Berem...

Dragi bralci in bralke!

Ja, še vedno sem tu, a zadnje čase manj berem in skoraj nič ne pišem, vsaj ne na tem mestu.

Preživljam turbulenten (a tudi izredno lep) čas, v katerem ni veliko prostora za hermionin blog. Vso svojo energijo in čas usmerjam v druge projekte, ki so zame velik izziv, a obenem tudi vir zadovoljstva.

Kljub temu pa nočem popolnoma izgubiti stika z literaturo. Zato sem se odločila, da bom redno osveževala tale prispevek, poimenovala sem ga Berem, kamor bom zapisovala naslove knjig, ki jih bom kljub vsemu uspela prebrati. Poleg naslova bom dodala tudi kratek povzetek vsebine ter svojo oceno. Tako boste bralci bloga vedno na tekočem s tem, kaj trenutno berem in kakšne so moje, vsaj osnovne misli o prebranih knjigah. Seznam pa bo obenem služil tudi kot moja osebna evidenca.

Zato vas vabim, da občasno obiščete to stran in morda boste našli knjigo, ki se vam bo zdela vredna branja.

Verjamem, da se bodo stvari kmalu umirile in bom spet imela več časa za obsežnejše in bolj poglobljene recenzije. Do takrat pa vas prosim, da uživate v teh kratkih zapiskih.

Lepo vas pozdravlja,

hermiona

KNJIGE 2024

Dan Simmons: The Rise of Endymion

Obstajajo štiri osnovne sile, ki gradijo naše vesolje: močna, šibka, elektromagnetna ter gravitacijska sila. Vendar, glede na roman The Rise of Endymion, obstaja še ena, ki je od vseh najmočnejša. Ne smejte se, prosim, a ta sila ni nič drugega kot ljubezen. Povsem konkretno lahko premika meje vesolja.

Čudovita ljubezenska zgodba se odvija med Aeneo, ki je mesija in v mnogočem podobna Jezusu Kristusu, ter njenim varuhom in stražarjem Endymionom. Postavljena je daleč v prihodnost, ko se je človeštvo razvilo v različne oblike razumskega življenja in se razširilo na vse konce galaksije.

V romanu je med drugim opisano nekaj, kar me zanima že od nekdaj: Kako bi bilo pristati na planetu plinskem velikanu, kakršen je na primer Jupiter. Lepo razloženo in slikovito prikazano.

Pa še nekaj ob rob zdravniški stavki, ki trenutno poteka v Sloveniji. V romanu je zelo nazorno opisano, kako je, če zdravstveni sistem ne deluje in ni zdravnikov. Nekaj milimetrov velik ledvični kamen lahko spremeni človeško življenje v eno samo trpljenje. Bolečina, ki je nihče ne more omiliti, postane edino, kar je še pomembno; misel, kako se je znebiti, pa edina želja trpečega človeka. Pa gre samo za kamenček.

Knjiga The Rise of Endymion je čudovit zaključek znanstveno-fantastične serije štirih romanov, The Hyperion Cantos.

★★★★★

(14.02.2024)

============================================

3 BODY PROBLEM

Berem. Ja, še vedno berem, a zdaj počasneje kot še nedavno. Zvesta sem Danu Simmonsu. Njegova sposobnost, da združuje znanstveno fantastiko z literaturo, me vedno znova osupne. Trenutno berem njegov roman Ilium, ki na povsem nov in izviren način interpretira Homerjevo Iliado; Trojansko vojno opisuje na znanstveno fantastični način. Si lahko predstavljate kaj takšnega? Čudovito je. Prav tako fascinantno je, kako si roboti v tej zgodbi, kjer čas teče v stoletjih, krajšajo čas z analizo Shakespearovih sonetov in Proustovega Iskanja izgubljenega časa.

Kako napeto je trenutno v mojem življenju in kako malo časa imam še za kaj drugega kot za medicino, odseva tudi dejstvo, da sem se letos odrekla obisku svojega najljubšega knjižnega sejma na svetu, ki se ravno končuje v Leipzigu. Morda naslednje leto. Zdaj sem namreč na povsem drugem koncu Nemčije in bi za udobno pot v Leipzig in nazaj potrebovala kar dve prenočitvi izven doma. Preveč za ta čas.

A danes se ne oglašam zaradi zgornjih dogodkov. Rada bi vas obvestila o novi znanstveno-fantastični seriji, ki so jo pravkar začeli predvajati na Netflixu. Imenuje se 3 Body Problem in temelji na istoimenskem romanu Cixin Liuja. Ta knjiga me je pred časom popolnoma navdušila! Moje mnenje o romanu si lahko preberete tukaj. Spremljamo zgodbo fizikov, ki obupavajo, ko ugotovijo, da se fizikalni zakoni ne obnašajo več po pričakovanjih. Pojavijo pa se tudi bitja iz drugih osončij, s katerimi si ljudje že od nekdaj želimo navezati stik.

Čeprav sem si do sedaj ogledala le prva dva dela serije, vam (skoraj) lahko zagotovim, da se serijo velja ogledati. Prepričljiva je in se drži romaneskne zgodbe. Igralci obetajo. Kar nekaj jih poznamo iz serije GOT. 

Morala sem se oglasiti, pa čeprav gre le za droben medklic! Oglejte si 3 Body Problem; še bolje pa bo, če preberete knjigo.

(24.03.2024)

===========================================

Po sledeh koliščarjev

V času Ostrorogega Jelena in Jezerne Rože koliščarskih naselij niso gradili samo na področju današnjega Ljubljanskega barja, ampak tudi na obalah mnogih drugih alpskih in predalpskih jezer. Kar nekaj jih je bilo ob Bodenskem jezeru na meji med Nemčijo, Avstrijo in Švico. Nekaj od njih je čudovito rekonstruiranih in spremenjenih v muzeje na prostem.

Uhldingen-Mühlhofen

Ne spomnim se več, ali je v zgodovinskem romanu Janeza Jalena, Bobri, razloženo, zakaj so se ljudje pred več kot tri tisoč leti odločali zato, da svoja prebivališča gradijo na kolih. Večja varnost vsekakor ni bila glavni razlog, sem izvedela ob obisku koliščarskega naselja v Uhldingen-Mühlhofnu ob Bodenskem jezeru. Menda je bila gradnja bivališč v vodi jezera in njihovo vzdrževanje precej lažje, kot bi bilo na kopnem. Tam je bila namreč divjina - gozd, ki ga je bilo težko posekati in potem zemljo vzdrževati neporaščeno. Tako v Nemčiji. Če je to veljalo tudi za okolico ljubljanskih kolišč, ne vem.

Uhldingen-Mühlhofen

No, danes - na čudovit, skoraj poletni dan, sem se ob Bodenskem jezeru spomnila na Jalenovo Bobre. Ko sem se sprehajala iz ene koliščarske koče v drugo, se čudila nad opremo - zdaj končno vem, na kakšnih ležiščih naj bi spali, si ogledovala drevake in mostove s kolišč na kopno, sem še enkrat podoživela romantično pustolovsko zgodbo, ki me je pred mnogimi leti tako zelo fascinirala. 

(06.04.2024)

==================================================

Dan Simmons: Ilium (20%)

Ker vse kaže, da bo moje branje znanstveno-fantastičnega romana Ilium avtorja Dana Simmonsa trajalo še kar nekaj časa, sem se odločila, da se oglasim že kar zdaj, ko sem prebrala komaj petino knjige. Razdrobljeno branje namreč vodi v še bolj razdrobljeno pisanje. To je nekoliko v nasprotju z mojimi ustaljenimi principi, a v življenju ni nič stalnega. Vse se spreminja - »Alles ist im Fluss,« pravijo Nemci - in tako se spreminja tudi moj način pisanja. Upam, da samo začasno.

Jupitrovi luni
Evropa in Io
(vir: @CassiniSaturn)

Ena izmed zanimivih zgodb v romanu Ilium opisuje prijateljstvo med Mahnmutom z Evrope in Orphujem z Io. Oba sta robota - prav nič humanoidnega videza, ki pa se zavedata svojega obstoja. Ljudje, oziroma njihovi nasledniki, »Nachmenschen« iz nemškega prevoda romana, ju pošljejo na Jupitrovi luni - Mahnmuta na Evropo in Orphuja na Io. Tam sta zaposlena - vsaj zdi se mi tako - pri pridobivanju različnih surovin. Medtem ko tečejo desetletja in celo stoletja, si krajšata čas z raziskovanjem človeške literature. Mahnmut analizira Shakespearjeve sonete, Orphu pa je velik ljubitelj Prousta. Njuni pogovori o Proustovem »Iskanju izgubljenega časa« so tisto, kar me je pritegnilo in zaradi česar se oglašam.

Orphu razloži Mahnmutu, da v Proustovih romanih množica likov ves čas išče odgovor na eno osnovno vprašanje: Kaj je smisel življenja? Uganko življenja poskušajo razvozlati na štiri načine, ki pa niso uspešni; nobeden od njih. 

In tukaj postane zanimivo: S katerimi štirimi stvarmi Proustovi liki iščejo smisel življenja?

