Iris Murdoch: Under the Net

Če bi morala knjigo Iris Murdoch, Under the Net, opisati z enim samim, čim bolj preprostim stavkom, bi napisala: To je izredno duhovit in zabaven roman. Če bi mi dovolili nadaljevati, bi potem dodala: Roman, iz katerega sem si z velikim veseljem izpisovala stavke, po katerih sem potem pisala pesmi. Naj nadaljujem? Prvosebni pripovedovalec, Jake, mi je bil izredno všeč. No, na tem mestu se potem pojavijo prvi pomisleki in zadržki glede knjige: Je sploh možno, da obstajajo takšni moški? Ali pa so samo ženski izum in posledica njihovih želja? Ja, tako fajn je Jake. 

Roman se začne pri Mrs Tinckham, “who keeps a newspaper shop”, kjer ljudje - bolj ali manj - kupujejo samo sladoled “which is also for sale”, in se tam tudi konča. Vmes se potem zgodba vije med štirimi in še nekaj osebami, ki jih spoznavamo počasi eno za drugo, ne da bi točno vedeli, katere od njih so za potek dogajanja res pomembne. Mrs Tinckham, recimo, ni. Tudi Finn ni pomemben, čeprav je ves čas nevzoč - vedno ob Jaku, resnično ali pa v mislih. Je to Jakov prijatelj? Mogoče - ampak, ne. Bolj njegov menedžer ali še bolje, služabnik.

Ne vem, ali naj vam razložim, kdo so tisti štirje, ki so res pomembni in zaradi katerih je roman napisan. Združuje jih ljubezenska zgodba, kjer A ljubi C, C ljubi B, B ljubi D in D ljubi A. Zveni komplicirano, pa sploh ni. Četudi sta A in B na začetku in na koncu romana prijatelja - če smem tako imenovati njuno povezanost, ki je globoka in tiste vrste, ki zažari, ko se dve podobni duši srečata in neizmerno razveselita druga druge. No, naj vam zaupam, "A" je Jake. Spodobi se namreč, da glavno osebo in prvoosebnega pripovedovalca označim s prvo črko abecede. In dolgo se ne ve, kdo je "C".

Milje, kjer se odvija dogajanje, je svet prevajalcev in pisateljev, britanske filmske industrije in gledališča, igralk in pevk sredine prejšnjega stoletja. Precej zanimivo, kajti to okolje je mešanica glamurja in večnega pomanjkanja denarja, nadarjenosti in sivega povprečja; sreče in smole - vse začinjeno s primerno dozo alkohola, ki pa ni prekomerna ali moteča - kot se to pogosto zgodi pri romanih in filmih na to temo.
Roman je tudi spomenik dvema velikima mestoma: Londonu in Parizu. Uživala sem, ko sem skupaj z Jakom hodila po ulicah teh dveh, vedno zanimivih mest.

Iris Murdoch piše duhovito in zabavno - z globino, ki je ne srečamo prav pogosto. Od tod moje izpisovanje stavkov in pesnjejne. Malo spominja na Jane Austen. Ja, mogoče bi Jane Austen pisala tako, če bi živela v 20.stoletju. Le da ta pisateljica za to, da bi primerno zaokrožila svoje literarno delo, ne bi potrebovala toliko stranskih zgodb, kot jih je potrebovala Iris Murdoch. Nekatere so zanimive in smešno tragične; npr. natančen opis ugrabitve psa - filmske zvezde. Povsem zgrešena in za lase povlečena pa je zgodba iz bolnišnice, kjer se zaposli Jake. Bralci naj bi verjeli, da dela tam zato, da bi zaslužii za svoje preživetje, a v resnici ga je pisateljica postavila v bolnišnico samo zato, da se lahko po dolgih letih izogibanja in iskanja spet z nekom sreča.

Priporočam. Čeprav ne za vsako ceno. In ne vsakemu.

Dodatek - (moj najljubši citat iz knjige):

Her laughter had cutting edge, but her eyes were troubled, and I felt an impulse to make her, even at this late stage, some sort of rash proposal.

Angel - film Ernsta Lubitscha

Film Angel z Marlene Dietrich v glavni vlogi si je najbolje ogledati ne da bi pred tem sploh kaj vedeli o filmu. Tako je bilo v mojem primeru. Niti napovednika nisem prebrala. Vedela sem edino to, da je film eden pomembnejših iz filmske zgodovine in da je Marlene Dietrich čudovita, čeprav na koncu svoje igralske kariere.
Tako sem zdajle malce nesigurna, kako naj o filmu pišem. Kajti – pisati pa moram! Film se me je globoko dotaknil in me prevzel.
Torej bom pisala previdno, izogibala, se bom podatkom, ki bi takšnim, kot sem sama, lahko pokvarili užitke, ki  jih film nudi. Na spojlerje vas bom pa tudi jasno opozorila.

