Charlotte Brontë: Sirota iz Lowooda

Velika Britanija praznuje! Kraljica Elizabeta je danes dopolnila 90 let.
A kdo bi si mislil, da ima 21. aprila poleg nje - ene najpomembnejših angleških kraljic, rojstni dan še ena velika Angležinja. Ta druga obletnica - po mojem mnenju precej pomembnejša od prve, se tiče vseh resnih bralcev širom sveta. Danes namreč mineva tudi 200 let od rojstva Charlotte Brontë - ene najpomembnejših in najpriljubljenejših angleških pisateljic.

Bila je najstarejša in najslavnejša od sester Brontë - treh nadarjenih mladih žensk, ki so v času, ko za predstavnice ženskega spola ni bilo preveč hvalevredno, če so pisateljevale, v istem letu (bilo je to leto 1847) izdale vsaka svoj roman. Pisale so pod psevdonimom bratov Bell.

Charlotte Brontë je napisala roman Jane Eyre - pri nas znan kot Sirota iz Lowooda, in z njim bralcem po vsem svetu podarila eno največjih ljubezenskih zgodb vseh časov.

Kaže, da bo moje letošnje bralno leto v številnih primerih posvečeno branju knjig, ki sem jih v preteklosti že prebrala. Tudi Jane Eyre spada mednje. Po doooolgih letih sem jo ponovno vzela v roke - malo zaradi obletnice, malo pa zato, ker je bila to knjiga meseca aprila v bralnem krožku časopisa Guardian. Fino je brati knjigo istočasno z mnogimi drugimi bralci širom sveta, spremljati njihove misli in komentarje o prebranem ter ob tem prebrati še nekaj izčrpnih in zanimivih člankov vodje bralnega krožka na isto temo:-)

Roman se začne na način, ki mi ponavadi ni všeč. Imamo trpinčenega otroka alá Pepelka. To je Jane Eyre - sirota, ki živi pri svoji hudobni teti ter dveh brezbrižnih sestričnah in bratrancu, ki jo ves čas pretepa. Vedno znova doživlja huda ponižanja in veliko krivico. A ta Pepelka vendarle ni običajna Pepelka in zaradi te njene posebnosti sem roman že od vsega začetka rada brala. Jane se zna tudi upreti in svojim mučiteljem povedati, kar jim gre. Zaradi tega je sicer od svojih sorodnikov deležna še večjih ponižanj, a sama pri sebi se bolje počuti in počasi postaja vse samozavestnejša. A dolga je še pot, da se bo sramežljiva deklica razvila v zrelo in samostojno odraslo osebo.

Naslednja postaja na njeni življenjski poti je izobraževalni zavod za osirotela dekleta Lowood, kjer se Janino trpljenje nadaljuje. V tem zavodu se prvič sreča z verskim fanatizmom v podobi predstojnika zavoda gospoda Brocklehursta, pa tudi s pomanjkanjem hrane in mrazom. Na drugi strani pa prvič občuti tudi to, kako dragoceno in pomembno je prijateljstvo ter kakšno zadovoljstvo prinaša znanje.

Šele po vseh teh mučnih pripetljajih, ki jih Jane doživlja kot otrok, nastopi čas za veliko ljubezensko zgodbo. Odvija se med Jane in Edwardom Rochestrom - gospodarjem graščine Thornfield, kamor pride Jane za vzgojiteljico gospodarjeve varovanke Adele. Ljubezenska zgodba je velika, a prav nič lepa. Bolj mučna kot ganljiva. Predvsem pa izredno mračna. A vendar je to velika zgodba o ljubezni, saj je v njej vse: strast, predanost in zvestoba, a tudi sprenevedanje in ljubosumnost. Poleg vseh teh občutkov pa najdemo še najusodnejšega med vsemi - izgubo zaupanja v ljubljeno osebo.
Edward Rochester mi ni bil všeč. Trudila sem se, da bi ga vzljubila, saj je bil Janina ljubezen življenja, a ni šlo. Daleč preveč skrajen je bil - na eni strani ciničen in zbadljiv, na drugi vsiljivo in skoraj že nadležno ljubezniv. Pa njegove neprijetne zunanjosti še omenila ne bom.

