Harper Lee: Pojdi, postavi stražarja

Pred enim letom, ko je knjiga Harper Lee, Go Set a Watchman, prvič izšla, je bil to velik dogodek. Tisoče ljudi po svetu je čakalo v vrstah, da se knjigarne odprejo in da kupijo svoj izvod romana. Samo v prvem dnevu je bilo prodanih skoraj milijon izvodov knjige. O dvomih, ki so spremljali najdbo in nato izdajo romana, sem že pisala.

Zavidljivo hitro smo roman dobili tudi v slovenskem prevodu; naslov je Pojdi, postavi stražarja. Zahvala za to gre založbi Mladinska knjiga in prevajalki Poloni Glavan.
Polona Glavan je nekaj pred tem poskrbela tudi za nov slovenski prevod do pred kratkim edinega romana Harper Lee, To Kill a Mockingbird (slovensko: Če ubiješ oponašalca). Pred njenim prevodom smo roman poznali pod drugim, nekoliko nerodno izbranim naslovom, Ne ubijaj slavca. Po romanu To Kill a Mockingbird je bil posnet zelo uspešen fim z Gregoryjem Peckom v glavni vlogi.

Daljnega leta 1957, ko je svoj roman Go Set a Watchman predstavila urednici Tay Hohoff, je Harper Lee postopala izredno razumno in prav nič trmoglavo prepričana le v svoj lastni prav (kot to pogosto počnejo mnogi mladi pisatelji, ko napišejo svojo prvo knjigo). Poslušala je nasvet urednice in napisala še en roman. Če ubiješ oponašalca je postal svetovno znan in še vedno velja za klasiko ameriške literature; Pojdi, postavi stražarja pa je poniknil v pozabo.

Dokler se ni lansko leto ponovno prerinil v ospredje! In to zelo bučno. Bi bilo bolje, če bi za vedno ostal nekje v sefu? Niti ne.

Ne vem, kako bi bilo, če bi Stražarja brala, ne da bi poznala Oponašalca. Mogoče ga sploh ne bi uspela prebrati do konca, ker bi pogrešala dobro zgodbo. Mogoče pa bi bila navdušena nad bolj odraslim vpogledom v človeško bit, ki ga najdemo v tej knjigi. Ne vem. Zdi se mi pa, da vem, zakaj Harper Lee, potem ko je roman Če ubiješ oponašalca doživel tako velik uspeh, ni želela izdati še romana Pojdi, postavi stražarja. Eden od razlogov je Atticus, ki se v Stražarju neprijetno spremeni; drugi je ameriška nekorektnost knjige.

Roman Pojdi, postavi stražarja, se dogaja v petdesetih letih 20. stoletja - torej približno dvajset let po času dogajanja v romanu Če ubiješ oponašalca. Jean Louise (prej imenovana Scout) je zdaj odrasla ženska in pride iz New Yorka v domače mesto Maycomb v Alabami, na počitnice. Druži se s svojim očetom Atticusom, ki je še vedno cenjen odvetnik, svojim fantom Hankom, tudi pravnikom, zelo razgledanim stricem zdravnikom, teto in nekaterimi drugimi meščani. Spominja se svojega otroštva. V mestu na jugu Združenih držav Amerike sta bila v petdesetih letih prejšnjega stoletja rasna segregacija in rasizem še vedno zelo pereči temi. Veliko Jean Lousinega razmišljanja se vrti okrog te teme in jo dela drugačno od ostalih prebivalcev mesta. Fanatično zagovarja pravice črncev - njihovo pravico do enakih možnosti in enakih priložnosti, ter prihaja v navskriž s svojim očetom.

Atticus namreč ni več takšen kot ga poznamo iz Oponašalca. Atticus, kakršnega smo poznali in je v romanu Če ubiješ Oponašalca tako zagnano in iz srca branil mladega temnopoltega moškega, ki je bil osumljen posilstva belke, ne bi svoji hčerki dvajset let pozneje zastavljal naslednjih vprašanj:
"Bi rada , da nam črnci množično vdrejo v šole in cerkve in gledališča? Bi rada, da so v našem svetu?"
"Bi rada, da tvoji otroci hodijo v šolo, katere raven je prilagojena črnskim otrokom?"
In potem še:
"Zdaj pa razmisli o tem. Kaj bi se zgodilo, če bi vsi črnci na jugu nenadoma dobili popolne državljanske pravice? Povedal ti bom. Karte bi se na novo premešale. Bi rada videla, da tvoji državi vladajo tisti, ki tega ne znajo?... Srček, očitno ti ni jasno, da so tukajšnji črnci, kar se tiče človeškega razvoja, še otroci..."
Atticus je postal rasist. In to je bralcem knjige Če ubiješ oponašalca težko razumljivo, nemogoče in nepredstavljivo. Težko je verjeti, da se je tako svobodomiseln in pošten človek, kot je Atticus, tako zelo spremenil. Verjamem, da je ta sprememba za tisoče bralcev Oponašalca - vključno z mano, veliko razočaranje in pa dober razlog za Harper Lee, da svojega prvotnega romana ni želela več objaviti.

