se je z branjem knjig nadaljevalo tudi potem, ko so se vrata sejma zaprla. Istočasno kot sejem namreč v mestu poteka tudi prireditev Leipzig liest (Leipzig bere). Globoko v noč, pravzaprav že v jutro, so vsak dan brali različne knjige na 411 različnih prizoriščih v mestu - od knjižnic in knjigarn, do lekarn in gostiln, kakor je pač pristajalo vsebini knjige. 

Leipziški knjižni sejem = bralska Meka. Se ponovno vidimo čez točno 354 dni:)

(foto:h.)

Florian Illies: 1913 (zima)

Leto 1913 je bilo prav posebno leto.
Nemški umetnostni zgodovinar Florian Illies ga imenuje "Poletje stoletja". Leta 1913 se je namreč zdelo, da je vse mogoče. V literaturi, glasbi in likovni umetnosti so nastajale mojstrovine, ki jih cenimo še danes - mnoge od njih veljajo za prelomne in so svet umetnosti usmerile na povsem nove poti.
V letu 1913 je vse cvetelo in evropska kultura je bila na vrhuncu. Proust je začel iskati Izgubljeni čas. Kafka je pisal ene najlepših pisem v literarni zgodovini. Ernst Ludwig Kirchner je slikal mestni vrvež Berlina na povsem nov način. Stravinski je ubiral nove poti v glasbi in še bi lahko naštevala.
A ne samo na področju umetnosti, tudi v znanosti so se dogajale velike spremembe. Sigmund Freud je na Dunaju razvijal povsem novo razumevanje in metodo psihiatričnega zdravljenja.

V tem času je Hans Castorp, ne da bi vedel, preživljal svoje zadnje leto na Čarobni gori in tudi on se - prav tako kot večina ostalih - tistih, ki so v resnici živeli v tistem letu sredi "poletja stoletja", ni zavedel, da se napovedujejo velike spremembe, ki bodo za vedno spremenile podobo Evrope in tudi ostalega sveta. Prva - in nato še druga svetovna vojna, sta bili pred vrati in sta Evropi prinesli jesen ter hladno zimo, ki sta se ponekod zavlekli vse do konca stoletja, povsod pa povzročili globoke rane, ki se dolgo niso zacelile. Veliki diktatorji 20. stoletja, ki so bili v tej evropski tragediji udeleženi in so zanjo v veliki meri tudi odgovorni, so bili leta 1913 že na zgodovinskem prizorišču, a so igrali še povsem nepomembne stranske vloge.

To zadnje leto pred izbruhom svetovne vojne - pred strašnim padcem evropske kulture in civilizacije, si Je Florian Illies namenil opisati v svoji knjigi. In to mu je zelo dobro uspelo! Začne s prvim novoletnim dnem leta 1913 in nato mesec za mesecem sledi svojim junakom - večinoma najrazličnejšim znanim umetnikom, pa tudi drugim, po različnih mestih Evrope, včasih pa ga zanese tudi kam dlje. Opisuje njihovo razmišljanje, različne doživljaje, njihove uspehe in poraze, sprejetost v takratni družbi in podobno. Na ta način dobi bralec svojevrsten vpogled v čas pred več kot stoletjem, ko je bilo marsikaj povsem drugače, kot je danes, a v osnovi, globoko v jedru, vseeno tudi zelo podobno.

Ko sem knjigo zagledala v knjigarni, sem v trenutku vedela, da jo moram kupiti. Knjige, ki na takšen svojevrsten način nudijo vpogled v nek že pretekli čas, so mi že od nekdaj všeč. Raje kot da spremljam usodo ene izmed oseb skozi čas (to je lahko dolgočasno), imam selitev v neko zgodovinsko obdobje, npr. v leto 1913, kjer potem lahko opazujem večjo skupino ljudi skupaj, in preko njihovih usod, ki so pogosto povezane - pa za te povezave sploh nisem vedela, dobim čisto nov vpogled v neko zgodovinsko obdobje in dogajanje.

Ker je Illiesova knjiga pisana strogo kronološko, sem se odločila, da jo bom brala po mesecih. Januar 2017 v mojem življenju in januar 1913 v knjigi, nato februar in marec; mesec za mesecem do konca leta, ko mislim z branjem knjige zaključiti. Prepričana sem, da bo na takšen način doživetje knjige še globlje in intenzivnejše, tudi zanimivejše; množica podatkov o najrazličnejših osebah pa lažje obvladljiva.

