Oliver Buslau: Schatten über Sanssouci

Pruski kralj Friedrich II (1712-1786) je bil zadnji vladar, ki si je prislužil vzdevek Veliki. Bil je tudi zadnji slavni vojskovodja, ki je svoje vojake sam vodil po bojnih poljih. 

A Friedrich ni bil samo vojak, bil je še mnogo več. O tem lahko berete v zgodovinskem krimiču Oliverja Buslaua, Schatten über Sanssouci.

Ko je bil še najstnik in kronski princ, se pravi prestolonaslednik, se je uprl svojemu očetu in njegovi strogi, vojaški vzgoji, ki je mejila že na mučenje. Čeprav oče tega nikakor ni odobraval, se je Friedrich učil igrati na flavto. Razmere med očetom in sinom so se zaostrile do te mere, da je poskušal celo pobegniti v Anglijo. Pobeg se je izjalovil in kazen, ki je sledila, je bila ta, da je bil Friedrich izločen iz vrste pretendentov za prestol, poleg tega pa je moral biti navzoč pri usmrtitvi tistih, ki so mu pomagali pri načrtovanju pobega.

Po tem dogodku je Friedrich spremenil svoje obnašanje. Ugotovil je, da se ne splača upirati in se je pokoril očetovi volji. Poročil se je z dekletom, ki so mu ga določili, in ponovno postal prestolonaslednik.

Stavil je na prihodnost.  Od srečnega in zadovoljnega življenja ga je ločevalo le nekaj let potrpežljivosti.

Roman Schatten über Sanssouci se začne, ko je Friedrich star 36 let in po očetovi smrti že več kot pet let kralj Prusije. Za njim je Prva šlezijska vojna, v kateri je premagal cesarico Marijo Terezijo in Prusiji priključil velik del ozemlja današnje Poljske. To je bil čas miru in blagostanja, tako za kralja kot tudi za Prusijo. Friedrich je lahko živel tako, kot si je vedno želel.

Izven obzidja Potsdama je zgradil svojo poletno rezidenco, ki jo je imenoval Sanssouci - ali Brez skrbi. Le redki so smeli tja - žena, na primer, nikoli ni prestopila praga te palače, saj jo je Friedrich popolnoma izločil iz svojega življenja.

V Sanssouciju je redno, vsak dan zgodaj zvečer, igral na flavto. Spremljali so ga njegovi dvorni glasbeniki, koncerti pa so bili povsem privatni, brez poslušalcev, samo za Friedricha II in njegove glasbenike.

Palača Sanssouci

In zdaj k romanu. V tem idiličnem obdobju in okolju se zgodi, da izgine eden izmed ožjih kraljevih služabnikov. To pravzaprav ne bi smelo biti nič tako zelo usodnega, ampak ta služabnik je vendarle nekaj posebnega. Nič ne govori, tako da so vsi prepričani, da je idiot. Pa je seveda ravno obratno. Njegovi možgani delujejo na zelo prefinjen in strogo matematičen način. Opazi vsako simetrijo, sosledje števil in njihova sorazmerja. In seinem Geist herrschten Ordnung und Harmonie. A v resničnem svetu te harmonije in reda, ki vladata v Andreasovi glavi, ponavadi ni. Še ravne ceste v Potsdamu pravzaprav niso čisto ravne in zidaki v na videz gladkih stenah potsdamskih hiš se ne prilagajajo drug drugemu. 

Tako ni prav nič čudno, da je Andreas povsem prevzet, ko nekoč sliši kanon (ali pa je bila fuga) slavnega nemškega skladatelja, ki je prišel na dvor Friedricha II v Potsdam, in je moral kar takoj, še v potovalnem plašču, iz melodije, ki so mu jo predložili, zložiti večglasno glasbeno delo. Simetrija in harmonija skladbe sta ga očarali. Skladba se je skladala z njegovimi predstavami urejenega in harmoničnega sveta - tako drugačnega od nepopolne resničnosti.

Skladatelj, ki je ustvaril to harmonično delo, ki je presunilo Andreasa, ni bil nihče drug kot ostareli Johann Sebastian Bach, ki je maja 1747 res prišel v Potsdam. Obiskal je svojega sina Carla Philippa Emanuella Bacha, ki je še ena resnična zgodovinska oseba v romanu Schatten über Sanssouci. Bachov sin je bil namreč res čembalist, oziroma pianist v Friedrichovem osebnem orkestru, s katerim je pruski kralj vsak večer koncertiral v palači Sanssouci.

