Jonas Jonasson: Wie die Schweden das Träumen erfanden

Knjigo sem poiskala, ker sem želela biti dobre volje – ker sem se želela smejati in malce pobegniti iz resničnega sveta. Nisem bila čisto prepričana, da bo knjiga izpolnila mojo željo – kaj pa vem, Jonas Jonasson je že pisatelj posebne vrste, zame vedno malce sumljiv s svojimi neverjetnimi zgodbami – in tako sem izbrala njegov najkrajši roman, ki je bil dosegljiv za moj Kindl. Pa da vidimo, mogoče mi ga uspe prebrati do konca, sem si mislila.

Na žalost roman ni preveden v slovenski jezik – kar zaradi svoje specifične zgodbe verjetno tudi nikoli ne bo – pa vendar: tukaj je moje razmišljanje o knjigi in na koncu tudi nekaj spodbudnega za slovenske bralce, ki berejo romane Jonasa Jonassona. In moj blog.

Zakaj roman verjetno nikoli ne bo preveden v slovenski jezik? 

Ker pripoveduje zgodbo, ki je bolj ali manj namenjena le Švedom in Nemcem. Pripoveduje o nemško-švedskem prijateljstvu. Jonas Jonasson ima menda zelo prijetne izkušnje z nemškimi bralci svojih knjig. Verjetno le-ti pokupijo kar precej njegovih knjig. In v nemirnih časih, v katerih živimo, ko se skoraj na vsakem koraku srečujemo z vojno in nedolžnimi žrtvami med civilisti – celo otroki! – je želel napisati roman o prijateljstvu med narodi. V romanu gre za prijateljstvo med Švedi in Nemci, a vse skupaj bi prav lahko posplošili in bi čisto lepo funkcioniralo tudi za druge narode.

A roman se začne takole - nič kaj v duhu prijateljstva med Nemci in Švedi: ”Verdamte Skandinavier. Vor allem die Schweden!” (”Ferdameni Skandinavci. Predvsem Švedi!”)

Tako zakliče CEO nemškega podjetja Traumbett, ki svoje sanjske postelje prodaja že po celem svetu, samo na Švedsko jim še ni uspelo prodreti. Pa se sin tega razburjenega Nemca – bodoči CEO ali pa CEO junior, kakor želite – odloči, da bo ta problem rešil in na Švedskem postavil tovarno, kjer bodo izdelovali sanjske postelje za Skandinavijo. Začne se dogovarjati s švedskimi sogovorniki in vse kaže, da bo najbolj logična odločitev ta, da tovarna začne delovati v Stockholmu.

Potem pa v igro vskoči mlada in ambiciozna novoizvoljena županja majhnega in nerazvitega švedskega mesteca Halstaholm in vse postane zelo zanimivo. Že veste kako, a ne?

Zgodba je tipično »jonassonovska«, čeprav mogoče vendarle ne tako »zmešana« in »utrgana« – če smem tako napisati – kot so zgodbe drugih njegovih romanov. Obilo je humorja, ob tem pa tudi tistega prijetnega občutka, "saj bo vse v redu" in "vse se bo dobro končalo". Ta občutek ima bralec ves čas v glavi in ne gre iz njegovih misli – to je nekakšno ozadje, na katerem poteka zgodba. Bralcem, ki od romanov pričakujejo globino, to ne bo preveč všeč. Če pa si od romana nadejamo le nekaj sprostitve, ki pa je vseeno začinjena s kar precej modrostmi, vezanimi na naše življenje v prav tem času in obdobju človeške zgodovine, bomo več kot samo zadovoljni.

