Mlada Lucy Honeychurch in njena družabnica, spremljevalka in skrbnica Miss Bartlett tako na vrat na nos odpotujeta v Rim, ker se je zgodilo nekaj sila zoprnega in neprijetnega. Pripetilo se je, seveda, gdč. Lucy, ne njeni ostareli sestrični - ukraden poljub takorekoč, na travniku polnem cvetočih vijolic, na hribu nad Firencami - menda nedaleč od kraja, kjer so skoraj pol tisočletja prej pripovedovali žgečkljive zgodbe Dekamerona.
Italija je v Lucy odprla nevidna vrata, skozi katere so na plan pobegnila in se osvobodila njena najglobja čustva in skrite želje, za katere niti sama ni vedela, da obstajajo. Čeprav so jih nekateri - tisti, ki so ljudi okrog sebe dojemali dovolj pretanjeno, vsakakor začutili že nekaj prej. Odsevale so se v načinu, kako je Lucy igrala na klavir in kašne skladbe je izbirala. Strastne, itak.
Ja, vrata so se odprla in poti nazaj ni bilo več. Vendar pa je pot do notranje svobode težka in dolgotrajna - še toliko bolj, če se na to pot odpravi mlado dekle iz viktorijanske Anglije, kar je bila Lucy Honeychurch.
Na tej poti je lagala sebi, ker si pač ni drznila pogledati v lastno srce. Iz te laži se je rodila zaroka z enim najbolj zanimivih literarnih likov - Cecilom Vyse (ki ima, mimogrede, celo svoj račun na X-u, da lahko stresa svoje duhovito-zoprne komentarje). Lagala je njemu - da ga ljubi. Potem je lagala Georgeju - ja, tistemu, zaradi katerega je bežala v Rim - namreč, da ga ne ljubi. Lagala je njegovemu očetu - ki je imel to “vrlino - če je to vrlina - da je govoril natanko tisto, kar je mislil” - zelo neprijetno ne samo za viktorijanske Angleže. Lagala je svoji mami in bratu, temu in onemu duhovniku.
Vendar pa ji teh laži, seveda, ne gre zameriti, saj so del osebnega dozorevanja - spoznavanja najglobjih čustev in želja - tistih, ki si jih številni celo življenje ne upajo niti priznati, kaj šele živeti. Lucy si je to upala.
A roman Edwarda M. Forsterja ni dragocen samo zato, ker poskuša odkriti in kolikor se le da jasno pokazati najbolj skrite in najglobje plasti človeškega - v tem primeru ženskega, srca, ampak tudi zato, ker je zabaven. Hudomušen, če želite. Človeške lastnosti - slabosti in vrline, naša občutja in razmišljanja so prikazana prisrčno in odkrito, a vedno s kančkom humorja. Ves čas branja sem se smehljala, tako prijetno je bilo, a obenem globoko v sebi čutila resnost napisanega.
To je bilo zdaj tretjič, da sem prebrala roman Soba z razgledom. Vsako prebiranje mi je prineslo nekaj novega, vedno sem uživala. A tokrat je bilo najlepše. Podčrtovala in izpisovala sem si stavke iz romana, tako všeč so mi bili. Prav vse osebe so mi prirasle k srcu - tiste prijetne in one zoprne, kajti orisane so tako odkrito in človeško, da sem se samo čudila, kako je to mogoče. Ponovno sem si ogledala film, ki je bil posnet po knjigi - tudi priporočam! In roman sem odnesla s seboj na potovanje v Firence ter dalje v Rim.
Zdaj se sprašujem, kako je mogoče, da se knjiga ni znašla na mojem seznamu najboljših knjig vseh časov. Napako bom vsekakor popravila.