Pri nas je že vse pripravljeno za prihod pomladi. Sprehajalne poti so posute s svežim peskom, travnate površine pograbljene, zemlja za gredice z rožami razrahljana - vse čaka na prve poganke pomladi. Preden vse ozeleni in zacveti je mogoče ravno še dovolj časa, da opravim z zimo oz. s prvimi tremi meseci leta 1913.

1913 - ZIMA

Leta 1913 je bila huda zima. Sneg je dolgo in debelo ležal po Evropi, a to ni vplivalo na živahni kulturni utrip Evrope.

Mladi Franz Kafka je v Pragi pisal ljubezenska pisma Felicii Bauer - mladi Berlinčanki, uradnici, ki je rada plesala tango in v katero je bil nesmrtno zaljubljen. Če bi radi prebrali njegova čudovita pisma, posezite po knjigi Pisma Felice Bauer 1912-1913, ki jo je izdala založba Beletrina.

V tem času je bil v Pragi tudi Albert Einstein. Na sveže je bil skregan s svojo ženo Milevo, ki mu je - tudi sama odlična matematičarka, v veliki meri pomagala pri njegovi znanstveni karieri. Hladno se je odmaknil od nje in začel pošiljati ljubezenska pisma svoji sestrični.

V Pragi je bil v tem času tudi Franz Werfel. Mnogo let pozneje je napisal kratek roman Bledomodra ženska pisava, ki je v lanskem letu name naredil velik vtis. Pisal ga je v času, ko sta z ženo, Almo Mahler Werfel, pred nacizmom bežala preko Francije v Španijo. A Alme leta 1913 še ni poznal.

Le-ta je v zimi leta 1913 burila duhove na Dunaju. Bila je v središču pozornosti. Vsi so se spraševali, katerega snubca bo izbrala lepa in inteligentna mlada vdova po slavnem skladatelju Gustavu Mahlerju. Za njeno roko sta se borila najmanj dva. Prvi je bil slikar Oskar Kokoschka, ki je - prepričan v svoj uspeh pri Almi, naslikal Dvojni portret, iz katerega se je dalo sklepati, da je z Almo že najmanj zaročen. Portret je razjezil Almininega drugega snubca Walterja Gropiusa - tudi velikega umetnika, ustanovitelja umetniške skupine Bauhaus.

Rainer Maria Rilke je v začetku leta 1913 pred zimo pobegnil v sončno Španijo in se čudil cvetočim mandljevcem sredi januarja. Nastala je ena njegovih najlepših pesmi, ki so jo vzbudili ravno ti cvetovi mandljevca. Medtem ko je pesnikoval, je redno pisal svoja pisma gospe mami, pa tudi raznim ženskam, katerih ljubimec je kdaj koli bil.

Med njim je bila tudi Lou Andreas-Salome - fatalna ženska, ki je na podvezici svoje nogavice nosila dolgo vrsto skalpov največjih kulturnih duhov tistega časa; med drugim poleg Rilkejevega še tiste od Nietzscheja, Tolstoja in Franka Wedekinda. Temu zadnjemu je bila navdih za njegovo Lulu - o filmu Lulu, ki je bil posnet po Wadekindovem dramskem besedilu, sem že pisala. A leta 1913 je Lou Andreas-Salome bolj od  moških zanimala psihiatrija - z zanimanjem se je udeleževala kolegijskih srečanj, ki jih je na Dunaju za zaprto družbo strokovnjakov prirejal Sigmund Freud.

Kaj vse se je še dogajalo v prvih treh mesecih leta 1913? Nemogoče je o vsem pisati.
Thomas Mann je dobil porazne kritike za svoje dramsko delo Fiorenza. In v Tel-el-Amarni v Egiptu so delili umetnine, ki so jih v tekoči sezoni izkopali nemški arheologi. Doprsni kip kraljice Nofretete je (po pravici ali ne)  odpotoval v Nemčijo. Lahko si ga ogledate v Neues Museum v Berlinu.

