Miha Mazzini: Otroštvo

S knjigo Miha Mazzinija, Otroštvo, imajo tisti, ki bi radi vse po predalčkali, velike težave. Za začetek - je to zbirka kratkih zgodb ali roman? No, bo že roman, saj ga je komisija za kresnika - najprestižnejšo slovensko literarno nagrado za roman, uvrstila med letošnje finaliste:) A prav lahko bi bila tudi zbirka kratkih zgodb, saj se posamezna "poglavja" knjige berejo kot samostojne in neodvisne zgodbe.
Druga, precej večja dilema, ki se ji resni uradni recenzenti nikakor ne morejo izogniti, je vprašanje, ali je delo fikcijsko ali avtobiografsko. Iz razglabljanja o tej dilemi nastajajo poglobljene študije (berite spremno besedo h knjigi ali pa recenzijo na RTV Slovenije).

Mene - običajne bralke, takšni predalčki ne zanimajo. Prav tako me ne bega podnaslov knjige: Avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah, ali pa prvi stavek knjige: Vse osebe, kraji in dogodki so izmišljeni ali pa literarno obdelani. 

No, več kot zadovoljna sem z zelo jasno pisateljevo razlago iz predgovora. V njej pove, da ima iz zgodnjega otroštva - tako, kot verjetno tudi vsak drug od nas, le prebliske iz spomina. Okrog teh spominskih prebliskov je potem zgradil zgodbe svojega otroštva, ki seveda niso popolnoma resnične, avtobiografske, a tudi popolnoma izmišljene niso, in napisal roman. Že dolgo vem, da s takšnim načinom pisanja - z lastnimi doživetji podmazano fikcijo - nastajajo najboljša leposlovna dela in roman Miha Mazzinija, Otroštvo, to tudi je.

Roman pripoveduje o otroštvu dečka, ki svoja predšolska leta preživlja v družbi in pod nadzorom dveh žensk - matere in babice. Očeta ni, oziroma je navzoč le kot od telesa odrezana roka na dečkovi rami neke uničene družinske fotografije. Pomanjkanje odrasle moške sile - tiste, ki diši po cigaretah in briljantini, sicer vsaj v določeni meri nadomeščajo dečkovi trije strici, a ti imajo v romanu dokaj stransko vlogo. Glavni sta ženski.

Mama je samohranilka in dela kot čistilka. Vse dneve je odsotna in je zaradi garanja ter nezadovoljstva z življenjem, ki ga živi, pogosto slabe volje in tečna. "NIMAM ŽIVLJENJA!" vpije, "STARA SEM ŠTIRIDESET LET! NIMAM ŽIVLJENJA! NOČEM TAKO UMRET!" Preplavljajo jo napadi besa. Njene vzgojne metode budijo nelagodje. Kajti - ko se odpravlja po leseno kuhalnico, s katero ponavadi meša perilo, ko ga pere, govori dečku: "Pripravi se zdajle na kazen, ki bo trajala in trajala, ker mora, da si zapomniš za celo življenje, da je molk zlato in da moraš govoriti tisto, kar od tebe pričakujem, ker je le tisto resnica, kar jaz hočem!" Opis dogajanja in besede so bili tako prepričljivi, da sem skupaj z dečkom trepetala, če že ne pričela cviliti v grozi in se z ramenom vkopavati v zid.

A vendar ima mama manj pomembno vlogo v dečkovem zgodnjem življenju kot nona. Nona je tista, ki večino časa preživi z njim in ima nanj največji vpliv. Pobožnjakarska je. Tipična janzenistka, katere Bog je maščevalen in hudoben - točno tak kot ona sama. Dečku - pa tudi vsem ostalim, ves čas grozi s peklom in pogubljenjem. Edino čtivo, ki mu ga bere, je knjiga Življenje svetnikov. Manipulira z otrokovimi čustvi.
A vendar je treba priznati, da so nekatere od njenih misli in nekateri od njenih nasvetov vseeno vsaj premisleka vredni. Njena učna ura z zakrknjenim jajcem, ki naj bi bila prispodoba človeškega srca, se mi je zdela prav zanimiva, a kaj, ko jo je babica spet uporabila preveč preračunljivo in s slabim namenom - da bi vplivala na dečkova čustva in ga pridobila v zavezništvo proti lastni hčeri.

Obe ženski v dečkovem življenju sta grozni. Otrok ne ve, da je njuno vedenje neprimerno; bolj od kaznovanja in takšnega ali drugačnega trpinčenja se boji, da bo ostal brez njiju, sam. V tem je potem tudi velika tragika zgodb. Otroška razpetost med imeti rad ali pa sovražiti ljudi, ki jih ima okrog sebe, je enkratno predstavljena in kar kipi iz knjige.
Ob tem se mi je zdelo izredno zrelo in razumsko, da si pisatelj v svojih zgodbah ni dovolil tega, da bi mamo in babico zaradi njunega vedenja obsojal, čeprav je še kako jasno, da se z njunim obnašanjem ne strinja. Njuna dejanja in razmišljanja poskuša razumeti, predelati, kar je mukotrpen posel, a prinaša veliko zadovoljstvo in pomirjenost s samim seboj in svetom.