Pa začnimo. Film je bil posnet leta 1937 in v tem času se tudi dogaja.

Začetek je tak, kot začetki morajo biti. Obetajoč in zanimanje vzbujajoč.
V pariškem salonu ruske aristokratinje Anne, ki slovi po tem, da pomaga svojim varovancem poiskati skrivnosti in užitke pariškega nočnega življenja, se srečata moški in ženska – Angleža. Ne poznata se, a že deset minut po tistem, ko se srečata, se odločita, da skupaj preživita večer. Sama. V Parizu. Tekom večera drug drugemu ne povesta prav ničesar o sebi – ne tega, kako jima je ime, kaj delata in ali sta mogoče poročena. Nič. Zadostuje prisotnost drugega z drugim - in bližina, ki jo kaj hitro zgradita. On njo – ker jo vendar mora nekako poimenovati, potem ko ga je tako zelo prevzela – imenuje Angel.

Nato nastopi drugi del filma. Tukaj je prostor za odlične dialoge in za to, da vidimo, kako dobra igralka je bila Marlene Dietrich. No, v tem filmu igra dokaj togo, ampak – v njeno opravičilo – mogoče je to zato, ker je taka tudi družba, v kateri živi njena junakinja.
Dialogi so tisto, zaradi česar je ta drugi del filma čudovit. Trije se pogovarjajo med sabo: Maria, oz. Angel, njen mož in neznanec iz Pariza, za katerega se izkaže, da je možev stari vojni tovariš.
Polno je namigovanja in polresnic. Le redko si glavni junaki direktno in konkretno kaj povedo. Pogosto se izražajo v simbolih in prikrito. Njihove besede si lahko poslušalec -  ali pa tisti, ki se z njimi pogovarja, razlaga na različne načine. V tem tiči lepota, a tudi velika nevaranost za vsakega od nastopajočih.

Gledalec filma ve, da junaki vedo, za kaj se gre, a tega drug drugemu naravnost ne povedo. Ponavadi ne lažejo, a vendar tudi nihče ne govori jasno, in s tem – se zdi - tudi ne prevzema nobene odgovornosti – ne za svoje besede in tudi ne za svoja dejanja.

V tem drugem delu filma je veliko prostora za osnovna človeška čustva in naše potrebe po varnosti; po tem, da nas kdo vidi in ceni, ljubi. Jasno je predstavljano tudi to, kako se človek prilagodi družbenim normam in se nauči vedenja, ki ga ta od njega zahteva. In jasno je naslikana tudi ena najpomembnejših človekovih potreb -  želja po tem, da človek čuti in se počuti živega.

Marlene Dietrich je predstavila žensko, ki je prisiljena, da na zunaj kaže nekaj, česar v svoji notranjosti nima, in obenem skriva tisto, kar res občuti. S tem je njena junakinja postala univerzalna in neodvisna od časa. Gledalce filma nagovarja še 90 let v prihodnost.

Pozor! Pokvarki!

Ob koncu filma vsa namigovanja in sprenavedanja dosežejo svoj vrhunec in se potem na skoraj hladen in čustveno neprizadet način izpojejo v happy end. Ta happy end pa vseeno ni klasični srečni konec. Gledalec si že oddahne, na nek način, a v tej sreči je tudi nekaj žalosti.

Sama sem premišljevala še naprej – kako gre dalje, potem ko je filma že konec. Če se preselim v trideseta leta prejšnjega stoletja....
Pisal bo pisma, sigurno. Jih bo brala? Ali jih bo ignorirala ali celo neodprta pošiljala nazaj?
Dovolite mi moje osebno predvidevanje: Ja, prebrala jih bo. In njihovo vsebino zadržala v sebi. Samo včasih – zelo zelo redko, bo poslala droben signal, ki bo sporočal: »Seveda te vidim. In ni bilo zaman.«

Zgodba je tista, ki ta film dela velik.

Donna Leon: Smrt v beneški operi

Ja, v slavni La Fenice - v odmoru med operno predstavo, v njegovi sobi za preoblačenje, najdejo mrtvega Maestra - enega najbolj znanih in cenjenih dirigentov tistega časa. Zastrupljenega; nedvomno, s cianidom, ki ga je popil skupaj s kavo.