Charlotte Brontë vsekakor ni imela veliko izkušenj z moškimi. Če bi jih imela, ne bi poleg nemogočega Edwarda Rochestra ustvarila še enega skrajno nerealnega moškega. To je St. John, Janin bratranec (a ne tisti, ki jo je pretepal). Je Rochestrovo popolno nasprotje, a zaradi tega prav nič prijetnejši. Razumsko preračunljiv je in prav nič strasten. Brezčuten. Stremi za višjimi cilji, ki so običajnim ljudem težko razumljivi. Tako skrajno svetniški je, da ga zlahka zasovražimo.

Moški v romanu Sirota iz Lowooda torej po mojem mnenju niso preveč posrečeno predstavljeni. A to hibo romana zelo dobro omili oris glavne junakinje pripovedi - Jane Eyre. Jane mi je bila všeč. Še več. Če jo opazujem z vidika 19. stoletja oz. viktorijanske dobe, jo moram naravnost občudovati in z njo tudi njeno stvariteljico. 

Poslušajte, kaj je rekla Charlotte Brontë skozi usta Jane Eyre v času, ko so bile ženske bolj ali manj ponižane na lepotni dodatek moškega, ki ni sposoben zahtevnejših umskih operacij:

Nasploh imajo žene za zelo mirna bitja. In vendar ne čutijo nič drugače kot možje! Tudi one morajo razviti svoje sposobnosti in treba jim je možnosti za to kot njihovim bratom. Če so zaradi velike utesnjenosti obsojene na popolno brezdelje, trpijo, kakor bi trpeli možje. In zelo ozkosrčno je, če njihova sobitja, ki uživajo toliko prednosti, trdijo, da je zanje edino prav, če se zapro v hišo in pečejo pudinge, pletejo nogavice, igrajo na klavir in vezejo mošnjičke in če jih lahkomiselno zasmehujejo, ako se katera izmed njih skuša naučiti več, kot mislijo oni, da se zanjo in za njen spol spodobi.

Sirota iz Lowooda je tudi feministična knjiga, verjetno ena najzgodnejših v literarni zgodovini.

A Jane nisem imela rada samo zaradi njenih naprednih pogledov na vlogo žensk v svetu, ampak še zaradi marsičesa drugega. Kot otrok je rada brala. Njeno posedanje s knjigo v rokah na okenski polici, kjer jo je na eni strani skrivala zavesa, na drugi pa je bila od jesenske pokrajine ločena s šipo, sem dojemala zelo domače in znano. Občudovala sem jo, ko se je odločila, da zapusti mesto učiteljice v Lowoodu, kjer ji je bilo zagotovljeno mirno življenje, in se je raje pogumno napotila v neznani svet mnogih izzivov, a tudi neprijetnosti in razočaranj. Všeč so mi bili njen pogum, vztrajnost, inteligenca in veselje do učenja.
Samo pri njenem svetovnem nazoru si nisem prišla na jasno. Ali je verovala v Boga ali ni? Včasih se zdi, da je jasna ateistka, spet drugič pa jo srečamo, ko predano moli k Bogu. Občuduje in želi biti podobna svoji dobri, globoko verujoči prijateljici, a globlje versko angažirano delo zlahka zavrne. Kakorkoli že, v viktorijanski dobi je bila vera v Boga nekaj samoumevnega, nekaj o čemer se sploh ni razpravljalo ali dvomilo. Mogoče zaradi tega Charlotte Brontë (in tudi Jane) ni preostalo drugega kot da sta glede svojega verskega prepričanja in morebitnih dvomov nejasni in skrivnostni.