Prva je plemstvo in vse, kar je povezano z rodbinskimi pravicami in plemiško krvjo. Proust, skupaj z liki v romanu, je namreč upal, da bo vsaj med višjimi sloji aristokracije našel plemeniti značaj. Ni ga.

Drugi način je ljubezen (in njen še plemenitejši sorodnik, prijateljstvo). Ne, figure iz Proustovega romana tudi v ljubezni ali prijateljstvu ne uspejo najti smisla življenja. Ljubezen in prijateljstvo namreč NIKOLI nista nekaj trajnega. In tukaj Orphuja, Mahnmuta in bralce romana preplavi žalost. Ljubezen in prijateljstvo namreč režejo in uničujejo entropijski noži ljubosumja, dolgočasja, prevelike domačnosti in egoizma.

Tretji način razreševanja uganke življenja sta umetnost in glasba. Z njima Proustovi liki najdejo lepoto, ne pa tudi smisla življenja.

Kateri je četrti način iskanja smisla življenja, še ne vem. Orphu tega Mahnmutu še ni zaupal. Mogoče se bo moral Mahnmut celo sam prikopati do odgovora, kajti njegov prijatelj je ravno ob koncu prve petine romana umrl. Ali je bil uničen - konec koncev vendarle govorimo o robotih, četudi so v tem romanu to bitja, ki so razgledana in razmišljajoča, z občutkom za umetnost in ki se zavedajo svojega obstoja.

V naslednjem zapisu o romanu Ilium torej lahko pričakujte razkritje četrtega načina iskanja smisla življenja. Če ga bom izvedela.

Ali pa bom pisala o Trojanski vojni, kjer so bogovi, ki se aktivno udeležujejo bitk, vendarle neka vrsta človeških bitij. Da izgledajo in se vedejo tako, kot jih je opisal Homer v Iliadi - se pravi kot bogovi, se gre pa zahvaliti nanotehnologiji.

Kaj vse najdete v tem sci-fi romanu! Dan Simmons postaja eden mojih najljubših pisateljev.

(13.04.2024)

===============================================

Daisy Jones & The Six

Imate radi rock glasbo?

Kaj pa romantično ljubezensko zgodbo? 

Ja, gre lepo skupaj:-)

Oboje je okusno povezano v napeti kvazi dokumentarni televizijski seriji o rokovskem bendu iz 70ih let prejšnjega stoletja z imenom The Six (četudi nima šest članov) in karizmatični pevki in pesnici Daisy Jones.

V odnosu med njo in vodjem skupine Biliyem Dunnom se bliska in iskri - nekaj zaradi konkurence med njima, predvsem pa zaradi globokega prvinskega medsebojnega odnosa dveh sorodnih duš, ki se razcvetita šele, ko sta ena zraven druge in skupaj ustvarjata glasbo.

Čudovita serija, ki mi je dala misliti in mi je razjasnila marsikaj o medčloveških odnosih. Serija, ki sem jo gledala počasi - z enim samimi namenom, da je ne bi bilo prehitro konec. Na amazon prime videu.

In ker je tole vendarle literarni blog, naj povem tudi to, da je serija posneta po veliki knjižni uspešnici Taylor Jenkins Reid z istim naslovom. Prodali so dva milijona izvodov romana.

(21.04.2024)

=======================================================

Pisanje in prevajanje s pomočjo umetne inteligence ali Zgodba o moji varovanki iz Alžirije

To pisanje spet ni čisto v stilu hermioninega literarnega bloga. Pa naj bo tako, kot je. Letošnje leto je zame res nekaj posebnega, zato naj bo nekaj posebnega tudi moj literarni blog. 

Pisala bom o umetni inteligenci, ki prevzema - vse tako kaže - najkreativnejša človeška dela. A brez skrbi, niti besede ne bo o tem, da prevajalcem bije plat zvona in da poklic izumira. Kar pravzaprav niti ne drži.

Zaupala vam bom zgodbo o moji varovanki.

Aya je mlada ženska iz Alžirije. V svoji domovini je končala študij medicine in postala splošna zdravnica. Pred enim letom je prišla v Nemčijo in se začela učiti nemški jezik. Uspešno je prestala test nemškega jezika in dobila dovoljenje, da se lahko zaposli. Začela je delati v naši bolnici, a ker še nima dovoljenja, da bi delala samostojno, so ji dodelili mentorja, pod nadzorom katerega lahko dela kot zdravnica - mene.

Aya je poročena, a živi ločeno od svojega moža, sama je tukaj v Nemčiji. Njen mož - tudi zdravnik, Jordanec, namreč še čaka na odobritev vize, ki bi mu omogočila, da se preseli k ženi.

Aya na svojem delovnem mestu nosi ruto hidžab in pod zdravniško haljo tudi ohlapno abayo. Med ramadanom se je strogo in dosledno postila - v času dneva ni ne jedla in ne pila. Ko sem jo vprašala, kako to zmore, mi je zatrdila, da ji ni težko. Tega ji nisem verjela. Med muslimanskim svetim mesecem sem lahko namreč opazovala njenega muslimanskega kolega, ki je jedel in pil kot običajno. Je pač opravičen te zapovedi, mi je zatrdil, kajti delo zdravnika je prenaporno, da bi ga lahko opravljal brez hrane in pijače. Mu povsem verjamem. A toliko o tem, v čem vse se ženske razlikujemo od moških.

Aya je izredno zagnana, rada opravlja svoje delo, ki ji nikoli ni pretežko, in vedno se je pripravljena naučiti kaj novega. Po dveh mesecih je pri veliki večini opravil že skoraj samostojna in zanesljiva. Ne potrebuje stalne kontrole, tako da ji lahko zaupam in pričakujem, da bo dobro opravila svoje naloge. Bolniki jo imajo radi, sama pa pravi, da odkar je v Nemčiji, še ni začutila rasizma ali ksenofobije.

Edina stvar, ki Ayi povzroča preglavice - poleg tega, da neskončno pogreša svojega moža, je nezadostno znanje nemškega jezika. Pisanje odpustnic, zdravniških poročil in potrdil je zoprno delo, za katerega osnovno znanje nemščine enostavno ne zadostuje. In tukaj se potem pokaže, kako uporabna je umetna inteligenca!

Aya piše odpustnice s pomočjo umetne inteligence. Besedilo v preprosti nemščini (z obilo slovničnih napak) vnaša v enega izmed prosto dostopnih urejevalnikov besedila, ki za svoje delo uporabljajo umetno inteligenco, in nastane tekst, ki je smiseln in slovnično korekten. Pri tem seveda pazi na to, da ne omeni podatkov, ki bi jih lahko kdorkoli na kakršen koli način povezal s katerim od bolnikov. Varstvo bolnikovih podatkov je zagotovljeno. Včasih se, seveda, zgodi, da se v tako nastalem tekstu pojavijo tudi hude napake. Aya jih vedno ne opazi, a to nam pravzaprav ne povzroča veliko skrbi, saj vsak zdravniški dokument pregledata še dva zdravnika, tako da je verjetnost, da odpošljemo odpustnico, ki vsebuje usodno in veliko napako, pravzaprav dokaj majhna.

In vsi smo zadovoljni. Za Ayo delo ni tako stresno kot bi sicer bilo. Tisti, ki popravljamo in podpisujemo odpustnice, imamo manj dela - in konec koncev, tisto najpomembnejše, bolniki dobijo odpustnice in vse ostale zdravniške dokumente prej, kot bi jih sicer.

A mene vseeno gloda ena majhna skrb povezana z mojo Ayo. Prepričana sem namreč, da se bo njeno znanje nemščine zaradi pomoči umetne inteligence, ki jo uporablja, le počasi izboljševalo. Ali pa se sploh ne bo in bo ostalo na osnovnem nivoju. Brez umetne inteligence bi bila namreč prisiljena, da se uči nove besede in sledi slovničnim pravilom, kar ji zdaj, ko jo umetna inteligenca tako rekoč sproti popravlja, ni potrebno. Svojih vedno istih napak se pogosto niti ne zaveda; časa za učenje nemščine pa zdaj, ko je polno zaposlena, tudi nima. Ta velikanski primanjkljaj v znanju jezika se pokaže, ko spregovori - ko mora poročati o bolniku, ko mora bolniku kaj razložiti, ko mora opraviti telefonski pogovor s kolegi v drugi bolnišnici in na primer, urediti premestitev bolnika. Tukaj ji umetna inteligenca ne more veliko pomagati.

Toda midve sva optimistični! Če je mladi zdravnik zagnan in se rad uči, bo uspel in ne bo imel težav. Ob tako hudem pomanjkanju zdravnikov smo veseli, da imamo takšne, kot je Aya. Če jih ne bi bilo, bi bolnico lahko zaprli. Ali pa vsaj kakšnega od oddelkov. To pa bi pomenilo tudi manj delavnih mest za ostalo bolniško osebje - pa pri tem ne mislim le na negovalni in administrativni kader. Vse je namreč medsebojno povezano; zadnji člen v verigi pa je bolnik, ki zaradi pomanjkanja zdravnikov ne dobi primerne ali pravočasne oskrbe.