Med prebiranjem knjige sem naletela na številna imena umetnikov, za katere sem slišala prvič. Ena od njih je nemška ekspresionistična pesnica Else Lasker-Schüler. Leta 1913 je bila po ločitvi od moža v veliki finančni stiski. Prijatelji umetniki so ji pomagali po svojih najboljših močeh. Med drugim so Oskar Kokoschka, Paul Klee, Franz Marc, Vasilij Kandinski, Ernst Ludwig Kirchner, Emil Nolde - danes vsi cenjeni slikarji, pripravili prodajno razstavo svojih slik in izkupiček od prodaje namenili pesnici. Dobljena vsota je bila 1600 mark, kar ni bilo veliko. Danes bi za te iste slike dobili 200 milijonov evrov.
Je pa Franz Marc, Elsin velik prijatelj, samo zanjo naslikal razglednico z modrimi konji, ki je kmalu za tem postala zaščitni znak umetniške skupine Der blaue Reiter in je danes svetovno znana.

Franz Marc:
Der Turm der blauen Pferde
1913
(vir:www.posterlounge.de)

Naj za konec mojega zapisa o zimi 1913 napišem še nekaj zelo zanimivega. Vsaj zame.

Pozimi leta 1913 so bili  trije bodoči diktatorji 20. stoletja skupaj na Dunaju. Dva od njiju sta se mogoče celo srečala. Če sta se, je bilo to njuno edino srečanje. Tako Hitler kot Stalin sta se namreč izredno rada sprehajala po Schönbrunnskem parku in prav mogoče bi bilo, da sta se tam, na enem izmed sprehodov tudi slučajno srečala. Pa čeprav se (takrat še) nista poznala.
Stalin se je na Dunaju zadrževal po navodilih Lenina in to nekaj tedensko bivanje v avstro-ogrski prestolnici je bila njegova najdaljša odsotnost iz Rusije.
Hitler pa je v tem času, potem ko ga niso sprejeli na Likovno akademijo, na Dunaju slikal razglednice. Tako se je takrat preživljal.
Tretji iz skupine, ki je bil pozimi 1913 na Dunaju, je bil Josip Broz, bolj znan kot Tito. 21-letni nastopač in ženskar je ravno pobegnil iz svoje domovine, kjer je tik pred poroko zapustil mamo svojega prvega otroka in začel na Dunaju opravljati delo poskusnega voznika pri Mercedesu. Pri tem je mirne vesti dopustil tudi to, da ga je kot ljubčka vzdrževala predstavnica zgornjega sloja dunajskega meščanstva, Liza Spuner. No, tudi njo bo, potem ko bo zanosila, zapustil in pobegnil k novi ženski. Na takšen način bo postopal še mnogokrat... Menda kar 17-krat.
Berem in se čudim. O tem do sedaj nisem imela pojma.

Zime je konec.
Marcel Proust pa konec marca 1913 še vedno zavit v krzno postopa po Parizu. Neki večer je dve uri natančno opazoval portal sv. Ane na Notredamski katedrali. Naslednje jutro je zapisal: Kdo vse se je v zadnjih osmih stoletjih zbiral pod tem portalom! Ti ljudje so bili vznemirljivejši od teh, ki jih srečujem v današnjem času. 

Mogoče si nekaj podobnega včasih mislim tudi sama...
Zanima me, kaj bo prinesla pomlad. Le kako se bodo zavrtele usode junakov, ki so mi s knjigo Floriana Illiesa, 1913, postali že zelo zelo domači?

Else Lasker-Schüler

(1869-1945)

(vir: Kulturkenner)

Haruki Murakami: Wenn der Wind singt

Na Japonskem je ravnokar izšel nov roman Harukija Murakamija. Natisnili so točno milijon(!) trdo vezanih knjig, v tiskarni pa se že pripravlja ponatis. Vrste Harukistov so se na dan izida vile pred knjigarnami, ki so prav zaradi te priložnosti izjemoma odprle svoja vrata že opolnoči, da bi dobili svoj izvod knjige - pravzaprav dveh knjig. Najnovejši roman tega slavnega japonskega pisatelja je namreč tako obsežen, da so ga morali izdati v dveh knjigah. Naslov je Kishiancho Goroshi ali Ubiti comendatorja. O vsebini romana ne vem veliko. Šlo naj bi za zgodbo moža živečega v gorah, ki se mu življenje, potem ko sreča "Commendatore"-ja (italijansko za komandant), popolnoma spremeni.