Meni je bil roman všeč – tudi zaradi oseb. Mogoče – ne čisto pričakovano – sem bila najbolj navdušena nad najbolj negativno predstavljenim nastopajočim. To je bil narcistično egoistični in arogantni zapiti svetovalec pogajalske skupine iz Stockholma, ki se je boril za to, da bi skandinavska franšiza podjetja Traumbett stala v glavnem mestu Švedske, ne pa v nekem zakotnem mestu, kjer se zdi, da vse propada. Morda je mojo pozornost pritegnil zato, ker se zdi, da je v zadnjem času takšnih ljudi vse več. Ali pa so vse bolj glasni. Ali pa se jim posveča preveč pozornosti. Ali pa so na položajih, kjer ne bi smeli biti.

Roman Wie die Schweden das Träumen erfanden (Kako so Švedi izumili sanjanje) me je prepričal, da je knjige Jonasa Jonassona vredno brati. Mogoče zdaj še bolj kot kadarkoli prej. Smeh in dobra volja v hudih časih nikoli nista odveč. Če pa v njiju odmeva še zaskrbljenost za današnji svet – za smer, v katero bomo mogoče šli (ali pa že gremo) – je to skoraj nekaj idealnega, kar si od knjige lahko želimo.

Tako ostajam pri Jonasu Jonassonu – in naslednja njegova knjiga, ki jo bom prebrala, bo ena izmed tistih, ki so prevedene tudi v slovenski jezik. Mogoče bo to že kar naslednja knjiga. Mogoče bo to tista z naslovom Tik pred koncem sveta :)

Barve med vrsticami - Dante Rossetti: Pandora

Pandorina skrinjica

Ko je Pandora odprla skrinjico, so iz nje ušli bolečina, bolezen, dvom in vse ostale človeške nadloge – čisto na dnu je ostalo le upanje. Ste se kdaj vprašali, kako je sploh mogoče, da se je upanje znašlo v isti skrinjici, skupaj z vsemi nesrečami. Jaz sem se že večkrat.

Ali ni upanje nekaj dobrega in tolažilnega? Ali ni upanje darilo človeku?

Ali pa je to vseeno še eno prekletstvo za človeštvo - podobno kot sta to bolezen in bolečina?

Pravijo:

Upanje je luč, ki nam omogoča, da gremo naprej. Pomaga nam, da ne obupamo, tudi ko je temno. Je tiha obljuba, da je nekaj dobrega še vedno mogoče.

Pa vendar:

Upanje je lahko tudi nekaj težkega. Lahko nas veže na stvari, ki se nikoli ne bodo zgodile. Ali pa so že davno minile. Drži nas ujete v privide in iluzije - v brezplodno čakanje, ki nam preprečuje, da bi zaživeli svobodno.

Upanje slika prihodnost v barvah, ki jih sedanjost ne pozna.

Upanje ima dve plati: svetlo in temno. Upanje lahko krepi. In upanje lahko veže v okove.

Učim se videti oboje.

Pride čas, ko je najbolje, da nehamo upati. In začnemo zaupati. Ne v to, kar bo mogoče prišlo, ampak v to, da bomo zmogli nositi tisto, kar pride.

Zaupanje je tišje od upanja - a tudi globlje od njega. Ne obrača se navzven – temveč navznoter.

Morda je bil prav to pravi zaklad Pandorine skrinjice. Ne upanje, ampak moč, da gremo naprej – tudi ko je skrinjica prazna.

---

Die Hoffnung in der Büchse

Als Pandora die Büchse öffnete, entwichen Schmerz, Krankheit, Zweifel und Verlust – und ganz zuletzt blieb dort: die Hoffnung.

War sie ein Trost? Oder ein weiterer Schatten?

Manche sagen:

Hoffnung ist das Licht, das uns weitergehen lässt. Sie ist das leise Versprechen, dass etwas Gutes noch möglich ist.

Andere spüren:

Hoffnung kann täuschen – sie hält uns fest an einem Vielleicht, das längst gegangen ist. Sie malt Zukunft in Farben, die unsere Gegenwart nicht kennt.

Und vielleicht ist beides wahr.

Denn Hoffnung kann stärken. Und Hoffnung kann fesseln.

