Marjane Satrapi: Perzepolis

Najslavnejšo Hermiono poznate, kajne? Ne, to nisem jaz;) Tista iz Harryja Potterja je. Ves čas nekaj bere in vedno pozna odgovor na katerokoli vprašanje. A tudi igralka, ki je v filmih o Harryju Potterju upodobila Hermiono, ni od muh. Emma Watson  se spozna na knjige. Na univerzi v Oxfordu je s pohvalo diplomirala iz angleške literature. Je strastna bralka in pred časom je na portalu Goodreads odprla bralni krožek. Vsak mesec izbere eno knjigo in jo svojim sledilcem priporoči v branje. Ker je Emma tudi borka za pravice žensk, so to večinoma knjige, ki se ukvarjajo z žensko tematiko. Za knjigo meseca junija je izbrala delo iranske pisateljice Marjane Satrapi, z naslovom Perzepolis. Delo imamo tudi v slovenskem prevodu.

Knjiga je avtobiografski roman v obliki stripa. V njem umetnica s pomočjo stripa pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, ki je zelo posebna. Kot desetletna deklica je doživela Islamsko revolucijo, pozneje tudi iraško-iransko vojno.
Nikoli mi ni bilo povsem jasno, za kaj je v teh dveh ključnih dogodkih v sodobni iranski zgodovini šlo. Kako in zakaj je bilo svobodno in zahodno naravnano življenje pod vlado šaha Reza Pahlavija leta 1979 nasilno prekinjeno? Kako to, da so na oblast prišli muslimanski verski fundamentalisti? No, s to knjigo sem odgovore na takšna in podobna vprašanja dobila s pomočjo doživetij in občutij deklice ter mlade ženske. Lahko se je bilo poistovetiti z Maržo - mogoče tudi zato, ker sva podobnih let (obe sva tudi v osemdesetih poslušali Kim Wilde in Michaela Jacksona:), in preko nje je bilo lažje razumeti tudi dogajanje v Iranu v bližnji preteklosti.

Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bili glasni bradati moški, ki so trdili: "Ženski lasje vsebujejo žarke, ki moške vzburjajo. Ženske jih morajo skriti! Če bi bilo odkrivanje znak civilizacije, bi bile živali bolj civilizirane od ljudi."
Verski voditelj mula je bil bolj prizanesljiv in je Marži predlagal: "Berite sveta besedila. Videli boste, da nošenje zakrivala pomeni emancipacijo. Zakrita ženska je svobodna ženska!"
Torej: Da bi ženske obvarovali pred morebitnimi posiljevalci, so tako odredili obvezno nošenje rut.
Maržin oče - glas razuma v nori družbi,  ne more verjeti: "Vse moške imajo za spolne obsedence!!"

Kako grozno domače zvenijo ti stavki! Presunilo me je ob spoznanju, da se nazadnjaško razmišljanje značilno za Iran v osemdesetih letih, v 21. stoletju seli tudi v Evropo in da nekateri za takšno vedenje najdejo celo opravičilo.
Sicer pa - v knjigi je kristalno jasno predstavljeno - in to iz prve roke! - da skoraj ni žensk, ki bi bile navdušene nad tem, da je potrebno nositi rute. In to me tolaži. Nekateri bi me namreč prav radi prepričali v to, da večina žensk, ki se pokrivajo, to dela iz lastnega veselja in prepričanja.

A pustimo to in se vrnimo h knjigi.
Starši so Marži želeli nuditi boljše okolje, kot ga ji je nudila družba v Iranu, in so jo, komaj 14-letno, poslali na šolanje na Dunaj. Sámo. Stanovala je pri prijateljih in tudi v internatu, ki so ga vodile nune. Stres je bil velik, a počasi se je vživljala v novo družbo in dobila tudi prijatelje. Francosko maturo je opravila kot najboljša v razredu. Vendar pa se Maržin odhod v tujino vseeno ni dobro končal. Njeno najstniško življenje je imelo tudi temne plati. Zašla je v svet mamil in po nesrečnem ljubezenskem razmerju je postala brezdomka. Vse to je v romanu-stripu izredno plastično in jedrnato predstavljeno. Izpostavljeni so tisti ključni dogodki, ki gradijo zgodbo, in so bili za pisateljičino življenjsko pot najusodnejši.

Kot 18-letno dekle se je Marža po neuspeli evropski izkušnji vrnila v Teheran. Zbolela je za depresijo, kajti "bila je nič". Takole pove: "Bila sem zahodnjakinja v Iranu, Iranka na Zahodu. Nisem imela identitete. Sploh nisem več vedela, zakaj živim." Ko se ji je uspelo vpisati na Likovno akademijo v Teheranu in ko se je zaljubila v fanta Reza, se ji je počutje izboljšalo in volja do življenja povrnila. Pa vendar - represivna družba v Iranu jo je vedno znova silila v absurdne situacije in v starosti 24 let je za vedno zapustila Iran in se odpravila v Strasbourg v Franciji. Tukaj se potem knjiga konča.

Iz zapisanega in narisanega je več kot jasno, da je pisateljica izjemna ženska, ki ji nikoli ni bilo vseeno, kako postopajo z njo, politično aktivna je, strastna in impulzivna. Svoboda ji je vedno pomenila največ.
Da sem vse to lahko razbrala iz stripa, pomeni, da je ta zelo dobro narisan in napisan.

Risbe v stripu so črno-bele, precej preproste, a vendar zelo nazorne in povedne. V bralcu sprožijo potrebna čustva in občutja.

Po stripu je bil posnet tudi animacijski film, ki je na Cannskem filmskem festivalu leta 2007 dobil glavno nagrado žirije, film pa je bil nominiran tudi za oskarja.
Iranska vlada je zaradi filma protestirala na francoskem veleposlaništvu v Teheranu.

Marjane Satrapi je danes priznana iransko-francoska umetnica ilustratorka, avtorica stripov in otroških knjig ter režiserka. Za svoja dela je dobila številne nagrade.
Z romanom-stripom Perzepolis je uspela na svojevrsten način predstaviti svoja otroška in mladostniška leta, ki so jih zaznamovali ideološka represija v Iranu in tujost ter osamljenost na Dunaju. Kljub mnogim težkim trenutkom v življenju ji je uspelo ostati zvesta sama sebi, kar je na koncu pripomoglo k temu, da je zaživela uspešno in zadovoljno življenje.

Iran pa še vedno ostaja Iran - kraj verskega fundamentalizma in šeriatskega prava, svetlobna leta daleč od velikega Perzepolisa in slavnega Perzijskega imperija, predhodnika današnjega Irana. Perzijski imperij je namreč v nasprotju z današnjim Iranom, ki temelji na represiji, gradil svojo moč na verski in kulturni strpnosti med narodi. In uspel.

Poučno branje za današnji čas.

Marjane Satrapi
(vir: laurencbyrd.wordpress.com)

Satrapi, Marjane
Perzepolis: zgodba o otroštvu in zgodba o vrnitvi
prevedel: Uroš Zorman
Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta: Društvo za širjenje filmske kulture Kino!, 2008
156 strani+192 strani
ISBN 978-961-92264-2-1
ISBN 978-961-92264-4-5