Kurt Vonnegut: Klavnica pet

Dresden 1945
foto: Richard Peter

Kar pomeni za roman Na Zahodu nič novega  prva svetovna vojna, to je romanu Klavnica pet druga svetovna vojna.
Tudi Vonnegutov roman bi Hitler prepovedal, če bi ga lahko, in tudi ta roman bi, tako kot na Zahodu nič novega, leta 1933 gorel v Berlinu, če bi bil že napisan. Oba romana sta namreč izrazito protivojna. Hitlerju pa Klavnica pet ne bi bila všeč tudi zaradi tega, ker je pisana v "degenerirani" obliki - če uporabim njegov lastni izraz za umetniška dela, ki mu niso bila všeč. V romanu imamo namreč tudi znanstveno fantastične prvine in prav nič realistično potovanje glavnega junaka skozi čas.

V prvem poglavju - ki ni prolog ali pa uvod k romanu, pa bi se glede na vsebino spodobilo, da bi to bil - pisatelj razloži, kako je roman Klavnica pet sploh nastal. Kurt Vonnegut je bil v nočeh od 13. do 15. februarja 1945 priča ameriško-angleškemu bombardiranju nemškega mesta Dresden. Tam je bil kot ameriški vojni ujetnik in preko noči zaprt v klavnici, ki je nosila številko pet. Tragična doživetja tistega časa - ne samo tistih noči - so se mu za vse življenje globoko vtisnila v spomin in dolga leta je premišljeval ter se odločal, kako bi to svojo izkušnjo upodobil v romanu. Načrtoval je to in ono, obujal spomine z vojnimi tovariši in se na koncu odločil, da bo roman takšen, da v filmu, ki bi bil morebiti posnet po njem, ne bi mogla igrati ne Frank Sinatra in ne John Wayne. Podnaslov romana pa bo Otroška križarska vojna. V vojnah se namreč vedno bojujejo mladi fantje, ki so še skoraj otroci, ne pa postavni, pogumni in kar je še podobnega super moški, kakršne sta ponavadi upodabljala zgoraj omenjena holivudska igralca.

Tako je nastala zgodba o Billyju Pilgrimu.
Billy Pilgrim je - kot že njegovo ime pove - romar. A bolj kot po prostoru, roma po času. 

Billy Pilgrim se je iztaknil iz časa. Billy je šel spat kot senilen vdovec in se je prebudil na svoj poročni dan. Stopil je skozi vrata v letu 1955 in prišel ven skozi druga v letu 1941. Vrnil se je skozi ta vrata in se znašel v letu 1963. Velikokrat je videl svoje rojstvo in smrt, tako pravi, in križem kražem obiskuje vse, kar se dogaja vmes. Tako pravi. Billyja meče po času, ne more vplivati na to, kam pojde, in potovanja niso vedno zabavna. Nenehno ima nastopno tremo, tako pravi, ker nikoli ne ve, kateri del svojega življenja bo moral odigrati zdaj.

Njegovo potovanje po času se lahko povsem logično razloži s štiridimenzionalnim pogledom na svet in življenje. Takšen pogled imajo prebivalci planeta Tralfamador - tudi zelo pomembni junaki romana, ki Billyju - na tridimenzionalni svet obsojenemu prebivalcu Zemlje, razložijo marsikaj, kar se mu sicer zdi sila nerazumljivo. Po pogovoru z njimi se marsikatere "pomembne" zemeljske stvari izkažejo za malenkostne.

protestantska Frauenkirche leta 1945...

... in leta 2017

A fantastika z letečimi krožniki gor ali dol, jedro knjige, h kateremu vodijo vse pripovedne poti romana, je vendarle popolno uničenje Dresdna in vse nesmiselnosti, ki so vodile do njega in vsa tragika, ki je bila posledica tega dogodka. Bombardiranje Dresdna je bilo taktično natančno načrtovano in imelo za cilj ubiti čim več civilistov. Običajnim rušilnim bombam so sledile zažigalne bombe, ki so v mestu zanetile požare. Številna trupla, ki so jih pozneje izkopavali izpod ruševin, so bila zoglenela.

Ena izmed nesmiselnih smrti vojne je - tako kot v Remarquejevem romanu smrt mladega Paula Bäumerja  - tudi v Vonnegutovem romanu posebno jasno izpostavljena. Zaradi svoje individualnosti in tega, da se je dogodila že praktično po koncu vojne, je še posebej tragična. To je zgodba ameriškega vojaka, gimnazijskega učitelja Edgarja Derbyja, ki je bil obsojen na smrt pred strelskim vodom, ker je ukradel čajnik. Kako je ta nesrečnež ukradel čajnik, kako so mu sodili, kdo je streljal nanj in kako je umrl, pravzaprav sploh ne izvemo, a vendar je njegova nesmiselna smrt navzoča tekom celega romana in se bralca globoko dotakne.