Tako odlično napisane knjige o otroštvu že dolgo nisem brala. Veliko je romanov, ki so pisani skozi oči otroka, a Otroštvo Miha Mazzinija je nekaj posebnega. Pisatelj je poudaril točno takšno dojemanje sveta in točno takšen način odzivanja nanj, kot sta značilna edinole za majhne otroke. Tako je v knjigi veliko govora o različnih vonjavah, ki jih deček zaznava (materininega vonja po čistilih, babičinega vonja po postanem urinu, značilnega vonja lesenih tramov in železniških tirov, vonja hrane različnih nacionalnosti itd.) Otroci namreč svet okrog sebe dojemajo prvobitneje od odraslih, pogosto preko vonja, in tudi pri dečku je tako. Tudi čustveno doživljanje in odzivanje na svet okrog njih je intenzivnejše in manj nadzorovano kot pri odraslih.

Zavrnitev

Glede čustev in občutenja je knjiga še posebno jasna. Vsako poglavje je namreč označeno z enim čustvom, le-to pa je še dodatno podkrepljeno s sliko drže telesa, ki (so) jo igralci uporabljali za predstavitev tega občutenja. Tako imamo zgodbe iz dečkovega otroštva, ki so jih zaznamovali groza, krivda, obramba, brezup, zapuščenost, pa tudi izziv, odkritje, moč, ljubezen in zmagoslavje. Te slike z začetkov vsakega poglavja se mi zdijo izredno posrečene.

V romanu je šestnajst zgodb iz dečkovega zgodnjega otroštva. Dodana sta še predgovor in zaključno poglavje, v katerem poskuša odrasli moški, ki je poračunal z dogodki iz svojega otroštva, pomagati neznanemu dečku, za katerega se zdi, da je v podobnem položaju, kot je bil nekoč tudi on sam. Ta zadnja zgodba ima naslov Prerokba in prerokba odraslega moškega (pisatelja) fantu je naslednja: Poba ne sekiraj se. Vse mine, tudi otroštvo. V sebi imaš nekaj, da me ne skrbi zate. Borec si. Preživel boš tole in nekaj boš naredil iz sebe.

Od vseh zgodb so name naredile največji vtis prve tri. V tisti z naslovom Srečne družine, beli zobje je z grozljivo in precizno prefinjeno opravljeno s pedofilijo. V Porodu imamo opravka s krivdo; v zgodbi Trije krogi smrti, pa smo priča soočenju odraslega moškega z dementno babico, ki ima še vedno strašno močan vpliv na svojega vnuka. Zgodba Vlaki je malce komična, tista z naslovom Marija Novak pa groteskna. K še večji grotesknosti in ugibanju - Ali se je to kljub vsemu res zgodilo? (Ne, seveda se ni!), pripomore fotografija nagrobnika dečkove babice, ki je pridana zgodbi. Preberite, pa boste zvedeli, kaj se pravi skupaj z grobom kupiti še truplo neznane ženske:)

Ozko dolino je nekoč polnila železarna in ko se je proizvodnja preselila na drug konec sveta, so od mogočne tovarne ohranili le dimnik, da so nanj pritrdili logotipe tujih trgovskih podjetij.
(iz zgodbe Porod)
(posneto skozi umazano šipo drvečega vlaka)

Knjiga Miha Mazzinija, Otroštvo, je odlična psihološka analiza nekega otroštva, polnega travm. Te travme niso bile vedno zavestno povzročene, a so imele globoke posledice še daleč v odraslo življenje. Rahločutno, precizno in izredno intimno pisanje, ki poravna stare zamere in zaceli boleče rane. Kljub mogoče drugačnemu vtisu, ki ga daje tale moj zapis, je knjiga optimistična. Otroštvo - opisano v tem romanu ali pa tisto, ki je bilo v resnici doživeto - je namreč omogočilo rojstvo zrelega in uravnoteženega moškega, ki je uspel iz sebe nekaj narediti. Kaj boljšega bi si lahko še želeli.

Navijam za kresnika!

★★★★★

Miha Mazzini (1961)
(foto: Robert Kruh)

Mazzini, Miha
Otroštvo (avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah)
založba Goga, 2015 (Literarna zbirka Goga)
221 strani
ISBN 978-961-277-096-9

P.S. Miha Mazzini je redni kolumnist na Siol.net. Njegove kolumne vam toplo priporočam v branje. Mene pomirjajo, saj predstavljajo redko priložnost, da se znebim slabe vesti, ker ne vodim urnika šolskih testov svojih otrok in ne spremljam učne snovi, ki jo jemljejo pri posameznih predmetih. Raje pišem tale blog;-)