Tako se z Ayo včasih med opoldanskim odmorom usedeva na teraso in pogovarjava. Ko mi kaže svoje poročne fotografije (kjer je brez rute na glavi in s čudovitim make-upom) in ji kot izkušena starejša ženska zagotovim, da je njen mož res izredno čeden, se smejiva in ugotavljava, da njena nemščina sploh ni tako slaba. Sicer pa - čisto mogoče glede na to, kako hitro se razvija vse, kar je povezano z umetno inteligenco - ni daleč čas, ko bo vsak od nas imel v ušesu eno majhno različico babelfisha - tiste iz Štoparskega vodnika po Galaksiji, ki bo simultano prevajala vse, kar bo kdo izrekel in se bomo vsi, ne glede na to, kateri materni jezik govorimo, čudovito razumeli.

In se smejeva naprej, dve auslanderski zdravnici v Nemčiji.

(1.maj 2024)

======================================================

Kafka - televizijska serija

Joel Basman kot Franz Kafka
(ARD Serija, 2024)

Čez nekaj dni bo minilo 100 let od smrti Franza Kafke. Morda je to priložnost, da posežemo po enem izmed njegovih literarnih del – toda ne; ta svet pluje v drugo smer, v smer, kjer ljudje bolj gledajo kot berejo. Namesto, da bi prebrali "Preobrazbo", "Proces", "Grad" ali celo "Kazensko kolonijo", si oglejmo nemško televizijsko nadaljevanko, ki je bila posneta prav za obeležitev stoletne obletnice.

Scenarij za nadaljevanko je napisal Daniel Kehlmann. Čeprav me njegova pretekla dela niso navdušila (berite o mojem in hčerinem razočaranju ob maturitetnem branju pred štirimi leti), me je tokrat prijetno presenetil. Nadaljevanka "Kafka" prinaša nov vpogled v Kafkovo življenje.

Vsaka epizoda se osredotoča na posamezen aspekt Kafkovega življenja. Velik poudarek je na njegovih ženskah – zaročenkah in tistih drugih – ter na družini, delovnem mestu in najboljšem prijatelju Maxu Brodu. Prav Brodu se lahko zahvalimo, da se je Kafkova literarna zapuščina ohranila do današnjih dni. Kafkova dela so predstavljena skozi prizmo njegovih izkušenj: družinski odnosi v "Preobrazbi", zapleten odnos z zaročenko Felice Bauer v "Procesu" in birokratske grozljivosti v "Gradu".

Serija mi je Franza Kafko prikazala v povsem novi luči – precej drugačnega, kot sem si ga izrisala s pomočjo njegovih literarnih del. Precej bolj človeškega in normalnega. Na primer, Kafka je zelo veliko pozornosti posvečal svojemu telesu; redno je telovadil in skrbel za zdravo prehrano. Kdo bi si mislil! 

Kot zavarovalniški uradnik je bil visoko cenjen in dobro plačan, zaupali so mu najzahtevnejše primere. Nikakor ni bil poet, ki bi živel v oblakih; visoko je cenil (finančno) varnost in trdno stal na realnih tleh življenja.

Mogoče bi lahko rekli, da je takšna upodobitev Kafke le fikcija ustvarjalcev serije, a menim, da ni tako. Televizijska serija je v meni vzbudila željo, da ponovno preberem njegova najbolj znana literarna dela, pa tudi njegova bolj osebna in intimna besedila: dnevnike in pisma. S pomočjo teh zadnjih, osebnih tekstov je Kafka pred mojimi očmi zaživel v popolnoma novih barvah – bolj pisanih, takšnih, kot so jih uporabili tudi v televizijski seriji.

Najprej sem začela brati pisma, naslovljena na njegovo prvo zaročenko, Felice Bauer (Pisma Felice Bauer). Zanimiva so, ker opisujejo splošno prisotno dejstvo, ko se čudovito razmerje med moškim in žensko poruši, ko ženske zahtevajo več, kot so jim moški v tistem trenutku pripravljeni dati.

Druga kopica pisem, naslovljena na Mileno Jesensko (Pisma Mileni Jesenski), pa je precej bolj vabljiva in brez te predvidljive teme. Trenutno berem to knjigo in že zdaj lahko zagotovim, da so v njej zbrana ena najlepših ljubezenskih pisem, kar jih poznam. Ko jih preberem v celoti, mogoče napišem še kaj bolj določenega.

Franz Kafka iz nemške televizijske serije odseva Franza Kafko, ki je pisal pisma Mileni, in ta je povsem drugačen od Franza Kafke, ki je napisal "Preobrazbo" ali "Grad". Že zaradi tega si je televizijsko serijo vredno ogledati. Prav gotovo bo prišla tudi na slovenske televizijske zaslone, saj takšne nadaljevanke vedno pridejo v Slovenijo. Glede tega se na RTV Slovenija še vedno lahko zanesemo.

Kafkovi dnevniki in njegova pisma so izšli tudi pri založbi Beletrina. Pa jih preberite – če se štejete med tisto manjšino človeštva, ki še bere, in skupaj z nepregledno množico, ki več ne želi razmišljati, ne drvite v novi svet, kjer nekaj veljajo le vizualni (pa tudi vsi ostali čutni) užitki.

(23.05.2024)

___________________________________________________________

Franz Kafka: Pisma Mileni Jesenski

Es ist halt so. Tako je v življenju.

Tudi znanstveniki, ki raziskujejo zgodovino, se v zadnjem času bolj kot s slavnimi osebami iz preteklosti in velikimi dogodki iz zgodovine ukvarjajo s proučevanjem osebnih zgodb navadnih ljudi. Hvaležen vir za takšno raziskovanje so pisma, ki so se jih ljudje pošiljali drug drugemu.

Franz Kafka še zdaleč ni običajna ali navadna zgodovinska oseba, a nikakor tudi ni Napoleon ali Cezar - še manj pa je to Milena Jesenska - češka novinarka in pisateljica. A pisma, ki sta jih v letih 1920/21 pisala drug drugemu - večinoma vsaj enkrat na dan, so vendar tako čist odraz resničnega in običajnega življenja, da človeka kar pretrese.

V Kafkovih pismih Mileni je zaobjeta ljubezenska zgodba od njenega začetka do konca - od prvih znakov medsebojne simpatije (ki je bila na njeni strani večja kot na njegovi), pojava ljubezni, ki je bila vedno bolj globoka in popolna, in se ji je Kafka popolnoma predal, preko prvih dvomov na njeni strani (konec koncev je bila le poročena ženska), ohlajanja občutkov in konca ljubezni, s katero se je pa Kafka kar težko sprijaznil. Kljub vsemu pa je po koncu ljubezenske zgodbe, ko tudi njuna pisma postajajo vse redkejša, ljubezen nadomestilo prijateljstvo, ki sta ga Franz Kafka in Milena Jesenska negovala vse do Kafkove smrti leta 1924.

V času, ko sta si izmenjevala pisma, je bil on star 38 let in že hudo bolan zaradi tuberkuloze. Kako zelo se je sekiral zaradi svojega kašlja, ki je lahko trajal neprekinjeno tudi več ur! - a ne zaradi njega samega, reveža, ki je kašljal, ampak zaradi tega, ker je s kašljem motil ljudi okrog sebe. Ona je bila stara 24 let in je prevajala njegova dela iz nemščine v češčino, vmes pa pisala članke o modi za praški časopis Tribuna. V času, ko sta se dopisovala, sta se srečala le parkrat.

V nemški televizijski seriji Kafka je odnosu med Franzem Kafko in Mileno Jesensko posvečena ena epizoda, v kateri se ves čas sprehajata po gozdu in pogovarjata o stvareh, ki sta si jih sicer izmenjevala z dopisovanjem. Ko sem gledala serijo, se mi je zdelo čisto fajn. Konec koncev sem zato, ker mi je bila epizoda všeč tudi segla po knjigi, kjer so zbrana Kafkova pisma Mileni. A zdaj, ko sem jih prebrala, vem, da je njun odnos v televizijski seriji predstavljen zelo zelo površno.

Poleg vseh dvomov in nesigurnosti, ki jih prineseta ljubezen in prijateljstvo, globoke predanosti in hrepenenja - ne vedno simetrično razporejenih med njo in njim, so v pismih tudi načrtovanja, kako se bosta srečala in celo razprave o tem, kateri sanatorij za zdravljenje tuberkuloze je cenovno najugodnejši in kako bi bilo kakšne stavke najbolje prevesti. Real life z vsemi svojimi tako resnimi kot tudi banalnimi značilnostmi.

Resnična ljubezenska zgodba, ki je lepša od vsake fikcijske. 

Mogoče zato, ker sta jo pisala dva pisatelja.

(02.06.2024) - na predvečer 100. obletnice njegove smrti

====================================================

Grob družine Mann

Thomas Mann je vedno živel na prelepih krajih in v udobnih hišah. Morda bi rekli, da mu je bilo to kar nekako v krvi, saj je že njegova rojstna hiša v Lübecku izstopala po izgledu in bila postavljena v najprestižnejšem delu mesta. V Münchnu je prebival v eni najuglednejših četrti mesta, v bližini Englisch Garten. Poleg tega je imel svojo počitniško hišo v ne preveč oddaljenem Bad Tölzu, ki je že od nekdaj priljubljeno turistično mesto na Bavarskem in kraj, kjer se mnogi odločijo za poroko.