Druga stvar, ki prežema celoten roman in kaže na pisateljevo mojstrstvo, je prikaz navidezne brezbrižnosti in otopelosti - ne samo glavnega junaka romana, ampak tudi mnogih drugih nastopajočih in celo pisatelja samega. Zdi se, da so vsi brezbrižni celo do smrti. Ob vsakem smrtnem primeru, se Kurtu Vonnegutu v romanu zapiše en in isti,  v usodo vdan stavek, ki ne zahteva nobene dodatne razlage: Tako gre to. (So it goes.)

Tako gre to, ker popotnika skozi čas ali pa skozi vojno skoraj nimata možnosti, da bi postopala drugače kot bolj ali manj brezbrižno. Nobeden od njiju nima moči, da bi kar koli spremenil. Brezvoljno romata skozi čas in po prostoru, ob tem pa se vedno bolj zavedata tralfamadorske modrosti, da svobodna volja sploh ne obstaja.
Takole pravi Tralfamadorec, ki je dolga leta preučeval Zemljane:
Obiskal sem enaintrideset naseljenih planetov v vesolju in preučil poročila o še stotih. Samo na Zemlji nekaj govorijo o svobodni volji.

A ta brezbrižnost in otopelost sta vendarle samo površinski. Bralec tragiko dogajanja še kako dobro čuti in še zdaleč ne more biti brezbrižen ali otopel.
Tragičnost in nesmiselnost vojne prosevata iz vsakega stavka romana. Skoraj vedno sta zaviti v humor in ironijo, kar pa njuno grozljivost še poglablja.

V romanu je polno simbolike in primerjav, izpeljav v nadrealistično. Vse je tako mojstrsko povezano med seboj, da bi bilo potrebno še eno branje knjige za njihovo popolno razumevanje in prepoznavanje. Skoraj ni stavka in dogodka v romanu, ki se ne bi navezoval na nek drug dogodek v drugem časovnem pasu Billyjevega življenja. Samo en primer, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin.
Ko so Trafalmodorci Billiyu poskušali razložiti, kako zgleda njim - vajenim življenja v štirih dimenzijah, življenje v tridimenzionalnem svetu, v katerem živimo Zemljani, so povedali, da je to približno tako, kot bi on sam, Billy,  z vozečega vlaka skozi majhno luknjico gledal na mimobežečo pokrajino. Ne bi preveč dobro razumel, kaj se dogaja, kje in kam se pelje.
In glej, namerilo se je, da je bil Billy v nekem drugem obdobju življenja prisiljen v ravno takšen, dvodimenzionalni pogled na svet. Bilo je to takrat, ko so ga kot vojnega ujetnika z vlakom vozili po Nemčiji.

Čas ima v romanu pomembno vlogo. Ne samo to, da se Billy giblje po različnih trenutkih svojega življenja, ki si ne sledijo linearno po času; ampak se čas včasih tudi ustavi. Ali celo začne teči v nasprotno smer. Ganljiv je opis bombardiranja Dresdna v obrnjenem časovnem poteku:

Formacija je ritensko priletela nad nemško mesto, ki je bilo v plamenih. Bombniki so odprli svoje bombne lopute in uporabili čudežni magnetizem, ki je pridušil ogenj, ga zbral v valjaste jeklene posode in jih vzdignil v letalske trebuhe. Posode so se lepo zložile po stojalih...Ko so se bombniki vrnili v oporišče, so ljudje pobrali s stojal jeklene valje in jih prepeljali nazaj v Združene države Amerike, tam pa so noč in dan delale tovarne, razstavljale valje in ločevale nevarno vsebino v rudnine...

Kaj ni to eno najlepših protivojnih sporočil?

Ernst Ludwig Kirchner:
Straße in Dresden
(1908)

Čeprav je ena izmed pomembnih misli knjige ta, da protivojni romani nimajo vpliva na mišljenje ljudi in ne zmanjšujejo števila vojn - tako kot protiledeniške knjige ne morejo ustaviti ledenikov, je vendarle prav, da imamo knjige, kot je roman Kurta Vonneguta, Klavnica pet. Prav je, da se spominjamo katastrof z zemljo zravnanih mest, človeških žrtev in njihovih brezsmiselnih smrti. A dobro je slediti tudi izredno dobronamernemu in modremu predlogu Tralfamodorcev:

"Ne menite se za strašne čase in namenjajte pozornost dobrim."

Ko so Dresdenčani obnavljali svoje razrušeno mesto, so prav gotovo imeli v mislih točno nekaj takega. Od kod bi sicer jemali voljo in moč, da ponovno zgradijo mesto in to v vsem njegovem predvojnem sijaju.

katoliška Hofkirche

Zwinger

Zwinger

Pogled od Zwinger-ja proti Semperoperi
Jezdec je kralj Johann Saški (1801-1873)
v nemščino je prevedel Božansko komedijo

Vonnegut, Kurt : Klavnica pet
iz angleščine prevedel Branko Gradišnik
originalni naslov: Slaughterhouse five
Ljubljana, Delo, 2004, Vrhunci stoletja; 42
157 strani
ISBN 961-6332-51-1

========================================================

O romanu Kurta Vonneguta, Klavnica pet, piše tudi F.Š. na svojem blogu Neusmiljeno berem.