Ich lerne, beides zu sehen:

Dass ich Hoffnung nicht verteufeln muss. Aber auch nicht alles in ihre Hände legen darf.

Manchmal ist es Zeit, nicht mehr zu hoffen. Sondern zu vertrauen. Nicht darauf, dass es kommt, sondern darauf, dass ich tragen kann, was kommt.

Vertrauen ist stiller. Aber tiefer. Es blickt nicht nach außen – sondern nach innen.

Vielleicht war genau das der wahre Schatz in Pandoras Büchse. Nicht die Hoffnung, sondern die Kraft, weiterzugehen – auch wenn die Büchse leer ist.

 

Hope was the last thing in Pandora's box. 

Strange, how it sat among all the sorrow. 

Maybe it's not always a gift - 

sometimes it keeps us waiting long after we should have let go.

=====================================================

P.S.

Vsa naslednja sentimentalna (ali pa poetična) razmišljanja, ki se mi porajajo ob opazovanju različnih umetniških del, od sedaj dalje najdete v posebnem blogu z naslovom Zwischen Farben, ki ga pišem v nemškem in slovenskem jeziku (ter včasih angleškem).

Hermionin blog ostaja še naprej literarni blog - in ob tem kolikor se le da racionalen in pragmatičen.

Literarno potovanje po severni Italiji - 4. del

One of the most beautiful love stories in literature begins here, 

on Lago di Lecco.

Which one?

“Lucia was anxious, Renzo resolute—both ready to fight the world for their love.”

Now the mystery of the plague in Milan—and the man searching for one face—becomes clear. 

Answer:

Alessandro Manzoni -

The Betrothed

(I promessi sposi)

Monument to him and his novel in Lecco

-----------------------------------------------------------------------------------------------------

Nekoč sem res verjela - in se neizmerno veselila! - da bo prišel čas, ko bom prebrala vse od stotih romanov. Tiste iz legendarne zbirke Sto romanov.

Zdaj vem, da se to ne bo zgodilo. Ne zato, ker ne bi imela časa, ampak preprosto zato, ker je primeren trenutek za kaj takega minil. Vse ob svojem času, pravijo, in to je še kako res.

Čeprav so romani klasika in mnogi od njih enostavno večni, so med njimi tudi marsikateri, ki nekako ne sodijo več v roke sodobnega bralca. Stil, v katerem so napisani, ali način, kako je predstavljena zgodba, ali tisto neprijetno moralno poučevanje - so stvari, ki večino sodobnih bralcev motijo. Morda. To je moje osebno mnenje, ki ga mogoče ne smem posploševati.

Kakorkoli že, roman Zaročenca, Alessandra Manzonija, je po mojem mnenju ena izmed teh knjig, ki jih je čas povozil. Pa ne prihajam v nasprotje sama s seboj. Še vedno mislim, da je v romanu opisana ena najlepših ljubezenskih zgodb - zgodba dveh mladih ljudi, Lucije in Lorenza, ki se imata rada, ki ostajata zvesta drug drugemu in z ljubeznijo premagujeta vse težave, ki jih usoda postavi na njuno pot. In teh ni tako malo. Pojavljajo se v obliki hudobnih oblastnikov in španskih okupatorjev - tako lepo in enakomerno črnih, kot bi prišli naravnost iz pekla, a tudi v obliki bolezni in drugih bolj snovnih nadlog. Mi bralci pa, - oh, kako dolgočasno! - že od vsega začetka natančno vemo, kako bo vse potekalo in predvsem - kako se bo končalo. Vprašanje je samo, kako hudo in čustveno napeto ter vznemerljivo se bo zapletalo in potem spet odpletalo.

