Jonas Jonasson: Wie die Schweden das Träumen erfanden

Knjigo sem poiskala, ker sem želela biti dobre volje – ker sem se želela smejati in malce pobegniti iz resničnega sveta. Nisem bila čisto prepričana, da bo knjiga izpolnila mojo željo – kaj pa vem, Jonas Jonasson je že pisatelj posebne vrste, zame vedno malce sumljiv s svojimi neverjetnimi zgodbami – in tako sem izbrala njegov najkrajši roman, ki je bil dosegljiv za moj Kindl. Pa da vidimo, mogoče mi ga uspe prebrati do konca, sem si mislila.

Na žalost roman ni preveden v slovenski jezik – kar zaradi svoje specifične zgodbe verjetno tudi nikoli ne bo – pa vendar: tukaj je moje razmišljanje o knjigi in na koncu tudi nekaj spodbudnega za slovenske bralce, ki berejo romane Jonasa Jonassona. In moj blog.

Zakaj roman verjetno nikoli ne bo preveden v slovenski jezik? 

Ker pripoveduje zgodbo, ki je bolj ali manj namenjena le Švedom in Nemcem. Pripoveduje o nemško-švedskem prijateljstvu. Jonas Jonasson ima menda zelo prijetne izkušnje z nemškimi bralci svojih knjig. Verjetno le-ti pokupijo kar precej njegovih knjig. In v nemirnih časih, v katerih živimo, ko se skoraj na vsakem koraku srečujemo z vojno in nedolžnimi žrtvami med civilisti – celo otroki! – je želel napisati roman o prijateljstvu med narodi. V romanu gre za prijateljstvo med Švedi in Nemci, a vse skupaj bi prav lahko posplošili in bi čisto lepo funkcioniralo tudi za druge narode.

A roman se začne takole - nič kaj v duhu prijateljstva med Nemci in Švedi: ”Verdamte Skandinavier. Vor allem die Schweden!” (”Ferdameni Skandinavci. Predvsem Švedi!”)

Tako zakliče CEO nemškega podjetja Traumbett, ki svoje sanjske postelje prodaja že po celem svetu, samo na Švedsko jim še ni uspelo prodreti. Pa se sin tega razburjenega Nemca – bodoči CEO ali pa CEO junior, kakor želite – odloči, da bo ta problem rešil in na Švedskem postavil tovarno, kjer bodo izdelovali sanjske postelje za Skandinavijo. Začne se dogovarjati s švedskimi sogovorniki in vse kaže, da bo najbolj logična odločitev ta, da tovarna začne delovati v Stockholmu.

Potem pa v igro vskoči mlada in ambiciozna novoizvoljena županja majhnega in nerazvitega švedskega mesteca Halstaholm in vse postane zelo zanimivo. Že veste kako, a ne?

Zgodba je tipično »jonassonovska«, čeprav mogoče vendarle ne tako »zmešana« in »utrgana« – če smem tako napisati – kot so zgodbe drugih njegovih romanov. Obilo je humorja, ob tem pa tudi tistega prijetnega občutka, "saj bo vse v redu" in "vse se bo dobro končalo". Ta občutek ima bralec ves čas v glavi in ne gre iz njegovih misli – to je nekakšno ozadje, na katerem poteka zgodba. Bralcem, ki od romanov pričakujejo globino, to ne bo preveč všeč. Če pa si od romana nadejamo le nekaj sprostitve, ki pa je vseeno začinjena s kar precej modrostmi, vezanimi na naše življenje v prav tem času in obdobju človeške zgodovine, bomo več kot samo zadovoljni.

Meni je bil roman všeč – tudi zaradi oseb. Mogoče – ne čisto pričakovano – sem bila najbolj navdušena nad najbolj negativno predstavljenim nastopajočim. To je bil narcistično egoistični in arogantni zapiti svetovalec pogajalske skupine iz Stockholma, ki se je boril za to, da bi skandinavska franšiza podjetja Traumbett stala v glavnem mestu Švedske, ne pa v nekem zakotnem mestu, kjer se zdi, da vse propada. Morda je mojo pozornost pritegnil zato, ker se zdi, da je v zadnjem času takšnih ljudi vse več. Ali pa so vse bolj glasni. Ali pa se jim posveča preveč pozornosti. Ali pa so na položajih, kjer ne bi smeli biti.

