Sabine Altenburg: Die Priesterin der Kelten

To je zgodovinski roman, ki se dogaja tako v današnjem času kot tudi dva tisoč let nazaj v preteklosti. Kraj dogajanja je isti - okolica mesta Bad Münstereifel, nedaleč od Kölna na severozahodu Nemčije. Na tem območju so približno dva tisoč let nazaj različna keltska plemena preživljala zadnje trenutke svojega obstoja. Prav kmalu za tem jih je namreč iztrebil Gaj Julij Cezar. Tiste redke, ki so uspeli zbežati ali pa se poskriti, so ogrožali še Germani, ki so se približevali z vzhoda. Roman Sabine Altenburg, Die Priesterin der Kelten, ali po slovensko Keltska svečenica, opisuje, kako bi lahko potekal ta pomemben in usoden zgodovinski trenutek. Roman opisuje potek zgodovine skozi oči poražencev.

Osrednji vlogi v romanu imata dve mladi ženski. Prva je iz preteklosti, ime ji je Amena in je keltska svečenica. Druga je Hanna in je iz današnjega časa, po poklicu slikarka. Zaradi nesrečne ljubezenske izkušnje se je iz Kölna preselila na osamljeno domačijo sredi gozda v okolici Bad Münstereifla. Obe ženski sta medsebojno tesno povezani. Hanna ima namreč posebne duhovne sposobnosti in se lahko s pomočjo meditacije nekako preseli v Ameno. Preko vizij opazuje svet skozi Amenine oči, pozna njene občutke in misli. Kakor se to neumno sliši in je skregano s pametjo, je s Hanninimi nadnaravnimi sposobnostmi pisateljica dosegla svoj namen. Zgodba je namreč zanimiva in dovolj napeta. Dogajanje v preteklosti je opisano samo preko Hanninih vizij, in te vizije so skrbno izbrane, tako da pokrivajo samo najzanimivejše in ključne dogodke poteka zgodovine. S tem je možnost, da bi se bralec dolgočasil, precej zmanjšana.

Da je zgodba zanimivejša, v romanu nastopata še dva moška. Prvi je mladi keltski kralj Ambiorix, ki je resnična zgodovinska oseba, drugi je Rutger, arheolog, ki ga - kako prikladno, najbolj zanima ravno zgodovina Keltov. Zelo rad bi našel ostanke starodavne keltske naselbine z imenom Atuatuca, ki bi lahko bila ravno v okolici Bad Münstereifla. Naši dve dekleti sta zaljubljeni vsaka v svojega moškega, a kot je v takšnih primerih pričakovati, ljubezenski poti obeh parov nista (čisto) gladki.

V romanu se poglavja, ki se dogajajo v današnjem času, izmenjujejo s tistimi iz preteklosti. Hanna v začetku ne ve, kaj njene vizije pomenijo, a ima ob sebi Rutgerja, ki ji vsa za razumevanje potrebna zgodovinska dejstva natančno razloži. Hannine vizije so tudi Rutgerju zelo dobrodošle, saj mu pomagajo pri odkrivanju Atuatuce.

Zgodovinski podatki, ki jih je pisateljica uporabila za svojo knjigo, so iz zapisov Gaja Julija Cezarja, De Bello Gallico. V tem besedilu slavni rimski vojskovodja opisuje t.i. Galske vojne, ki jih je vodil v letih od 58 do 50 p.n.št. proti različnim keltskim in germanskim plemenom. Besedilo je bilo prav gotovo napisano tudi v propagandne namene - da bi poželo odobravanje med ljudstvom in Cezarju pomagalo pri politični karieri - tako, da je popolna resničnost napisanega verjetno vprašljiva. Ta dvom o resničnosti zapisanega je pisateljico Sabine Altenburg spodbudil, da je izkoristila svobodo, ki je dana pisateljem, dala prosta krila svoji domišljiji in napisala svojo (fikcijsko) različico poteka zgodovine. Ni se mogla sicer izogniti neizpodbitnemu in tragičnemu dejstvu, da je Cezar v Galskih vojnah v resnici uspel uničiti keltska plamena, je pa lahko osebne zgodbe nastopajočih v svojem romanu srečno zaokrožila. Tako imamo kljub tragični usodi keltskega ljudstva pred sabo zgodovinski roman, ki se pričakovano srečno zaključi.

Tisto, kar mi je bilo v romanu najbolj všeč in je bilo prav gotovo tudi glavni razlog, da sem knjigo prebrala prav do konca, je to, da sva si s Hanno v eni stvari zelo podobni. Obe sva navdušeni že samo nad mislijo, da se mogoče nahajava na mestu, kjer so se v preteklosti dogajale pomembne stvari. Da so nama zgodovinski kraji skoraj sveti. Pravzaprav sploh ni potrebno, da se je na določenem mestu nekoč v zgodovini dogajalo kaj sila pomembnega. Zadovoljni in srečni sva že ob tem, da veva, da je tam, kjer sva midve, nekoč nekdo že živel, razmišljal in se ukvarjal s skrbmi, ki nas zaposlujejo tudi danes. Hanna je bila globoko presunjena, ko je prepoznala potoček, preko katerega je dva tisoč let pred njo stopala Amena, in njeno ganjenost zelo zelo dobro razumem.

O pisateljici Sabine Altenburg se ne ve veliko. Stara naj bi bia nekaj preko petdeset let in živela naj bi tam, kjer se dogaja njen roman. Predvidevam, da je njen dom podoben Hanninini domačiji sredi nenaseljenih gozdov. Glede na to s kakšno natančnostjo in predanostjo je v romanu opisano, kako Hanna obnavlja svoj novi dom, so to prav mogoče tudi pisateljičina osebna doživetja.
Pisateljica je v letošnjem letu izdala nov zgodovinski roman iz Sage-Eifel, naslov je Die Heilerin der Kelten. Tokrat bo torej osrednjo vlogo v romanu imela namesto svečenice keltska zdravilka (ali zdravnica).

Roman Sabine Altenburg, Die Priesterin der Kelten je čisto soliden izdelek svojega žanra. Seveda še zdaleč ne dosega vrednosti zgodovinskih romanov, ki jih kakšnih tisoč kilometrov severneje preko Rokavskega preliva piše Hilary Mantel, a kdo sploh lahko tekmuje s to odlično britansko pisateljico.
Zgodba je zanimiva (četudi predvidljiva), osebe so simpatične in realistične, predvsem te iz sedanjosti. Tiste iz preteklosti so malo bolj mistične, a tako verjetno mora biti.
Od vseh stvari me je še najbolj motila dokajšna razvlečenost romana. Knjiga ne bi prav nič izgubila na svoji vrednosti, če bi bila tudi za tretjino krajša. Vsako malenkost, ki se dogodi Hanni, vendarle ne bi bilo potrebno tako natančno opisovati, in vsako dejstvo trikrat razložiti tudi ne. A takšen način pisanja je pravzaprav zelo dobrodošel, če se v jeziku, v katerem je roman napisan, še ne počutiš povsem domačega.

Prepričana sem, da bi knjiga, če bi bila prevedena v slovenščino, tudi pri nas imela veliko zadovoljnih bralcev.

★★★☆☆

Ambiorix napada Rimljane
(relief na Palais Provincial, Liege)
(vir: Wikipedia)

Altenburg, Sabine 

Die Priesterin der Kelten
CreateSpace Independent Publishing Platform, 2014
590 strani
ISBN 978-1495387265