Zaradi lepe ljubezenske zgodbe knjige torej nisem brala. Brala sem jo, ker se dogaja v krajih, po katerih sem potovala. Lucija in Lorenzo izhajata iz kraja v okolici jezera Lago di Lecco. Če vas zanima, kako tam izgleda, oziroma bolje rečeno, kako zelo lepo je tam, si preberite začetne strani romana (in natančneje oglejte mojo fotografijo), pa boste videli, da to res drži. V mestu Lecco, po katerem ima jezero ime, pa je živel tudi pisatelj sam in tako zelo dobro poznal pokrajino in ljudi ob jezeru. Poznal pa je tudi zgodovino tega okoliša. Roman Zaročenca je namreč zgodovinski roman, ki se dogaja v 17. stoletju, in to je bil za severno Italijo zelo razburkan čas.

Glavni razlog, zaradi katerega se roman splača prebrati – vsaj zame – pa tiči še nekje drugje. V romanu je namreč izredno natančno in z zgodovinskimi viri podkrepljeno opisan potek epidemije kuge leta 1630, ki je najbolj prizadela ravno te kraje. In tukaj se je nemogoče izogniti primerjavi z epidemijo covida-19, ki smo jo preživeli pred petimi leti. Primerjava je zastrušujoča – ne zaradi bolezni same, obolevnosti in smrtnosti – tukaj je medicina vendarle močno napredovala; zanimivo je to, kako podobni smo bili ljudem v 17. stoletju. Kako enako smo reagirali – zanikali resnost bolezni, se norčevali iz preventivnih ukrepov in konec koncev tudi iz zdravnikov, ki so se tako takrat kot tudi sedaj edini zavedali resnosti položaja. In da je vse skupaj še posebej pomenljivo, naj napišem še to, da kar doberšen del romana poteka v mestu Bergamo. To je bilo tisto mesto v severni Italiji, ki je bilo prvo, ki ga je koronavirus resnično prizadel in kjer sta bila obolevnost in smrtnost med epidemijo največja. Pet tisoč ljudi v Bergamu je umrlo zaradi covida. Tam so bile razmere leta 2020 zastrašujoče podobne tistim v bližnjem Milanu leta 1630, ko je tam divjala kuga in v lazaretih (ali – beri za danes – v bolnišnicah) ni bilo dovolj prostora za vse obolele. V Bergamu so med korona epidemijo vojaški tovornjaki vozili trupla v krematorije, ker so bili pogrebni zavodi preobremenjeni.

Roman Alessandra Manzonija, Zaročenca, je roman o nekem drugem času, ki pa vendar pušča odmeve tudi za danes. Nekaj. Če je to dovolj, da roman preberete, pa presodite sami.

Literarno potovanje po severni Italiji - 3. del

"A city silenced by fear. A lazzaret overflowing with pain. 

Thousands of deaths. 

Yet even among the dying, a man searches for one face."

Students:

What’s the city?

Fellows:

Whose plague is this?

Answer:

Milano, 1630. 

One of literature’s most haunting portrayals of plague, mercy, and memory.

The full story? Stay tuned for Stop No.4…

(coming soon...;)

Barve med vrsticami: Wassily Kandinsky - Several Circles

Krogi, ki se ne dotaknejo

Krogi se širijo, vrtijo, vznikajo iz teme. Vsak ima svojo pot in svoj prostor. Krogi, ki se vrtijo. Krogi, ki skupaj živijo – vsak v svoji barvi, vsak na svoj poseben način. Nekateri se skoraj dotaknejo, drugi ohranjajo varen razmik. 

Kandinskijeva slika Several Circles je podoba tihega gibanja. Nič ne hiti, nič ne izstopa – a vse ostaja v kroženju. Slika deluje kot vesolje, kjer ima vsaka tirnica svojo pot.

Ta podoba me spomni na srečanja v resničnem življenju. Na pogovore, ki so kot krožnice – vedno samo naokoli, nikoli zares skupaj. Ljudje smo na podobnih tirnicah, a vsak v svoji orbiti. Opazujemo drug drugega. Vemo drug za drugega. A se le redko zares srečamo. Približamo se drug drugemu, a se le redko zares dotaknemo.