Način pisanja je mračen in mrk - gotski, kot to dandanes še vedno imenujemo. Zdi se, da je tekom knjige edini letni čas jesen, da vedno dežuje in da se po nebu ves čas podijo temni oblaki. Narava - in tudi nekateri ljudje, so divji in neukrotljivi. Strele med nevihto razkoljejo drevo, pod katerim sta malo pred tem sedela zaljubljenca, kar je zanju slabo znamenje.
V gotske značilnosti romana Jane Eyre se dobro poda tudi "blazna ženska s podstrešja", ki je strašna, saj grize, podtika ogenj in zabada z nožem. V knjigi ima pomembno vlogo. Označujejo jo za pošast, vampirja in še kaj takšnega, meni pa je, kadarkoli se je pojavila, vzbujala neprijetne občutke ob spoznanju, kako neprimerno so še pred 200 leti ravnali s psihiatričnimi bolniki. Samo Jane je enkrat tekom knjige pripomnila: "neizprosni ste do nesrečne žene, [...] saj ne more nič zato, če je zblaznela!", vsi ostali, vključno z Janino ljubeznijo Rochestrom, pa do nje niso čutili niti malo usmiljenja.
Nora Bertha je vznemirjala tudi pisateljico Jean Rhys, ki je zato napisala roman Široko sargaško morje, in v njem opisala svojo predstavo o tem, zakaj je Bertha zbolela, kako je prišla v Anglijo in kako to, da je končala na podstrešju.

Knjiga Sirota iz Lowooda pisateljice Charlotte Brontë je leta 1847, ko je bila izdana, v angleškem literarnem svetu sprožila pravi vihar. Bralci niso bili pripravljeni na tako revolucionarno vsebino in stil pisanja. Čudno se jim je zdelo, da je roman pisan v prvi osebi, da pripoveduje ženska in da le-ta ves čas neposredno nagovarja bralca. V knjigi namreč pogosto zasledimo stavke, ki se začnejo "Dragi bralec... ", kar se mi je zdelo zelo simpatično, saj sem nagovor občutila kot prijazno povabilo, da spoznam tudi najintimnejše Janine misli, bralce pred 200 leti pa je to presenetilo. Začudilo jih je tudi to, da je bila Jane tako zelo drugačna od običajnih ženskih junakinj viktorijanskih romanov. Knjiga je kljub temu doživela velik uspeh, Charlotte Brontë pa je postala slavna.

Mene pa je roman navdušil predvsem zato, ker je tako zelo posrečena mešanica 19. stoletja in sodobne dobe. V osnovi gre sicer za klasični viktorijanski roman, ki je s svojimi gotskimi prvinami še dodatno bizaren, a po drugi strani je tako zelo sodoben in napreden, da ga je po skoraj dveh stoletjih še vedno vredno brati. Rochester in St. John sta sicer kot dinozavra iz daljne preteklosti, a Jane bi bila prav lahko ena izmed sodobnih mladih žensk z visoko postavljenimi moralnimi zahtevami in vrednotami, ki niso nujno povezane z njeno religioznostjo.

Priporočam, da knjigo preberete in se pridružite tisočem in tisočem bralcev, ki so jo v zadnjih dveh stoletjih že držali v rokah. Če imate raje od posladkane romantike tisto malce bolj temačno, zraven pa še strast in pogum, je prav verjetno, da vam bo roman všeč. Pomaga tudi, če ste ženska;-)

★★★★☆

Charlotte Brontë (1826-1855),
naslikal George Richmond
  (vir: Wikipedia)

Brontë, Charlotte
Sirota iz Lowooda
iz angleščine prevedla: Božena Legiša - Velikonja
naslov izvirnika: Jane Eyre
ilustriral: Karel Zelenko
Mladinska knjiga Ljubljana, 1980 (zbirka Petdeset najlepših po izboru bralcev)
665 strani (razdeljenih v dva dela)