Med nacizmom je emigriral v Združene države Amerike in od leta 1942 do 1952, medtem ko je svet preživljal težke čase vojne, živel na obrobju Los Angelesa, v Kaliforniji, v udobni vili na Pacific Palisades. Po vojni se ni vrnil v porušeno domovino Nemčijo. Sicer je redno obiskoval različne nemške kraje, kot so Weimar, Lübeck, Düsseldorf (kjer je dobil navdih za svojo novelo Die Betrogene), a po drugi svetovni vojni je svoje novo in zadnje domovanje uredil v Švici - v še enem prelepem kraju - v Kilchbergu, na zahodni obali Zürichskega jezera.

Kakovost življenja v Zürichu in njegovi okolici je vedno bila med najboljšimi na svetu. Prav gotovo je eden izmed razlogov za to ledeniško jezero z izjemno čisto vodo in obalo, ki omogoča sproščeno življenje izven domačih zidov. Poleg tega prebivalci vsakodnevno uživajo v osupljivem razgledu na Alpe. Če k temu dodamo še znano urejenost Švice in visok ekonomski standard prebivalcev, je visoka kakovost življenja na tem delu sveta nekaj, kar je samo po sebi razumljivo.

Kilchberg je danes znan predvsem po čokoladi Lindt. Leta 1899 sta Lindt in Sprüngli v tem kraju zgradila prvo tovarno zdaj svetovno znane čokolade. Tovarna še danes deluje, poleg tega pa Kilchberg gosti tudi sedež koncerna. Za turiste so zanimivi muzej, v katerem je med drugim 9 metrov visoka čokoladna fontana, kavarnica s številnimi čokoladnimi napitki in sladicami ter tovarniška trgovina z lindovimi čokoladnimi dobrotami po ugodnejši ceni.

Čeprav sem velika ljubiteljica čokolade - saj se eden od mojih življenjskih motov glasi "Življenje brez čokolade sploh ni mogoče!" - je bil razlog za obisk Kilchberga, seveda, nekje drugje. Kakor je Thomas Mann znal izbirati kraje, kjer je bilo prijetno živeti, je tudi za svoj grob izbral čudovito mesto. Pokopališče v Kilchbergu je skromno, a urejeno. Leži na mirnem in dvignjenem kraju - na ledeniški moreni nad mestom, z razgledom na jezero, alpske vrhove, travnike in gozdove. Ob njem stoji impozantna cerkev, po kateri je kraj dobil tudi ime "Kirche auf dem Berg" ali Kilchberg.

Pokopališče Kilchberg

Thomas Mann je umrl in bil potem pokopan na pokopališču v Kilchbergu leta 1955. Njegova žena Katia je po njegovi smrti še četrt stoletja živela v Kilchbergu in bila nato leta 1980 pokopana v isti grob k svojemu možu. V družinskem grobu Mann pa so pokopani še štirje od šestih otrok para Mann: Erika, Monika, Elisabeth in Michael. To so tako tisti, ki so bili priljubljeni, kot tisti, ki to niso bili. Ja, tako sta Katia in Thomas delila svoje otroke - na ljubljene in neljubljene.

Dva otroka nista pokopana v družinskem grobu. Eden je najstarejši sin Klaus Mann (ravno pred kratkim je pri Baletrini izšel njegov roman Mefisto), ki je pokopan je v Cannesu, kjer je leta 1949 umrl za posledicami samomora. Drugi, priznan zgodovinar, Golo Mann, je sicer tudi pokopan na pokopališču v Kilchbergu, a ne v družinski grobu skupaj z očetom, ampak okrog sto metrov stran v svojem grobu.

Tako je to v prelepem kraju na obali Zürichškega jezera. Pod debelim, a vendar le površinskim slojem lepote se skrivajo tudi temne plati Thomasa Manna in njegove družine. Pogled na družinski grob tako razkriva marsikaj in obenem odkriva nova in nova vprašanja. Zakaj sta dva od sinov - eden z vso očetovo ljubeznijo, drugi brez nje - naredila samomor? Očetove sence nad tema dvema smrtima je nemogoče odmisliti. Zakaj je tisti nepriljubljeni kljub vsemu pokopan skupaj z očetom? Je bila to njegova želja ali pa je le tako naneslo? Zakaj je tako odločna in samosvoja ženska, kot je bila najstarejša hči Erika Mann, pokopana v Kilchbergu in ne drugje? In zakaj je druga hčerka, Elisabeth Mann Borgese pokopana v družinskem grobu Mann in ne poleg svojega moža, s katerim je imela čudovito razmerje? In nenazadnje, od kod je Golo Mann črpal svoj pogum, da se je lahko uprl svojemu očetu (in se pustil pokopati na istem pokopališču, a ne v očetov grob), in še po smrti kaže odločnost, ki nas izziva, da na Thomasa Manna gledamo drugače kot bi si to sam želel?

Takšne misli so se mi pletle po možganih, ko sem stala na pokopališču v Kilchbergu.

(07.07.2024)

==========================================================

"Npr. Knjiga ni več najboljši prijatelj, ampak te spravi ob prijatelja. 

Brala si v tem lajfu dovolj."

=======================================

20.09.2024

Moje knjige leta 2023

Leto je naokoli, in tole, ki ravno mineva, bo zame vedno jasno izstopalo iz množice ostalih. 

Mogoče sem leta 2023 zaradi tega, kar so se mi v poklicnem življenju dogajale prelomne stvari, prebrala nekaj manj knjig. 

Kakorkoli že. Tukaj so - kakor so si sledile od začetka januarja pa do konca decembra.

1. Tišji glasovi, Izbrane pesmi nemških romantikov Tišji glasovi so zato, ker so v knjigi zbrane pesmi ne tako znanih, se pravi bolj tihih nemških pesnikov 19.stoletja - vsaj iz slovenskega zornega kota, kjer so ti pesniki precej neznani. A njihove pesmi so čudovite - nekatere od njih je uglasbil celo Robert Schumann. Pesmi so v originalu in v odličnem slovenskem prevodu Braneta Senegačnika in Mateja Venierja. Enkratna knjiga za vstop v novo leto.
2. Stephen King: The Stand 5/5 Idealno branje v luči covid-19 epidemije.
3. David Zupančič: Življenje v sivi coni Spet covid-19 epidemija. Tokrat intimno zdravnikovo pričevanje.
4. Drago Jančar: To noč sem jo videl 5/5 Slovenska klasika.
5. Lauren Groff: Matrix 3/5 Feminizem na ne najbolj posrečen način.
6. Stephen King: 22.11.1963 O umoru JFK na nekoliko mističen način.
7. Oliver Buslau: Schatten über Sanssouci 4/5 Za ljubitelje glasbe, mogočne Prusije in Postdama.
8. Han Kang: Vegetarijanka 3/5 Feminizem - spet ne preveč posrečen, tokrat na korejski način.
9. Henry James: Kaj je vedela Maisie 4/5 Zapleteno o zapletenem otroku, ki živi v zapletenih družinskih razmerah.
10. Graham Greene: Tretji človek Klasika iz povojnega Dunaja.
11. Mitch Albom: Pet oseb, ki jih srečaš v nebesih O tem, kako dragoceno je vsako življenje in kaj v življenju šteje.
12. Uwe Timm: Die Entdeckung der Currywurst 4/5 Res o tem, kako so izumili currywurst, pa čeprav je to le stranska zgodba.
13. E. M. Forster: The Machine Stops Zelo preroško. Človeka kar strese.
14. Nicholas J. Conard, Jürgen Wertheimer: Die Venus aus dem Eis O neandertalcih in modernih ljudeh.
15. Gustav Riek: Die Mammutjäger vom Lonetal (nekaj malega o knjigi lahko preberete tukaj) Še enkrat ledena doba.
16. David Friedrich Weinland: Rulaman (tudi o tej knjigi lahko nekaj preberete tukaj) In še enkrat ledena doba.
17. John Williams: Klavčev Prehod 5/5 Najboljši vestern, kar sem jih prebrala.
18. Heinrich Mann: Podložnik 4/5 Tudi brat Thomasa Manna je pisal odmevne romane.
19. Carsten Henn: Sprehajalec knjig 3/5 Patetično.
20. Richard Flanegan: First Person 3/5 Sem brala že boljše knjige Richarda Flanegana.
21. Friedrich Dürrenmatt: Fiziki 5/5 Zelo, zelo v redu dramsko delo. Nastopata Einstein in Newton, pa še kakšen fizik.
22. Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju 4/5 Kresnik 2023
23. John Banville: Newtonovo pismo Newton je nekoč napisal pomenljivo pismo. A v tem kratkem delu to ni tako zelo pomembno.
24. Tan Twan Eng: The Garden of Evening Mists 5/5 Moja knjiga leta 2023! Enostavno vrhunsko. Romantično in čutno. Presunljivo.
25. Claire Keegan: Rejenka 4/5 Biološki starši ali rejniki, to je zdaj vprašanje.
26. Klaus-Peter Wolf: Ostfriesenkiller 4/5 Regionalni krimi s Severnega morja.
27. Egil Bjarnason: How Iceland changed the world 5/5 (glej spodaj)
28. Halldor Laxness: Islandski zvon 4/5 Islandska klasika.
29. Saga o Njalu Najpomembnejša in najbolj znana islandska saga.
30. Dan Simmons: The Fall of Hyperion 5/5 Sci-fi klasika, ki se meša z literarno zgodovino. Drugi del.
31. Dan Simmons: Endymion 5/5 Pa še tretji del. Obstaja pa tudi četrti :-) Veselite se ljudje.