La Fenice je še vedno ena najslavnejših opernih hiš na svetu. Zgrajena je bila leta 1792, ko je vstala kot “Feniks iz pepela” stare opere, ki je nekaj let pred tem zgorela v požaru - od tod tudi njeno ime, La Fenice.
Samo mimogrede, da se spomnimo, kakšni časi so bili to…. V Franciji je v tem času vladal kaos revolucije, ki ga je urejala giljotina. Kako zamazano in brutalno je bilo takrat na Švedskem, pa lahko preberete v kriminalnem romanu Niklasa Natta och Daga - pisala sem o tem.
V Benetkah pa so v tem času odprli razkošno opero, ob kateri še danes zastane dih. Kako bleščeča je njena notranjost, lahko vidite, če si ogledate, na primer, letošnji novoletni koncert, ki se je odvijal tam - bolj prefinjen je bil kot tisti iz dunajskega Musikvereina, z opernimi arijami - italijanskimi, itak. Kot na Dunaju ne sme manjkati skladbe Na lepi modri Donavi, v La Felice na novoletni dan ne sme umanjkati napitnice iz Traviate.

La Fenice - Novoletni koncert 2026

In tako se lahko spet vrnemo h kriminalki Donne Leon. Kajti tudi maestro Helmut Wellauer umre v Benetkah, medtem ko dirigira prav opero Traviata. Dogajanje tega kriminalnega romana je postavljeno v 80. leta prejšnjega stoletja, ko so v Italiji še vedno plačevali z lirami in ko so kriminalisti informacije, ki bi jim pomagale razrešiti umor, iskali v časopisnih novicah in pogovorih z novinarji. Očarljivo nostalgično. In to je bil tudi čas, ko je bila homoseksualnost nekaj povsem drugega, kot je to danes - še posebno v Italiji.

Dirigentova smrt je za Benetke precej neprijeten dogodek, kajti v tem mestu je kriminal pravzaprav zelo redka stvar. Zakaj? Ja, ker tuji nepridepravi enostavno ne znajo pobegniti iz labirinta kanalov in uličic mesta; za domačine pa je še vedno značilna tradicionalna poštenost in spoštovanje življenja ter osebne lastnine, kar je bila ena od pomembnih vrednot Beneške republike.

Commissario Guido Brunetti je zadolžen za razrešitev Maestrove smrti. Komisar, ki ga naslavljajo tudi Dottore, mi je bil všeč! Zelo italijanski je - n.pr. vedno elegantno oblečen, in rad ima svoje mesto. Zelo simpatična je tudi njegova žena Paola, ki predava angleško literaturo na beneški univerzi. Izhaja iz plemiške družine, ki ima v svojem rodovniku kar nekaj imen beneških dožev, pa tudi trgovcev in umetnikov. To dejstvo, pričakovano, prinaša nekaj napetosti v odnos med komisarjem in njegovim tastom ter taščo. Naj navedem samo enega - finančnega. Brunettijeva plača, ki jo zasluži kot kriminalni komisar, znaša le nekaj več, kot tasta stane privez za čoln pred palazzom, kjer živi skupaj s svojo ženo.

Seznam možnih morilcev je dolg - tudi zato, ker Maestro ni bil ravno prijetna oseba. Na prvem mestu moramo omeniti njegovo več kot trideset let mlajšo ženo, ki je z moževo smrtjo podedovala ogromno premoženje. Potem je tu prvi sopran in njena partnerica - la americana, izredno bogata Američanka, ki govori “beneško” brez akcenta, arheologinja po poklicu, ki sodeluje pri izkopavanju glinenih kitajskih vojščakov - senzacionalna arheološka najdba iz tistega časa, se spomnim. Seznam se nadaljuje z imeni drugih opernih pevk in pevcev, njihovih sorodnikov, umetniških direktorjev. Pomembno vlogo igrajo tudi povezave z nacizmom in fašizmom iz druge svetovne vojne.

Benetke so čudovito ozadje za dogajanje romana. Ker je dogajanje postavljeno v zimske mesece, turistov skoraj ni, mesto pa je pogosto zavito v meglo, kjer se ne vidi pet korakov daleč, in kjer so ljudje kot fantasme.
Komisar Brunetti med svojim raziskovanjem obišče tudi manj znane predele Benetk - npr. otok Giudecca, ki leži ravno nasproti San Marca, na katerega se od tam razprostira tudi čudovit razgled. Na tem otoku živijo najrevnejši prebivalci Benetk, med njimi tudi nekdanja operna diva, ki je odklonila, da bi pela Mussoliniju in tako uničila svojo pevsko kariero. In svoje življenje…

Kriminalni roman Smrt v beneški operi je prva knjiga v seriji romanov s komisarjem Guidom Brunettijem iz Benetk. Donna Leon je po uspehu tega prvega, ki je izšel leta 1992, napisala še 32 drugih romanov z Brunettijem v glavni vlogi, ki se dogajajo v njenem najljubšem mestu, zadnjega leta 2024.

Zelo v redu. Priporočam.