Pa ne bi sodila, samo ugotavljam:

Da bližina ni vedno povezanost. Da vsak krog ne postane del celote. Nekateri se vrtijo naprej – okoli samih sebe. A morda me ravno zaradi tega tako pritegnejo.

Morda mi slika želi povedati, da se dostojanstvo in ponos ohranita –  v oddaljenosti. In lepota – v nedokončanosti. 

Kandinskijevi krogi plešejo tiho pesem – o bližini, ki je ni.

-----

Kreise, die leuchten. Kreise, die sich drehen. Kreise, die nebeneinander existieren – in ihrer eigenen Farbe, ihrer eigenen Ordnung. Einige scheinen sich fast zu begegnen, andere halten sicheren Abstand.

Wassily Kandinskys „Several Circles“ ist ein Bild der stillen Bewegung. Nichts rast, nichts bricht aus – aber alles bleibt in Rotation. Die Komposition wirkt wie ein Kosmos, in dem jede Bahn vorgezeichnet scheint.

Manchmal erinnert mich dieses Bild an Begegnungen im echten Leben. An Menschen, die sich nahe kommen, ohne wirklich zu berühren. An Dialoge, die sich wie Umlaufbahnen anfühlen: immer im Kreis, immer um sich selbst.

Und doch liegt in diesem Bild kein Vorwurf. Eher eine Beobachtung: dass Nähe nicht immer Verbindung ist. Dass nicht jeder Kreis Teil eines Ganzen wird. Manche drehen sich weiter – um sich selbst.

Vielleicht ist es genau diese stille Ehrlichkeit, die mich anzieht. Vielleicht zeigt mir Kandinskys Bild, dass es auch Würde in der Entfernung gibt. Und Schönheit in der Unvollendung.

Not everything that moves is coming closer.

Some things only move in circles - around themselves.

-------------------------------------------------------------------

P.S. Mogoče se sprašujete, zakaj je besedilo tudi v nemščini. Ker je to original. O določenih temah lažje razmišljam in se izražam v nemškem jeziku. Besedilo je potem prevedeno v slovenski jezik - in rahlo prirejeno; da bi lažje in lepše steklo. Pa čutim, da mi ne uspeva najbolje...

Barbara Bleisch: Mitte des Lebens: Eine Phylosophie der besten Jahre

Knjiga Barbare Bleisch Mitte des Lebens; eine Philosophie der besten Jahre (Sredina življenja; filozofija najboljših let) ni priročnik o tem, kako bi najlažje in najbolje preživeli krizo srednjih let. Ne, to bi bilo preveč dolgočasno. Takšnih priročnikov je že dovolj in niso preveč uporabni. Zakaj torej tokrat drugače? Prvič, ker ne govorimo o krizi srednjih let, ampak o spremembah, ki jih prinesejo srednja leta. In drugič, ker na ta leta vsak, ki pride v to obdobje svojega življenja, reagira na svoj poseben način, četudi obstajajo nekatere skupne značilnosti ljudi srednjih let. Priročniki o krizi srednjih let teh dejstev ponavadi ne upoštevajo in zato večinoma izpadejo smešno. Barbara Bleisch se je srednjih let lotila na drugačen način – s pomočjo filozofije. S filozofskega vidika menda to obdobje človeškega življenja še ni bilo prav pogosto raziskano in predstavljeno.

Njena knjiga ni priročnik, je pa neke vrste zemljevid. Zemljevid srednjih let, kjer ni začrtane poti, po kateri bi našli svojo pot skozi to obdobje, je pa zarisano marsikaj drugega. Predstavljen je relief območja – s skalnimi previsi in brezni, a tudi z ravninami, kjer so polja, jezera in reke, kjer se daleč in jasno vidi. Tukaj so tudi mesta – celo velemesta, kjer se blešči in živi. Začrtane so poti skozi pokrajino: avtoceste, kjer se potuje hitro, pa tudi vijugaste, vzpenjajoče se steze skozi gozdove, ki zahtevajo čas – a prav zato morda nudijo lepe razglede in dajejo čas za razmišljanje ter potovanje k sebi. Z zemljevidom v roki se vsekakor lažje in varneje potuje. Lažje se izognemo skritim pastem in tako hitreje ter bolj zanesljivo najdemo svojo pot – pot skozi pokrajino srednjih let.