Od vseh naštetih knjig bi rada izpostavila le eno - tisto, za katero mi je resnično žal, da na hermioninem blogu ni našla več prostora. 

Hallgrimskirkja, Reykjavik, Islandija
s kipom
Leifa Erikssona,
ki je bil tisti, ki je odkril Ameriko

Knjiga How Iceland changed the world, Egila Bjarnasona, je obvezno branje za vse, ki gredo ali pa bi radi šli na Islandijo, ob tem pa imajo radi tudi zgodovino. Islandija - čeprav majhna kakor je - je v svoji zgodovini pogosto usodno vplivala na celotni svet. 

Poglejte, pred kratkim se je spet dogajalo! Izbruhi vulkanov na tem otoku so že večkrat vplivali na klimatske spremembe blizu in daleč. Pa je to samo ena od stvari, ki so omenjene v knjigi in so spreminjale svet. Mnoge druge so še - recimo ta, da je bil Islandec tisti, ki je odkril Ameriko, in Islandec je bil tisti, ki je popisal nordijsko mitologijo, kot jo poznamo. Ameriški astronavti so na Islandiji vadili pristanek na Luni in v času hladne vojne so se ravno na Islandiji topili zmrznjeni odnosi med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo. Tudi odločitev o nastanku države Izrael je dozorela prav na Islandiji. 

O vsem tem in še mnogočem drugem v knjigi Egila Bjarnasona (kar pomeni Egila Bjarnovega sina - tako še vedno podeljujejo priimke na Islandiji, čisto tako kot v sagah), How Iceland changed the world.

Vsem vam pa srečno novo leto 2024.

Dan Simmons: Endymion

Znanstveno-fantastični roman Endymion je tretja knjiga v seriji Hyperion Cantos, ameriškega pisatelja Dana Simmonsa. Ravno tako dobra je kot prvi dve: Hyperion in The Fall of Hyperion.

Roman Endymion sem brala kot izredno zanimivo vesoljsko pustolovsko zgodbo, ki se dogaja v daljni prihodnosti - a tudi kot preludij v čudovito in ganljivo ljubezensko zgodbo, ki se bo, predvidevam, razvila v četrti knjigi serije, The Rise of Endymion.

Zgodba romana Endymion se dogaja več kot 250 let po dogodkih, ki so se pripetili ob koncu druge knjige serije. Ljudje so se takrat odrekli umetni inteligenci in s tem mnogim prednostim, ki so jim bile do tedaj na voljo kot nekaj samoumevnega. Ena izmed teh je bila možnost potovanja preko farcasterjev - nekakšnih portalov, preko katerih so lahko potovali iz enega sončnega sistema v drugega, ne da bi bili podvrženi zakonom fizike, ki ne dovoljujejo hitrosti, ki bi bila večja od hitrosti svetlobe. Po velikem Fall-u, ki se pripeti ob koncu romana Tha Fall of Hyperion, so bili tako številni planeti, ki so bili naseljeni z ljudmi, prepuščeni sami sebi, saj so bile povezave z drugimi svetovi v Galaksiji zelo otežene. Planeti so preživeli le, če so bili samooskrbni in če so se uspeli primerno organizirati. Mnoge visoko razvite človeške naselbine so tako propadle, nekatere obrobne in nepomembne pa so se v svojem razvoju razcvetele. Tako to gre s človeškimi civilizacijami že vso zgodovino.

V času kaosa, pomanjkanja in trpljenja pa je vedno tako, da na svoji moči pridobijo najrazličnejše ideologije in religije. Tako je bilo tudi v tem primeru - v človeški civilizaciji 31. stoletja, ki jo opisuje roman Endymion.

Najmočnejši v Galaksiji sta tako katoliška Cerkev in njena oborožena sila Pax z visoko izurjenimi vojščaki Švicarske garde. Cerkev nadzira skoraj vse kotičke Galaksije, ki so naseljeni z ljudmi. Njena velika moč pa izhaja iz tega, da število njenih privržencev izjemno hitro narašča. Zakaj je tako? Zdaj vas bo to, kar bom napisala, presenetilo in pretreslo:)

Katoliška Cerkev zna oživljati mrtve. Dobesedno - v treh dneh; tako kot je v treh dneh tudi Jezus vstal od mrtvih. To je mogoče zaradi nekakšnih parazitov, ki so bili opisani že v prvi knjigi serije, in zaradi pomoči umetne inteligence, ki po velikem Fall-u vendarle ni povsem izginila. Vsi ljudje, ki "prevzamejo križ", se pravi, da prestopijo ali prevzamejo katoliško vero (in s tem tudi tistega parazita), po smrti ponovno oživijo. Te smrti in vstajenja si lahko sledijo poljubno dolgo, kar, seveda, vodi k temu, da število katolikov strmo narašča. 

Kako sprevrženo lahko to postane, je v romanu Endymion zelo lepo razloženo in bralec je ponovno zelo vesel (tako kot tudi že ob branju prejšnjih dveh delov serije), da živi v svetu, kjer entropija narašča, kjer se vsi staramo in vsi vemo, da imamo eno samo življenje, ki se bo nekoč - in to brez kakršnega koli dvoma, za vedno končalo.

Možnost vstajenja od mrtvih ima določene prednosti, na katere pravzaprav ne bi nikoli pomislili, če ne bi brali romana Endymion. Na primer, pomaga pri potovanju po vesolju. Človeštvo 31. stoletja iz romana za medzvezdna potovanja uporablja Hawking drive (poimenovan po znanem fiziku Stephenu Hawkingu), ki omogoča potovanje s hitrostjo blizu svetlobe. To je zelo hiter način potovanja, a vendar ne dovolj hiter za takšne razdalje, kot so v Naši galaksiji. Poleg tega imamo pri takšnem potovanju velike izgube časa zaradi pospeševanja in pojemanja hitrosti na začetku in na koncu potovanja. No, in tukaj lahko katoliški popotniki po Galaksiji pridobijo na času in potujejo hitreje, kot to omogoča Hawking drive. Lahko si privoščijo takšne pospeške in pojemke, da se jim telo spremeni v organsko goščo, pa to ni prav nič hudega, saj jih bodo po treh dneh kljub vsemu in brez velikih težav ponovno obudili od mrtvih.

Toliko, da boste imeli občutek v kakšnem svetu živita glavna junaka romana Endymion.

To sta 12-letna deklica Aenea in 26-letni Raul Endymion. Aenea je hči ene od glavnih junakinj prejšnjih dveh knjig serije, Browne Lamie, in cybrida s persono pesnika Johna Keatsa. Znana je kot mesija, oz. "tista, ki uči" - ampak zdaj še ne; zdaj je še otrok. Na željo pesnika Martina Silenusa - avtorja Hyprion Cantos - še enega od glavnih nastopajočih v prejšnjih dveh knjigah serije, za njeno varnost skrbi bivši vojak Raul Endymion. Aenea namreč pomeni grožnjo katoliški Cerkvi in njeni nadvladi v Galaksiji ter je zato ves čas v nevarnosti.

Aenea in Raul tako skupaj z androidom A. Bettikom potujeta po vesolju in bežita pred očetom kapitanom Fredericom de Soyo - izurjenim vojaškim poveljnikom katoliške vojske Pax, ki želi na vsak način ujeti otroka - nepoškodovanega, se ve, saj Cerkev spoštuje življenje - in ga pripeljati pred papeža Juliusa XIV. Ta je papež že 250 let; pred tem pa je bil tudi eden izmed romarjev, ki so bili glavni junaki prve in druge knjige serije.

Aenea, Raul in A.Bettik potujejo po reki Tethys. Ta reka je bila omenjena že v prejšnji knjigi, a si je do sedaj nekako nisem uspela predstavljati. V času človeške Hegemonije, se pravi pred velikim Fall-om, je povezovala najpomembnejše - tudi turistično najzanimivejše predele Galaksije, ki so bili poseljeni z ljudmi. Kako lahko reka povezuje različne planete? Kako lahko z ladjo (ne vesoljsko, ampak s tisto običajno, ki plove po reki ali morju) potuješ po vesolju? To sem se spraševala, ko sem brala roman The Fall of Hyperion in iskala hakeljc, ki sem ga spregledala in bi mi mogoče lahko razložil to nepredstavljivost.

No, zdaj vem, kako je s tem, in ideja je briljantna! Reka Tethys je namreč sestavljena iz različnih odsekov rek, ki tečejo po najraznovrstnejših planetih. Ti odseki rek so bili nekoč med seboj povezani s farcasterji. Ladja, ki je plula po reki na planetu X, je tako enostavno zaplula skozi portal farcasterja, ki je bil nekje na poti, in se v trenutku znašla v strugi neke druge reke na nekem drugem planetu. Lahko si predstavljate, kako raznoliki so bili ti odseki reke Tethys, kako različna je bila pokrajina, ki se je raztezala ob njej, in kako slikovito je bilo nebo nad reko - v različnih modrih odtenkih, z enim ali več sonci različnih velikosti in barv. Čudovito - še posebej zato, ker Dan Simmons takšne stvari zna še posebno lepo in nazorno opisati.