Več kot 35 let nazaj je Haruki Murakami napisal svoj prvi roman. Ravnokar sem ga prebrala in sicer v nemškem prevodu z naslovom Wenn der Wind singt. Roman še ni preveden v slovenski jezik.
Takrat - leta 1978, ko je Haruki Murakami začel s pisanjem tega romana, seveda še ni bilo jasno, da bo nekoč eden najslavnejših in najbolj branih svetovnih pisateljev. Še celo sam ni bil prepričan v to, da se bo kdaj lahko preživljal s pisateljevanjem.

Star je bil 30 let, poročen in lastnik majhnega jazz lokala v Tokiu. Za odprtje lokala, kjer so vrteli glasbo s plošč in v katerem so priložnostno nastopali mladi jazz umetniki; obiskovalcem pa so postregli s kavo, alkoholnimi pijačami in čem malim za pod zob, sta se morala z ženo hudo zadolžiti. Da sta redno odplačevala dolg, sta trdo delala. Imela sta več zaposlitev istočasno in živela sta sila asketsko. V stanovanju nista imela ne televizije in ne ogrevanja, zaradi česar sta v prvih letih svojega samostojnega življenja zime preživljala bolj ali manj le v postelji. Skupaj s svojima mačkama.

Leta 1978 je Murakamijev jazz lokal že dokaj dobro tekel, a še vedno je bilo treba od zore do mraka krepko poprijeti za delo - delati sendviče, mešati koktajle ter odganjati nadležne in pijane goste.
In v tistem času - neko sončno aprilsko popoldne, je prišlo pri bodočem pisatelju do razsvetljenja. Dobesedno razodetja. Bil je na otvoritveni basebolski tekmi svojega priljubljenega moštva in tam je eden od igralcev izredno lepo in natančno odbil žogo. V tistem trenutku je Murakamija - kot strela z jasnega, prešinila misel: "Ja - mogoče pa lahko napišem roman."

Na poti domov se je ustavil v papirnici, kupil pisalo in papir ter takoj začel z delom. Edini čas, ki si ga je lahko privoščil za pisanje, je bilo nekaj ur pred sončnim vzhodom. Tako je pisal približno pol leta in nastal je njegov prvenec z naslovom Kaze no uta wo kike.

A zgodbe o nastanku prvega romana izpod peresa Harukija Murakamija s tem še ni konec. Ko je ob zaključku pisanja pogledal na ustvarjeno, je bil razočaran. Zgodba ga sploh ni navdušila. Prav nič zanimiva se mu ni zdela in ko je bral, ni imel prav nobene želje, da bi besedilo prebral do konca. Če roman ni bil všeč niti njemu samemu, kako bo navdušil šele bralce, se je spraševal. Tukaj je nato spet nastopil eden od pomembnih in usodnih trenutkov v njegovem življenju. Prav zlahka bi opustil pisateljevanje in se zadovoljil z mislijo, da pač nima talenta za pisanje. Toda ne. Haruki Murakami se je lotil problema z drugega konca. Roman je zavrgel in začel na povsem drugačen način pisati novo različico romana. 

Odložil je pisalo in za pisanje začel uporabljati pisalni stroj z latinsko tipkovnico. Tokrat je pisal v angleškem jeziku. Vendar pa njegovo znanje angleščine v tistem času ni bilo posebno dobro. Njegov besedni zaklad je bil skromen in tvorba stavkov je bila lahko le preprosta. Zaradi te omejitve je iz svoje začetne verzije romana moral črtati vse zapletene oblike izražanja in svoje misli poenostaviti na največji možni način. Presenečeno je ugotovil, da se tudi na takšen način lahko izredno dobro opiše občutja in razmišljanja literarnih junakov. "Tako moraš pisati! To bi bil lahko tvoj osebni stil pisanja," mu je šinilo skozi možgane in v svet literature je vstopil nov pisatelj. Angleško besedilo je nato samo še "prevedel" v japonščino - seveda ne dobesedno, in napisan je bil njegov prvi roman, ki je bil leto pozneje že nagrajen s prestižno japonsko literarno nagrado. Začela se je ena najuspešnejših literarnih poti našega časa.