Če so že bralci knjige lahko razočarani nad Atticusom, to velja še toliko bolj za njegovo hčerko Jean Louise. Podre se ji svet: edini človek, ki mu je kdaj popolnoma in z vsem srcem zaupala, jo je pustil na cedilu; edini moški, ki ga je kdaj poznala ... jo je izdal, javno, odvratno in brez sramu.
A vendar je po mojem mnenju opis teh trenj med očetom in hčerko najboljša plat romana Pojdi, postavi stražarja. Ob sprejemanju očeta, ki ima svoje - tudi hude napake in ni idealen, v kar je bila prepričana v otroštvu, Jean Louise odraste in postane zrela osebnost, ki zna živeti v sožitju tudi z ljudmi, ki imajo pomanjkljivosti in so drugačni od nje.

Zaradi Atticusove podpore rasni segregaciji roman Pojdi, postavi stražarja, v ZDA nikoli ne bi bil visoko cenjena knjiga. Nikoli ga ne bi - za razliko od romana Če ubiješ oponašalca, uvrstili v srednješolske učbenike. Roman namreč prikazuje nazadovanje ameriške družbe. Glede na to, kar je napisano v njem, je bil jug Amerike v petdesetih letih 20. stoletja, še bolj nazadnjaški, kot dvajset let poprej. To je po mojem mnenju še en razlog, zakaj pri Harper Lee (in pri njeni sestri, ki je zadnja leta bdela nad njo) do zadnjega - se pravi do njene občutne izgube sposobnosti presoje in odločanja ob hiranju ostalih umskih sposobnosti - ni bilo volje, da bi roman izdali.

Odlomki romana, v katerih se Jean Louise spominja svojega otroštva, so mi bili precej bolj všeč kot odlomki, ki se dogajajo dvajset let pozneje. Bolj živi so. Tudi bolj brezskrbno naivni in radoživi. Polni upanja in idealizma. Nikar pa ne pričakujte, da boste v njih našli kakšen omembe vreden vpogled odrasle junakinje na dogodke opisane v romanu Če ubiješ oponašalca. Veliki sodni proces je samo omenjen.
Prizori iz sedanjosti se zdijo kot nametani skupaj in ne tvorijo nobene prave zgodbe. Njihov glavni namen je poučevanje o neprimernosti rasističnega vedenja in to je občasno prav dolgočasno. Le redko nam ti odlomki, v katerih nastopa odrasla Jean Louise, prinesejo še kakšno dodatno, razmisleka vredno trditev. Ena takšnih je na primer Jean Lousino razmišljanje o moških, ki varajo žene:

Začne se s tem, da so žene na smrt zdolgočasene, ker so možje tako zaposleni s služenjem denarja, da se jim sploh ne posvečajo. Ko pa začnejo žene tuliti, možje ne skušajo razumeti, zakaj, ampak preprosto poiščejo sočutno ramo, na kateri se lahko zjočejo. In ko se naveličajo govoriti o sebi, se vrnejo k ženam. Nekaj časa je vse idilično, potem pa se moški naveličajo in žene začnejo znova tuliti in vse se spet začne od začetka. V teh časih imajo moški drugo žensko za psihiatrov kavč, in to za mnogo manjše stroške.

Roman Harper Lee, Pojdi, postavi stražarja, je bilo dobro prebrati, četudi ne dosega kvalitete bolj znanega romana Če ubiješ oponašalca. Vredno ga je bilo prebrati, pa čeprav se ne morem znebiti neprijetnega občutka, da je ob izdaji romana šlo za nekakšno prevaro. Če ostarele in bolne pisateljice mogoče vseeno niso prisilili v objavo knjige, so pa vsaj malo - a povsem zavestno, prevarali številne bralce - in sicer tako, da so jim v želji po lahkem zaslužku ob prodaji čim večih izvodov knjige, budili nerealna pričakovanja, češ kaj vse zanimivega se skriva v novem romanu slavne Harper Lee.

Všeč mi je bila Scout, oziroma Jean Louise, ki je ostala takšna, kot je bila kot otrok, čeprav za odtenek bolj nepotrpežljiva in mogoče celo histerična - sicer pa drzna, odločna, samozavestna, z visoko izraženim občutkom za pravičnost in poštenost. Všeč mi je bilo to, da se je pisateljica lotila razjasnjevanja zapletenejših odnosov med ljudmi - predvsem tistih med očetom in hčerko, ki pozneje niso več tako preprosti in enoznačni, kot so bili v otroštvu.
A vse to knjigi ne pomaga, da ob primerjavi s svojo naslednico ne bi delovala medlo in nedodelano.

★★★☆☆

Harper Lee (1926-2016)
umrla je v času med izdajo angleške in slovenske
različice romana
(vir: Wikipedia)

Lee, Harper
Pojdi, postavi stražarja
iz angleščine prevedla Polona Glavan
originalni naslov: Go Set a Watchman
Mladinska knjiga, 2016 (Zbirka Roman)
254 strani
ISBN 978-961-01-4085-6

=====================
Drobna pripomba glede prevoda naslova:
V originalnem naslovu romana ni vejice, čeprav bi morala biti - Go, Set a Watchman, bi bilo pravilno, takšen je namreč citat iz Biblije, ki ga je pisateljica uporabila za naslov knjige. Ko so Harper Lee opozorili na to, je vztrajala pri naslovu brez vejice. "Eno je Biblija. Drugo pa moja knjiga in tukaj ni vejice," je odvrnila.
Mogoče bi se moral zaradi te njene pripombe naslov slovenskega prevoda glasiti Pojdi postavi stražarja. Tudi brez vejice.