Ko glavni protagonisti romana s splavom potujejo po reki Tethys doživijo marsikaj. Namen potovanja pa ob vsem tem ni povsem jasen. Da bi potovanje služilo le temu, da se lahko razcveti izredno zanimiva pustolovska zgodba, bi bilo za tako čudovitega pisatelja, kot je Dan Simmons, preveč plehko.

To potovanje poteka zato, da Aenea vidi stvari, ki bodo vplivale na njeno poznejšo vloge mesije in se ob tem kaj nauči. 

Tako sta še posebej pomenljiva predvsem dva odseka potovanja: tisti po Hebronu in tisti po Qom-Riyadhu. Oba planeta sta zapuščena in brez ljudi. "Something terrible happened here," pravi Aenea, "I can feel it." Lahko uganete, kaj je bilo tisto grozno, kar se je zgodilo, saj imeni planetov nakazujeta, kakšne veroizpovedi so bili tamkajšnji prebivalci in da verjetno niso želeli "sprejeti križa". Zgodil se je genocid.

Aeneajina druščina svoje potovanje konča na Zemlji. Tukaj se bo Aenea naučila, kar se mora še naučiti in tukaj bo odrasla v žensko. Ker sem kot bralka knjige imela drobne vpoglede v prihodnost dogajanja, vem, da se bosta Aenea in Raul v naslednjih letih zaljubila - zametke te velike ljubezni pa je čutiti že v romanu Endymion. In ker vem, kako pretanjeno in ganljivo zna Dan Simmons popisovati tudi te plati svojih romanov, se že veselim naslednjega romana serije.

Zato, dragi bralci mojega bloga - posebno tisti, ki vam znanstvena fantastika ne pomeni kaj dosti, potrebno bo nekaj potrpežljivosti. Čaka me nov obsežen roman serije, The Rise of Endymion, ki ima preko 750 strani. In dokler ga ne preberem, ne vem če se bom lotila kakšne druge knjige in jo predstavila v tem blogu.

★★★★★

Vrstni red romanov iz serije Hyperion Cantos:

• Hyperion
• The Fall of Hyperion
• Endymion
• The Rise of Endymion

Dan Simmons: The Fall of Hyperion

Dan Simmons je eden mojih najljubših pisateljev in to zato, ker zna čudovito povezati dve moji veliki ljubezni, znanstveno fantastiko in literarno zgodovino. Z romanom The Fall of Hyperion, ki je druga knjiga v seriji romanov Hyperion Cantos, in se dogaja v 28. stoletju, je postavil enkraten spomenik angleškemu romantičnemu pesniku Johnu Keatsu.

John Keats je umrl zaradi posledic tuberkuloze, ko je bil star komaj 26 let. Na njegovem nagrobniku piše tisto, kar si je želel. Nobenega imena, nobenih datumov, samo naslednje: Here lies One Whose Name was writ in Water. John Keats seveda ni bil nekdo, ki bi bil pozabljen tako hitro, kot je pozabljeno vse, kar se poskuša zapisati v deročo ali pa tudi mirno vodo, saj so njegove pesmi cenjne in popularne še danes, več kot dvesto let po njihovem nastanku. Keatsovo ime je zapisano v kamen, bi lahko rekli, in to z laserskim peresom, kot se to zgodi v romanu The Fall of Hyperion. 

Dan Simmons je epitaf s pesnikovega groba spremenil v posvetilo svojega romana, ki se glasi: To John Keats. Whose Name Was Writ in Eternity.

John Keats
(1795-1821)

In res. V romanu The Fall of Hyperion je Keatsovo ime prav zares zapisano v večnost - ne samo kot prispodoba, češ njegove pesmi so nesmrtne, ampak dobesedno. Keatsove misli, spomini in razmišljanja krožijo v oblaku ogromne baze podatkov, imenovane Core, in se lahko, če je potrebno ali če se da, tudi utelesijo. Če ste brali roman Hyperion - prvo knjigo serije, potem veste, da lahko spočnejo tudi otroka. S Keatsovo DNK, se ve. 

V romanu The Fall of Hyperion lahko John Keats podoživlja tisto, kar v resničnem življenju zaradi prezgodnje smrti ni mogel. In še mnogo več. Tako je zelo zelo ganljivo, ko John Keats ponovno doživi ljubezen svojega življenja; in zelo žalostno, ker mora še enkrat umreti. To, kako je umiral v majhnem stanovanju ob Španskih stopnicah v Rimu, ko je dobesedno izkašljeval pljuča in kako nemočen je bil prijatelj, ki je bil ob njem, je po mojem mnenju najboljši odlomek knjige. Način, kako je pisatelj ta izredno tragični dogodek tako zelo prepričljivo uvrstil v znanstveno fantastiko, je nekaj najčudovitejšega, kar sem kadarkoli brala.

To je torej literarno zgodovinski vidik romana. Obstajata pa še najmanj dve drugi plati knjige.

Prva je znanstveno fantastična. Tudi ta je prava literarna poslastica. Enkratno so predstavljene gromozanske razsežnosti naše galaksije, ki pa postanejo banalno relativne, če ljudje poznajo dober način potovanja - ne samo po prostoru, včasih tudi po času. Potovanje med različnimi svetovi človeške Hegemonije je opisano izredno prepričljivo, tako, da sem se med branjem z neverjetno lahkoto in z velikim užitkom vživela v svet, tako zelo drugačen od našega. Ja, v svet tako zelo drugačen od našega... po tehnoloških dosežkih že, po miselnosti ljudi pa prav nič. 

Roman The Fall of Hyperion je namreč v prvi vrsti roman o vojni. Ta v 28. stoletju poteka drugače kot danes, vzroki in povodi zanjo pa so zelo podobni. Pogosto temeljijo na napačnih predpostavkah in na zgrešenih predvidevanjih.

V romanu imajo vojaki oblečeno skinsuit - nekakšno bojno oblačilo, ki prestreže projektile vse drugačne od naših, hladi ali segreva telo, zaustavlja krvavitve in celi opekline, injicira protibolečinska sredstva in nadomešča tekočino. Orožje, s katerimi razpolaga vojska, pa ima včasih domet, ki je večji od nekaj svetlobnih let. Toliko o bojevanju tako daleč v prihodnosti. Med seboj se bojujejo različne vrste ljudi in - kar je zelo zanimivo, med seboj se bojujejo tudi različne oblike umetne inteligence - tista, ki še naprej želi živeti v sožitju z ljudmi in tista bolj revolucionarne vrste. 

Dan Simmons v svojem romanu piše o temi, ki jo v znanstveno fantastičnih romanih opisujejo vedno znova. Piše o tem, kako nevarna lahko postane tehnologija - in skupaj z njo tudi umetna inteligenca, in kako ranljivi smo ljudje, če smo preveč odvisni od njiju. Čeprav je tema splošno znana in že neštetokrat predstavljena, jo je pisatelj vendarle prikazal enkratno in zelo zanimivo - tudi osupljivo prepričljivo in aktualno glede na to, da je roman izšel davnega leta 1990. Ko ljudem v romanu v nekem trenutku preprečijo dostop do nečesa takega, kar danes imenujemo internet in virtualna resničnost, se zmedejo do te mere, da ne znajo več uporabljati svojih čutil. V današnjem času si že lahko predstavljamo, kako je to.

Roman pa ima tudi filozofske razsežnosti. Te je v veliki meri zaslediti že v predhodnem romanu, Hyperion, in sicer v zgodbah, ki jih pripovedujejo romarji na poti k Shriku; v romanu The Fall of Hyperion pa postanejo še izrazitejše. Veliko je razpravljanja o etiki, morali in empatiji; veliko je religioznega razglabljanja. 

Osrednja in verjetno najpomembnejša tema s tega sklopa razmišljanj je naslikana kar na naslovnici romana. Tu je upodobljen oče, ki svojo novorojenko daruje Shriku - strašnemu božanstvu, ki ga imenujejo tudi Lord of  Pain. Podoba in razmišljanja v romanu namigujejo na starozavezno zgodbo o Abrahamu, ki Bogu daruje svojega sina Izaka. Žrtvovanje tistega, kar je imel najraje, naj bi bil preizkus Abrahamove vere v Boga. V romanu The Fall of Hyperion se pa oče, ki je upodobljen na naslovnici, filozof in učenjak po poklicu, na koncu prikoplje do povsem drugačnega zaključka. Prostovoljno žrtvovanje otroka božanstvu je test za to božanstvo in ne za tistega, ki daruje. Glede na to, kako se bo bog odzval na daritev, se bo namreč darujoči odločil, če je bog vreden tega, da varuje vanj.

Novorojenka na sliki boleha za Merlinovo boleznijo. Pri tej bolezni ljudje namesto, da bi se starali, postajajo vedno mlajši. Kako hudo je to in kako hudo fizično ter psihično trpljenje predstavlja staršem, je v romanu opisano, da bolje ne bi moglo biti. Bralec postane hvaležen zato, da se lahko stara, prav zares. V kakšni dilemi je bil oče deklice in kako hudo je trpel, pa nakazuje tudi dejstvo, da je svojo hčerko žrtvoval šele, ko je bila stara samo še nekaj sekund; ko ni bilo več nobene druge možnosti, da bi bolezen pozdravili.