Preden pa kakorkoli spregovorimo o tem zemljevidu, je treba začrtati območje, ki ga zemljevid opisuje. Srednja leta so časovno precej dolgo obdobje. Razprostirajo se od približno 40. leta starosti (ko matematično – statistično in glede na predvidevanja res dosežemo sredino svojega življenja) pa tja do približno 65. leta, ko človek počasi začne vstopati v zadnje obdobje svojega življenja – v visoko starost, ki se začne tam nekje z 80. rojstnim dnem.

Srednja leta so torej dokaj dolgo obdobje in za vsakega, ki vstopi vanj, lahko pomenijo nekaj posebnega. Pa vendar ima to obdobje značilnosti, ki jih delimo skoraj vsi, ki pridemo vanj. Ena izmed teh skupnih značilnosti je ta, da bomo v tem obdobju verjetno dosegli točko, ko bomo s svojim življenjem najmanj zadovoljni. Ne preveč prijetno dejstvo – a vendar tudi tolažeče, saj bo šlo od tod naprej spet navzgor, vse do tik pred koncem, ko bo zadovoljstvo z življenjem strmoglavilo na najnižjo točko (pač, ker bomo ostali sami, saj bodo prijatelji in partnerji pomrli, mi pa se bomo morali spopadati še s kakšno hudo boleznijo).

Druga značilnost srednjih let je ta, da si v tem obdobju pogosteje (ali znova) zastavljamo eksistencialna vprašanja in se jasneje zavedamo, da je čas našega življenja omejen – z vsakim dnem ga je manj. V nobenem drugem življenjskem obdobju ta občutek minevanja ni tako izrazit in tako jasno prisoten kot ravno v srednjih letih.

Tako srednja leta postanejo tudi svojevrstno obdobje, ko se hkrati oziramo nazaj – ocenjujemo svojo življenjsko pot, razmišljamo, kaj obžalujemo in kako bi lahko kdaj bolje ravnali, pa nismo – obenem pa gledamo naprej in se sprašujemo, kako bi preživeli leta, ki so še pred nami. In teh pravzaprav sploh ni tako malo.

V srednjih letih so nam določena vrata, ki so bila v mladosti široko odprta, ne samo zaprta, ampak celo zaklenjena. Določene življenjske poti niso več mogoče, kajti nekoč v preteklosti smo že sprejeli odločitve, ki so nam te poti zaprle – pogosto celo brez obvoza. A to nas pravzaprav ne bi smelo žalostiti, saj se vedno, ko se zaprejo ena vrata, odpre kar nekaj novih, in naša pot skozi življenje je kljub temu lahko še vedno bogata, zanimiva, navdihujoča in izpolnjujoča.

Knjiga o srednjih letih švicarske pisateljice in filozofinje Barbare Bleisch je razdeljena v več poglavij, kjer so razloženi različni vidiki tega obdobja človeškega življenja. Bralec potem sam najde tisti del, ki ga najbolj nagovarja in mu je najbližji v njegovem doživljanju. Pisateljica spregovori o tem, kako se v tem času spopadamo z občutkom približevanja konca, z obžalovanjem za določene stvari, ki smo jih storili ali jih nismo, pa tudi, kako občutimo tiste dosežke, na katere smo lahko ponosni. Druge bo nagovorilo poglavje, ki raziskuje spoznanje, da človek v srednjih letih doseže svojo zrelost in modrost, iz katere lahko potem črpa energijo za prihajajoča leta. Najzanimivejše pa je morda poglavje z naslovom Alles erreicht (Vse doseženo). To poglavje bo morda pomagalo tistim, ki so do vstopa v srednja leta dosegli vse, kar so si v mladosti zadali – ali pa njihovo življenje poteka še bolje, kot bi si lahko želeli. A vendar ob vstopu v obdobje srednjih let občutijo nekakšno praznino. Sprašujejo se, kako naprej. Weitermachen oder umsatteln? Nadaljevati tako kot doslej ali nekaj korenito spremeniti ter začeti popolnoma na novo? Takšna vprašanja imajo nato vedno tudi pomenljiva podvprašanja – na primer, kakšno ceno so pripravljeni plačati za nov začetek in ali se to splača.