A vendar noben od obeh Bachov in tudi Andreas ali pa Friedrich II niso glavne osebe romana Schatten über Sanssouci. Dvorne spletke, ki se razraščajo kot štukature pajkove mreže v koncertni sobi palače, se ovijajo okrog gospoda Musikusa, Johanna Joachima Quantza. On je tisti, ki je Friedricha, ko je bil še najstnik, na skrivaj učil igrati na flavto in on je tisti, ki  je zdaj, ko je Friedrich kralj, odgovoren za večerne koncerte. Sklada tudi koncerte za flavto, da ima Friedrich kaj igrati. Tudi on je resnična zgodovinska osebnost.

Čeprav je roman Oliverja Busslaua zgodovinski kriminalni roman, sem ga brala bolj kot roman o glasbi in glasbenikih. Čudovito je opisan način skladanja in predvsem težave, ki tarejo glasbenike ob pomanjkanju navdiha. Kakšno garanje je ustvariti novo in enkratno glasbeno delo, se ne ponavljati in biti dolgočasen! In kakšno prednost pri kreativnem ustvarjanju imajo tisti, ki so glasbeno še posebno nadarjeni. Ob branju romanu postane kristalno jasno, da ni nobeno naključje, da sta Bach in njegov sin v glasbenem svetu precej bolj znana in cenjena kot Quantz.

A vendar je Oliver Busslau s svojim romanom skladatelju in glasbenemu učitelju Johannu Joachimu Quantzu postavil svojevrsten spomenik. Glasbenika je namreč predstavil izredno prijazno in prikupno. Skoraj mi je prirasel k srcu s svojo usihajočo kreativnostjo, strahom, da ne bo več deležen kraljeve milosti in skoraj smilil se mi je zaradi spletk, v katere so ga ujeli.

Quantzove koncerte za flavto, ki so bili napisani za Friedricha Velikega, še vedno izvajajo in jih je prav zanimivo poslušati - še posebno, če poslušalec pozna ozadje njihovega nastanka. To namreč, da so bili napisani za kralja solista, in tako vsaj nekoliko prilagojeni njegovemu znanju in spretnosti igranja na flavto, z ravno prav podpore s strani orkestra, da je njegovo igranje prišlo do pravega izraza, a vendar ne preveč, da se kralj zaradi tega ne bi počutil užaljenega.

Koncertna soba v palači Sanssouci
levo čembalo, na katerega je igral mladi Bach,
na njem flavta, na katero je igral Friedrich II

Tudi Friedrich II je v romanu lepo orisan. Verjetno je bil res takšen, kot nam ga je predstavil Oliver Busslau - na eni strani vojak in pruski kralj, ki je brezkompromisno začenjal nove vojne, na drugi pa glasbenik in filozof, ki je znal ceniti umetnost in kulturo.

Čudovito je orisano tudi življenje v Potsdamu. To mesto je bilo v času dogajanja romana ena velika vojašnica. Ljudje, ki so živeli v mestu - ne samo vojaki, so se ravnali po vojaškem urniku. Jutranji apel vojakom so naznanjali cerkveni zvonovi in ponoči je veljala policijska ura. Obzidje okrog mesta ni služilo varovanju pred napadom od zunaj, ampak naj bi preprečevalo, da bi vojaki ali kraljevi služabniki dezertirali. Vse kočije in vozovi, ki so skozi mestna vrata prihajali v mesto ali pa ga zapuščali, so bili natančno pregledani in popisani. Kar precej grozno in za današnji čas skoraj nepredstavljivo.

Roman Oliverja Buslaua, Schatten über Sanssouci mi je bil všeč, čeprav sem o nekaterih stvareh brala raje kot o drugih. Kriminalna zgodba me ni preveč zanimala - ha, saj se vidi iz tega zapisa o romanu;) in tudi vojaški način življenja v Potsdamu mi je šel kar precej na živce. Uživala pa sem, kadar se je zgodba premaknila v palačo Sanssouci in kadar je na plan stopila glasba. Z junaki romana pa se je bilo zelo prijetno sprehajati tudi po ulicah Potsdama, ki zadnja leta postaja vedno bolj podoben mestu, kakršnega si je zamislil Friedrich Veliki. 

★★★★☆