Roman The Fall of Hyperion, Dana Simmonsa, lahko torej beremo na različnih nivojih, tako bogat in raznolik je, kar za znanstveno fantastične romane ni nekaj samoumevnega. Poleg tega so te raznovrstne plasti pripovedi še zelo slikovito zlepljene skupaj. Pri tem imajo pomembno vlogo opisi neba in pokrajine, pa tudi arhitekture na različnih planetih, ki so poseljeni z ljudmi. Najslikovitejši - lepi in elegantni, pa so Ousterji in njihova bivališča. Bili naj bi barbari, zaradi katerih se je vojna sploh začela, pa se izkaže, da so nekaj čisto drugega. A zdaj sem vam zaupala že skoraj preveč. Nočem pokvariti zadovoljstva vsem ljubiteljem znanstvene fantastike, ki prebirajo moj blog. Za njih je ta roman must-read - seveda potem, ko preberejo Hyperion. 

Jaz pa razmišljam o tem, ali naj se takoj lotim tretjega romana serije, ali pa naj še malo počakam.

★★★★★

Vrstni red romanov iz serije Hyperion Cantos:

• Hyperion
• The Fall of Hyperion
• Endymion
• The Rise of Endymion

Saga o Njalu

Saga o Njalu ali Brennu Njals saga (Saga o zažganem Njalu) je najveličastnejša, najbolj priljubljena in najbolj znana islandska saga. Tudi najdaljša. Dandanašnji Islandci svojih sag ne poznajo več tako dobro, kot so jih poznali njihovi predniki, a Saga o Njalu je znana prav vsem.

Pripoveduje o tem, kako nepredvidljive in tragične posledice povzročijo čustva, če prevladajo nad razumom. In tudi to, da je za normalno delovanje neke družbe nujno potrebna sprava.

Sago o Njalu je napisal neznan avtor v 13. stoletju. Dogajanje je časovno točno določeno. Dogodki se vrstijo od leta 940 do leta 1015, torej v času zgodnje naselitve Islandije.

Saga pripoveduje o dveh prijateljih in njunih družinah. Prvi od njiju je Gunnar - postaven in pogumen bojevnik, drugi je Njal - moder in učen mož. Vsebina je krvoločna; števila nasilno umrlih skoraj ni mogoče določiti. Kljub vsemu nasilju pa prijatelja nikoli ne prekrižata svojih orožij. Ostaneta si zvesta in spoštujeta drug drugega vse do njunega tragičnega konca. 

Tega pa ni mogoče trditi za člane njunih družin.

Prvi in največji "trouble-maker" je Gunnerjeva lepa žena Hallgerd. Zaradi njenega vedenja, ki je opisano v tej sagi, na Islandiji dolga stoletja nobene novorojene deklice niso poimenovali z njenim imenom. Danes verjetno že, saj ima Hallgerd kar nekaj sodobnih feminističnih lastnosti, ki pa je vendar ne opravičujejo za dejanja, ki so opisana v sagi. Zlobna, zamerljiva in maščevalna je, a tudi odločna in samosvoja. Njena drobna zlobna dejanja v začetku zgledajo nepomembna, a so v resnici kot kepa snega, ki se vali po klančini in sproži plaz - v tem primeru nepredvidljive in izredno tragične dogodke.

V Njalovi družini so šibki člen njegovi sinovi. Ti so nepremišljeni in hitre jeze, kar spet vodi k tragičnemu koncu.

Saga je napisana izredno napeto in zanimivo tudi za današnjega bralca - recimo, za tiste, ki igrajo akcijske računalniške igrice. Posamezni boji so opisani živo in natančno. Bojevniki v sagi vihtijo meče hitro, natančno in močno - tako, da lobanjo presekajo v enem zamahu, in tako, da kočniki popadejo iz čeljusti ter očesna zrkla iz svojih jamic. Bojevniki so tudi izredno hitri, saj reko prečkajo tako, da skačejo z ene na drugo ledeno ploščo, ki plavajo po deroči reki. Res, zelo slikovito.

Med branjem sem izvedela veliko o načinu življenja prvih stalnih naseljencev na Islandiji. Natančno je prikazano, kako pomembna je bilo letna skupščina v Þingvellirju. Njal in Gunnar sta bila na tem zboru vsako leto. Na enem od njih - tistem leta 975, pa sta se spoznala tudi Hallgerd in Gunnar. 

Na letnih srečanjih v Þingvelirju so med drugim reševali tudi spore, ki so jih zakuhali Njalssons (Njalovi sinovi) ali Hallgerd. Zmenili so se za odškodnino, ponavadi denarno, ali za začasno izgnanstvo. Zaradi Njalove modrosti in njegovega dobrega poznavanje zakonodaje so pogosto dosegli spravo. Če pa sprave ni bilo, je tekla kri. Nasprotja so se ob tem še poglobila, kar je vodilo k vse bolj tragičnim posledicam.

Gunnar in Hallgerd
v Þingvellirju

(v ozadju law-speaker s poslušalci)
(Snorri, avtor Edde,
je bil eden najbolj znanih law-speakerjev v islandski zgodovini)

Pripoved je napisana jasno in jedrnato, brez nepotrebnega okolišenja in okraševanja. O nazorih in razmišljanju glavnih protagonistov moramo sklepati iz opisov njihovih dejanj ne pa iz avtorjevih razlag. Veliko je pikrih pripomb in črnega humorja, ki je najbolj izrazit - kako zanimivo - v najbolj tragičnih trenutkih pripovedi. Vse te značilnosti sem zasledila tudi pri novejših islandskih literarnih besedilih in zdi se, da je to izrazito islandska posebnost, ki je zasidrana v delih večine islandskih avtorjev.

V Sagi o Njalu najdemo tudi številna namigovanja na spolnost, kakor tudi pripombe o moškosti tega ali drugega protagonista. Takšne vrste žalitve so najhujše in zahtevajo največja povračila - pa naj bo to pripomba, "da se pri Njalu ne ve, ali je moški ali ženska, saj mu brada sploh ne raste" ali pa "da je nekdo močan samo toliko, da se lahko pozibava na ženinem trebuhu, kaj več pa ne".

Drobno knjižico sem brala v angleškem prevodu - menda najboljšem - od profesorja Hannes H. Gissurarsona. Pripoved pa imamo prevedeno tudi v slovenski jezik.

Saga o Njalu mi je bila všeč predvsem zato, ker na preprost in jasen, pa vendar zelo napet in zanimiv način, z zgodbo, ki bralcu ne pusti dihati, prikazuje trenja, ki spremljajo človeško družbo že celotno zgodovino. Ob tem pa jasno nakazuje tudi načine, kako takšne konfliktne situacije razrešiti.

Če seveda obstaja volja za to. 

Frankfurtski knjižni sejem 2023

Dva sta izven konkurence.

Dva bi bila deležna enake pozornosti ne glede na to, ali je Slovenija častna gostja sejma ali pa ni. Eden bi to pozornost dosegel bolj bučno in glasno; drugi tiho in umirjeno - a oba bi sedela na literarni omizjih ter govorniških odrih in besede obeh bi odmevale med poslušalci.

Vsi ostali slovenski avtorji in avtorice pa so za kaj takega potrebovali nekaj pomoči. Z letošnjim Frankfurtskim sejmom so dobili priložnost, ki se v življenju pojavi le enkrat ali dvakrat. Biti častna gostja na Frankfurtskem knjižnem sejmu je namreč resnično velika stvar. Tega se dobro zavedajo tudi slovenski pisatelji in pisateljice sami, saj vedo, kako težko je v poplavi knjig, založb in držav, ki razstavljajo na Frankfurtskem knjižnem sejmu, postati viden in prepoznaven. Kako težko je pritegniti pozornost in zanimanje, ki sta nujno potrebna za to, da knjigo tuja založba sprejme v svoj program, poskrbi za prevod in jo natiska - ter konec koncev tudi poskrbi, da najde svoje mesto na izpostavljenih razstavnih prostorih. Da se prodaja. S tem, ko je bila Slovenija častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma, je kar nekaj teh težav pri prepoznavnosti odpadlo. Slovenske knjige so bile izpostavljene in vidne - povzdignjene iznad množice ostalih in tako deležne potrebne pozornosti. To pa je tudi tisto edino, kar dobra knjiga potrebuje.

Pri tem je izredno pomembno vedeti tudi to - kar so sicer pogosto razlagali tudi kustosi slovenske predstavitve na Frankfurtskem knjižnem sejmu - da država pri promociji svojih avtorjev in avtoric lahko samo pomaga in jih podpira, nikakor pa ne more ona sama odločati in vplivati na to, katere knjige bodo predstavljene na sejmu in o katerih izmed njih se bodo pogovarjali na različnih prireditvah. O tem namreč v veliki meri odločajo založbe, ki so izdale nemške prevode slovenskih del. Osnovni pogoj za uspeh na sejmu je namreč ta, da je knjiga prevedena v nemški jezik. Knjige v slovenskem ali angleškem jeziku ne sodijo na Frankfurtski knjižni sejem ali pa so lahko tam bolj ali manj le za okras. Nemške založbe sprejmejo v svoj program tiste knjige, ki se njim zdijo primerne in zanimive za objavo, in ne tistih, za katere Slovenci sami menimo, da so nekaj posebnega in tako vredne svojega mesta na častnem razstavnem prostoru Frankfurtskega knjižnega sejma.