Roman Wie die Schweden das Träumen erfanden (Kako so Švedi izumili sanjanje) me je prepričal, da je knjige Jonasa Jonassona vredno brati. Mogoče zdaj še bolj kot kadarkoli prej. Smeh in dobra volja v hudih časih nikoli nista odveč. Če pa v njiju odmeva še zaskrbljenost za današnji svet – za smer, v katero bomo mogoče šli (ali pa že gremo) – je to skoraj nekaj idealnega, kar si od knjige lahko želimo.

Tako ostajam pri Jonasu Jonassonu – in naslednja njegova knjiga, ki jo bom prebrala, bo ena izmed tistih, ki so prevedene tudi v slovenski jezik. Mogoče bo to že kar naslednja knjiga. Mogoče bo to tista z naslovom Tik pred koncem sveta :)

Barve med vrsticami - Dante Rossetti: Pandora

Pandorina skrinjica

Ko je Pandora odprla skrinjico, so iz nje ušli bolečina, bolezen, dvom in vse ostale človeške nadloge – čisto na dnu je ostalo le upanje. Ste se kdaj vprašali, kako je sploh mogoče, da se je upanje znašlo v isti skrinjici, skupaj z vsemi nesrečami. Jaz sem se že večkrat.

Ali ni upanje nekaj dobrega in tolažilnega? Ali ni upanje darilo človeku?

Ali pa je to vseeno še eno prekletstvo za človeštvo - podobno kot sta to bolezen in bolečina?

Pravijo:

Upanje je luč, ki nam omogoča, da gremo naprej. Pomaga nam, da ne obupamo, tudi ko je temno. Je tiha obljuba, da je nekaj dobrega še vedno mogoče.

Pa vendar:

Upanje je lahko tudi nekaj težkega. Lahko nas veže na stvari, ki se nikoli ne bodo zgodile. Ali pa so že davno minile. Drži nas ujete v privide in iluzije - v brezplodno čakanje, ki nam preprečuje, da bi zaživeli svobodno.

Upanje slika prihodnost v barvah, ki jih sedanjost ne pozna.

Upanje ima dve plati: svetlo in temno. Upanje lahko krepi. In upanje lahko veže v okove.

Učim se videti oboje.

Pride čas, ko je najbolje, da nehamo upati. In začnemo zaupati. Ne v to, kar bo mogoče prišlo, ampak v to, da bomo zmogli nositi tisto, kar pride.

Zaupanje je tišje od upanja - a tudi globlje od njega. Ne obrača se navzven – temveč navznoter.

Morda je bil prav to pravi zaklad Pandorine skrinjice. Ne upanje, ampak moč, da gremo naprej – tudi ko je skrinjica prazna.

---

Die Hoffnung in der Büchse

Als Pandora die Büchse öffnete, entwichen Schmerz, Krankheit, Zweifel und Verlust – und ganz zuletzt blieb dort: die Hoffnung.

War sie ein Trost? Oder ein weiterer Schatten?

Manche sagen:

Hoffnung ist das Licht, das uns weitergehen lässt. Sie ist das leise Versprechen, dass etwas Gutes noch möglich ist.

Andere spüren:

Hoffnung kann täuschen – sie hält uns fest an einem Vielleicht, das längst gegangen ist. Sie malt Zukunft in Farben, die unsere Gegenwart nicht kennt.

Und vielleicht ist beides wahr.

Denn Hoffnung kann stärken. Und Hoffnung kann fesseln.

Ich lerne, beides zu sehen:

Dass ich Hoffnung nicht verteufeln muss. Aber auch nicht alles in ihre Hände legen darf.

Manchmal ist es Zeit, nicht mehr zu hoffen. Sondern zu vertrauen. Nicht darauf, dass es kommt, sondern darauf, dass ich tragen kann, was kommt.

Vertrauen ist stiller. Aber tiefer. Es blickt nicht nach außen – sondern nach innen.

Vielleicht war genau das der wahre Schatz in Pandoras Büchse. Nicht die Hoffnung, sondern die Kraft, weiterzugehen – auch wenn die Büchse leer ist.

 

Hope was the last thing in Pandora's box. 

Strange, how it sat among all the sorrow. 

Maybe it's not always a gift - 

sometimes it keeps us waiting long after we should have let go.

=====================================================

P.S.

Vsa naslednja sentimentalna (ali pa poetična) razmišljanja, ki se mi porajajo ob opazovanju različnih umetniških del, od sedaj dalje najdete v posebnem blogu z naslovom Zwischen Farben, ki ga pišem v nemškem in slovenskem jeziku (ter včasih angleškem).

Hermionin blog ostaja še naprej literarni blog - in ob tem kolikor se le da racionalen in pragmatičen.