Jonas Jonasson: Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil

Če bi morala knjigo Jonasa Jonassona, Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil, označiti le v stavku ali dveh, bi napisala tole: 

Izredno duhovito in zabavno branje. Tudi lahkotno, a vendar ne prazno in neumno. Priporočam vsem, ki se želijo sprostiti, potem ko so prebrali kakšno težko in zahtevno knjigo, kot je na primer roman Lionel Shriver, Pogovoriti se morava o Kevinu. 

Evo, pa sem v skopo besedilo uspela vriniti še link na eno svojih knjižnih recenzij;-)
Če mi dovolite, da se malo pobaham, bom pripomnila, da zgornji jedrnati povzetek knjige spominja na zapise v literarnem blogu Neusmiljeno berem. Samo spominja. Saj mu primanjkuje na maksimum zgoščen odsev Torove inteligence. 

Vsekakor bo bolj varno, da nadaljujem "na hermionin način". V tem primeru vam pozornosti ni potrebno preveč ostro našpičiti in hitrosti povezav med posameznimi možganskimi nevroni ne nujno dodatno pospeševati - kar je skoraj neobhodno pri prebiranju Neusmiljenega branja.

Allan Karlsson, glavni junak našega romana, na svoj stoti rojstni dan zapusti dom upokojencev, v katerem prebiva. Izogniti se namreč želi praznovanju, ki mu ga pripravljajo, in se ga bo udeležil tudi občinski svetnik. Allan zleze skozi okno, malo postoji na gredici z mačehami in se nato odpravi na pot. Brez posebnega načrtovanja se znajde na avtobusni postaji. Tam pa je tisti trenutek tudi malce zanemarjen in ne preveč prijazen mladenič s kovčkom. Ta mladenič ima veliko težavo. Rad bi šel na stranišče, a skupaj s kovčkom tega ne more storiti. Toaletni prostor je premajhen.
Mladenič je želel, da bi Allan popazil na kovček, medtem ko bi njegov lastnik zadovoljil svoje potrebe na stranišču. Ali kot se je izrazil:
"Srati moram."
Allan je prijazno odgovoril, da je resda star in betežen, vendar mu oči še dobro služijo in na kovček mladega moža mu bržčas ne bo prenaporno popaziti.
A komaj mladenič izgine na stranišče, pripelje avtobus, s katerim se je Allan namenil odpotovati.
Allan se je ozrl k avtobusu in potem na kovček, pa spet k avtobusu in spet na kovček.
"Saj gre po kolescih," si je dejal. "Pa še jermen ima, da ga vlečeš."
In tako je Allan presenetil samega sebe z odločitvijo, s katero je - tako bi lahko rekli - podal roko življenju.

Kovček, ki si ga je prilastil stoletnik, je potem vzrok za vrsto zabavnih pripetljajev, v katere se vključujejo nove in nove osebe - takšni in drugačni nepridipravi, kriminalistični inšpektor in tožilec, predvsem pa čisto običajni ljudje z eno ali dvema čudaškima lastnostima v značaju ali vedenju. Imamo dve trupli in eno skoraj truplo. Imamo slona in veliko eksplozij - čisto konkretnih, takšnih, ki podirajo mostove in mečejo hiše v zrak.

Roman se odvija po dveh poteh. Na eni zasledujemo dogodivščine povezane z ukradenim kovčkom, pri drugi pa se podamo v preteklost in spremljamo Allanovo življenje od rojstva leta 1905 dalje.

Zgodba iz sedanjosti - tista, povezana s kovčkom, mi je bila bolj všeč kot tista druga. Allanov flegmatični odnos do življenja je enkraten. Je, kot je, in bo, kot pač bo, je Allanov življenjski nauk, ki mu omogoča optimistično in zadovoljno življenje. Poleg dobre hrane in alkohola, ki mu tudi veliko pomenita.

Druga zgodba se sprehodi skozi celotno 20. stoletje. Allan Karlsson se je namreč v svojem življenju - večinoma po igri naključij, srečal s številnimi pomembnimi političnimi osebnostmi. Ob prebiranju tega dela romana imamo priložnost podučiti se o sodobni zgodovini, vendar pa - brez strahu, pisanje še zdaleč ni dolgočasno. Je pa, seveda, dokaj neverjetno. A kdo bi se ob tako zabavnem branju nad tem pritoževal.
Pisatelj se je tudi zelo pametno izognil tistim zgodovinskim temam, ki bi nas nemara lahko dolgočasile, ker so tako zelo splošno znane. Tako Hitler in nacizem v knjigi sploh nista omenjena. Predsednik John F. Kennedy nastopa le v enem stavku, Franklin D. Roosevelt pa mogoče v treh do petih. Pač pa dokaj natančno spoznamo Harryja S. Trumana in Richarda M. Nixona - zadnjega ne zaradi afere Watergate. Pomembni vlogi imata tudi dve Kitajki - prelepa žena Mao Zedonga in ambiciozna soproga njegovega nasprotnika Čankajška. In še in še.

Če se lotite branja knjige, vas bosta sproščen smeh - ali pa vsaj smehljanje, spremljala preko celotne knjige. Prisežem. Na trenutke me je roman spominjal na knjigo Štoparski vodnik po vesolju. Ravno takšne fore (za občutljiva ušesa: dovtipe) najdete, pa še v vesolje vam ni potrebno zaiti; kar v resničnem svetu lahko ostanete.
Poleg tega je pisanje takšno, da nikoli niti za trenutek ne boste podvomili v to, da bo stoletnemu Allanu in njegovi druščini kdaj šlo karkoli narobe - ne glede na to, v kako neverjetno čudaškem zapletu se bodo znašli. Takšni bralski občutki so prijetni in dragoceni, saj jih knjige le redko nudijo. Če pa jih že, so vedno povezani s plehkostjo in klišejsko predvidljivostjo vsebine.

Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil, je prvenec švedskega pisatelja Jonasa Jonassona. Preden je začel pisati knjige, je bil novinar in televizijski producent. Šele pri 47-ih letih se je počutil dovolj zrelega, da si je drznil napisati svojo prvo knjigo. Stoletnik je postal velika mednarodna uspešnica. Jonasson je priznal, da bi mu uspeh knjige lahko stopil v glavo, a ga je neprijetna življenjska izkušnja povezana z ločitvijo od žene in bojem za skrbništvo sina, ohranjala realističnega, z nogami vedno trdno na tleh.
V slovenščino imamo prevedeno tudi njegovo drugo knjigo z naslovom Analfabetka, ki je obvladala računstvo. Jonas Jonasson pa je v septembru lanskega leta izdal še tretji roman, ki pa je trenutno dostopen le v švedskem in francoskem jeziku.

★★★★☆

Jonas Jonasson
(1961)
(foto: Sara Arnald)

Jonasson, Jonas
Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil
iz švedščine prevedla: Nada Grošelj
naslov izvirnika: Hundraåringen som klev ut genom fönstret och försvann
Mladinska knjiga Založba, 2013 (Zbirka Žepnice)
481 strani
ISBN 978-961-01-2853-3