Slovenski literarni svet je tako v Frankfurtu izgledal nekoliko drugače, kot izgleda v Sloveniji. Romani, ki v Sloveniji ne pridejo niti med kandidate za kresnika, so bili tukaj zvezde. 

Pa še nekaj primerov:

Dve od mlajših pisateljic, za katere v Sloveniji ne slišimo pogosto, sta bili v Frankfurtu dokaj v ospredju. To sta Ana Marwan in Nataša Kramberger. Prva si je svojo prepoznavnost zaslužila s tem, da je za svoje delo Wechselkröte leta 2022 dobila nagrado Ingeborg Bachmann, ki je na nemško govorečem področju visoko cenjena literarna nagrada. Pred kratkim pa je v nemščini izšel njen nov roman, Verpuppt (v slovenskem originalu Zabubljena). Preberite, kaj o romanu meni Štiglic.

Druga je pred kratkim izdala  zbirko esejev Mauerpfeffer - delo, ki odraža dvojno plat njenega življenja: življenje novinarke in literarne umetnice iz Berlina in življenje kmetice na Štajerskem. Sicer pa je Nataša Kramberger napisala tudi roman Nebesa v robidah.

Drugi primer drugačnosti je Maja Haderlap - zamejska pisateljica, ki ustvarja na robu slovenskega literarnega sveta, a zaradi tega ni prav nič manj slovenska in pomembna od ostalih slovenskih ustvarjalcev. To se je pokazalo tudi na Frankfurtskem knjižnem sejmu, kjer je imela več kot vidno vlogo. Predstavljala je svoj nov roman Die Nachtfrauen, ki govori o dveh močnih ženskah z avstrijske Koroške. Kraj dogajanja je torej enak, kot pri njenem najbolj znanem delu, romanu Angel pozabe.

Vsekakor pa je potrebno omeniti še Aleša Štegarja, ki je imel s svojo tekočo nemščino in dobrim poznavanjem nemško govorečega občinstva in založništva pomembno povezovalno vlogo na predstavitvi Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Bil je nekakšno lepilo, ki je vse skupaj držalo skupaj - tudi z glasbenimi vložki in deklamacijo. Za to priložnost pa je izšla še njegova knjiga Gebrauchsanweisung für Slowenien (Slovenija - navodila za uporabo). Kupila:) Ko jo preberem, poročam.

Gledala sem slovensko novinarsko konferenco ob otvoritvi sejma, različne televizijske prispevke o sejmu in gledala sem otvoritveno slovesnost s slavnostnimi govori. Bilo je zanimivo in premišljevanja vredno, a najbolj razburljiv je bil vendarle obisk knjižnega sejma samega. Tam smo bili v soboto - od zgodnjih jutranjih ur pa vse do trenutka, ko so obiskovalce začeli obveščati, da se bo sejem zaprl. 25 evrov na osebo (za študente 15 evrov) plus 17 evrov za parkiranje. Podražili so. Z online vstopnico čakalne vrste niso bile dolge.

Letos sem bila večino časa na prizorišču častne gostje sejma, se pravi v slovenskem paviljonu.

Slovenski paviljon

Frankfurtski knjižni sejem obiskujem že kar nekaj let, pa se ne spomnim, da bi že kdaj doživela tako okusno, simpatično in udobno opremljen razstavni paviljon države častne gostje sejma, kot sem ga letos. Ne samo, da je prostor lepo izgledal (ah, tisti strop s čipkami!), tudi razstavljene knjige so lahko bralci vzeli v roke - kar ni vedno mogoče - in se z njimi celo usedli na posebne sedeže. Ti so zgledali, kot da bi bili iz marmorja, pa to seveda niso bili - bili so precej bolj udobni. To, da lahko posedaš in v miru prelistavaš razstavljene knjige v paviljonu častne gostje, ni nekaj samoumevnega.

Nekateri slovenski avtorji so bili na razstavišču posebej izpostavljani - najbolj Drago Jančar, saj je bilo njegovo ime prvo, ki ga je obiskovalec opazil, potem ko je vstopil v paviljon. Ime Gorana Vojnovića se je skrivalo za figovim drevesom, ki je simpatično namigovalo na enega izmed njegovih romanov. Svoje kotičke s kratko predstavitvijo življenja in dela pa so imeli še nekateri drugi. Prav vsi pa so bili predstavljeni s svojo fotografijo na veliki steni v kavarni, ki je bila tudi del slovenskega paviljona. Lahko sem jih opazovala, medtem ko sem jedla prekmursko gibanico in pila Radensko. Slika Slavoja Žižka je bila na takšni višini, da so se obiskovalci lahko ob njej tudi fotografirali, in mnogi - predvsem mladi ljudje, so to tudi zares počeli.

Goran Vojnović skrit za Figo

V slovenskem paviljonu sta bila dva prireditvena prostora, kjer so se nepretrgoma vrstili pogovori in predstavitve slovenskih knjig. Poskrbljeno je bilo za simultano prevajanje iz slovenščine, nemščine in angleščine ter obratno - kakor komu ljubo, tako da težav s sporazumevanjem ni bilo. Vse prireditve so bile zelo dobro obiskane.

Naslednje tri so tiste, ki so mi bile v soboto še posebno všeč:

New Graphic Novels from Slovenia

Kaže, da je postalo že tradicionalno, da Zoran Smiljanić na sejmih vedno nastopa v zgodnjih urah. Sproščeno in zabavno je pripovedoval o svojih stripih o Meksikajnarjih, Ivanu Cankarju in Jožetu Plečniku. Tokrat sta mu na odru delala družbo Jakob Klemenčič - avtor stripa o Almi Karlin, pri katerem se je jasno videlo, da raje riše kot govori, in mladi Jurij Devetak, ki je poskrbel za to, da se je kaj reklo tudi o Borisu Pahorju, saj je narisal strip po njegovem romanu Nekropola.

3sat/ORF Kulturzeit Talk | Gastland Slowenien

Pogovor je potekal na prestižnem odru treh nemških RTV kanalov. Gneča je bila tako velika, da si se moral strateško - še preden se je prireditev začela, postaviti na pravo mesto, da si dobil sedež.

Pogovor z Dragom Jančarjem, Alešom Štegarjem in Mojco Kumerdej je vodila avstrijska novinarka Katja Gasser. Govorili so o svojih novih knjigah, ki so ravno izšle v nemškem jeziku.

Drago Jančar: Als die Welt entstand

Aleš Štegar : Das Lachen der Götter / Gebrauchanweisung für Slowenien

Mojca Kumerdej: Unter der Oberfläche

Beseda pa je nanesla tudi na Slovenijo in zanimivo dejstvo, da gredo mnogi slovenski avtorji tukaj na Frankfurtskem knjižnem sejmu brez težav skupaj na kavo, v Sloveniji pa kaj takega nikoli ne bi počeli.

Kulturzeit Talk

ARTE-Talk: Slovenia Between the Lines

Na tej zelo zanimivi prireditvi so predstavili dokumentarni film o Sloveniji - Slovenia Between the Lines mojega priljubljenega televizijskega kanala Arte. Režirala ga je Lilly Schlagnitweit, ki je za potrebe filma prepotovala Slovenijo vzdolž in počez, se pogovarjala z različnimi umetniki in tako dodobra spoznala slovensko literarno in kulturno sceno. Na pogovoru sta sodelovala tudi Goran Vojnović in Lina Akif, ki sta soočila poglede mlade in nič več tako mlade generacije. Seveda je bilo nujno omeniti tudi bivšo Jugoslavijo. Lina Akif je povedala, da kakšnega posebnega mnenja nima, saj se je rodila šele po razpadu Jugoslavije, je pa ne bi bilo, če ne bi bilo Tita in Jugoslavije. Njen oče je namreč kot študent s Titovo štipendijo prišel v Slovenijo, se zaljubil in za vedno ostal v Sloveniji.

Film je zelo v redu! Takoj, ko sem prišla domov, sem si ga ogledala in toplo priporočam, da si ga pogledata tudi vi. Besedo so dobili eni in drugi. Film je zelo verodostojen.

Lina Akif v Slovenskem pasijonu,
ko se s kurentovo masko na hrbtu vzpenja na Triglav
(iz Arte filma: Slovenia between the lines)

Po mojem skromnem mnenju je slovensko častno gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu več kot uspelo. Pokazali smo, kar smo imeli pokazati, je rekel Florijan Lipuš in tega ni bilo malo. Upamo lahko, da bo častno gostovanje Slovenije še dolgo odmevalo v nemškem založniškem svetu in pri promociji pomagalo še kakšnemu slovenskemu avtorju ali avtorici, ki mogoče ni bil deležen tolikšne pozornosti, kot si jo je želel ali pričakoval.

____________________________________________________

Tista dva izven konkurence, ki sem ju omenila na začetku zapisa, pa sta seveda Slavoj Žižek in Drago Jančar.