Kako bi lahko ob vsem zgoraj napisanem ostala neprizadeta? Murakamijev prvenec sem morala na vsak način prebrati.
Bila je to prav zanimiva izkušnja. Knjiga je Murakamijeva in ni Murakamijeva.

V romanu prvoosebni pripovedovalec opisuje dogodke med fakultetnimi počitnicami, ki jih je preživel v domačem kraju. Čas dogajanja je natančno določen - od 8. do 26.avgusta 1970.

Glavni junak skupaj s svojim prijateljem, imenovanim "Podgana", poseda v lokalu, pije pivo in razpravlja o najraznovrstnejših temah, ki so v tistem času zanimale mlade ljudi: o študentskih protestih, o bogatih, ki živijo na račun revnih ("Bogati bi morali drek žreti!" "Veš, zakaj ne maram bogatih? Ker ne znajo misliti.") o smislu življenja, o smrti, ki izbriše spomin na večino ljudi ("Sto let po smrti, se me nihče več ne bo spominjal."), o ženskah, pa tudi o pisanju romanov ("Kakšni romani so to, če v njih nihče ne umre in ne seksa?").  Ne manjka tudi ljubezenski podobna zgodba.

Roman je strogo realističen in ne vsebuje nobenih magičnih prvin - v tem se razlikuje od poznejših in za Murakamija bolj značilnih romanov. Glavni junak pa že kaže lastnosti, ki jih ima večina moških junakov v Murakamijevih romanih: pozoren, umirjen in zanesljiv je; le da v tem romanu popije ogromne količine piva, ne pa, tako kot v poznejših romanih (npr. v Brezbravnem Tsokuruju) kave;) in še ni čisto odraslo uglajen in brez robov. Prikupen 21 letni mladenič.

Iz romana se lahko jasno razbere, v kakšnih okoliščinah je nastajal. Murakami svoj prvenec ljubkovalno imenuje "Roman kuhinjske mize". Pisal ga je namreč za kuhinjsko mizo, v nemogočih urah dneva. Roman je sestavljen iz 40ih kratkih poglavij, ki so še dodatno razdeljeni v manjše, z zvezdicami označene dele. Prav lahko si predstavljam, kako je pisatelj vsak dan napisal enega od teh delov. Vsak dan je lahko začel s pisanjem novega, saj posamezni odlomki med seboj niso tesno povezani - kar nametani so eden zraven drugega in ne sledijo posebno tesno glavni temi. Prav nič narobe ni bilo, če se je s pripovedjo odmaknil od osnovne zgodbe in se potem čez nekaj dni, oz. čez nekaj poglavij, ponovno vrnil k njej - kot sta mu razpoloženje in energija za kuhinjsko mizo to dovoljevali.
Stil pisanja je pričakovano preprost. Stavki so kratki in jasni. Veliko je dobesednega govora.

Roman Harukija Murakamija Wenn der Wind singt je odličen prvenec, iz katerega kipita mladostna lahkotnost in svoboda. Življenje mladih protagonistov še ni obremenjeno s težo dogodkov odraslega, zrelega življenja in je zato še posebej simpatično. Roman ni idealno zasnovan in dodelan, a prvencu tega ne bomo zamerili. Nasprotno. Zaradi tega je očarljiv - še posebno, če gledamo nanj s perspektive poznejših Murakamijevih romanov.
Knjiga mi je bila všeč. Nakazuje eno izmed možnih literarnih poti, po kateri bi se Haruki Murakami prav lahko podal, pa se ni. Odločil se je za nekaj drugega - nekaj bolj magičnega in manj realističnega. Kljub mojim povsem drugačnim željam;) Je že vedel zakaj.

★★★★☆

Haruki Murakami leta 1982
(vir: haruki-murakami.com)

Murakami, Haruki
Wenn der Wind singt, Pinball 1973: zwei Romane
iz japonščine v nemščino prevedla: Ursula Gräfe
originalni naslov: Kaze no uta wo kike, 1973-nen no pinboru
Köln: DuMont Buchverl 2015
266 strani
ISBN 978-3-8321-9782-7