Ob premišljevanju o spremembah, ki jih prinesejo srednja leta, pa je zelo pomembno vedeti tudi to, da so vsi dvomi, ki jih prinese ta čas, vprašanja, ki si jih ob tem zastavljamo, premlevanje možnosti, kako naprej, in obžalovanja – pravzaprav znak privilegiranega načina življenja. Kajti če mora človek vsakodnevno vse svoje moči usmeriti v to, da bosta on in njegova družina preživela, pač nima časa, da bi imel »krizo srednjih let«. Enako te možnosti doživljanja svojega življenja še pred kratkim niso imele ženske – saj večinoma niso smele ali mogle svobodno odločati, v katero smer naj se obrne njihovo življenje. S svobodo pa prihaja tudi odgovornost za odločitve in z njo dvom ter negotovost, ki se najbolj pokažeta prav v srednjih letih. Tudi o tem govori knjiga Mitte des Lebens.

Knjiga Barbare Bleisch je zasnovana pozitivno, z optimističnim pogledom na to obdobje človeškega življenja. Bralcu prinaša moč in energijo. Prav res je zemljevid, ki tistemu, ki ga proučuje, pomaga, da se »kriza srednjih let« preobrazi v »najlepša leta« človekovega življenja.

Barbara Bleisch

Barve med vrsticami

Včasih me zgodbe najdejo v romanu. Drugič v potezi s čopičem, v tišini med barvami. Umetnost govori z jezikom, ki ga besede le stežka ujamejo – a občutki ostajajo isti. Prostor bi rada odprla tudi slikam. Tako kot knjige nosijo svojo resnico, jo nosijo tudi platna.

Knjige so že dolgo moj dom. Z njimi mislim,  čutim in se čudim. A glej, pridružile so se še podobe. Vstopile so z samozavestnim, a vendar predvsem tihim in nežnim korakom – slike, risbe, drobna umetniška dela, ki so mi hotela nekaj povedati. Ne na glas, ne neposredno. A nekaj so premaknile v meni. Me ganile. Že davno nazaj.

Mogoče ne bom več pisala le o zgodbah na papirju, temveč tudi o zgodbah na platnu. O barvah, ki me spremljajo. O umetninah, ki mi zastavljajo nova vprašanja.

To nikakor ni konec literarnega bloga – je dodatek, nežna širitev. Ali pa vmesno obdobje. Korak iz literature v umetnost – ali še bolje: prostor, kjer imata lahko obe svoje mesto. Morda v tišini. Morda izzivalno. A vedno iskreno

Bücher waren lange mein Zuhause. In ihnen habe ich gedacht, gefühlt, gestaunt. In den letzten Monaten aber haben sich Bilder dazugesellt – Gemälde, Zeichnungen, kleine Kunstwerke, die mir etwas sagen wollten. Nicht laut, nicht eindeutig. Aber sie haben etwas in mir berührt.

Und so möchte ich ab jetzt nicht nur über Geschichten auf Papier schreiben, sondern auch über Geschichten auf Leinwänden. Über Farben, die mich begleiten. Über Kunstwerke, die mir neue Fragen stellen.

Es ist kein Bruch – es ist ein Übergang. Ein Schritt von der Literatur zur Kunst – oder vielmehr: ein Raum, in dem beides nebeneinander stehen darf. Vielleicht still. Vielleicht fordernd. Aber immer ehrlich